404. člen ZDavP-2

Tudi dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina in posreduje davčnemu organu za potrebe odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, so (lahko) predmet preizkusa na podlagi pravnih sredstev zoper odmerno odločbo. Razlogovanje, da so za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pomembni le podatki, navedeni v uradnih evidencah, in da dokazovanje nasprotnih dejstev v postopku odmere tega nadomestila ni mogoče, je materialnopravno napačno.

Odlok o NUSZ je bil objavljen v Medobčinskem uradnem vestniku, njegov kartografski del pa je bil objavljen na spletnih straneh občine. Sodišče zavrača stališče toženke, da takšen način objave kartografskega dela zadosti pogoju po javni objavi. Glede na dejstvo, da je kartografski del sestavni del Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Radlje ob Dravi, mora biti objavljen na način kot je objavljen Odlok, kot tudi izhaja že iz besedila tretjega odstavka Odloka, da so meje območij prikazane na kartah, ki so sestavni del Odloka. S tem je kršena določba drugega odstavka 154. člena Ustave RS, ki določa, da se predpisi lokalnih skupnosti objavijo v uradnem glasilu, ki ga te same določijo.

Na tem mestu sodišče pripominja, da je Finančna uprava (po uradni dolžnosti) izdala izpodbijano odločbo. Ta je temeljila na podatkih, ki jih je zbrala in posredovala Občina Domžale (404. člen ZDavP-2). Ti so torej ena od podlag za odmero nadomestila. Stranka jim lahko nasprotuje, presoja pa je v rokah Finančne uprave, ki mora spoštovati načelo proste presoje dokazov. Ravno zadnje je tožeči stranki spodletelo. V svoji pritožbi je zapisala, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati za katero nepremičnino gre. Finančna uprava je nato opredelila stavbno zemljišče in podatke za izračun nadomestila. Na njen poziv z dne 13. 1. 2021, da se o tem izjasni, se tožeča stranka ni odzvala. Finančni upravi tako ni preostalo drugega, kot da se opre na podatke Občine Domžale, kot so izhajali iz uradnih evidenc, Zemljiške knjige in Registra nepremičnin.

Davčni organ je tisti, ki skladno z ZDavP-2 vodi davčni in s tem tudi ugotovitveni postopek odmere NUSZ. Podatki iz uradnih evidenc občine vzpostavljajo eno od podlag za davčni organ, da odmeri NUSZ, vendar pa lahko tudi stranka dokazuje tej evidenci nasprotna dejstva, ki jih presodi davčni organ po načelu proste presoje dokazov.

Za presojo po 197. členu OZ je bistveno, kdo je bil zavezanec za plačilo NUSZ po zakonu in ne po odločbi upravnega organa. Ker je bila v skladu s prvim odstavkom 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) v obdobju od 15. 5. 2018 do 31. 12. 2018 za plačilo NUSZ zavezana toženka kot neposredna uporabnica zemljišča oziroma stavbe, ima tožnica na podlagi 197. člena OZ pravico, da od toženke kot zavezanke za plačilo NUSZ po zakonu, zahteva povračilo tistega, kar je plačala, pa bi po zakonu morala plačati toženka.

Ker tožnikove pritožbene navedbe glede tlorisne površine, in sicer tudi ne po tem, ko je bil seznanjen, na kakšen način je bila v tem primeru ugotovljena tlorisna površina, niso presegale trditve, da se z ugotovljeno površino ne strinja, je toženka ravnala prav, da je sledila navedbam občine, ki se v tem pogledu opirajo na podatke iz javne evidence GURS. Za to, da se posamezna komunalna oprema lahko upošteva kot merilo za določitev višine nadomestila, po navedeni določbi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Novo mesto torej zadostuje, da je priključitev mogoča. To pomeni, da za dejansko priključitev manjka le še izgradnja individualnega priključka na obstoječe javno omrežje, ki pa bremeni lastnika nepremičnine.

Ni pomembno, da hiša ni dokončana in primerna za bivanje, saj ta okoliščina na obveznost plačila NUSZ ne vpliva. Po oceni sodišča pa tožnica zaradi teh okoliščin ni postavljena v neenakopraven položaj z zavezanci, ki lahko zaradi dokončane gradnje in prijave stalnega prebivališča vložijo vlogo za 5-letno oprostitev plačila NUSZ. Oprostitev plačila NUSZ na tej podlagi temelji namreč ne samo na dokončanju gradnje, temveč in predvsem na prijavi stalnega prebivališča v občini. To namreč pomeni, da se središče življenjskih in ekonomskih interesov posameznega zavezanca vzpostavi v tej občini. Povedano drugače: s prijavo stalnega prebivališča v določeni občini postane posameznik - občan subjekt ne samo pravic, temveč tudi obveznosti, ki izhajajo iz tega njegovega statusa, torej občana določene občine. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica že v pritožbi ugovarjala, da bi morala biti od površine stanovanjske hiše odšteta površina odprtih prostorov, hkrati je bila k mnenju občine (dano v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice), v katerem je med drugim navedeno, da je hiša zgrajena do 3. gradbene faze, priložena tudi fotografija gradnje - stanovanjske hiše, na podlagi katere bi tož

