58. člen ZMed-UPB1

Pri ugotavljanju prevladujočega položaja se upošteva pridobitelj deleža in z njim povezane osebe ter izdajatelj programa, za katerega želi pridobitelj pridobiti soglasje, ter z njim povezane osebe. Pri presoji povezanosti oseb z izdajateljem programa, za katerega želi pridobitelj deleža pridobiti soglasje, je treba upoštevati dejstvo, kolikšen delež želi ta oseba pridobiti. Po naravi stvari namreč povezanih osebah z izdajateljem programa ni mogoče upoštevati, če se prodaja 100 % delež, s čimer se taka oseba izloči iz skupine oseb, s katerimi je bila do sedaj povezana.

Glede na definicijo povezanih oseb iz prvega odstavka 57. člena ZMed za ugotovitev povezanosti oseb ni potrebno, da so osebe kapitalsko ali personalno povezane, niti da tvorijo koncern v smislu Zakona o gospodarskih družbah, ampak zadošča, da so kakor koli drugače povezane tako, da zaradi navedenih povezav poslujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih ciljev, kot je podano v obravnavani zadevi.

Sodišče v postopku izdaje začasne odredbe res odloča s stopnjo verjetnosti, vendar pa mora (v celoti) obrazložiti, zakaj meni, da je upnik s stopnjo verjetnosti izkazal obstoj obeh predpostavk za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ.

Namen izdajanja soglasij upravnih organov je tudi varstvo javne koristi. Iz tega razloga je posebna predpostavka veljavnosti tovrstnih pogodb določena z zakonom. Zakon torej v primeru določenih pravnih poslov omejuje (če ne kar izključuje, npr. v primeru zavrnitve soglasja) avtonomijo volje pogodbenih strank. Pritožnik se zato ne more uspešno sklicevati na to, da OZ v 60. členu ne loči med zakonskimi in nezakonskimi pogoji. Celoten 60. člen OZ namreč samo v okviru dovoljene avtonomije pogodbenih strank omogoča, da pogodbeni stranki določita pravno dejstvo, ki sta ga sami (in ne po sili zakona) določili za predpostavko začetka učinkovanja pogodbe. Pritožbeno stališče upnika, da dosledno velja 60. člen OZ, je zmotno.

Drugačno pritožbeno ocenjevanje dokazne vrednosti izvedenih dokazov je poseganje v dokazno oceno in s tem v ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni pritožbeno dopustno. Skladno s teorijo adekvatne vzročnosti se od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok štejejo samo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. V obravnavanem primeru o takšnem vzroku ni mogoče govoriti.

Skladno s teorijo adekvatne vzročnosti se od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok štejejo samo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. V obravnavanem primeru o takšnem vzroku ni moč govoriti. Pritožba na več mestih opozarja na napačno dokazno presojo. Protispisnost pa pomeni napako pri tehničnem prenosu izpovedb oz. vsebine zapisnikov o njihovih izpovedbah. Če nasprotje ne nastane pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pri katerem se sodišče še ni vrednostno opredelilo, temveč je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za očitek protispisnosti, temveč za očitek zmotne dokazne ocene.

Registrsko sodišče pri odločanju o predlogu za vpis ni dolžno zahtevati posebne listine o tem, da pogoj ni izpolnjen. To ni določeno v 43. členu Uredbe, niti v nobeni od splošnih določb Uredbe. Predlagatelj je k predlogu priložil tako vse pravnomočne sklepe iz stečajnega postopka odsvojitelja poslovnega deleža kot tudi pogodbo o prenosu, sklenjeno v notarskem zapisu. Predlog je bil popoln v skladu s 43. členom Uredbe in je omogočal registrskemu sodišču vsebinsko presojo utemeljenosti predloga. Materialnopravni preizkus pravilnosti predloga po 34. členu ZSReg pa je pokazal, da je registrsko sodišče pravilno ugodilo predlogu za vpis in je zavrnilo ugovor subjekta vpisa. Ali sta bila izpolnjena odložni pogoj na podlagi prvega odstavka 58. člena ZMed in razvezni pogoj na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZZRZI, registrsko sodišče presoja v zvezi z drugim odstavkom 59. člena OZ.

