VSL Sodba I Cpg 366/2022

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna toženka povrniti tožnici, zniža na 613,32 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba toženke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka ter nespremenjenem delu II. točke izreka, potrdi.

III. Toženka mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka v roku 15 dni plačati tožnici 4.038,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2019 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da mora toženka tožnici povrniti njene stroške postopka v znesku 837,31 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper to sodbo se je toženka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega pritožbenega postopka.

3Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnica v tej pravdi od toženke zahteva povračilo sorazmernega zneska odmerjenega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za leto 2018. Tožnica je navedenega leta plačala davčni dolg za celotno leto 2018, čeprav je bila neposredni uporabnik najetega zemljišča le del navedenega leta, preostali del pa je imela nepremičnino v lasti in neposredni uporabi toženka.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednje relevantno dejansko stanje, ki med pravdnima strankama ni bilo sporno:

- tožnica je v letu 2016 z DUTB, d. d., sklenila najemno pogodbo, na podlagi katere je postala najemnica dveh stavb na nepremičnini v Obrtni coni A.;

- DUTB, d. d., je tožnici z dopisom z dne 11. 8. 2017 odpovedala najemno pogodbo, ker je takrat obe stavbi prodala toženki;

- tožnica je skladno z dogovorom z DUTB, d. d., in toženko poslovne prostore uporabljala še naprej do 14. 5. 2018, ko jih je dokončno izpraznila in prepustila v posest in uporabo toženki;

- FURS je dne 23. 7. 2018 tožnici izdala odločbo št. DT 4224-118/2018-000124-08-331-28 (A7), s katero ji je za najeti stavbi za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 odmerila NUSZ v skupnem znesku 6.461,12 EUR. Zoper to odločbo se tožnica ni pritožila. Tožnica je po navedeni odločbi celoten odmerjen znesek NUSZ plačala, nato pa dne 27. 8. 2019 toženki izdala vtoževani račun št. 9580022392, ki je zapadel v plačilo dne 12. 10. 2019 (A6) in s katerim ji je zaračunala sorazmerni del NUSZ za čas od 15. 5. 2018 do 31. 12. 2018 v znesku 4.038,20 EUR.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev presodilo, da je bila toženka s tožničinim plačilom sorazmernega dela NUSZ za obdobje od 15. 5. 2018 do 31. 12. 2018 v znesku 4.038,20 EUR neupravičeno obogatena. Zaključilo je, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi določila 197. člena Obligacijskega zakonika – OZ, v skladu s katerim lahko prikrajšanec uveljavlja zahtevek neposredno proti pravemu dolžniku.

8Toženka v pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče na pripravljalnem naroku dne 18. 3. 2022 izdelalo program vodenja postopka, na katerem je kot relevantno pravno podlago navedlo določbe Ustave RS in OZ. S tem naj pravdnima strankama ne bi pojasnilo, katera določila Ustave RS in OZ konkretno naj bi bila relevantna za odločitev v predmetnem pravdnem postopku. Toženka navaja, da sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva ni konkretno razkrilo pravne podlage, ki jo šteje za bistveno, v izpodbijani sodbi pa se je oprlo na določilo 197. člena OZ, ki je tožnica v predmetnem pravdnem postopku ni navajala kot možno pravno podlago za utemeljitev svojega zahtevka. Tako naj toženka ne bi mogla podati ustreznih navedb in dokazil, in sicer predvsem glede vprašanja, ali je tožnica kaj plačala, kar bi bila toženka po zakonu dolžna plačati, kar naj bi bilo bistveno za presojo v konkretnem primeru. S takšnim postopanjem naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo pravico toženke do izjavljanja, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9S takšnimi pritožbenimi navedbami toženka ne more uspeti. Opredelitev pravne podlage v programu vodenja postopka je namenjena racionalni pripravi na glavno obravnavo. Pravne podlage spora vedno ni mogoče točno predvideti že v začetku postopka, pogosto pa so mogoče tudi številne pravne podlage. Zato sodišče ni vezano na program vodenja postopka in ga je mogoče med postopkom kadarkoli spremeniti ali dopolniti. Pri tem pa odgovornost sodnika, da v programu vodenja postopka opredeli (verjetno) pravno podlago ne pomeni, da se od odvetnikov ne pričakuje, da se pri pripravi na zadevo tudi sami ne poglobijo v skrbno pravno presojo zadeve¹.

10Četudi sodišče prve stopnje na pripravljalnem naroku kot pravne podlage ni opredelilo 197. člena OZ, na katerega se je oprlo pri svoji odločitvi, nanj pa se izrecno v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala niti tožnica, toženki na ta način ni bila kršena pravica do kontradiktornega postopka. Toženka je namreč že iz vlog tožnice lahko razbrala, da ta svoj tožbeni zahtevek utemeljuje tudi na podlagi pravila o neupravičeni pridobitvi. Tožnica se je namreč v svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas sklicevala na splošno pravilo o neupravičeni pridobitvi iz 190. člena OZ. S tem je toženka vsekakor lahko pričakovala, da se bo sodišče pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka (lahko) oprlo na katerokoli pravilo o neupravičeni obogatitvi, ki jih OZ ureja v členih od 190 do 198. Zato s tem, ko sodišče prve stopnje v programu vodenja postopka ni izrecno navedlo prav določbe 197. člena OZ, toženki ni odvzelo pravice do izjave, saj ni odločilo na pravni podlagi, ki je pravdni stranki ne bi mogli pričakovati. Pritožbeni očitek o presenetljivi pravni podlagi je zato neutemeljen.

11Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavani zadevi pri presoji tožbenega zahtevka na podlagi 197. člena OZ² pomembno le, ali je bila toženka od 15. 5. 2018 dalje po zakonu dolžna plačati NUSZ in ali je namesto nje to dajatev plačala tožnica, ne pa, ali in komu je bila izdana dokončna in pravnomočna odločba FURS o odmeri NUSZ.³

12Za presojo po 197. členu OZ je namreč bistveno, kdo je bil zavezanec za plačilo NUSZ po zakonu in ne po odločbi upravnega organa. Ker je bila v skladu s prvim odstavkom 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih - ZSZ v obdobju od 15. 5. 2018 do 31. 12. 2018 za plačilo NUSZ zavezana toženka kot neposredna uporabnica zemljišča oziroma stavbe, ima tožnica na podlagi 197. člena OZ pravico, da od toženke kot zavezanke za plačilo NUSZ po zakonu, zahteva povračilo tistega, kar je plačala, pa bi po zakonu morala plačati toženka. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da tožnica s plačilom NUSZ, ki ga je bila dolžna plačati po odločbi FURS, ni poravnala tujega, pač pa svoj dolg.

13Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na načeli ne bis in idem ter prirejenosti postopka. V izreku odločbe FURS o odmeri NUSZ je bilo tožnici odmerjeno NUSZ za leto 2018.⁴ Predmet predhodnega vprašanja v tem pravdnem postopku ni komu in v kakšni višini je bilo odmerjeno NUSZ za leto 2018, pač pa kdo je bil v relevantnem obdobju po zakonu zavezanec za plačilo NUSZ oziroma še konkretneje, kdo je bil v tem času neposredni uporabnik stavbnega zemljišča. O tem vprašanju pa v izreku navedene odločbe FURS ni bilo odločeno. Poleg tega davčni organ pri odmeri NUSZ upošteva podatke o uporabi stavbnega zemljišča, ki mu jih do 31. 1. tekočega leta posreduje občina (404. člen Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2). Odločitev FURS o odmeri NUSZ za leto 2018 v tu obravnavani zadevi zato ne predstavlja odločitve o predhodnem vprašanju, na katerega bi bilo prvostopenjsko sodišče na podlagi 13. člena ZPP vezano pri presoji, kdo je bil v relevantnem obdobju zavezanec za plačilo NUSZ na podlagi zakona.

