101. člen ZKP

V predmetni zadevi ne gre za isti zahtevek, o katerem je bilo odločeno v davčnem postopku pred pravnomočnostjo kazenske sodbe, saj je oškodovanka v davčnem postopku pridobila izvršilni naslov le zoper davčnega dolžnika, to je družbo B., d. o. o. (ki je bila izbrisana zaradi stečaja), v predmetnem postopku pa uveljavlja s strani obsojenca povzročeno ji škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem in zoper katerega ne obstaja izvršilni naslov iz davčnega postopka, ker obsojeni ni bil davčni dolžnik. Predmet PPZ, ki je nastal s kaznivim dejanjem, glede na določbo drugega odstavka 100. člena ZKP, ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati, ker bi bilo npr. v nasprotju s pravnim redom, kakor tudi ne zahtevki za uveljavljanje katerih je predpisan kakšen drug postopek, npr. upravni postopek, davčni postopek, itd. Vendar sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da se PPZ oškodovanca v predmetnem postopku ne nanaša na davčno obveznost, temveč na povračilo škode, ki jo je povzročil obsojeni A. A. s storitvijo kaznivega dejanja. Davčni zavezanec je bila namreč družba B., d. o. o., ki je že izbrisana iz sodnega registra, obsojenec pa ni bil davčni

Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021 odločilo, da mora sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, v primeru zaključenega postopka osebnega stečaja, v teku katerega oškodovanec ni prijavil svoje terjatve, slednjega z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka napotiti na pravdo, saj v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotoviti. Vendar pa pri takšnem stališču danes ni več mogoče vztrajati. Opustitev prijave terjatve v postopku osebnega stečaja namreč ne povzroči prenehanja terjatve, saj se glede na 1. točko drugega odstavka 383. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v tem postopku ne uporabljajo pravila o prenehanju terjatve upnika do stečajnega dolžnika zaradi zamude roka za njeno prijavo; stečajni dolžnik po zaključku osebnega stečaja ne preneha, zato lahko upnik svojo terjatev zoper njega uveljavlja po koncu postopka osebnega stečaja, bodisi v pravdnem bodisi v adhezijskem postopku, v katerem je mogoče uveljaviti vsak dajatveni zahtevek kot v pravdnem postopku. Od sprejema Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovan

Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku v adhezijskem postopku se lahko sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera v obliki upoštevanja vseh relevantnih določb civilnega, materialnega in procesnega prava. Premoženjskopravnem zahtevku kazensko sodišče ne sme ugoditi, če oškodovanec v pravdi ne bi mogel uspeti. Vprašanje (višine) premoženjske koristi v sferi obtožencev ni nujno enako (višini) premoženjske škode v sferi oškodovane družbe. Kumulativno uveljavljanje pogodbene kazni in povrnitve škode ni dopustno. Adhezijski postopek ne sme nerazumno in prekomerno obremenjevati kazenskega postopka.

Kazenski postopek se ni vodil zoper družbo A. d. o. o., temveč zoper obtoženega M. M. in je oškodovanka premoženjskopravni zahtevek zaradi njegovega protipravnega ravnanja uveljavljala zoper njega in ne zoper njegovo družbo. Oškodovanka zaradi protipravnega ravnanja obtoženca ni bila stečajna masa oziroma gospodarska družba v stečaju, temveč Republika Slovenija, saj je šlo za oškodovanje proračuna RS. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je zato sklicevanje prvostopenjskega sodišča na stečajni postopek nerelevantno.