Za odgovornost na podlagi prvega odstavka 548. člena ZGD-1 morajo biti najprej izpolnjene vse predpostavke iz 547. člena ZGD-1: (1) razmerje dejanske odvisnosti, (2) pravni posel ali drug poslovodni ukrep, ki pomeni prikrajšanje za odvisno družbo, (3) vpliv obvladujoče družbe in vzročna zveza med vplivom in izvršenim pravnim poslom oziroma poslovodnim ukrepom ter (4) ni bilo izravnave prikrajšanja skladno z določbo drugega odstavka 545. člena; ter nadaljnja predpostavka iz prvega odstavka 548. člena ZGD-1; (5) kršitev dolžnosti poročanja poslovodstva o tem pravnem poslu in posledičnem prikrajšanju. Ocena škodljivosti posla in prikrajšanja ni odvisna od subjektivnega mnenja poslovodje, pač pa bi morala biti opravljena v skladu z zahtevanim standardom skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Če je določeno ravnanje družbi prepovedano, se ne more uspešno sklicevati na koristi iz tega ravnanja.

Tožniku ni mogoče priznati položaja stranskega udeleženca niti iz razloga, ki ga tožnik navaja v obravnavani vlogi in tudi v tožbi, da sta z družbo A. d.d. konkurenta in da je tudi tožnik sam imel namen kupiti lastniški delež izdajatelja B. d.o.o. S tem namreč tožnik po presoji sodišča ne varuje svoje pravne koristi v razmerju do gospodarskega subjekta, s katerim je v konkurenčnem razmerju in je imetnik odločbe o izdaji predhodnega soglasja, marveč zgolj zatrjuje svoj dejanski, ekonomski interes, kar pa kot že navedeno ni dovolj za priznanje položaja stranskega udeleženca v tujem postopku. Tožbo lahko glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 vloži le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz točke 1 izreka izpodbijane odločbe pa nesporno izhaja, da se izdano soglasje Ministrstva za kulturo glasi na pravno osebo A. d.d. in ne na tožnika. Tožnik v tem postopku ni imel statusa stranskega udeleženca, saj je bila njegova zahteva za vstop v postopek in priznanje statusa stranskega udeleženca z izpodbijanim sklepom z dne 13. 1. 2016 pravilno in zakonito ter pravnomočno zavrnjena.

Določilo prvega odstavka 58. člena ZMed je treba razumeti kot omejitev avtonomije volje pogodbenih strank. Za pridobitev lastninskega ali upravljalskega deleža oziroma glasovalnih pravic nad določenim odstotkom je bilo namreč potrebno (poleg soglasja volj pogodbenih strank še) soglasje tretjega. Soglasje pristojnega ministrstva je bilo v konkretnem primeru predpostavka za nastanek tistega dela Pogodbe, na podlagi katerega bi četrti toženec lahko pridobil poslovni delež, ki bi presegal dvajset odstotkov Radia. In ker četrti toženec po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje ni pridobil soglasja iz prvega odstavka 58. člena ZMed, niso bile izpolnjene vse (splošne in posebne) predpostavke za nastanek Pogodbe v tem delu.

Materialnopravno je pravilno pritožnikovo stališče, da je vpis zakonitega zastopnika družbe v sodni register deklaratorne narave. V predmetnem postopku je napaden skupščinski sklep družbe (tožene stranke) z dne 23.10.2003, s katerim je skupščina tožene stranke razrešila kot direktorja družbe D. K. in imenovala za njenega direktorja E. Š.. Slednji je ob vložitvi tožbe tožeče stranke proti toženi stranki dal kot direktor tožene stranke pooblastilo za zastopanje in vložitev odgovora na tožbo odvetniku A. P. iz Ljubljane. Slednji je v imenu tožene stranke vložil odgovor na tožbo (primerjaj v spisu list. št. 26). Morebitna ugotovitev ničnosti ali razveljavitev sklepa skupščine učinkuje šele z dnem pravnomočnosti sodbe. Sklepi skupščine so namreč veljavni ne glede na to, ali so nepravilni oziroma kakorkoli pravno pomanjkljivi. Posledice ničnosti in izpodbojnosti nastopijo šele s pravnomočnostjo sodbe. Materialnopravno je nepravilno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da E.Š. ni mogel v času vloženega odgovora na tožbo pooblastiti odvetnika A. P. za zastopanje. Ne glede na to, da manjka tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti, po stališču sodne prakse, sodišče zahtev