VSK Sodba I Cp 239/2022

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti zavarovanja, dovoljenega s sklepom Okrajnega sodišča v Tolminu Z 2/2019 z dne 12. 2. 2019 na nepremičnine ID znak 0000 1111, ID znak 0000 1115/3 in ID znak 0000 1115/4.

2Tožnica v obsežni pritožbi zoper sodbo najprej navaja, da je odločitev o zahtevku v tej zadevi odvisna od tega, ali in kdaj je tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičninah ID znak 0000 1111, ID znak 0000 1115/3 in ID znak 0000 1115/4. O tem predhodnem vprašanju je Okrožno sodišče v Novi Gorici že odločalo v pravdi I P 152/2019, do pravnomočnosti katere je bil predmetni postopek prekinjen. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe sedaj upoštevati rešitev v zadevi I P 152/2019, saj je nanjo vezano. Dejstvo je, da je tožnica v omenjeni zadevi z družbo A. d.d. dne 13. 9. 2021 sklenila sodno poravnavo, v kateri sta stranki ugotovili, da je tožnica na podlagi povečanja osnovnega kapitala s stvarnim vložkom od 29. 10. 1999 lastnica spornih nepremičnin. Sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti drugače oziroma na način, ki nasprotuje vsebini poravnave. Predstavljeni vidik je pri izdaji sodbe v celoti prezrlo in odločitev zmotno utemeljilo s presojo (ne)veljavnosti zavezovalnega pravnega posla in odsotnosti razpolagalnega posla. Stališče glede tega je sodišče zavzelo že v zadevi I P 152/2019 in iz uvodnega dela poravnave izhaja, da sodna poravnava ne nasprotuje prvemu odstavku 3. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica sedaj razpolaga z dvema nasprotujočima sodnima odločbama, kar jo postavlja v nevzdržen in nepredvidljiv pravni položaj in nasprotuje načelu pravne varnosti. Tožena stranka bi morala svoje pravice zaščititi kvečjemu z udeležbo v postopku, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava ter se tam upirati morebitnim nedopustnim razpolaganjem strank, česar pa ni storila. Za tek postopka I P 152/2019 je zvedela najkasneje s sklepom o prekinitvi v predmetni pravdi z dne 5. 2. 2020. Stranske intervencije ni denimo nikoli priglasila, niti drugače sodelovala v postopku. Iztekel se je tudi predpisani rok za izpodbijanje sklenjene sodne poravnave, toženka pa ustrezne tožbe ni vložila. Njeno naziranje v predmetnem postopku, da naj bi poravnava nasprotovala prisilnim predpisom oziroma da naj bi predstavljala razpolaganje v nasprotju z 88. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), na odločitev ne bi smelo imeti nobenega vpliva. Sodišče pa mu je slepo sledilo. Zmotno je sodbeno stališče, da sodna poravnava lahko ustvarja učinke le med strankama sodne poravnave, ne pa tudi do tretjih. Sodba je zato nepravilna in nezakonita. Ker je predstavljene navedbe tožnice sodišče v celoti zanemarilo in ni upoštevalo vsebine sodne poravnave, je izpodbijana sodba v bistvenem neobrazložena, ne da se je preizkusiti in je zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V zvezi s postopkom denacionalizacije pritožba navaja, da je sodišče sodbo oprlo na nekatera dejstva, ki jih toženka ni navajala in s tem kršilo razpravno načelo. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da naj bi B. že aprila 1999 podala zahtevo za vračilo predmetnih nepremičnin v naravi, pri čemer ni navedla konkretnega datuma vložitve zahteve, niti te zahteve v spis ni predložila. Tožnica je to trditev v svoji prvi vlogi izrecno prerekala. Ker tudi v nadaljnjih vlogah časa začetka tega postopka ni konkretizirala, še manj pa izkazala, je to dejstvo ostalo neizkazano. Toženka tudi ni konkretizirala in izkazala, kdaj je upravna enota odločila o zahtevi B. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe nedopustno samo poiskalo manjkajoča dejstva v predloženih dokazih. Navedlo je namreč, da je bila zahteva za vrnitev podržavljenega premoženja vložena 8. 4. 1999, da je bila delna odločba o denacionalizaciji pravnomočna 16. 2. 2007 in je zavzelo stališče, da promet s spornimi nepremičninami v vmesnem časovnem obdobju naj ne bi bil dopusten. Tovrstnih trditev toženka ni podala. Poleg tega sodišče situacijo, ko je vložena zahteva za vrnitev premoženja oziroma ko je sprožen denacionalizacijski postopek, zmotno enači z zakonskim dejanskim stanom iz 88. člena ZDen. Ta določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Za uveljavitev prepovedi mora biti izpolnjen vsaj določen dokazni standard oziroma mora biti podana vsaj določena verjetnost, da utegne nastopiti dolžnost vrnitve premoženja. V nasprotnem primeru bi lahko prihajalo do nevzdržnih situacij oziroma možnosti zlorab. Pritožba v zvezi s tem izpostavlja argumente v odločbi VSK Cp 1333/99 z dne 16. 5. 2000, da je za oceno, ali je z določenim premoženjem prepovedano razpolaganje v smislu citirane določbe, treba ugotoviti, ali obstaja potencialni upravičenec do nacionalizacije in način podržavljenega premoženja. Toženka pa se je sklicevala zgolj na vloženo zahtevo za denacionalizacijo. Trditve o izpolnitvi dejanskega stana iz 88. člena ZDen so bile nesklepčne in zato sploh ni nastopila dolžnost tožnice, da bi se zoper te navedbe argumentirano branila. Pravilno je ugotovljeno, da je bila zahteva B. z odločbo z dne 13. 4. 2005 zavrnjena in da je ta odločba postala pravnomočna 16. 2. 2007. C. je v odločbi ugotovila, da ni nastopila dolžnost vrnitve spornih nepremičnin, kar pomeni, da nikoli niso bile izvzete iz pravnega prometa. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi pod predpostavko, da bi bilo samovoljno ugotavljanje dejanskega stanja dopustno. Iz obrazložitve odločbe z dne 3. 4. 2005 namreč izhaja, da je bila že v letu 2003 izdana odločba, da se parceli 1111 in 1225/2 ne vrneta v naravi. Ta je bila sicer v okviru pritožbenega postopka vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločanje, ta pa je nato sprejel isto odločitev. Pritožnica nato povzema del obrazložitve odločbe z dne 13. 4. 2005, kjer se upravna enota sklicuje na pravila II. poglavja ZLPP o vlaganju predloga za začasno odredbo in ugotovitev, da B. predloga za začasno odredbo nikoli ni vložila. Zato v obravnavanem primeru ni nikoli obstajala niti načelna možnost vračila premoženja v naravi. To vsebino je sodišče zanemarilo, pri čemer toženka v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih trditev glede tega, ali je denacionalizacijski upravičenec vložil pravočasen predlog za začasno odredbo. Že zato bi moralo sodišče zaključiti, da so njene navedbe nesklepčne. Navedeno pomeni, da je A. d.d. z nepremičninami lahko vseskozi prosto razpolagala in da nikoli niso bile izvzete iz pravnega prometa.