V izpodbijani odločbi je neskladno s prostorskimi akti in potrdilom o namenski rabi prostora ugotovljeno, da sodi zemljišče parc. št. 243/7 k.o. ... pod dejavnost ostali poslovni nameni. Glede na to, da sodi predmetno zemljišče v območje centralnih dejavnosti, so tukaj glede na vsebino te dejavnosti, določene s Pravilnikom o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta, mogoče - razen oskrbnih in storitvenih dejavnosti - tudi družbene dejavnosti in bivanje. Za ta dva namena uporabe pa 9. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Ruše predvideva drugačno (bistveno nižjo) odmero točk kot za „ostale poslovne namene“.

Glede odmere nadomestila za nezazidani stavbni zemljišči tožeča stranka ponavlja navedbe podane že v upravnem postopku, da sta navedeni zemljišči zasuti s filterprahom, zato je to zemljišče za tožečo stranko neuporabno in ji ne prinaša nobenega dohodka. Pri tem se znesek nadomestila bliža vrednosti celotne nepremičnine, zato odmera v navedeni višini že pomeni kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom in varstva lastninske pravice. Razen tega tožeča stranka glede na to, da v prejšnjih letih tega nadomestila ni plačala, ni mogla predvideti, da se bo to zgodilo v letu 2017.

Za zaključek, ali je določeno opravilo mogoče umestiti v gradnjo objekta, je treba ugotoviti naravo teh opravil. Četudi ZGO-1 v primeru zakoličenja objekta govori, da se to opravi ''pred začetkom gradnje'', to samo po sebi še ne pomeni, da zakoličbe v nobenem primeru ni mogoče šteti kot del gradnje novega objekta, kar velja tudi za izkop gradbene jame.

Prvostopenjski organ je tožniku odmeril NUSZ na podlagi posredovanih podatkov, med katerimi pa ni bilo podatka, da bi bil tožnik oproščen plačila NUSZ. Dejstvo, da je MOL po izdaji prvostopenjske odločbe spremenila svojo odločitev tako, da je tožnika oprostila plačila NUSZ za leto 2016, ne more biti razlog za obnovo postopka zaradi drugače rešenega predhodnega vprašanja. Podlage za obnovo postopka pa tudi ne predstavljajo dejstva in dokazi, ki so nastali po končanem postopku, saj jih organ, ker so nastali kasneje, v prejšnjem postopku niti ni mogel upoštevati.

Tožnikovemu ugovoru, da dejanska gradnja na zemljiščih, za kateri je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, zaradi naravnih danosti ni možna, ni mogoče slediti, saj sta tožnikovi nepremičnini umeščeni med nezazidana stavbna zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja, sporno pa tudi ni, da je zagotovljena oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odplak, odvoz odpadkov in dostop na javno cesto. Če tožena stranka, glede na opisano dejansko stanje, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tožniku ne bi odmerila, bi ravnala v nasprotju z veljavnimi predpisi, tako pa je tožniku to nadomestilo odmerila s tem, da je od skupne površine tožnikovih zemljišč odštela 350 m2 površine, kolikor znaša površina hudournika in vodna površina. Na sprejeto odločitev pa tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da gradnja na njegovih zemljiščih ni mogoča zato, ker pristojna občina ni poskrbela za ustrezno ureditev odtekanja meteornih voda. Tovrstne ugovore, ki pomenijo zahtevo po varstvu lastninske pravice oziroma preprečevanje posegov vanjo, namreč lahko tožnik uveljavlja le v za to predvidenih civilnopravnih pos

Ne glede na to, da je že v postopku ugotavljanja za odmero NUSZ potrebnih podatkov na občini predvideno sodelovanje davčnega zavezanca, pa se ta postopek ne zaključi z upravnim aktom (občine), temveč se o tem, kdo je zavezanec za plačilo NUSZ in v kakšni višini, odloči šele z odmerno odločbo davčnega organa tožene stranke, izdano na podlagi ZDavP-2. To pa pomeni, da je davčni organ tisti, ki skladno z ZDavP-2 vodi davčni in s tem tudi ugotovitveni postopek odmere NUSZ. Podatki iz uradnih evidenc občine vzpostavljajo eno od podlag za davčni organ, da odmeri NUSZ, vendar pa lahko tudi stranka dokazuje tej evidenci nasprotna dejstva, ki jih presodi davčni organ po načelu proste presoje dokazov. Tudi dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina in posreduje davčnemu organu za potrebe odmere NUSZ, so torej (lahko) predmet preizkusa na podlagi pravnih sredstev zoper odmerno odločbo tožene stranke. Vodenje evidence v upravnem delovanju občinskega organa predstavlja opravljanje materialnega dejanja, organizacijsko opravilo.

