VSC Sklep I Cp 266/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s pritožbeno izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti prvega toženca z dne 24. 1. 2022 in ugovor krajevne pristojnosti drugega toženca z dne 19. 1. 2022.

2Prvi toženec po pooblaščencu pravočasno pritožbeno izpodbijata ta sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbeno izpodbijani sklep spremeni, podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču očita, da je pritožbeno izpodbijano odločitev zmotno oprlo na Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 25. 4. 2017 (v nadaljevanju: prva pogodba) namesto na Pogodbo o delu športnega direktorja z dne 31. 8. 2017 (v nadaljevanju: druga pogodba) in posledično zmotno štelo, da sta se stranki dogovorili za pristojnost sodišča v Celju. Sodišču tudi očita postopkovno kršitev, ker njegovega predloga za prenos pristojnosti na podlagi 67. člena ZPP ni posredovalo v odločanje Vrhovnemu sodišču RS, kljub temu, da je to izrecno zahteval. Poleg tega pa v zvezi s slednjim pritožbeno izpodbijani sklep nima nobenih razlogov, zato se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje navaja, da sta pogodbeni stranki pogodbeno razmerje uredili z več pravnimi posli. Najprej sta sklenili prvo pogodbo, nato pa še drugo pogodbo. K tema dvema pogodbama so bili sklenjeni še trije aneksi, ki celovito urejajo pravice in dolžnosti obeh pogodbenih strank. Gre za medsebojno povezane pravne posle, ki predstavljajo enovito pogodbeno razmerje. Da gre pri navedenih pravnih poslih za enovito pogodbeno razmerje se v tožbi sklicuje tudi tožnik. Povezanost obeh pogodb je v pritožbeno izpodbijanem sklepu prepoznalo tudi sodišče s tem, ko je ugotovilo, da tožnik uveljavlja kršitev obeh pogodb z vsemi aneksi, pri čemer podlago za tožbeni zahtevek predstavljata obe pogodbi. Sodišče pa nato v nadaljevanju zmotno zaključuje, da prva in druga pogodba ne urejata istega pogodbenega razmerja. Navedena obrazložitev sodišča je tudi deloma v nasprotju sama s seboj in je navedeni zaključek podan mimo trditvene podlage tožnika, ki sam zatrjuje, da je bila druga pogodba sklenjena le iz formalnih razlogov in je le dodatek k prvi osnovni pogodbi. Navedena ugotovitev sodišča je torej v nasprotju z razpravnim načelom in 2. členom ZPP. Obe pogodbi se torej, tudi po trditvah tožnika, nanašata na isto pogodbeno razmerje. Glede na to, da je bila v poznejši pogodbi krajevna pristojnost urejena drugače kot v prejšnji pogodbi, je očitno, da je bil namen pogodbenih strank s kasnejšo pogodbo spremeniti dogovor o krajevni pristojnosti. Slednje je bilo smiselno in pričakovano, saj sta imeli obe pogodbeni stranki sedež oziroma prebivališče na območju Okrožnega sodišča v Kopru. Edini razlog, da je v prvi pogodbi določena pristojnost sodišča v Celju, je bila očitna pomota pri sklepanju pogodbe na podlagi že izdelanega vzorca. Ker gre za konkurenco dveh vsebinsko enakih določb, ki za isto pogodbeno razmerje urejata dve različni krajevni pristojnosti, je treba uporabiti splošna pravila in načela glede veljavnosti določb. S tem, ko sta pogodbenici za isto pogodbeno razmerje s kasnejšo drugo pogodbo dogovorili pristojnost sodišča v Kopru, je prenehal veljati 6. člen prve pogodbe, v kateri je bila dogovorjena pristojnost sodišča v Celju. Navaja tudi, da sporazum strank v 12. členu druge pogodbe ni posledica formalnih zahtev, zaradi katerih se je sklepala druga pogodba, ampak je izraz nujne prave in resnične volje, da kot krajevno pristojno določita sodišče na območju njunega sedeža oziroma prebivališča, t. j. sodišče v Kopru. V nadaljevanju prvi toženec pojasnjuje, da so ne glede na pogodbeno dogovorjeno krajevno pristojnost sodišča v Kopru, podani vsi zakonski pogoji za spremembo krajevne pristojnosti po 67. členu ZPP in da je podal predlog, da naj Vrhovno sodišče RS določi drugo krajevno pristojno sodišče, vendar sodišče tega predloga ni posredovalo v odločanje Vrhovnemu sodišču RS. V primeru zavrnitve ugovora krajevne pristojnosti, mora sodišče predlog za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP posredovati na Vrhovno sodišče RS.

3Tožnik v po pooblaščencu vloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam prvega toženca, predlagata zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Drugi toženec v po pooblaščenki vloženem odgovoru na pritožbo pritrjuje stališču prvega toženca, predlaga, da sodišče pritožbeno izpodbijani sklep spremeni, podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma je pojasniti, da prvi toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno pritožbeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP iz razloga, ker izpodbijani sklep nima razlogov o njegovim predlogu za prenos pristojnosti na podlagi 67. člena ZPP, ki določa, da lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Predmet pritožbeno izpodbijanega sklepa je namreč samo ugovor krajevne pristojnosti prvega toženca, zato dejstva, ki se nanašajo na njegov predlog za prenos pristojnosti po 67. členu ZPP v predmetni zadevi niso pravno odločilna. Le v primeru, če sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa je podana bistvena kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodati je, da lahko sodišče tudi po odločitvi o ugovoru krajevne pristojnosti toženca, njegov predlog za prenos pristojnosti posreduje v odločanje vrhovnemu sodišču.

6Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave (prvi odstavek 22. člena ZPP). Če zakon ne določa izključne krajevne pristojnosti kakšnega sodišča, se stranki lahko sporazumeta, da jima sodi na prvi stopnji sodišče, ki ni krajevno pristojno, toda le, če je to sodišče stvarno pristojno (prvi odstavek 69. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tovrstni sporazum velja le tedaj, kadar je v pisni obliki in se nanaša na določen spor ali bodoče spore, ki bi morebiti nastali iz določenega pravnega razmerja. Sporazum o krajevni pristojnosti ne pomeni, da je pogodbeno dogovorjeno sodišče s tem postalo izključno krajevno pristojno sodišče. Kot procesna pogodba daje strankama namreč le upravičenje, ne pa dolžnosti, da vodita postopek pred sodiščem, ki ga določita za krajevno pristojnega.

7Prvi toženec pritožbeno ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnik in prvi toženec v 6. členu prve pogodbe v primeru spora, povezanega s to pogodbo, dogovorila stvarno pristojnost sodišča v Celju, naknadno pa sta v 12. členu druge pogodbe glede reševanja morebitnih sporov po tej drugi pogodbi dogovorila pristojnost sodišča v Kopru. Tožnik in prvi toženec sta se torej ob sklepanju medsebojnih pogodb dogovorila o tem, katero sodišče bo pristojno za spore, ki bodo iz posamezne pogodbe nastali. Prvi toženec pritožbeno ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se predmetni spor nanaša na kršitev pogodbenih določil tako prve kakor druge pogodbe, podredno pa tožnik uveljavlja zahtevek na podlagi neutemeljene odpovedi obeh pogodb z vsemi aneksi in posledičnega nastanka poslovne odškodninske odgovornosti. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da podlago za tožbeni zahtevek predstavljata obe navedeni pogodbi (prvi toženec tega zaključka pritožbeno ne izpodbija).

8Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za prvega toženca za sojenje v tem sporu krajevno pristojno tako sodišče v Kopru kakor sodišče v Celju, tožnik pa je tisti, ki ima možnost izbire, pred katerim sodiščem bo sprožil predmetni pravdni postopek. Prvi toženec neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da je za sojenje krajevno pristojno sodišče v Kopru iz razloga, ker je bila v drugi pogodbi krajevna pristojnost urejena drugače kot v prvi pogodbi in je bil namen tožnika in prvega toženca v drugi pogodbi spremeniti dogovor o krajevni pristojnosti. S tem, ko sta tožnik in prvi toženec v kasnejši drugi pogodbi določila krajevno pristojnost v Kopru, namreč ni prenehal veljati in ni bil spremenjen dogovor o krajevni pristojnosti sodišča v Celju iz prve pogodbe. Pojasniti je tudi, da sporazum o krajevni pristojnosti spada med t. i. procesne pogodbe, zato glede razlage veljavnosti dveh sporazumov o krajevni pristojnosti ni mogoče uporabiti načela lex posterior derogati legi priori, na katerega se drugi toženec pritožbeno sklicuje, saj se to načelo uporablja pri razlagi veljavnosti pravnih predpisov in ne t. i. procesnih pogodb. Dodati je tudi, da prvi toženec v odgovoru na ugovor krajevne pristojnosti niti ni zatrjeval, da sta se s tožnikom v drugi pogodbi dogovorila o prenehanju veljavnosti ali spremembi 6. člena prve pogodbe, ki ureja sporazum o krajevni pristojnosti sodišča v Celju, prvi toženec pa neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da že sama sklenitev novega sporazuma predstavlja prenehanje prejšnjega sporazuma.

9Kot je že bilo pojasnjeno je v obravnavani zadevi glede ugovora krajevne pristojnosti sodišča odločilno, da podlago za tožbeni zahtevek predstavljata obe pogodbi, zato na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva pritožbeno zatrjevano nasprotje razlogov o tem, ali obe pogodbi urejata isto pogodbeno razmerje. Iz naveznega razloga tudi ni podana pritožbeno očitana kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP) in načela dispozitivnosti (2. člen ZPP).

10Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je sodišče v Celju krajevno pristojno za prvega toženca. Prvi tožnik pritožbeno ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da sta prvi toženec in drugi toženec solidarna dolžnika in s tem tudi materialna sospornika, zato je za odločanje o tožbenem zahtevku zoper oba toženca zaradi atrakcije pristojnosti po 49. člen ZPP krajevno pristojno Okrožno sodišče v Celju, ki je krajevno pristojno za prvega toženca. V tem delu sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

11Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti prvega in drugega toženca.

12Zato je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo prvega toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.

13Ker je predmet pritožbenega preizkusa odločitev sodišča o ugovoru krajevne pristojnosti in je pravica do povračila pritožbenih stroškov odvisna od odločbe o glavni stvari, se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP).