VSRS Sodba II Ips 36/2021

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 2.463,91 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila;

- v II. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 1.033,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.201,20 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1Tožnica, ki je občina, zahteva, naj toženec, ki je fizična oseba in samostojni podjetnik, izprazni nepremičnino, ki je občinska last. Ta predstavlja severovzhodni del nepremičnine, parc. št. 155/1¹ (prej 153), k. o. ..., ki je ograjen s cipresami. Lociran je med pokopališčem in drugimi javnimi površinami ter vzporedno s kamnoseško delavnico. Toženčev oče je leta 1983 s tožnico sklenil najemno pogodbo, plačal enkratni znesek najemnine² in na njeni podlagi uporabljal sporno zemljišče ob kamnoseški delavnici za skladiščenje kamnoseškega materiala do svoje smrti leta 2009. Že pred tem ga je skupaj z očetom na enak način uporabljal tudi toženec in s tem nemoteno nadaljeval tudi po očetovi smrti, vse do vložitve tožbe v tej pravdi.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožencu naložilo, naj nepremičnino izprazni ter jo prosto oseb in stvari izroči tožnici.

3Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dopuščena revizijska vprašanja

4Vrhovno sodišče je na predlog toženca dopustilo revizijo glede vprašanj: 1. Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni upoštevalo, da dedič na podlagi 618. člena Obligacijskega zakonika nadaljuje najemno pogodbo, ki jo je sklenil njegov oče leta 1983? 2. Ali je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je odločilo, da predlagatelju (toženi stranki) škoduje dejstvo, da je kot samostojni podjetnik že pred smrtjo očeta opravljal enako dejavnost kot njegov oče (to je kamnoseštvo) in zato po očetovi smrti ne more nadaljevati (še) očetove dejavnosti, ter pri tem spregledalo, da je šlo pri njunem poslovanju za institut skupnega podjema? 3. Ali je materialno pravno napačna odločitev v izpodbijani sodbi, ker ni upoštevano, da je zaradi dejstva, da je tožena stranka po smrti njegovega očeta dejansko nadaljevala najemno razmerje še nadaljnjih devet let, nastala pravica tožene stranke do mirnega uživanja svojega premoženja v smislu 33. člena Ustave Republike Slovenije in 1. člena Protokola št. 1 EKČP?³

5Po 371. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče zato ne bo odgovarjalo na revizijske navedbe, ki ta okvir presegajo,⁴ niti jih ne bo povzemalo.

Razlogi sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na dopuščena vprašanja

6Toženec je skušal svojo najemno pravico izvajati iz očetove, češ da je nadaljeval očetovo podjetje ter njegove pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem oziroma je nadaljeval najem kot očetov (najemnikov) dedič na podlagi 618. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče druge stopnje je uporabo slednjega zavrnilo, ker naj bi šlo za osebno, le na čas trajanja očetove obrti vezano najemno razmerje. Glede prvega pa sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da do nadaljevanja zapustnikovega podjetja na podlagi četrtega odstavka 72. člena v zvezi s 4. točko drugega odstavka 75. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ni prišlo, ker toženec ni predložil izjave, da bo nadaljeval očetovo podjetje. Poleg tega je ugotovilo tudi, da je toženec leta 2004 (torej še za časa očetovega življenja) registriral svoj s. p. za opravljanje kamnoseške dejavnosti, očetovo podjetje pa je bilo po njegovi smrti izbrisano iz registra.

Navedbe strank v revizijskem postopku

7Toženec se v reviziji v zvezi s prvim vprašanjem sklicuje na 618. in 334. člen OZ. Navaja, da pri zakupu običajno ne gre za osebno razmerje. Poudarja, da od očetove smrti leta 2009 dalje nadaljuje družinsko obrt in sporni del nepremičnine skladno z najemno pogodbo iz leta 1983 uporablja za potrebe skladiščenja kamnoseškega materiala za kamnoseško delavnico. Od leta 2004 dalje, ko je svoj s. p. ustanovil tudi toženec, sta sicer formalnopravno drugače, v dejanskem smislu pa še naprej opravljala enako obrt in navzven delovala kot eno podjetje. Povzema vsebino 3. člena najemne pogodbe in jo razlaga tako, da najemna pogodba ni omejena na določeno osebo – najemnika, ampak na obrt, tj. kamnoseštvo. Najemna pogodba je časovno omejena, in sicer velja do tedaj, dokler bo imel najemnik oziroma skladno s 618. členom OZ njegovi dediči na delavnici prijavljeno obrt, pravica koriščenja najetega prostora pa bi prenehala le, če bi najemnik odjavil obrt, za katero je prostor najel oziroma bi se z njo prenehal ukvarjati. Pogodbeno določilo, da najemnik ne more prenesti svoje pravice koriščenja ograjenega prostora na drugo osebo, takšnemu zaključku ne nasprotuje, saj je to običajna praksa pri sklepanju najemnih pogodb, s katero se najemodajalec zavaruje, da najemnik ne bi dajal najetih prostorov v podnajem. Z napačno razlago določbe najemne pogodbe v delu prepovedi podnajema sta sodišči obšli kogentno določbo Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), da vstopi dedič kot univerzalni pravni naslednik v vsa pravna razmerja zapustnika. Namen navedene pogodbene določbe je bil, da se nepremičnina ne daje v podnajem, kar pa ne pomeni, da ne bi mogel po smrti pravic, ki jih je užival in niso bile vezane nanj kot osebo, prenesti naprej na dediče. Poudarja, da je najemna pogodba vezana na opravljanje obrti in ne konkretno določenega najemnika, zato se na podlagi 618. člena OZ predmetni najem nadaljuje s tožencem, ki se v isti kamnoseški delavnici še danes neprekinjeno ukvarja s kamnoseško dejavnostjo svojega očeta. Iz tega izhaja tudi, da je najemna pogodba omejena le s časom opravljanja kamnoseške obrti v delavnici, ki je vse do danes še vedno prijavljena na istem naslovu, sporna nepremičnina pa se skladno z najemno pogodbo uporablja za skladišče kamnoseškega materiala.

V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem revident pojasnjuje, da je po očetovi smrti nadaljeval njegovo podjetniško dejavnost. Ne predložitev izjave o nadaljevanju očetovega podjetja iz 4. točke drugega odstavka 75. člena ZGD-1 opravičuje z navedbo, da je zapuščinsko sodišče v konkretnem primeru izdalo (le) sklep, da se zapuščinska obravnava ne opravi, ne pa sklepa o dedovanju. Omenjenih sklepov ne gre enačiti, le zadnji pogojuje takšno izjavo. Ker sklep o dedovanju po pokojnem očetu ni bil izdan, se toženec ni štel zavezanega z določbo 75. člena ZGD-1, ampak je domneval, da lahko kot univerzalni pravni naslednik zapustnika vstopi v pravni položaj svojega prednika in zgolj nadaljuje z opravljanjem njegove dejavnosti. Zaradi ne izdaje sklepa o dedovanju trimesečni rok ni začel teči. Poudarja, da je bil sam v času očetove smrti že registriran kot s. p., zato se ni mogel ponovno ali na novo registrirati kot s. p., ampak je po očetovi smrti nadaljeval isto dejavnost na istem naslovu in obenem prevzel še očetovo delo. Sodiščema očita, da nista upoštevali, da sta toženec in njegov oče isto dejavnost v isti delavnici v resnici opravljala v okviru skupnega podjema, toženec pa je po očetovi smrti nadaljeval z isto dejavnostjo, nemoteno uporabljal isto kamnoseško delavnico, ista osnovna sredstva, isti know-how, skrbel za iste stranke in uporabljal isto deponijo na sosednji (sporni) parceli za „potrebe skladiščenja kamnoseškega materiala za njegovo kamnoseško delavnico“, kot določa najemna pogodba. Ker je šlo za skupen podjem, pravice in obveznosti podjemnikov nikoli niso bile natančno razmejene, delovala sta povezano in v odvisnosti drug od drugega vse od leta 1990 dalje, ko se je toženec pridružil opravljanju družinske obrti.

