VSL Sodba II Cpg 38/2023

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna toženka tožnici v osmih dneh plačati 106,17 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), v preostanku, za plačilo 343,70 EUR z enakimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev 65,10 EUR tožničinih pravdnih stroškov s pripadki (III. točka izreka).

2Zoper pravkar povzeti ugodilni del in odločitev o stroških se iz razlogov absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje toženka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in toženki naloži v plačilo stroške tega postopka ter potrdi izpodbijano sodbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000 EUR, teče ta gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Tožnica je kot upravnica poslovnih stavb na naslovu Č. in K. od toženke kot lastnice poslovnih prostorov v teh stavbah iztoževala še neplačane stroške upravljanja in obratovanja za mesece od novembra 2020 do oktobra 2021 (po dvanajstih razdelilnikih).

7Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo stroškov upravljanja po štirih razdelilnikih v skupni višini 66,17 EUR in 40 EUR po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih, za plačilo preostalih stroškov pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje „protispisno“ ugotovilo, da tožnica po teh štirih razdelilnikih iztožuje le stroške upravljanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le, da iz teh razdelilnikov izhajajo stroški upravljanja, ne pa tudi, da tožnica na podlagi teh razdelilnikov iztožuje le te stroške.

9Pri zahtevkih za plačilo upravniških stroškov je ustaljena sodna praksa, da mora tožnica za sklepčnost tožbe navesti, katere stroške iztožuje, za katero obdobje in način oz. ključ delitve stroškov po posameznih postavkah, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od vsebine in sklepčnosti toženkinega ugovora.¹

10V postopku v sporih majhne vrednosti lahko tožnica navaja dejstva in predlaga dokaze samo v tožbi (451. člen ZPP). To pomeni, da v drugi pripravljalni vlogi ne sme navajati novih dejstev in predlagati dokazov, razen kolikor je to nujno zaradi odgovora na navedbe v odgovoru na tožbo (452. člen ZPP). Pritožnica ugovarja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo ključe delitve po posameznih stroških, ki jih je tožnica „vložila“ šele v drugi pripravljalni vlogi.

11Tožnica je v dopolnitvi tožbe za vsak posamezen mesec navedla skupni znesek stroškov upravljanja in znesek, ki je odpadel na toženko, ter priložila razdelilnike, iz katerih jasno izhaja tudi ključ delitve teh stroškov.² S tem je po oceni višjega sodišča zadostila svojemu trditvenemu bremenu (212. člen ZPP). Čeprav v dopolnitvi tožbe res ni dobesedno navedla ključa delitve, je bil ta očitno pregledno naveden v priloženih razdelilnikih. Zato bi bilo v zadevi, kot je ta, po oceni višjega sodišča prisiljeno stališče, da je to nezadostno z vidika prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP. Strogo ločevanje trditev od ostalega procesnega gradiva, zlasti dokaznega, je namreč v funkciji bistveno bolj temeljne potrebe, da se da o tožbi racionalno razpravljati (da toženka ve, pred čim naj se brani, in sodišče, o čem naj sodi). O tem, kakšen je ključ delitve stroškov upravljanja, pa ni bilo nobene dileme in je bilo to mogoče po dopolnitvi tožbe takoj jasno in brez ostanka spoznati. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek o upoštevanju prepozno podanih trditev.

12Prav tako pritožnica ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da je v odgovoru na tožbo prerekala vse stroške z navedbo, da jih ni mogoče preizkusiti. Tožnica je namreč že v dopolnitvi tožbe konkretizirano pojasnila, na kakšen način je prišla do izračuna stroška upravljanja, ki je odpadel na toženko, sodišče prve stopnje pa je lahko na podlagi njenih navedb tudi opravilo preizkus pravilnosti obračuna. S tem je prevalila (procesno) trditveno breme na toženko, ki bi morala tožničinim trditvam konkretizirano nasprotovati (212. člen ZPP). Pritožnica ne trdi, da bi takšne konkretizirane ugovore podala. Navedba, da stroškov ni mogoče preizkusiti, ne drži oziroma (glede na tožničine trditve) ne predstavlja konkretiziranega nasprotovanja stroškom upravljanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da toženka stroškom upravljanja ni obrazloženo ugovarjala.

