VSL Sodba I Cp 1377/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka e dolžna tožeči stranki v roku petnajstih dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 835,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Pritožbeno sodišče bo tožečo in nasprotno toženo stranko v nadaljevanju poimenovalo tožeča stranka oziroma tožnica, toženo in nasprotno tožečo stranko pa tožena stranka oziroma toženec.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zahtevku po tožbi ugodilo in vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 56331/2014 z dne 28. 4. 2014, v nerazveljavljenem delu v celoti v veljavi, zahtevek po nasprotni tožbi na razveljavitev dogovorov pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške.

3Zoper sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da so bile sporne listine sestavljene istega dne. Dne 12. 4. 2012 je prišel v prostore toženca samo M. M. in mu je grozil, kot je navedeno v nasprotni tožbi, ter z grožnjami izsilil podpis dogovora v angleškem jeziku. Takrat je toženec M. M. izročil 600,00 EUR. Čez nekaj časa je M. M. spet prišel v iste prostore in prinesel po dva izvoda natipkanega besedila z naslovom Agreement in Confirmation, pri čemer je direktor tožeče stranke E. E. oba dokumenta že podpisal. Navedene listine so bile izsiljene z delovanjem nedopustne prisile. Toženec je bil pod prisilo, stresom in pod vplivom izredno težke situacije, ko ga je žena zaradi strahu za hčerko prosila, naj podpiše, vse kar mu bo M. M. ponudil v podpis. Nadalje je sodišče napačno ugotovilo, da je toženec pristopil k dolgu izbrisane družbe A. d.o.o. S sporno listino tožnik ni nikoli osebno prevzel dolga. Toženec je pod prisilo potrdil obstoj dolga podjetja, ki je šlo v stečaj, po dveh računih in se pod prisilo zavezal, da bo plačeval, ne pa kaj bo plačeval. Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, ki ga citira sodišče prve stopnje, se ne nanaša na enak primer, kot je tukaj obravnavan, čeprav to pravno mnenje dopušča, da nekdo pristopi kot plačnik dolga, ki ni več iztožljiv. Dogovor v slovenskem jeziku ne govori eksplicitno o tem, da je toženec dolg pripoznal. V angleški različici ta dokument toženca ne zavezuje, ker angleščine ne razume in ni vedel kaj podpisuje. Listina se nanaša na podjetje A., ki je šlo v stečaj, vsekakor pa tega dolga ni sprejel kot svojega, bil je prepričan, da plačuje družbin dolg. V zvezi s tem kaj je toženec prevzel, mora sodišče precizno ugotoviti, kdo se je zavezal in za kaj se je zavezal. Zmotno je stališče sodišča, da je prisila nad tožencem trajala samo do sklenitve dogovora, saj je trajala do enega meseca pred vložitvijo tožbe. V postopku je toženec pojasnil, da je M. vztrajno telefoniral in grozil, ker ni dobil plačila, celo vozil se je okoli toženčevega doma. Res je, da telefonski pogovori in dokaz o obstoju klicev ne bi dokazali vsebine groženj, vendar že dejstvo, da je M. M. nadaljeval s klici, dokazuje grožnje, ki so bile trajajoče, zato je bila nasprotna tožba na razveljavitev dogovora vložena pravočasno. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da so dogovori oziroma pravni posli, ki so jih sklepali udeleženci imeli, kavzo, saj podpisani dogovor za toženca nima nikakršne kavze. Toženec ni mešal svojih poslov, ki jih je imel preko družbe, ki je šla v stečaj A. d.o.o., z B. s.p. in družbo R. Sodba je obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo, ki je tako huda, da je sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti in jo je potrebno že iz tega razveljaviti in vrniti v novo sojenje. Namreč sodišče je v obrazložitvi na 9. strani spodaj v zadnjem stavku napisalo "soirbu dogovor A3 ima značaj pogodbe o pristopu k dolgu, zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke na njegovi podlagi po temelju upravičen". Takšna obrazložitev ni v slovenskem jeziku, zato ni jasno zakaj sodišče šteje, da ima dogovor značaj pogodbe o pristopu k dolgu. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, oziroma podredno, da sodbo spremeni, tožbeni zahtevek po tožbi zavrne, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa prizna ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

4Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je toženec na glavni obravnavi 25. 10. 2016, ko je bil zaslišan, sam izpovedal, da je bil E. E. prisoten v njegovih poslovnih prostorih, ko se je podpisoval na tekst, ki je bil natipkan. Zato niso resnične trditve, da je dogovor v podpis prinesel samo M. M. Sodišče ni napačno ugotovilo, da je toženec pristopil k dolgu. Iz zapisa spornega dogovora skupaj z ostalimi dokazili je dovolj jasno razvidno, da je storil ravno to, kar je sodišče pravilno ugotovilo v 10. točki obrazložitve. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so pavšalne in neprepričljive, saj je toženec več kot očitno vedel, da bo plačeval in kaj bo plačeval. Kljub temu, da toženec ne govori angleško, se na podlagi slovenskega prevoda pride do enakega zaključka. Pristop k dolgu mora vsebovati izrecno, jasno in nedvoumno izjavo pristopnika, da se pogodbeno zavezuje. Toženec se je izrecno z imenom in priimkom zavezal plačevati jasno in določno opredeljen dolg ter ga poravnati do konca. V celoti neutemeljene in protispisne so tudi pritožbene trditve, da je prisila tožeče stranke preko M. M. trajala do enega meseca pred vložitvijo tožbe. Ob zaslišanju je toženec na več mestih povedal, da se je še vedno srečeval s M. M. Vsaj petkrat sta se še srečala, zato ker sta se poznala in sta se pogovarjala o splošnih stvareh. Družba R. d.o.o. je poslovala z družbo M. M., kar je toženec vedel, pri čemer bi bilo logično, da bi toženec opozoril svojo ženo, da naj preko te družbe ne posluje z družbo M. M., če je res mislil, da je M. M. psihopat. Ker je bila toženčeva žena ustanoviteljica in družbenica družbe R. d.o.o., je toženec za poslovanje vedel. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede očitne pisne napake sodišča. Sodišče je v 8. točki obrazložitve navedlo, da bo sporni dokument z datumom 12. 4. 2012 označevalo kot dogovor A3 ali sporni dogovor. Iz celotne obrazložitve je razvidno, da gre za sporni dogovor v prilogi A3 kljub temu, da se je sodišču zapisala očitna pisna napaka. Tudi tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in je na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo očitanih in uradoma upoštevnih kršitev procesnih pravil. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravnorelevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je mogoče materialnopravno odločiti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenih zahtevkov po tožbi in nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in se opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank. Razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju.

7Tožeča stranka v tem postopku je tuja gospodarska družba. Sodišče prve stopnje se z mednarodnim elementom ni ukvarjalo, tudi pritožba ter odgovor na pritožbo ne izpostavljata tega vprašanja. Na podlagi 17. člena ZPP sodišče po uradni dolžnosti presodi ali je pristojno za rešitev konkretnega spora. Zato pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pristojnost slovenskega sodišča za zahtevek po tožbi podana po prvem odstavku 48. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), saj ima toženec stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, po tretjem odstavku 49. člena ZMZPP je slovensko sodišče pristojno tudi za zahtevek po nasprotni tožbi, saj je zahtevek iz nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom. Namreč od veljavnosti spornega dogovora, ki se izpodbija z nasprotno tožbo, je bilo odvisno ali bo priznan zahtevek tožeče stranke po tožbi. Poleg tega je skladno s 63. členom ZPP slovensko sodišče izključno pristojno za sojenje v sporih, ki nastanejo med izvršilnim postopkom, kar je podano v obravnavani zadevi. V spornem dogovoru (priloga A3) pravdni stranki nista določili prava, zato je bilo slovensko pravo pravilno uporabljeno skladno z 20. členom ZMZPP, po katerem se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež. Toženec je tisti, od katerega se zahteva izpolnitev dogovora, stalno prebivališče pa ima v Republiki Sloveniji. Slovensko pravo je bilo pravilno uporabljeno tudi za zahtevek po nasprotni tožbi, saj se je obravnaval skupaj z zahtevkom po tožbi.