Drugačni zaključki sodišča prve stopnje od zgoraj navedenih so po mnenju pritožbe arbitrarni, kršena je ustavna pravica do enakega varstva pravic. Nadalje tožnica izpostavlja, da je A. d.d. nepremičnine po sprejemu sklepa o povečanju kapitala izročila tožnici v posest, sklep o povečanju osnovnega kapitala z dne 19. 7. 1999 pa je bil v sodni register vpisan 29. 10. 1999. Vztraja pri stališču, da je upoštevaje šesti in sedmi odstavek 410. člena tedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) lastninska pravica nanjo prešla najkasneje z dnem vpisa sklepa o povečanju osnovnega kapitala v sodni register, kljub temu, da sklepu ni sledila tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Če pogoj, da je vložek izročen tožnici v prosto razpolaganje, ne bi bil izpolnjen, sodišče vpisa v register ne bi dovolilo. Posest tožnice je od sprejema navedenega sklepa temeljila na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice. Bila je zakoniti posestnik nepremičnin v smislu prvega odstavka 72. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Nepremičnine niso bile nikoli izvzete iz pravnega prometa in jih ima neprekinjeno v posesti. Če sodišče izročitve vložka ne bi štelo za podlago za takojšen prehod lastninske pravice, je glede na to, da je imela od 19. 7. 1999 nepremičnine v dobroverni in zakoniti posesti, postala lastnica originarno na podlagi priposestvovanja dne 19. 7. 2009.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, pri čemer prereka navedbe v njej kot neutemeljene.