14Pritožničino sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 501/2018 z obravnavano zadevo ni primerljivo. V citirani zadevi je bilo na matičnem področju z odločbo Centra za socialno delo odločeno, kdo je zavezanec za plačilo prispevka za storitev institucionalnega varstva in kakšna je višina tega prispevka. Na to odločitev, ki je v tam obravnavani pravdni zadevi predstavljala predhodno vprašanje, je bilo posledično vezano tudi pravdno sodišče. Pritožbeni očitek, da je v tu obravnavani zadevi sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo načelo prirejenosti postopkov ter nedopustno poseglo v pravnomočno in dokončno odločbo FURS, zato ni utemeljen.

15Ker torej prvostopenjsko sodišče v tej zadevi ni odločalo o istem vprašanju kot FURS v postopku odmere NUSZ, pritožbene navedbe toženke o tem, da odločba FURS o odmeri NUSZ učinkuje ne le med strankama upravnega postopka, pač pa tudi v razmerju do tretjih, za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembne. Iz enakega razloga za odločitev niso bistvene pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica izpodbija stališče prvostopenjskega sodišča, da je imela tožnica na podlagi 406. člena ZDavP-2⁵ zaradi spremembe zavezanca za plačilo NUSZ pravico zahtevati, da se odločba spremeni tako, da se njena obveznost zmanjša in novemu zavezancu določi ustrezen znesek nadomestila, pač pa naj bi imela po mnenju pritožnice tožnica zoper odločitev FURS na voljo le pritožbo. Pritožbeno sodišče se do teh navedb zato ni opredeljevalo.

16Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je določilo 197. člena OZ mogoče uporabiti ne glede na to, ali je stranka vedela, da plačuje tuj dolg ali ne. Vprašanje, ali je tožnica v času plačila zneska po odločbi FURS vedela, da ni dolžna plačati sorazmernega dela NUSZ, zato ni relevantno. V nadaljevanju je dodalo, da toženkin ugovor, da je tožnica vede plačala tuj dolg, ne drži, ker je sledilo tožničinim trditvam, da so njeni uslužbenci pri obravnavanju in plačilu navedene davčne odločbe pomotoma spregledali, da tožnica od 14. 5. 2018 dalje ni več uporabnica najetih prostorov in s tem zavezanka za plačilo celotnega NUSZ za leto 2018.

17Pritožnica neutemeljeno graja zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnica sorazmeren del NUSZ za čas od 15. 5. 2018 do 31. 12. 2018 plačala v zmoti. Pritožbena trditev, da je navedbam tožnice o plačilu NUSZ v zmoti v svoji pripravljalni vlogi z dne 9. 6. 2020 toženka izrecno nasprotovala, ne drži. Toženka namreč v vlogi z dne 9. 6. 2020 oziroma v postopku pred sodiščem prve stopnje trditev tožnice, da je sorazmerno plačilo NUSZ za obdobje od 15. 5. 2018 do 31. 12. 2018 opravila v zmoti, ni prerekala. Zato je prvostopenjsko sodišče te trditve pravilno štelo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Glede na navedeno pritožbeni očitek o nepravilno izvedeni dokazni oceni ter zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen.

18Pritožnica zatrjuje tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi napačno navedlo, da naj bi tožbeni zahtevek tožnice temeljil na določbi 197. člena OZ, ki pa ga tožnica v svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje ni omenila. Prav tako naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nepravilno navedlo, da tožnica ne zatrjuje oziroma uveljavlja nepravilnosti odločbe FURS, kar naj bi bilo v nasprotju z listinami in navedbami tožnice. S tem naj bi bilo po mnenju toženke podano očitno nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin oziroma navedb pravdnih strank.

19Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Protispisnost se nanaša na tehnično napako pri napačnem povzemanju listinskega dokaznega gradiva in ne na napačno povzemanje ali razumevanje tožbenih trditev. Takšna napaka, v kolikor bi šlo za napačno povzemanje trditev dejanske narave, bi lahko predstavljala le kršitev razpravnega načela. Vendar v obravnavanem primeru tudi o takšni kršitvi ni mogoče govoriti, saj se sporne navedbe nanašajo na pravno kvalifikacijo spora, pravo pa mora sodišče poznati po uradni dolžnosti in ni vezano na pravno podlago, na katero se sklicujejo stranke. Poleg tega pa je bilo že obrazloženo, da je bila pravna podlaga jasna ves čas spora.