Pritrditi je ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bilo delovanje obtoženca in B. B. krajevno, časovno in po razdelitvi vlog usklajeno ter usmerjeno v prepovedano posledico, pridobiti si čim več premoženjske koristi od oškodovanke. Navedba sodišča prve stopnje, da je bil prispevek obtoženca odločilen za uspeh kriminalnega podviga, je potrjena z obširnimi in pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe o načinu izvršitve očitanega kaznivega dejanja s strani obtoženca, ki je sprva B. B., ki ni imel svojega vozila, skoraj vsakodnevno vozil k oškodovanki po denar, nato pa je po dogovoru z B. B. k oškodovanki po denar hodil sam, ob tem pa ji je tudi lažno zatrjeval, da je B. B. v zaporu in bo izročeni denar uporabljen za njegovo izpustitev. Oškodovanka pa je največje zneske izročila ravno obtožencu, ki si je z B. B. denar razdelil. Tako ni nobenega dvoma, da je obtoženi deloval kot sostorilec in ne zgolj kot pomočnik. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da D. C. in C. C. nimata statusa oškodovanca, saj je bila v zmoto spravljena njuna hči in je slednja tudi izročila ves denar B. B. in obtožencu. Samo dejstvo, da je bil del tega denarja od njenih staršev, še ne pomeni, da sta sta

Ker se na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o teh stroških moralo odločiti. Če v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti.

Odločilno je dejstvo, ali je prekrškovni organ, pri katerem je bilo potrebno opraviti dejanje postopka, delal v soboto, kar pomeni, da ni bil izpolnjen dodatni pogoj, ki ga zakon zahteva za prenos izteka roka na naslednji delovnik, kadar ne gre za izrecno navedene dneve.

V primeru, ko je višina škode zajeta v opisu kaznivega dejanja, kot je to v konkretni zadevi, je že zaradi tega vprašljiva odločitev sodišča prve stopnje, da se oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Na to utemeljeno opozarja pritožnik v pritožbenih izvajanjih, pri čemer še razumno poudarja nevzdržnost situacije, da obdolženec kljub priznanju odgovornosti za naklepno kaznivo dejanje in povzročeno škodo v breme A. A. te ne bi bil dolžan povrniti.

V obravnavanem primeru ne gre za situacijo, da je oškodovana družba transformirala sklep o izvršbi, ki je bil izdan zoper gospodarsko družbo v sklepu o izvršbi zoper fizično osebo, torej oba obsojenca, kot to skuša prikazati pritožba, ampak je oškodovanka zatrjevala škodo v višini s pripadki in ki jo je tudi priglasila v kazenskem postopku, torej gre za različna pravna določila. Natančno branje izpostavljene sodbe VSRS (v točki 19 do 22) pa pokaže, da je pravnomočna kazenska sodba bila razveljavljena le v delu glede premoženjskopravnega zahtevka zaradi zatrjevanja o povrnitvi DDV in v tem delu glede zakonitih zamudnih obresti oškodovanke, ne pa glede samega začetka teka zamudnih obresti zaradi nastanka škode zaradi neplačanih računov, kar je prvo sodišče natančno pojasnilo v točki 8) obrazložitve izpodbijane sodbe.

Oškodovanci v postopku uveljavljajo premoženjskopravni zahtevek, izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki ga drugi odstavek 100. člena ZKP ne predvideva. Pritožbeno sodišče pri tem zavrača pritožbeno tezo, da je v skladu s 101. členom ZKP moč uveljavljati vse oziroma enake zahtevke, kot v pravdi. ZKP v 101. členu ureja aktivno legitimacijo, t.j. upravičenje za podajo premoženjskopravnega zahtevka, ki ga izenačuje s pravdno aktivno legitimacijo in ne vrsto pravdnega zahtevka. Izstavitev zemljiškoknjižne listine ni zahtevek po vrnitvi stvari, kot to zatrjujejo pritožniki. V skladu z 106. členom ZKP je stvar moč vračati takrat, kadar sodišče ugotovi, da pripada oškodovancu in da je stvar pri obdolžencu, pri katerem od udeležencev kaznivega dejanja ali pri nekom, katerem so jo ti dali v hrambo. Iz podatkov v spisu izhaja, da so predmetne nepremičnine vknjižene v zemljiško knjigo, kot lastnica je vknjižena obdolžena pravna oseba, nad katero je bil dne 18. 3. 2019 uveden stečaj in so del stečajne mase. Oškodovanci do predmetnih nepremičnin nimajo takih upravičenj, ki bi ustrezala kriteriju pripadnosti, kot ga določa 109. člen ZKP, tudi sicer pa želenih lastniških upravičenj ne morejo z