4Pritožba ni utemeljena.

5Gre za pravdo, katere bistvo je spor o lastninski pravici na nepremičninah ID znak 0000 1111, ID znak 0000 1115/3 in ID znak 0000 1115/4, katerih zemljiškoknjižna lastnica je nesporno družba A. d.d. - v likvidaciji (v nadaljevanju družba A. ). Toženka je po podatkih spisa upnica te družbe in je imetnica hipoteke, vknjižene pri osnovnih pravnih položajih navedenih nepremičnin na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Tolminu o zavarovanju Z 2/2019 z dne 12. 2. 2019.¹ Tožnica si je v tej pravdi prizadevala dokazati, da je kljub drugačnemu zemljiškoknjižnemu stanju ona lastnica spornih nepremičnin, pri čemer je lastninsko pravico pridobila pred vknjižbo hipoteke v korist toženke. V utemeljitev je navajala, da je s sklepom o povečanju kapitala s stvarnim vložkom z dne 19. 7. 1999 njena ustanoviteljica in edina družbenica, družba A. , sprejela zavezo, da izroči tožnici nepremičnine, ki so bile predmet stvarnega vložka, da zemljiškoknjižno dovolilo sicer ni bilo izdano, so ji pa bile nepremičnine izročene v posest in prosto razpolaganje, kar dokazuje vpis sklepa o povečanju kapitala v sodni register dne 29. 10. 1999. Lastninsko pravico je pridobila najkasneje tega dne. Podrejeno je zatrjevala, da je lastninsko pravico priposestvovala. Sklicevala se je tudi na vsebino poravnave med njo in matično družbo, sklenjeno tekom te pravde v drugi zadevi I P 152/2019 dne 13. 9. 2021. Toženka je tožbeno argumentacijo prerekala. Sodišče prve stopnje je prišlo do zaključka, da tožnica zatrjevane pravice, ki bi preprečevala izvršbo oziroma zavarovanje, ni dokazala.

6Pritožbeno sodišče se ne strinja z očitkom, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotavlja, da ima sodba razumljive in preverljive razloge o odločilnih dejstvih. Drugačno pritožbeno stališče je brez ustreznih argumentov.

7Neutemeljeni so tudi očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo oziroma poseglo v tožničino pravico do izjave (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da tožničinega naziranja o pomenu sodne poravnave ni prezrlo, temveč je ocenilo, da je neutemeljeno in to tudi pojasnilo. Nesporna je sodbena ugotovitev, da sta stranki sodne poravnave nesporno le tožnica² ter njena družbenica (in ustanoviteljica) A., d.d. - v likvidaciji.³ Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, da sodna poravnava I P 152/2019 z dne 13. 9. 2021 ustvarja učinke le med strankama, ki sta jo sklenili. To je ključen argument, s katerim je odgovorjeno tudi na tožničino teze o vezanosti na vsebino poravnave, ki jo zagovarja še v pritožbi. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožničino naziranje v zvezi s tem pravno zmotno.⁴ Sedanje toženke, upnice matične družbe, izid zgoraj navedene pravde ne veže, saj v njej ni sodelovala. Trditve, da bi morala toženka sama poskrbeti za udeležbo v pravdi in da mora zaradi opustitve nositi negativne posledice, so pritožbena novota, pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da je sklicevanje na možnost stranske intervencije in smiselno na intervencijski efekt pravno zmotno že zato, ker v pravdi I P 152/2019 ni bila izdana sodba. Sodna poravnava je iz intervencijskega učinka izključena (primerjaj VS RS sklep II Ips 78/2016 z dne 7. 2. 2018). Nadalje iz spisa ne izhaja, da bi toženka trdila, da je sodna poravnava nasprotovala prisilnim predpisom in so zato pritožbeni protiargumenti o opustitvi tožbe za izpodbijanje sodne poravnave brez zveze s procesnim gradivom toženke.

