49. člen ZMZPP

Glede na določila Direktive (EU) 2020/1828 je povsem jasno, da lahko potrošnike v potrošniškem sporu zastopa pravna oseba in zato ni nujno, da je v potrošniškem sporu tožnik zgolj in le fizična oseba. Določila ZKolT pa niso v neskladju s pravili EU, saj je bila z omenjenim zakonom v pravni red RS prenesena Direktiva (EU) 2020/1828 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov. Določba 17. člena Uredbe (EU) 1215/2012 ne omogoča razlage, po kateri bi bile pogodbe o upravljanju s premoženjem, pri katerih je naložbena dejavnost upravljalca usmerjena v špekulativne in tvegane naložbe, izključene s področja uporabe pravil o pristojnosti na področju potrošniških pogodb.

Zaradi ugotovitvenega dela zahtevka je pravilno, da je s tožbo zajeta tudi oseba, ki je primarni pridobitelj premoženja, tudi če je premoženje pred tem že odsvojila na ožje povezano osebo. Prvi toženec je namreč imel status osumljenca v predkazenskem postopku in zoper njega se je začela finančna preiskava. Kot tak je oseba, najtesneje povezana z vprašanjem nezakonitosti izvora premoženja in je pasivno legitimirana zaradi tega, ker mora sodba vsebovati tudi ugotovitveni del, da je premoženje nezakonitega izvora. V skladu s sodno prakso pristojnost sodišča Republike Slovenije ni izključena samo zaradi tega, ker se stvar nahaja na ozemlju druge države. V postopku po ZOPNI ne gre za klasičen civilnopravni spor glede lastninske pravice na stvari, ampak po vsebini za oblastveni akt, s katerim se odvzame premoženje nezakonitega izvora. Zaradi podane pasivne legitimacije prvega toženca, ki je slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, je pristojnost slovenskega sodišča podana. Tožeča stranka je toženo konkretno opozorila na pomanjkljivo trditveno podlago. Zato je treba šteti, da sta bila na pomanjkljivost trditev toženca opozorjena že na podlagi teh n

Pogodba ne določa, da mora biti oseba, ki se ji pisanje vroča, opozorjena na to, da lahko pisanje zavrne. Iz 8. člena Pogodbe izhaja, da mora biti pisanjem, ki jih je treba vročiti osebam v zaprošeni državi, priložen prevod v jezik zaprošene države, če pa prevod ni priložen, se vročitev opravi le, če prejemnik pisanje prostovoljno sprejme. Tretja tožena stranka je vročitev sprejela, kar izhaja iz podpisane vročilnice, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je s prostovoljnim sprejemom vročitev pravilno opravljena.

Začasno zavarovanje je odrejeno zoper drugo toženko kot ožje povezano osebo s prvim tožencem, ker so podani razlogi za sum, da je bilo finančno premoženje nezakonitega izvora (ki je spremenilo obliko iz denarja v plovilo) preneseno na to osebo brez ustreznega nadomestila. Stališče, da ZOPNI ureja le primer prenosa, če bi prvi toženec vložil plovilo kot osnovni vložek v družbo, ne pa če ga plača brez prejema ustreznega nadomestila od družbe, je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje je obravnavani spor pravilno obravnavalo kot spor z mednarodnim elementom, pritožbeno sodišče pa v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki jih pritožnica s pritožbo ni uspela izpodbiti, da v primeru tožbe in začasne odredbe na podlagi določb ZOPNI, Uredba Bruselj I ne nadomešča slovenskih nacionalnih pravil mednarodnega zasebnega prava, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pristojno za odločanje (prvi odstavek 49. člena ZMZPP).

Dogovor med tretjim in upnikom, da bo tretji poravnal upniku dolgove izbrisane družbe, ni nemoralen in v nasprotju s prisilnimi predpisi, ampak ima dopustno kavzo.