8Glede pritožbenih trditev, da je sodišče časovno napačno ugotovilo, kdaj so bile sestavljene listine v angleščini in slovenščini, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodbe, da razlike v opisu poteka sestanka pred sklenitvijo spornega dogovora, razlike med vsebino prvega odstavka spornega dogovora v slovenskem in v angleškem jeziku ter druge nasprotujoče si trditve, kdaj so listine nastale, niso bistvene (10. točka izpodbijane sodbe). Bistveno je bilo ugotoviti ali se je toženec s spornim dogovorom zavezal k plačilu ali ne. Tudi nekoliko različne izpovedi, kdaj naj bi M. M. prišel k tožencu z natipkanim besedilom, ne morejo omajati ugotovitev sodišča prve stopnje glede veljavnosti dogovora. Je pa toženec sam izpovedoval nasprotno svojim tožbenim trditvam. Potrdil je namreč, da je bil ob podpisu tipkanih besedil prisoten direktor tožeče stranke E. E.

9V pritožbi toženec ne zatrjuje več, da ni mogoče pristopiti k plačevanju dolga gospodarske družbe, ki je zaradi stečaja prenehala, vztraja pa pri trditvah, da iz podpisanega dogovora ni jasno razvidno, kakšno obveznost naj bi toženec prevzel, poleg tega je dogovor podpisal pod prisilo, zato ga ne more zavezovati.

10Pritrditi gre tožencu, da se Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 6. 2013 ne nanaša na identičen primer kot je obravnavani. Je pa v načelnem pravnem mnenju pojasnjeno, da obveznosti kapitalske gospodarske družbe, nad katero je bil opravljen postopek stečaja z izbrisom iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka, ne prenehajo. Vrhovno sodišče RS se je ob tem načelnem pravnem mnenju ukvarjalo z vprašanjem ali lahko obveznosti izbrisane gospodarske družbe preidejo na koga drugega, pri čemer je jasna obrazložitev, da v tem primeru poleg univerzalnega nasledstva (npr. dedovanje) lahko pride tudi do posamičnih dogovorov med tretjim in upnikom. Takšen primer sta npr. poroštvo in zastava za tuj dolg. V odločbi Vrhovnega sodišča RS sklep III Ips 121/2011 z dne 11. 6. 2013 je šlo pri izbrisani gospodarski družbi za zahtevek hipotekarnega upnika, torej je bil dogovor med tretjim in upnikom sklenjen pred izbrisom družbe. Je pa v tej odločbi navedeno, da odgovornost za izpolnitev tujih obveznosti lahko sprejme tretji na podlagi dogovora z upnikom, saj obveznost pravne osebe lahko obstaja še tudi potem, ko pravne osebe ni več, če le obstaja pravna podlaga, da se njena izpolnitev zahteva od koga tretjega. Z identičnim primerom kot je tu obravnavani, pa se je sodna praksa že ukvarjala¹ in sicer je šlo za situacijo, ko se je tretji že po izbrisu gospodarske družbe zavezal tožeči stranki povrniti dolgove družbe, pri čemer se sodišče niti ni ukvarjalo ali takšna pogodba predstavlja akcesorno poroštveno pogodbo ali pogodbo o pristopu k dolgu po 432. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ampak je takšno situacijo dopustilo v obeh primerih. Dogovor kot sta ga sklenila tožeča stranka in toženec je zato po materialnem pravu dopusten in mu je sodišče prve stopnje utemeljeno dalo veljavo.