13Pritožnica trdi, da je iztoževane stroške upravljanja že plačala, v dokaz česar prilaga bančne izpiske. Višje sodišče ugotavlja, da toženka ugovora ugasle pravice (ugovora izpolnitve) v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Trditveno in dokazno breme v zvezi s slednjim ugovorom je bilo na toženki, pa mu ni zadostila (212. člen ZPP). Sicer je res trdila, da je tožnici plačala vse stroške po iztoževanih razdelilnikih, razen nekaterih, ki jih je tudi določno navedla in med njimi ni stroškov upravljanja, vendar je takšna navedba za uveljavljanje ugovora izpolnitve prepavšalna. Zgolj zatrjevanje abstraktnega zakonskega dejanskega stanu (izpolnitev obveznosti s plačilom) namreč za obrazloženost ugovora izpolnitve ne zadošča. Za konkretiziranost ugovora bi morala podati trditve, kdaj in na kakšen način je posamezen strošek upravljanja plačala. Vsega tega pa ni trdila (teh trditev ne podaja niti v pritožbi). Prav tako toženka v dokaz plačila teh stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila nobenega dokaza. Pritožbi sicer prilaga bančne izpiske, ki pa ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage (gre za t. i. informativne dokaze), poleg tega pa ti dokazi predstavljajo tudi nedovoljene pritožbene novote, ki se po prvem odstavku 337. člena ZPP ne upoštevajo. Prav tako toženka z navedbo o plačilu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen (prvi odstavek 458. člena ZPP).

14Pritožnica podaja ugovor kršitve ustavne pravice do zakonitega sodnika, vendar neutemeljeno.

15V drugem odstavku 23. člena Ustave je določeno, da lahko vsakemu, ki zahteva sodno varstvo, sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom oziroma tako imenovani naravni sodnik. Zakon o sodiščih (ZS) v 14. do 17. členu opredeljuje zakonitega sodnika ter pravila glede dodeljevanja zadev. V prvem odstavku 17. člena ZS je navedeno, da sodni red določa podrobnejša pravila za dodeljevanje zadev. Člen 156 Sodnega reda v petem odstavku omogoča način dodeljevanja spisov s časovnim zamikom, šesti odstavek določa, da se podrobna pravila za dodeljevanje zadev določijo z letnim razporedom, v osmem odstavku pa je izrecno predviden stopenjsko organiziran poslovni proces za obravnavo zadev, kar ustreza pojmu triaža, kakršna deluje tudi na gospodarskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani.

16V navedenih določbah je torej izrecno predpisano dodeljevanje spisov po zaključku triažnega postopka. Spis se z letnim razporedom prvotno dodeli določenemu triažnemu sodniku oziroma sodnici (v tem primeru Sonji Ilovar Gradišar), po zaključku triaže pa se spis dodeli sodniku po vnaprej določenem vrstnem redu, ki zagotavlja naključnost dodelitve spisa (v tem primeru Gregorju Collautiju).³ Pritožnici torej s tem, ker v obravnavani zadevi ni odločala triažna sodnica, ni bila kršena pravica iz drugega odstavka 23. člena Ustave.

17Višje sodišče še dodaja, da pritožnica ugovora kršitve pravice do zakonitega (naravnega) sodnika ne konkretizira v tem smislu, da bi spis ob upoštevanju načela, da se spisi dodeljujejo po vnaprej določenih pravilih iz Sodnega reda, moral biti dodeljen nekemu drugemu sodniku in ne tistemu, ki mu je bil dejansko dodeljen po končanem postopku triaže, temveč le abstraktno uveljavlja, da bi morala odločati triažna sodnica (da torej zaradi triaže ne bi smelo priti do dodeljevanja spisov z zamikom).

18Iz pritožbe je mogoče razbrati nasprotovanje odločitvi o stroških postopka samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se ni izkazal za utemeljenega. Ker pritožnica glede tega ni podala drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov, pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

19Ker se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki niso izkazali za utemeljene in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

20Tožnica pritožbenih stroškov ni specificirano navedla (navedla je le, naj višje sodišče toženki naloži v plačilo stroške tega postopka), zato višje sodišče o njih ni odločalo (prim. drugi odstavek 163. člena ZPP).

¹ Prim. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 13/2012 z dne 15. 4. 2014 in III Ips 5/2012 z dne 15. 4. 2014.
² V drugi pripravljalni vlogi pa je po toženkinem ugovoru, da stroškov ni mogoče preizkusiti, pojasnila še ključ delitve teh stroškov.
³ Tudi sodna praksa je potrdila, da je tovrstni sistem dodeljevanja zadev v triaži skladen z Ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi. Prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII R 4/2017 z dne 21. 3. 2017 in VIII Ips 304/2016 z dne 7. 2. 2017 ter Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1093/2021 z dne 5. 8. 2021, točke 5‒8 obrazložitve, in II Cp 966/2020 z dne 6. 7. 2020, točke 8‒10 obrazložitve.