8Poleg tega tožnica prehod lastninske pravice na spornih nepremičninah zmotno izpeljuje iz sklepa o povečanju osnovnega kapitala dne 19. 7. 1999, ki ga je po sodbenih ugotovitvah sprejela njena matična družba oziroma iz vpisa tega sklepa v sodni register dne 29. 10. 1999, v povezavi s samo izročitvijo nepremičnin v posest. Kot izhaja iz konteksta sodbenih razlogov, za učinkovit prenos lastninske pravice to ne zadošča, treba je upoštevati druga tudi relevantna pravila o prenosu stvarnih pravic na nepremičninah. Takšna je tudi sodna praksa. S sprejemom sklepa o stvarnem vložku (ki ima v izhodišču naravo korporacijskega zavezovalnega posla) oziroma njegovim vpisom v sodni register nepremičnine v stvarno pravnem smislu niso izročene. Drugačna pritožbena razlaga vsebine tedanje določbe 410. člena ZGD je pravno zmotna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da bi imela v času, ko se je toženka vknjižila kot imetnica hipoteke, v rokah perfektno listino, ki bi izkazovala tako zavezovalni kot razpolagalni posel in ji ob upoštevanju pravil Zakona o zemljiški knjigi omogočala vknjižbo sporne lastninske pravice.⁵ Takšno listino je pridobila šele kasneje, s podpisom zgoraj navedene sodne poravnave. Te ugotovitve tožnica s sklicevanjem na izročitev v posest in vpis sklepa v register ni izpodbila in zato tudi ne zaključka, da ni dokazala niti pravice v pričakovanju.

9Tožnica še navaja, da so bile navedbe toženke o vplivu denacionalizacijskega postopka, ki je tekel na zahtevo B. za vrnitev (med drugim) spornih nepremičnin, pavšalne in s tem nezadostne in da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo trditveno podlago samo nadgradilo. Tudi s tem se pritožbeno sodišče ne strinja. Toženka je podala zadostne navedbe s tem, ko je navedla, da je B. zahtevo za denacionalizacijo spornih nepremičnin podala že aprila 1999 in da je bil posledično glede na 88. člen ZDen pravni promet z nepremičninami prepovedan vse do pravnomočne odločitve upravne enote v tej zadevi. Ob tem se je sklicevala na leta 2005 izdano delno odločbo o denacionalizaciji z dne 16. 2. 2007, ki jo je obenem predložila kot dokaz (odločba z dne 13. 4. 2005, s klavzulo o delni pravnomočnosti z dne 16. 2. 2007 v prilogi B1). Navajala je tudi, da je v denacionalizacijskem postopku ves čas kot lastnik nastopala družba A., ki je nepremičnine očitno štela kot svojo lastnino. Tožničinega stališča, da ji te dokazno podprte navedbe niso omogočale argumentiranega odgovora, pritožbeno sodišče ne sprejema.⁶ Tudi sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da glede na vloženo zahtevo B. za denacionalizacijo pravni promet v trenutku sprejema sklepa o povečanju osnovnega kapitala ni bil dopusten. Namen 88. člena ZDen je bil začasna ustavitev prometa s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, zaradi zavarovanja položaja denacionalizacijskih upravičencev. Prepoved je zajemala vsako razpolaganje, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev, za njeno kršitev pa je bila predpisana sankcija ničnost. Glede premoženja, za katero je že vložena zahteva za denacionalizacijo, je prepoved vsekakor veljala do pravnomočnosti odločitve pristojnega organa, da se premoženje ne vrne.⁷ V konkretnem primeru je bila zahteva (neprerekano) vložena aprila 1999, sporni sklep o povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom pa je bil sprejet kasneje, 19. 7. 1999. To pomeni, da je prepoved v času izdaje sklepa že veljala in nepremičnine so bile izven pravnega prometa do pravnomočnosti odločbe, s katero je bilo določeno o zahtevi B. Zmotna je pritožbena razlaga, da bi morala toženka v tej pravdi glede na 88. člen ZDen navesti še okoliščine, s katerimi bi utemeljila, da je bil ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo izpolnjen vsaj standard verjetnosti obstoja dolžnosti vrnitve premoženja v naravi. V VSK sklepu Cp 1333/99, ki ga navaja, je bil pravni in dejanski okvir zadeve drugačen, zato ta primer tožnici ne koristi. Pritožbeno sklicevanje na predhodno odločbo upravne enote iz leta 2003 je nedopustna novota.⁸

