VSC Sodba II Kp 57715/2013

I. Pritožbi zagovornika obs. A. A. in zagovornice obs. B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obs. A. A. je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

III. Obs. B. B. se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da se sodba Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. VII K 57715/2013 z dne 11. 12. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. VII K 57715/2013 z dne 14. 4. 2020 ter v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 57715/2013 z dne 16. 12. 2021 v delu glede premoženjskopravnega zahtevka poslej glasi tako, da sta obs. A. A. in obs. B. B. na podlagi prvega in drugega odstavka člena 105 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžna nerazdelno povrniti oškodovani družbi A. d.o.o., ... premoženjskopravni zahtevek v višini 33.050,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 3. 2013 dalje pa do plačila, ob upoštevanju vseh dosedanjih plačil s strani obeh obsojenih.

2Taki odločitvi obsojenca nasprotujeta s pravočasno vloženima pritožbama po njunih zagovornikih. Zagovornik obs. A. A. prvostopenjsko sodbo izpodbija z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v nov postopek.

Zagovornica obs. B. B. odločitev prvega sodišča prav tako napada z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno odločanje.

3Na obe vloženi pritožbi so odgovorili pooblaščenci oškodovane družbe D. d.o.o. (v nadaljevanju: oškodovanke). Glede pritožbe zagovornika obs. A. A. v odgovoru navajajo, da izpodbijana sodba ni obremenjena s pritožbeno zatrjevanimi kršitvami, zato se naj pritožba zavrne kot neutemeljena, enako pa predlagajo tudi v odgovoru na pritožbo zagovornice obs. B. B., pri čemer še navajajo, da je vložena pritožba nesistematična in nelogična ter da neselektivno navaja nekatera pravila civilnega, gospodarskega in kazenskega prava, ki jih ne zaokroži v smiselno celoto.

4Obe pritožbi sta neutemeljeni.

5Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb obeh vloženih pritožb pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče v obsegu, kot je razviden iz izpodbijane sodbe v nasprotju s pritožbenimi navedbami obeh pritožb pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo pa je tudi vsa pravno odločilna in relevantna dejstva. Zbrane dokaze, posebej navedbe obeh obsojencev in predstavnika oškodovane družbe ter vse ostale listinske dokaze glede ugotavljanja utemeljenosti premoženjsko-pravnega zahtevka, je pravilno dokazno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je utemeljen predlog oškodovane družbe, da sta oba obsojenca dolžna povrniti oškodovani družbi premoženjskopravni zahtevek v obsegu in na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Zato pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi ugotovitvami in posledično tudi s pravnimi zaključki v napadeni sodbi in v zvezi s pritožbenimi izvajanji v obeh pritožbah podaja odgovore, kot je navedeno v nadaljevanju.

Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja, za to odločitev relevantna dejstva:

- okrožno sodišče v Celju je v sodbo, opr. št. VII K 57715/2013 z dne 11. 12. 2019 takrat obt. A. A. in obt. B. B. (obsojenca) spoznalo za kriva v sostorilstvu storjenega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku člena 228 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 istega zakona, ki je bilo storjeno na škodo gospodarske družbe D. d.o.o.

- obema obsojencema je izreklo kazensko sankcijo, v plačilo jima je naložilo tudi vsakemu eno polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP in pa plačilo sodne takse, medtem ko je obs. B. B. oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, obema pa je naložilo v plačilo še potrebne izdatke oškodovane družbe D. d.o.o. ter potrebne izdatke in nagrada njihovih pooblaščencev

- po prvem in drugem odstavku člena 105 ZKP je še odločilo, da sta oba obsojenca dolžna nerazdelno povrniti oškodovanki premoženjskopravni zahtevek v znesku 39.660,66 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi od dne 25. 3. 2013 dalje pa do plačila

- pritožbeno sodišče – Višje sodišče v Celju je citirano sodbo potrdilo in zavrnilo pritožbe tako zagovornikov obeh obsojencev, kot tudi državne tožilke in obt. A. A. naložilo v plačilo še sodno takso (obs. B. B. je plačila sodne takse oprostilo)

- Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo, opr. št. I Ips 57715/2013 z dne 16. 12. 2021 ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti (ZVZ) zagovornikov obeh obsojencev obe sodbi nižjih sodišč razveljavilo v odločbi glede premoženjskopravnega zahtevka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa je glede kazenske odgovornosti obeh obsojencev ZVZ obeh zagovornikov zavrnilo.

6Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vnovič odločalo o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

K pritožbi zagovornika obs. A. A.:

7S pritožbenimi navedbami, da sta oba obsojenca v času od obsodbe glede storitve očitanega kaznivega dejanja plačala določeno vsoto denarja, ki ju je oškodovanka zarubila v izvršilnem postopku, kar pa je ostalo brez pravne podlage v trenutku, ko je VSRS razveljavilo odločitev o premoženjskopravnem zahtevku in so posledično vsi zneski, ki jih je oškodovanka prejela v postopku izvršbe prostovoljna plačila obeh obsojencev, kot tudi, da bi moralo sodišče vsa plačila, ki jih je oškodovanka prejela v izvršilnem postopku odšteti od glavnice, kar naj bi prvo sodišče nepravilno upoštevalo pri obrestih, ne pa pri glavnici, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa je tak pritožbeni očitek neutemeljen.

8Iz izpodbijane sodbe izhaja (točka 8 obrazložitve) ugotovitev, da je glede na odločitev VSRS v sodbi opr. št. I Ips 57715/2013 z dne 16. 12. 2021 oškodovana družba ponovno priglasila premoženjskopravni zahtevek, v katerem je utesnila prvotno priglašen premoženjskopravni zahtevek na način, da ga je v ponovljenem postopku zoper oba obsojenca priglasila v višini 33.050,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2013 dalje. Sledilo je zahtevku oškodovanke, ki je glede na izpostavljeno stališče VSRS v citirani sodbi prvotno priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini 39.660,66 EUR zmanjšala za višino DDV, ki je na vseh računih prikazan skladno z veljavno davčno zakonodajo in je v času izdaje posameznih računov znašal 20 %, kar pomeni, da znaša glavnica poslej 33.050,55 EUR, 20 % DDV pa je znašal 6.610,11 EUR, torej skupaj 39.660,66 EUR. Prav tako iz izpodbijane sodbe tako, kot pravilno izpostavlja tudi pritožba, izhaja, da je Okrajno sodišče v Velenju na predlog oškodovane družbe kot upnika s sklepom, opr. št. I 144/2020 z dne 29. 5. 2020 dovolilo izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve z rubežem denarnih sredstev obeh dolžnikov (obsojencev), prav tako pa je bila predlagana tudi razširitev izvršbe še na nepremičnine obs. B. B. in da je tekom trajanja izvršbe oškodovana družba v času od 1. 6. 2020 do 29. 12. 2021 pridobila 5.541,42 EUR poplačil od obs. A. A. in 1.239,62 EUR od obs. B. B.

Takšen izračun je prvemu sodišču nudil podlago za ugotovitev, da je torej na dan 18. 2. 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 3. 2013 dalje znašal celoten dolg (vključno z obrestmi) 56.833,30 EUR. Skladno z določbami civilnega prava (člen 288 OZ) pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami prvo sodišče tudi pravilno zaključuje, da je oškodovana družba prejela le neznaten delež plačila obresti, pri čemer se glavnica še ni začela odplačevati.

9Nima prav pritožba, da bi vsa navedena plačila moralo sodišče odšteti od glavnice, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, kajti iz izreka jasno izhaja, da je prvo sodišče navedeni znesek 33.050,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2013 dalje obema obsojencema naložilo v plačilo, pri čemer pa je potrebno upoštevati vsa dosedanja plačila s strani obeh obsojencev, kar bo predmet nadaljevanja morebitne izvršbe, v kolikor ne pride do prostovoljnega poplačila, zato je odločitev prvega sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena.

10Odveč so tudi pomisleki pritožbi, ali je prvo sodišče sploh lahko odločalo o vloženem premoženjskopravnem zahtevku v ponovljenem postopku, saj v adhezijskem postopku nima vseh pooblastil, ki jih ima pravdno sodišče, zato meni, da bi moralo sodišče v tem primeru oškodovanko napotiti na pravdo, kjer bi se pod pravili civilnega postopka zanesljivo ugotavljalo, do kakšnega zneska je oškodovanka sploh upravičena.

11Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku predstavlja v kazenskem postopku pridruženi (adhezijski) pravdni postopek, v katerem se uporabljajo določbe ZKP iz X. poglavja ZKP, ko kazensko sodišče presoja o tem, ali gre za premoženjskopravni zahtevek po pravilih civilnega prava. Smisel adhezijskega postopka je torej v tem, da se čim prej oškodovancu in s čim manjšimi stroški poravna škoda, ki mu je bila povzročena s kaznivim dejanjem. Torej je predmet premoženjskopravnega zahtevka lahko le tisto, kar lahko upravičene uveljavlja tudi v pravdi (člen 101 ZKP)¹. V primeru pa, ko je višina škode zakonski znak kaznivega dejanja, kot je tudi v obravnavanem primeru, pa mora kazensko sodišče že zaradi tega ugotavljati slednje v dokaznem postopku, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom v nobenem primeru v takih primerih ne sme napotiti na pravdo², saj je to tudi v nasprotju ne le z ustaljeno sodno prakso, temveč tudi z določbo drugega odstavka člena 105 ZKP. Povedano pomeni, da je prvo sodišče z izpodbijano sodbo moralo odločiti o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke, kar je tudi storilo, napotitev na pravdo, ki jo terja pritožba, pa bi bila v tem primeru nepravilna in v nasprotju z določbami člena 105 ZKP.

12Nerazumljive in nekonkretizirane pa so pritožbene navedbe, da z izpodbijane sodbe izhajajo samo splošne navedbe določenih členov OZ, ki pa nimajo poglobljene razlage. V kolikor pritožba meri na pravno podlago, na podlagi katere je prvo sodišč oškodovanki prisodilo premoženjskopravni zahtevek je bilo že predhodno obrazloženo, da je prvo sodišče v točki 8) obrazložitve z jasnimi razlogi pojasnilo, da sta oba obsojenca oškodovani družbi povzročila škodo, saj sta bila pravnomočno spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije, to škodo pa sta povzročila krivdno, zato je prvo sodišče pravilno izhajalo iz solidarne odgovornosti obeh obsojencev za povzročeno škodo, kar je prepričljivo utemeljilo tudi z vsemi predpostavkami odškodninske odgovornosti obeh dolžnikov po določbah civilnega prava (nastanek škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza in krivda). V nadaljevanju pa je v skladu z določbami člena 288 OZ še pojasnilo, da je oškodovana družba prejela le neznaten delež obresti v izvršilnem postopku, ne pa še glavnice, prepričljivo pa je tudi utemeljilo nastanek škode v skladu z določbami člena 131 OZ in solidarno odgovornost obeh obsojencev po členu 186 OZ, kot tudi, da škoda na podlagi člena 132 OZ predstavlja zmanjšanje premoženja, ki ga je utrpela oškodovanka zaradi neplačila vseh izdanih računov. Taka utemeljitev pa je v nasprotju s pritožbenimi navedbami jasna, poglobljena in ustrezna tudi določba civilnega prava, zato je pritožba neutemeljena.

13Povsem nekonkretizirane pa so tudi pritožbene navedbe, da odločilna dejstva v izpodbijani sodbi niso obrazložena, oziroma obsojencu ni bilo omogočeno dokazovanje nasprotnega in da so razlogi v nasprotju z izvedenimi dokazi, s čemer pritožba le na načelni ravni, brez potrebne utemeljitve in argumentacije uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP v zvezi z drugim odstavkom člena 371 ZKP. Odločilna dejstva v izpodbijani sodbi so namreč, kot je bilo prav tako že obrazloženo, pravnomočna obsodilna sodba obeh obsojencev glede storitve očitanega jima kaznivega dejanja poslovne goljufije, nastanek škode oškodovani družbi in predpostavke odškodninske odgovornosti obeh dolžnikov po določbah civilnega prava, kot tudi jasna utemeljitev višine prisojenega premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki v točki 8) obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je tudi v tem delu pritožba, ki je sicer nekonkretizirana, neutemeljena.

K pritožbi zagovornice obs. B. B.:

14S pritožbenimi navedbami, da je izrek sodbe nekonkretiziran v delu, kjer je zapisano, da sta oba obsojenca oškodovanki dolžna povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 33.050,55 EUR s pripadki od 25. 3. 2013 dalje pa do plačila, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog kršitve zakona, vendar ji v tem delu ni priznati uspeha.