11Iz vpogleda v dogovor (Agreement) v prilogah A2, A3 in v prevodu v prilogi A17, je razvidno, da je prvi del dogovora v angleškem jeziku, drugi del pa v slovenskem jeziku, pri čemer gre pritrditi tožencu, da besedili v angleškem in slovenskem jeziku nista do zadnje besede identični. Vendar iz prevoda angleškega besedila izhaja, da se slovenski del besedila smiselno pokriva z besedilom v angleščini. Ker toženec tudi v pritožbi zatrjuje, da angleščine ne razume², mu pritožbeno sodišče odgovarja, da je njegova zaveza popolnoma jasno podana v slovenskem jeziku. V slovenskem jeziku je potrdil dolg podjetja A. v vtoževani višini iz naslova dobavljenega materiala ter je potrdil, da bo pričel s plačevanjem maja 2012 v gotovini neposredno M. M., ki bo denar pošiljal tožeči stranki, toženec pa bo s plačevanjem nadaljeval po 1.000,00 EUR mesečno do dokončnega plačila dolga. Tako sprejeto zavezo tudi pritožbeno sodišče šteje kot pristop k dolgu po 432. členu OZ. V dokaznem postopku je bilo, tudi ob presoji izpisa odprtih postavk, kjer sta navedeni neplačani fakturi, razjasnjeno, in v sodbi pravilno obrazloženo, da je toženec razumel, kateri dolg se je s sporno listino zavezal plačati. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da toženec ni pristopil k dolgu, da ni prevzel osebnega jamstva za plačevanje dolga in da je bil prepričan, da plačuje družbin dolg in ne svojega. Toženec ni mogel biti prepričan, da plačuje družbin dolg, saj družba takrat ni več obstaja in od nje nobeden ni mogel izterjati dolgov. Tudi ni res, da ni mogel vedeti, da bo ta dolg plačeval kot svojega, saj iz besedila dogovora izhaja, da bo prav on pričel s plačevanjem maja 2012 in da bo plačeval 1.000,00 EUR mesečno do dokončnega plačila dolga.

12V pritožbi se toženec ne spušča več v zatrjevano ničnost dogovora zaradi tega, ker je bilo dogovorjeno plačevanje v gotovini in bi takšno plačilo pomenilo nedopustno izigravanje davčnih predpisov obeh držav. Pritožbeno sodišče je dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava, zato v zvezi s tem obrazloži, da zaradi posameznih ničnih določil ni ničen celoten dogovor, če ta lahko ostane v veljavi brez ničnega določila (88. člen OZ). Tudi če bi bile nične določbe tretjega in petega odstavka dogovora v slovenskem jeziku, še vedno ostaja v veljavi toženčeva zaveza, da potrjuje dolg do podjetja A. v tam navedeni višini po obeh računih, da potrjuje, da bo pričel s plačevanjem maja 2012 in da bo nadaljeval s plačevanjem 1.000,00 EUR mesečno do dokončnega plačila dolga. Torej pristop k dolgu v celoti ostaja v veljavi. Med pravdnima strankama ni bilo prerekano, da po sklenitvi dogovora o pristopu k dolgu do plačil v gotovini ni prišlo oziroma je prišlo samo do plačila v gotovini 600,00 EUR (priloga A4), za kar je tožeča stranka toženi stranki izdala račun, torej ni šlo za obid davčnih predpisov obeh držav. Za preostala dva zneska v višini 800,00 EUR in 3.000,00 EUR ni bilo prerekano, da jih je tožeča stranka prejela na svoj račun (priloga A15) preko poslovanja posredniške družbe M. M. iz naslova razlik v ceni. Tudi v tem delu ni prišlo do gotovinskega plačila. V preostanku pa bo prišlo do plačila v izvršilnem postopku, kar prav tako ne pomeni obida davčne zakonodaje.