Višini zneska, določenega v okviru posebnega pogoja in prisojenega premoženjskopravnega zahtevka, se lahko tudi razlikujeta. Obtoženi je po priznanju krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku pripoznal priglašen premoženjskopravni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Razlika med višinama zneskov določenega posebnega pogoja in prisojenega premoženjskopravnega zahtevka z zakonskimi zamudnimi obrestmi ne pomeni, da je izrek zaradi te razlike v nasprotju sam s seboj in nerazumljiv.

Kdo je oškodovanec, v predmetni zadevi ni relevantno zgolj z vidika presoje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, katerega predmet je tuja premična stvar, pač pa tudi z vidika oškodovanja in presoje premoženjskopravnega zahtevka, katerega v kazenskem postopku lahko poda tisti, ki je upravičen uveljavljati zahtevek v pravdi. Slednje okoliščine so lahko relevantne tudi za odločanje o morebitnem odvzemu premoženjske koristi.

Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec oškodovancema lažno zatrjeval, da bo njuna finančna sredstva vložil na trgovalni račun in finančni trg. Obsojenčev preslepitveni namen je konkretiziran z navedbami v izreku sodbe, da obsojenec od oškodovancev prejetih sredstev ni vložil na finančni trg, temveč jih je porabil za lastne potrebe. Oškodovancema je postal nedosegljiv, saj se ni odzival na njune pozive, prejetih finančnih sredstev pa jima tudi ni nikoli vrnil. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da odloča kazensko sodišče o zahtevkih oškodovancev, da jim storilec povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, v takoimenovanem pridruženem (adhezijskem) postopku. Ker gre za premoženjskopravni zahtevek, se ta presoja po pravilih civilnega (obligacijskega) prava. Predmet zahtevka ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati (101. člen ZKP), ali kar bi bilo v nasprotju s pravnim redom. Osnovni namen postopka osebnega stečaja določa prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP, po katerem se postopek osebnega stečaja vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih naveden

Pravilnik o izvajanju Zakona o trošarinah (ZTro) ni bil sprejet "mimo" tega zakona, ampak na podlagi tega zakona kot izvedbeni akt, saj v devetem odstavku 29.a člena določa, da podrobnejše določbe o izdaji in prenehanju veljavnosti dovoljenja, o načinu zavarovanja in vrsti instrumentov zavarovanja plačila trošarine v skladu s tem členom predpiše minister, pristojen za finance. Pravilnik o izvajanju ZTro je v 18. členu (vloga za izdajo dovoljenja začasno pooblaščenemu prejemniku) v prvem odstavku določal, da vložnik vloži vlogo za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka 29.a člena ZTro pri carinskem uradu, ki je krajevno pristojen glede na sedež vložnika, drugi odstavek pa je določil, kaj mora vloga vsebovati. V točki 3 je tako določil, da mora vloga vsebovati tudi podatke o predvidenem obsegu, količini trošarinskih izdelkov po posameznih vrstah, ki jih bo prejel v obdobju 12 mesecev. Pritožba torej nima prav, ko navaja, da ZTro ne določa, da bi moral vlagatelj zahteve predložiti te podatke, saj to določa ZTro preko izvedbenega akta Pravilnik. Pritrditi pa ji ni moč niti tedaj, ko se sklicuje na določbo 23. člena ZTro, da opisani podatek (podatek o predvidenih dobavah) ni vplival na

Sodišče prve stopnje ima prav, ko ugotavlja, da okoliščina, da pridobitev protipravne premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katero je državno tožilstvo predlagalo uvedbo preiskave zoper oba osumljenca, ni odločilna za presojo o utemeljenosti zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki ga je podalo državno tožilstvo in kateremu je ugodilo, ker je za protipravno premoženjsko korist potrebno šteti vsako povečanje premoženja storilca, ki ima vzrok v storitvi kaznivega dejanja, pri čemer protipravna premoženjska korist lahko pomeni dodatno sestavino protipravnosti pri kateremkoli kaznivem dejanja, čeprav za samo ugotovitev kaznivega dejanja ni pomembna, je pa pomembna okoliščina za odmero kazni ali za uporabo drugih kazenskih sankcij.