Ob upoštevanju pravnomočnosti obsodilne sodbe za oba obsojenca v delu glede njune odgovornosti in krivde, kar je prvo sodišče prepričljivo utemeljilo v izpodbijani sodbi in, da je VSRS s sodbo I Ips 57715/2013 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti obeh obsojencev le v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in pri tem zapisalo tudi napotilo, v kateri smeri morata nižji sodišči znova presojati utemeljenost priglašenega premoženjskopravnega zahtevka oškodovanke, je prvo sodišče v sodbenem izreku, ko je odločilo o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke, ki je bil v ponovljenem postopku znižan na 33.050,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2013 dalje, povsem zadostilo konkretizaciji sodbenega izreka, pri čemer je ustrezno tudi upoštevalo ugovore obeh obsojencev, da sta glede na tek izvršilnega postopka pri Okrajnem sodišču v Velenju opr. št. I 144/2020 že plačala vsak določen znesek. V ponovljenem postopku je namreč glede na napotilo VSRS v citirani sodbi glede obračunanega DDV in zakonitih zamudnih obresti v tem delu prvo sodišče oškodovanki prisodilo znižan premoženjskopravni zahtevek po odbitku 20 % DDV od prvotnega zneska 39.660,66 EUR in v tem delu tudi glede teka zamudnih obresti, kar je že oškodovana družba v ponovljenem postopku upoštevala in priglasila temu ustrezno znižan premoženjskopravni zahtevek. S takimi pritožbenimi navedbami pa pritožba problematizira nekaj, kar je že potrjeno ne samo s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča z dne 14. 4. 2020, temveč tudi s citirano sodbo VS RS, zato s takimi navedbami v ponovljenem postopku, ko se ugotavlja zgolj višina priglašenega premoženjskopravnega zahtevka s pripadki, ne more uspeti.

15Ne držijo tudi pritožbene navedbe, da prvo sodišče ni pravilno obrazložilo tek zakonskih zamudnih obresti, ko je plačilo zneska 33.050,55 EUR obema obsojencema naložilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2013 dalje, ob upoštevanju vseh dosedanjih plačil. Iz izpodbijane sodbe v točki 8) je prvo sodišče natančno pojasnilo, da je tek zamudnih obresti štelo od 25. 3. 2013 dalje iz razloga, ker je to bil čas izdaje sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi opr. št. VL 41082/2013, kar sicer pritožba izpostavlja, ko se je prvotno vodil izvršilni postopek zoper dolžnico in sicer družbo E. d.o.o. in da škoda predstavlja oškodovanje upnika zaradi neplačila računov, kar pa na tek obresti ne vpliva.

16Izrecno pritožba graja v izpodbijani sodbi obrazložen začetek teka zamudnih obresti, kar je po prepričanju pritožbe kršitev materialnopravnih določb civilnega prava in vztraja na stališču, da je prvi eventualni možni datum za začetek teka zamudnih obresti 11. 12. 2019, oziroma od dne morebitne pravnomočnosti napadene sodbe. Takšno naziranje pritožbe je nepravilno.

17V obravnavanem primeru ne gre za situacijo, da je oškodovana družba transformirala sklep o izvršbi, ki je bil izdan zoper gospodarsko družbo v sklepu o izvršbi zoper fizično osebo, torej oba obsojenca, kot to skuša prikazati pritožba, ampak je oškodovanka zatrjevala škodo v višini s pripadki in ki jo je tudi priglasila v kazenskem postopku, torej gre za različna pravna določila. Natančno branje izpostavljene sodbe VSRS (v točki 19 do 22) pa pokaže, da je pravnomočna kazenska sodba bila razveljavljena le v delu glede premoženjskopravnega zahtevka zaradi zatrjevanja o povrnitvi DDV in v tem delu glede zakonitih zamudnih obresti oškodovanke, ne pa glede samega začetka teka zamudnih obresti zaradi nastanka škode zaradi neplačanih računov, kar je prvo sodišče natančno pojasnilo v točki 8) obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s pritožbenim naziranjem, da obresti tečejo šele od oškodovančeve zahteve za plačilo škode, kajti, kot je prepričljivo utemeljilo že prvo sodišče, je oškodovanka utrpela škodo tudi v višini obresti od neplačanih računov od 25. 3. 2013 dalje, kar izhaja tudi iz izvršilne zadeve Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki se je vodila pod opr. št. VL 41082/2013.