Z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 je mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe (tudi) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v očitnem nasprotju s podatki iz uradnih oziroma javnih evidenc, ki so dostopne davčnemu organu, saj to šteje za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odmerne odločbe. "Očitnost" se nanaša (tudi) na napako v dejanskem temelju odločitve, ki pa mora dosegati določeno stopnjo prepoznavnosti, da jo lahko kvalificiramo kot tako. Ne more šteti za očitno tista napaka, ki terja nadaljnji zahtevnejši postopek ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne tista, ki terja kompleksno presojo dejstev oziroma visoko stopnjo subjektivnosti pri presoji njihove pravilnosti (resničnosti). Iz pojma očitne napačnosti so torej izključeni primeri, ko je za ugotovitev napačnosti določenega dejstva treba izvajati zahtevne postopke z izvedencem, prav tako pa tudi ni mogoče očitne napačnosti utemeljevati na tem, da naj bi uradna oseba pristojnega organa v postopku zmotno ocenila kot verodostojno izpoved določene priče itd. Očitna napačnost gled

Organ je sicer postopek dopolnil, vendar v njem ni razjasnil neskladja med izdanimi odločbami in ugotovljeno kvadraturo objekta oziroma ni pojasnil, na kakšen način je prišlo do spremembe pri odmeri kvadrature nadomestila za uporabo predmetnega stavbnega zemljišča. Tako izpodbijana odločba ni obrazložena in konkretizirana do te mere, da bi se jo dalo preizkusiti. Zgolj navedba, da odmerna odločba temelji na uradnih evidencah, ob tem pa tožena stranka razpolaga z dokazom, da je bila predhodna kvadratura za odmerno odločbo drugačna, ne zadošča za argumentacijo, na podlagi katere bi bilo mogoče vsebino odločbe preizkusiti in na podlagi katere bi tožeči stranki bilo zagotovljeno učinkovito pravno varstvo.

Neutemeljene so tožbene trditve, da bi morala toženka uporabiti zemljiškoknjižne oziroma svoje podatke, češ da bi zaradi napovedi za plačilo davka na promet z nepremičnino morala vedeti, da jo je tožnik odtujil, saj je ta promet priglasil. Toženki noben predpis ne nalaga, da vodi in vzdržuje lastno evidenco lastnikov oziroma neposrednih uporabnikov zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, ampak ji 404. člen ZDavP-2 nalaga, da NUSZ odmeri upoštevaje podatke, ki jih prejme od občine. Tožnik v roku 30 dni MOL ni sporočil, da je stanovanje prodal. Zato je MOL toženki sporočila takšne podatke, ki jih je imela v podatkovni zbirki, katere lastnik in skrbnik je, in ki je osnova za odmero nadomestila (prvi odstavek 12. člena Odloka).

Tožnik ne more uspeti z ugovorom, da NUSZ ne bi smelo biti odmerjeno, ker zaradi grabna, ki poteka po parcelah, gradnja na njih ni mogoča. Po relevantnih predpisih se namreč tožnikova zemljišča uvrščajo med nezazidana stavbna zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja, ter ni sporno, da je na njih zagotovljena oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odplak, odvoz odpadkov in dostop na javno cesto. Ob takšnem stanju pa bi prvostopenjski organ, če NUSZ ne bi odmeril, ravnal v nasprotju z veljavnimi predpisi.

Tožnik je navedel, da so v času izdaje davčne odločbe, za katero predlaga obnovo postopka, bila dejstva pravilno ugotovljena. Med obnovitvene razloge pa ni mogoče šteti novih dejstev, ki so nastali šele po izdaji odmerne odločbe. V tem primeru ne gre za nova dejstva oz. dokaze, ki bi v času odločbe že obstajali, tako obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, ni izkazan.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ima naravo davka na nepremičnine, odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izda davčni organ po uradni dolžnosti, to stori na podlagi podatkov, ki jih dobi od občine. Občina je to obveznost prenesla na tožečo stranko, ki izvršuje javna pooblastila, med njimi pripravlja tudi podlage za izdajo odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in vodi vse potrebne evidence. Združena evidenca vseh podatkov skupaj z odmerjenim številom točk je sestavljena prav z namenom, da se davčnemu organu omogoči izdaja odločbe o odmeri NUSZ, zato ima naravo podatka v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev za davek in predstavlja davčno tajnost.

Napaka je očitna, če jo je mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, v obravnavanem primeru s preverjanjem pravilnosti podatkov, ki jih je toženki posredovala Občina Kranjska Gora.