13V celoti je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z nasprotno tožbo, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da obrazložitev sodišča prve stopnje ni pravilna v delu ugotavljanja napake volje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da grožnje M. M. v času sklepanja dogovora o pristopu k dolgu, če so bile izrečene, niso bile take, da bi pri tožencu povzročile utemeljen strah in resno nevarnost zanj in njegovo družino (45. člen OZ), zato pri sklepanju dogovora ni našlo napak v volji toženca. Sodišče prve stopnje ni izključilo, da je M. M. ob razgovoru s tožencem res rekel, da ne bo dal miru, da ve, kje so doma in da ve, da imajo hčer, kot je izpovedala tudi toženčeva žena L. L. Takšne grožnje gre, še posebej, ker so se nanašale na toženčev dom in njegovo družino, šteti za grožnje, ki utemeljujejo napako v volji pri sklenitvi dogovora. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bile grožnje izrečene ob sklepanju dogovora najkasneje 12. 4. 2012. Od tedaj dalje tečeta absolutni in subjektivni rok za izpodbijanje dogovora zaradi napake volje. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da toženec nadaljevanja groženj, ki naj bi trajale do meseca dni pred vložitvijo nasprotne tožbe, ni dokazal. V zvezi s tem tudi ni bilo potrebno opraviti poizvedb glede telefonskih pogovorov, saj količina klicev ne bi izkazovala vsebine pogovorov. Bistvene so ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec o grožnjah ni nikogar obvestil, da M. M. ni prijavil pristojnim organom in da ni takoj po izrečenih grožnjah pričel postopka za razveljavitev spornega dogovora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec groženj ni navedel niti v ugovoru proti sklepu o izvršbi. Poleg tega se je z M. M. še do leta 2013 srečeval, z njim posloval, oziroma je z njim poslovala njegova žena preko družbe R. Vse navedeno pa omogoča zaključek, da se grožnje s strani M. M. po sklenitvi dogovora niso nadaljevale. Zato so bili nasprotni zahtevki pravilno zavrnjeni zaradi zamude enoletnega subjektivnega roka za izpodbojnost spornega dogovora.

14Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje glede tega, da ima sporni dogovor kavzo in se v zvezi s tem v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje. Dodaja, da se kavza ne kaže samo v interesu in koristih nadaljnjega poslovanja med vsemi tremi akterji, to je tožečo stranko, toženo stranko in družbo M. M., ampak iz citirane sodne prakse (pod opombo 1) izhaja, da dogovor med tretjim in upnikom, da bo tretji³ poravnal upniku dolgove izbrisane družbe, ni nemoralen in v nasprotju s prisilnimi predpisi, ampak ima dopustno kavzo.

15Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri zapisu besedne zveze "Soirbu dogovor A3" storilo absolutno bistveno kršitev postopka, zaradi katerega sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče predvideva, da je namesto te besede sodišče hotelo zapisati besedo "sporni", saj je v sodbi vseskozi uporabljalo besedni zvezi dogovor A3 ali sporni dogovor. Sodišče prve stopnje je na več mestih ta dogovor opredelilo ter povedalo zakaj šteje, da je toženec pristopil k dolgu, zato obrazložitev sodbe ni nejasna in jo je v celoti mogoče razumeti kljub napačnemu zapisu ene besede.

16Ob povedanem je sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi svoje pritožbene stroške sam, tožeči stranki pa mora povrniti pritožbene stroške za odgovor na tožbo, ki je bil po oceni sodišča potreben, saj je argumentirano odgovarjala na posamezne pritožbene trditve. Sodišče je tožeči stranki stroške priznalo po veljavni odvetniški tarifi v času vložitve tožbe oziroma predloga za izvršbo, pri čemer nagrada glede na vrednost spornega predmeta znaša 419,00 EUR. Za odgovor na pritožbo se uporabi faktor 1,6, torej znaša nagrada 670,40 EUR, 22% DDV znaša 147,49 EUR, pavšalni znesek izdatkov pa 18,00 EUR, kot ga je tožeča stranka priglasila (po v času vložitve tožbe veljavni odvetniški tarifi je bil dopusten znesek do 20,00 EUR). Skupaj pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 835,89 EUR, v primeru zamude gredo tožeči stranki zamudne obresti.

¹ Prim. VSL sodba I Cpg 520/12 z dne 10. 5. 2012, ki jo je predložila tožeča stranka.
² To dejstvo v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo prerekano, zato ga je šteti za dokazanega.
³ Tudi v tistem primeru je bil tretji direktor družbe, ki je bila izbrisana.