10Res je ugotovljeno, da je bila zahteva B., ki se je nanašala na sporne nepremičnine, z že navedeno odločbo pravnomočno zavrnjena (in torej zanjo kršitev prepovedi ni imela negativnih posledic), ne drži pa naziranje, da to pomeni, da sporne nepremičnine nikoli niso bile izvzete iz pravnega prometa. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so bile nepremičnine izven pravnega prometa dokler konkretni denacionalizacijski postopek v zvezi z njimi ni bil pravnomočno končan (slednje je bilo nesporno 16. 2. 2007) in do tedaj tudi priposestvovanje ni moglo teči (glej prvi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika). Poleg tega tožnica le pavšalno in zato neuspešno napada sodbene ugotovitve o njeni nedobrovernosti v 19. točki obrazložitve. Med drugim je neprerekano, da je bila tožnica gotovo seznanjena z dejstvom, da je v denacionalizacijskem postopku kot denacionalizacijska zavezanka⁹ nastopala A., ki je bila ne le ustanoviteljica, pač pa tudi edina družbenica tožnice, da je že tekel pravdni postopek VIII Pg 2117/2010, v katerem se je odločalo o ničnosti dokapitalizacije s stvarnimi vložki oziroma da je bila tožnica najkasneje leta 2010 seznanjena, da je bil prenos lastninske pravice sporen, zato najmanj od tedaj dalje ni mogoče govoriti o njeni opravičljivi zmoti.

11Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da je izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna. Ker niso podane niti druge kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Toženka stroškov ni priglasila, tožnica glede na svoj neuspeh sama krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), katerih povrnitev zahteva.

¹ Hipoteka je po podatkih spisa vknjižena z učinkom od 13. 2. 2019.
² Ob ustanovitvi s firmo D. d.o.o.
³ Kot izhaja iz razlogov sodbe, sta v poravnavi pravdni stranki ugotovili, da je družba E. d.o.o. na podlagi sklepa o povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom od dne 29. 10. 1999 lastnik spornih nepremičnin. Hkrati je bilo s poravnavo tožnici dano še zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice pri teh nepremičninah.
⁴ Ne potrjuje ga niti VSL sklep I Cpg 87/2017, kjer je bil obravnavan drugačen primer, tožnica pa iz njega nepovezano povzema del razlogov.
⁵ Pritožbeno sodišče še pripominja, da v sklepu o povečanju osnovnega kapitala in poročilu o stvarnih vložkih, ki je sestavni del sklepa (priloga A4 in A5 spisa), nepremičnine, ki so predstavljale stvarni vložek, niso bile niti opredeljene. V teh listinah ni nobenih identifikacijskih podatkov.
⁶ Nenazadnje nasprotno izkazuje tudi pritožbena argumentacija.
⁷ Primerjaj sodbe VS RS II Ips 388/2003 z dne 17.6.2004, II Ips 123/2015 z dne 16. 7. 2015, II Ips 346/2014 z dne 14. 4. 2016.
⁸ Pa tudi sicer bi bila glede na 88. člen ZDen irelevantna, saj glede na tožničine navedbe očitno ni postala pravnomočna.
⁹ Zemljiškoknjižna lastnica.