18Pritožbi tudi ni priznati uspehov v delu, da je prvo sodišče s tem, ko ni dopustilo v ponovljenem postopku izvedbe dokaza z zaslišanjem priče C. C. in postavitvijo izvedenca ekonomsko-računovodske stroke kršilo pravico obsojenke do obrambe in do izvedbe razbremenilnih dokazov. Takšen dokazni predlog obrambe je prvo sodišče štelo za nepotreben, ker je glede na nedoumno in tudi pritožbeno neproblematizirano višino materialne škode, ki naj bi nastala oškodovani družbi po odbitku 20 % DDV, povsem jasna višina škode, ki sta jo oba obsojenca še dolžna nerazdelno povrniti oškodovani družbi, takšne razloge pa sprejema tudi pritožbeno sodišče, ki dodaja, da ponovljeno zaslišanje navedene priče ter angažiranje zahtevanega izvedenca, v ničemer ne bi pripomoglo k drugačnim zaključkom glede višine premoženjskopravnega zahtevka in tudi glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti, kot to neutemeljeno v pritožbenih navedbah terja pritožba, saj gre po odbitku obračunanega 20 % DDV za enostavno matematično operacijo, ki ne terja pritegnitev izvedenca finančne stroke, kar je ustrezno utemeljila že oškodovanka v vnovični priglasitvi korigiranega in znižanega premoženjskopravnega zahtevka.

19Zmotno je tudi pritožbeno prepričanje, da reševanje tovrstnih ugovorov obrambe glede obstoja višine terjatve oškodovane družbe ne spada v tako imenovani adhezijski postopek v smislu določbe ZKP, temveč v ustrezni civilni postopek, s čemer se pritožba neutemeljeno zavzema za napotitev oškodovane družbe na pravdo. Kot je bilo že predhodno obrazloženo, namreč odločanje o premoženjskopravnem zahtevku predstavlja v kazenskem postopku pridruženi (adhezijski) pravdni postopek, v katerem se uporabljajo določbe ZKP, katerega smisel je v tem, da se oškodovancu čim prej in s čim manjšimi stroški poravna škoda, ki je bila storjena s kaznivim dejanjem. V primeru namreč, če je višina škode zakonski znak kaznivega dejanja, kot je tudi v obravnavanem primeru, pa se oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom ne sme napotiti na pravdo, temveč mora o takem premoženjskopravnem zahtevku (višina nastale škode) odločati sodišče v adhezijskem postopku, saj bi drugačno poslovanje sodišča bilo v nasprotju z določbo drugega odstavka člena 105 ZKP in bi predstavljalo napako v adhezijskem postopku. Zato je prvo sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožbenimi navedbami ravnalo pravilno, ko je v skladu z napotili VSRS v izpostavljeni sodbi v ponovljenem postopku v skladu z določbami o adhezijskem postopku odločalo o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke, ki je po svojih pooblaščencih s pisno vlogo z dne 18. 2. 2022 (po prejemu citirane sodbe VS RS) ponovno priglasila premoženjskopravni zahtevek, ki ga je sicer utesnila (za poračunan znesek DDV) v višini 33.050,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2013 dalje. Po povedanem tudi pritožbeni očitek, ki meri na kršitev določb ZKP glede odločanja o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke, ni utemeljen.

20Ker pritožbeno uveljavljani razlogi v obeh pritožbah obsojenčevih zagovornikov niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev zakona iz določbe drugega odstavka člena 383 ZKP, je bilo potrebno pritožbi obeh obsojenčevih zagovornikov zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo.

21Zagovornika obeh obsojencev s pritožbama nista uspela, zato sta oba obsojenca zavezana k plačilu sodne takse za pritožbo. Obs. B. B. je v pravnomočni sodbi, opr. št. II K 57715/2013 z dne 14. 4. 2020 pritožbeno sodišče že oprostilo plačila sodne takse za pritožbo, iz istih razlogov se obs. B. B. oprosti plačila sodne takse za pritožbo tudi v ponovljenem postopku, medtem ko bo obs. A. A. dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo prvostopno sodišče, pred katerim je tekel kazenski postopek.

¹ tako sodba VSRS, opr. št. I Ips 59811/2010 z dne 14. 6. 2018
² primerjaj sodbo VSRS, opr. št. I Ips 34619/2011 z dne 12. 9. 2013