20Razpravljajoča sodnica je na pripravljalnem naroku dne 4. 2. 2022 v delu, ki se je nanašal na poskus mirne rešitve spora, pravdnima strankama razkrila, da je po njenem mnenju „... podana poravnalna ponudba tožnice za toženko ugodna; meni namreč da je tožbeni zahtevek utemeljen.“ Toženka je ugovarjala, da je s tem pristransko in s prejudicom še pred vložitvijo nadaljnje pripravljalne vloge toženke zavzela stališče glede odločitve v predmetnem pravdnem postopku. Toženka je že tedaj zaradi navedenega zahtevala izločitev razpravljajoče sodnice. Predsednik sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 17. 2. 2022 njeno zahtevo za izločitev zavrnil. Toženka v pritožbi ponovno navaja, da se je sodnica z navedenim stališčem še pred prvim narokom za glavno obravnavo in še pred vložitvijo nadaljnje pripravljalne vloge toženke jasno opredelila do izida predmetnega pravdnega postopka. S tem naj bi po mnenju pritožnice sodnica onemogočila izvedbo učinkovitega poravnalnega in pravdnega postopka, s tem pa je po mnenju pritožbe tudi presegla dopustno mejo materialnega procesnega vodstva. Pristranskost pri postopanju sodnice naj bi se nato pokazala tudi v nadaljevanju pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo dne 18. 3. 2022, na katerem toženki v okviru materialnega procesnega vodstva ni konkretno pojasnila pravne podlage za odločanje v obravnavanem postopku.

21Toženka zatrjuje obstoj ti. odklonitvenega razloga, ki ga ZPP v 6. točki 70. člena opredeljuje z generalno klavzulo: Sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Iz ustavne pravice do sodnega varstva izhaja pravica do neodvisnega in nepristranskega sodnika, zato si mora sodnik pri izvajanju materialnega procesnega vodstva ves čas prizadevati, da ga pri tem ne vodijo osebna prepričanja o zadevi ter da ga izvaja na način, ki izključuje vsak upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. Za obstoj nepristranskosti sojenja sta odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali sodnik v postopku zagotavlja uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak dvom v njegovo nepristranskost. Določen pomen ima torej tudi tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. Vendar vtis, ki si ga ustvari stranka, ni odločilen. Dvom o nepristranskosti sodišča mora biti upravičen v objektivnem smislu⁶.

22Tudi po presoji pritožbenega sodišča toženka v obravnavanem primeru ni dokazala obstoja odklonilnega razloga, ki bi utemeljeval dvom v nepristranskost sodnice. Odklonilni razlog za izločitev sodnika namreč ni podan, če sodišče v teku postopka izrazi svoje mnenje o prognozi za končni uspeh v postopku⁷. V skladu z določbo 279.c člena ZPP ima sodnik, ki na prvi stopnji vodi pravdni postopek, dolžnost, da na pripravljalnem naroku s strankama odprto razpravlja o pravnih in dejanskih vidikih spora ter si pri tem prizadeva skleniti sodno poravnavo. Sodnik prve stopnje lahko v okviru odprtega razpravljanja predstavi svoje videnje o tem, katera stranka ima večje možnosti za uspeh v postopku. Takšno mnenje sodišča namreč nima dokončnega značaja in ga lahko sodišče tekom pravdnega postopka spremeni. Prav tako se naklonjenost tožnici ne odraža v tem, da sodišče na pripravljalnem naroku pri razpravljanju s strankama o relevantni pravni podlagi v okviru programa vodenja postopka ni opredelilo konkretne določbe OZ, na katero se je nato oprlo pri svoji odločitvi, saj sta bili pravdni stranki s strani prvostopenjskega sodišča v tem oziru v enakem položaju.