ZKP državnemu tožilcu ne daje aktivne legitimacije v adhezijskem postopku, zaradi česar ni upravičen niti izpodbijati odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, razen če bi dejansko šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega dostavka 371. člena ZKP, za katero pa je bilo v konkretni kazenski zadevi ugotovljeno, da je zgolj navidezna in da državna tožilka odločbo o premoženjskopravnem zahtevku dejansko izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Razlog zavrnitve pritožbenih navedb glede presoje pogoja nevarnosti iz prvega odstavka 502. člena ZKP, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo, je, da sta oškodovanca ta pogoj utemeljevala le z aktivnostmi, ki segajo predaleč v preteklost, da bi bilo iz njih lahko upravičeno sklepati na v tem trenutku obstoječo nevarnost razpolaganja s premoženjem obdolžencev in udeležencev, zaradi katere bi bila (vsaj) bistveno otežena izpolnitev premoženjskopravnega zahtevka. Rubež s hrambo zemljiškega pisma ni dopusten način zavarovanja z začasno odredbo, ker gre že za dejanje izvršbe in ne zavarovanja. Primeroma so dopustni načini zavarovanja denarne terjatve z začasno odredbo predpisani v 271. členu ZIZ, po katerem sme sodišče v ta namen izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. V sodni praksi se je v zvezi z zemljiškim dolgom kot dopusten način zavarovanja (denarne ali nedenarne terjatve) uveljavila prepoved obremenitve ali razpolaganja z zemljiškim pismom, oz. prepoved prenosa ali zastave zemljiškega pisma.

Vsebina razumljivosti izreka sodbe. Načina obdolženčeve obrambe ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, ker bi bila s tem kršena pravica do zanikanja storitve kaznivega dejanja kot sestavnih del pravnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije.

Določba 202. člena KZ-1 predstavlja lex generalis določbe 196. člena KZ-1 - slednja ureja samo tiste položaje, ko delodajalec ne plača prispevkov za socialno varnost delavca na podlagi delovnega razmerja. Določba 202. člena KZ-1 pa je po vsebini širša in ne zajema neplačevanja prispevkov za socialno varnost na podlagi delovnega razmerja, temveč opredeljuje vsakršno ravnanje v nasprotju s predpisi o socialnem zavarovanju (kršitev predpisov o socialnem zavarovanju predstavljajo neplačevanje avtorskih prispevkov, invalidnine, dodatka za pomoč in postrežbo in drugih socialnih prejemkov). Vrhovno sodišče je vezano na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega v konkretnem primeru izhaja, da je bil obsojenec tisti, ki je bil pooblaščen za vodenje poslov, odgovoren za poslovanje obeh gospodarskih družb I. S., d. o. o., in I., d. o. o., s tem pa odgovoren za pravilno in zakonito plačevanje prispevkov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb zaslišanih prič (delavcev in stečajnih upraviteljev) in obsojenčevega zagovora zaključilo, da je bil obsojenec direktor in dejanski poslovodja obeh gospodarskih družb tudi v obdobju, ko sta bila sicer statusnopravno gledano kot di

Tožnik je poznal storilca domnevnega kaznivega dejanja poslovne goljufije in je lahko uveljavljal civilnopravno varstvo svojih pravic. Zoper B. B. je (že od leta 2009) razpolagal s pravnomočnim sklepom o izvršbi. Zaradi opustitve preiskave domnevnega kaznivega dejanja ni bil kršen postopkovni vidik človekovih pravic iz 34. in 35. člena Ustave RS.