Tožnik plačilo škode terja solidarno od obeh toženk. V takšnem primeru pa je glede pristojnosti v sporu z mednarodnim elementom potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 49. člena ZMZPP. Ta določa, da če je z isto tožbo toženih več tožencev, ki so v pravni skupnosti ali katerih obveznosti se opirajo na isto pravno in dejansko podlago, je sodišče Republike Slovenije pristojno tudi, kadar ima eden izmed tožencev stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Prva toženka ima sedež v Sloveniji, domnevna obveznost, na podlagi katere tožnik od obeh toženk zahteva solidarno plačilo, pa se opira na isto pravno in dejansko podlago. Tretji odstavek 21. člena ZMZPP sicer res določa, da se uporabi pravo države, v kateri ima delodajalec svoj sedež oziroma stalno prebivališče, če delavec po pogodbi običajno ne opravlja svojega dela samo v eni državi. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi temeljno določbo 2. člena ZMZPP o tem, da se pravo, na katerega napotujejo določbe tega zakona izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstaja pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom. V skladu s prv

Obveznosti dolžnikov se ne opirajo na isto pravno in dejansko podlago, saj vtoževane obveznosti prvega dolžnika (ne-unovčiti garancijo in jo vrniti upniku) lahko izvirajo le iz razmerja med upnikom in prvim dolžnikom, to je iz Gradbene pogodbe sklenjene med njima, kakršnakoli obveznost drugega dolžnika - banke do upnika v zvezi z bančno garancijo pa ima lahko temelj le v obligacijskem razmerju med upnikom in banko, na podlagi katerega je banka garancijo izdala. Za spore med stečajnim postopkom je izključno stvarno in krajevno pristojno sodišče, pred katerim se vodi stečajni postopek, če se stečajni postopek vodi pred sodiščem RS. Kadar je po določbah zakona določena izključna pristojnost sodišča RS, se stranki ne moreta sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča, smiselno enako pa tudi ne za pristojnost mednarodne arbitraže.

Zavarovanje z regulacijskimi začasnimi odredbami predstavlja instrument, ki naj bi preprečil, da bi v času sodnega postopka prišlo do ravnanj, ki bi lahko povzročila, da sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. Sodišču, pred katerim teče pravdni postopek, v okviru katerega tožeča stranka uveljavlja zaščito svojih materialnopravnih upravičenj, zato ni mogoče odreči upravičenja do odločanja o začasnih ukrepih za zavarovanje položaja posamezne stranke v postopku do pravnomočne odločitve o samem tožbenem zahtevku. Razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka takšno začasno varstvo lahko uveljavljala le pred tujim sodiščem, pa tožeči stranki odvzema možnost uveljavljanja učinkovitega začasnega varstva svojega položaja za čas, ko postopek teče pred slovenskim sodiščem. V tem primeru zatorej ni podana zveza med obravnavano zadevo in tujo državo v smislu drugega odstavka 50. člena ZMZPP, ki bi izključevala pristojnost sodišča Republike Slovenije.

Obveznost iz pogodbe nastane s podano izjavo volje pogodbenih strank (26. in 28. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, veljavnem v času sklenitve sporne pogodbe). Kdo lahko poda ustrezno izjavo volje za stranko, ki je pravna oseba, urejajo substančni predpisi materialnega prava. Trditveno in dokazno breme glede dejanskih okoliščin, iz katerih bi izhajala pristojnost slovenskega sodišča, je na strani nasprotne tožeče stranke. Ker le-ta s tem v zvezi ni ponudila konkretnih trditev, ob ugovoru nasprotne tožene stranke ni podane pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje o tem zahtevku. Ko pa se prvostopenjsko sodišče sklicuje na pogodbeno klavzulo o pristojnosti sodišča v Beogradu v pogodbi med S. Beograd in J. Zagreb, je pri tem očitno mišljena pogodba z dne 18.4.1991 (B24), na katero se je sklicevala nasprotna tožeča stranka pri utemeljitvi tega dela tožbenega zahtevka (27. točka vloge na list.št. 109). Navedena pogodba je bila podpisana v času, pred razpadom bivše skupne države, v času veljavnosti zveznega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 z dopolnitvami) na območju celotne državne skupnosti.<

Sodišče na dogovor strank o pristojnosti ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor stranke. Po uradni dolžnosti pazi le na svojo mednarodno pristojnost.