23Nepristranskost sodnice naj bi po mnenju pritožnice izhajala tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje štelo navedbe tožnice o zmoti pri plačilu NUSZ za resnične, čeprav je toženka takšnim navedbam izrecno nasprotovala, tožnica pa zanje ni ponudila nobenega dokaza. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da morebitne postopkovne napake sodišča samo po sebi ne predstavljajo razloga za izločitev. Navedeni očitek namreč ne predstavlja okoliščine, ki bi pri razumnem človeku lahko vzbudil upravičen dvom v pristranskost sodnice. Takšne napake imajo lahko za posledico le bistveno kršitev postopka ali zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje⁸, ne utemeljujejo pa očitka o sodničini pristranskosti in s tem razloga za njeno izločitev⁹.

24Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici priznalo tudi nagrado za sestavo dopolnitve tožbe po Odvetniški tarifi - OT, čeprav je tožnica to vlogo sestavila sama. OT določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom oziroma odvetniškim družbam za izvršene pravne storitve (prvi odstavek 1. člena OT). Ker je dopolnitev tožbe sestavila sama, tožnica do nagrade za njeno sestavo po OT ni upravičena. Da bi ji s sestavo navedene vloge nastali stroški v priglašeni višini 180,00 EUR ali pa v kakšni drugi višini, pa tožnica ni dokazala.

25Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava odločilo, da tožnici ne gredo stroški sestave tožbe (300 točk oz. 180,00 EUR). Zato je bilo treba odmerjene odvetniške stroške v višini 800 točk po OT znižati na 500 točk. Posledično je napačna tudi odločitev o priznanih materialnih stroških in odmerjenem DDV. V skladu z določbo tretjega odstavka 11. člena OT materialni stroški znašajo 10 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR po delni spremembi predstavlja pravilen znesek odmerjenih stroškov 306,00 EUR. 22% DDV pa se prizna na tako odmerjene stroške oziroma 67,32 EUR, skupaj torej 373,32 EUR. Ob upoštevanju sodne takse za predlog za izvršbo v višini 44,00 EUR ter doplačilo sodne takse za redni postopek v višini 196,00 EUR, znašajo pravilno odmerjeni stroški tožnice 613,32 EUR.

26S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zoper I. točko izreka prvostopenjske sodbe zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo, saj v tem delu tudi ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Pritožbi toženke zoper stroškovni del pa je ob uporabi določbe 3. točke 365. člena ZPP ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo (kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe), v preostalem, nespremenjenem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje tudi v II. točki izreka potrdilo.

27O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Toženka je s pritožbo uspela le v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, v celoti pa je bila neuspešna s pritožbo glede glavne stvari. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da toženka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa tožnici povrniti njene potrebne pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo toženke. Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu s priglašenim stroškovnikom in OT priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT) in 7,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 229,50 EUR, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo priglašenih stroškov posveta s stranko, ker ne gre za samostojno storitev, pač pa je ta vključena že v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. K priznanim stroškom je pritožbeno sodišče prištelo še 22% DDV, kar znaša 50,49 EUR. Skupaj stroški tožnice znašajo 279,99 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

¹ Glej A. Galič, Revija Odvetnik, št. 3 (81)/2017, Priprava glavne obravnave po noveli ZPP-E, str. 8 - 12.
² Izdatek za drugega: Kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo.
³ Prim. tudi VSL sodba I Cpg 17/2022 in VSC sodba Cpg 148/2016.
⁴ Vezanost na rešeno predhodno vprašanje se izvaja le iz izreka odločbe o pravici ali pravnem razmerju, o katerih je bilo v nekem drugem postopku odločeno kot o glavnem vprašanju. Glej V. Rijavec v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 130.
⁵ Če se med letom spremeni zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ima zavezanec, ki mu je bila izdana odločba, v 15 dneh po spremembi, pravico zahtevati, da se odločba spremeni tako, da se njegova obveznost zmanjša in novemu zavezancu določi ustrezen znesek nadomestila.
⁶ Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča RS Up-562/14.
⁷ N. Betetto v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 595.
⁸ O čemer se je pritožbeno sodišče že izreklo.
⁹ Glej na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cpg 803/2017.