Glede tretjega dopuščenega vprašanja toženec navaja, da je devet let po očetovi smrti nemoteno užival posest in utemeljeno domneval, da se najemna pogodba nadaljuje z njim, saj je nadaljeval družinsko obrt. To je pomembno z vidika 33. člena Ustave RS, saj je ustavni pojem lastnine širši od civilnopravnega pojma lastninske pravice in zajema vse tiste pravne položaje, s katerimi se uresničuje varovanje svobode na premoženjskem področju. Sklicuje se na odločbo U-I-60-98 z dne 16. 7. 1998, v kateri je Ustavno sodišče podalo stališče, da „ustavno jamstvo zasebne lastnine kot človekove pravice zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju“ in je tesno povezana z varstvom osebne svobode. Podobno širok in avtonomen pojem zaščitenih premoženjskih pravic se je razvil tudi v ustaljeni sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) glede kršitev 1. člena Protokola št. 1 Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Pojem zaščitene lastnine v smislu EKČP presega samo lastnino fizičnih predmetov in vključuje vse pravice in interese, ki imajo ekonomsko vrednost, so dovolj določljivi in dovolj uresničljivi, da predstavljajo legitimno pričakovanje. V njenem okviru je ESČP obravnavalo ne le klasične stvarne in druge premoženjske pravice, ampak med drugim tudi legitimna pričakovanja, da bo (ob)veljalo določeno stanje, podjem kot skupek pravic in poslovni interes v različnih oblikah. Odločilno vprašanje je, ali so okoliščine konkretnega primera, ki se obravnavajo kot celota, tožencu podelile pravni naslov v zvezi z materialnim interesom. V skladu s tem lahko nekatere pravice in interesi predstavljajo premoženje, ki se v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČP štejejo kot „premoženje“. Kot je ugotovilo ESČP v primeru Saghindaze in drugi proti Gruziji, je odločilno, da je posameznik kljub neobstoju pravnega naslova v dobri veri nadaljeval posest. To je pomembno tudi za konkreten primer, saj je toženec v dobri veri nadaljeval posest sporne nepremičnine in verjel, da pravni naslov za njegovo uporabo posesti obstoji. Njegovemu nadaljevanju posesti kar devet let od očetove smrti občina ni oporekala, ampak je kljub pomanjkanju pravnega naslova tolerirala njegovo uporabo sporne parcele. Meni, da bi ga lahko občina odstranila z zadevne nepremičnine le ob ponudbi podobne nepremičnine, kjer bi lahko nadaljeval z opravljanjem družinske obrti. Ker tega ni storila, se je znašel v negotovem položaju. Priznava, da mu je tožnica ponudila parcelo v obrtni coni, vendar je treba upoštevati, da se toženec ukvarja s kamnoseštvom, ki je neločljivo povezano s pokopališko dejavnostjo. Ker družinska obrt neprekinjeno deluje že od leta 1983, skupaj več kot 37 let, je utemeljeno pričakoval, da bo lahko obrt nadaljeval na zadevni nepremičnini in ne bo poseženo v uživanje posesti. Tožnica je nepričakovano posegla v njegov položaj, ogrozila njegovo prihodnost in prihodnost družinske obrti, s tem pa posegla v njegovo lastninsko pravico v ustavnopravnem smislu.

Primarno predlaga ustrezno spremembo sodb sodišč nižjih stopenj, podrejeno njuno razveljavitev.

8Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da uporaba 618. člena OZ ni mogoča, ne glede na to, ali bi bil toženec dedič ali ne. Meni, da je v 3. členu najemne pogodbe določeno, da ta preneha z dnem, ko toženčev oče ne bo imel več prijavljene obrti na navedenem naslovu in da te svoje pravice ne more prenesti na nobeno drugo osebo. To pomeni, da se zakup ne more nadaljevati z dediči po najemniku, ker je bilo sporazumno dogovorjeno drugače. Iz spisa naslovnega sodišča D 454/2009 izhaja, da se toženec ni priglasil k dedovanju. Zato se zdaj ne more sklicevati na to, da ker dedovanja ni bilo, ni mogel urediti prenosa s. p. Lahko bi namreč zahteval izdajo sklepa o dedovanju, pa je ni, čeprav ga je upravna enota večkrat pozvala k temu. Nadaljevanje pogodbe z dediči ne predvideva niti Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS-1). Poudarja, da je bila skladno s 3. členom najemne pogodbe slednja omejena na najemnika personalno (točno določeno osebo) ob pogoju, da je imel prijavljeno dejavnost, tako da četudi bi toženec dedoval s. p. od svojega očeta, pa ga ni, ali bi bil sicer dedič, ne bi mogel stopiti v določila najemne pogodbe. Iz izpiska AJPES pa izhaja, da dejavnost toženčevega očeta ne obstaja več. Čeprav bi toženec skupaj z očetom uporabljal nepremičnino, kar sicer ni dokazano, bi jo uporabljal v nasprotju z določili najemne pogodbe, brez pravne podlage in proti tožničini volji. Irelevantno je, kakšen koncept podjetništva je obstajal, ko pa v pogodbi jasno piše, da pravic iz najemne pogodbe ni mogoče prenesti na tretjo osebo, torej na nikogar. Dedič res vstopi v pravna razmerja zapustnika, vendar ne v konkretno razmerje, ker je bilo dogovorjeno drugače, tega ne dopušča ZSPDSLS-1 in se toženec ni priglasil k dedovanju po pokojnem očetu. Določilo v pogodbi, da pravic iz pogodbe ni mogoče prenesti na tretje osebe, se ne nanaša le na podnajem, ampak na vsakršen prenos. Če bi pogodbeni stranki želeli, da se nanaša le na podnajem, bi to tudi napisali, pa nista, ker sta zapisali širše. Navedba, da sta toženec in njegov oče opravljala dejavnost v okviru skupnega podjema, je novota, pa tudi res ni. Tožniku je bila zagotovljena pravica do dedovanja in zasebne lastnine, a dedovati ni želel. O dobri veri v zvezi z nadaljevanjem najemne pogodbe ne more biti govora, ker ima in je imel številne spore s tožnico glede kamnoseške delavnice in njenega delovanja. Navedbe o dobri veri predstavljajo novoto. Poleg tega je medtem tožnici predlagal sklenitev najemne pogodbe, kar kaže na to, da je vedel, da nima nobenih pravic iz najemne pogodbe. Ne glede na preteklo časovno obdobje, s kršitvijo pravil in zakonov ni mogel pridobiti nobenih pravic. Čeprav bi dobra vera obstajala, ni trajala toliko časa, da bi lahko ustanovila tožencu kakršnekoli pravice. Zanika toženčevo (novo) trditev, da mu ni bila ponujena alternativna rešitev, saj mu je bilo večkrat predlagano novo območje, kjer lahko izvaja svojo dejavnost. Meni, da toženec ni upravičen do nobene brezplačne rabe parcel ali denarnega nadomestila, ker zato ni pravne podlage. Sklene, da bi nasprotna odločitev zanjo pomenila sodbo presenečenja.

9. Revizija je utemeljena.

10Materialnopravno pravilen je zaključek sodišč, da toženec ni nadaljeval očetovega (zapustnikovega) podjetja v smislu četrtega odstavka 72. člena ZGD-1, zato po tej poti očetova pravica najema spornega zemljišča na toženca ni prešla. O tem se je Vrhovno sodišče že izreklo v (gospodarskem) sporu, v katerem je občina zahtevala od toženca kot samostojnega podjetnika plačilo uporabnine za uporabo spornega zemljišča.⁵ Če želi dedič podjetnika nadaljevati zapustnikovo podjetje, mora v skladu s 4. točko drugega odstavka 75. člena ZGD-1 v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o dedovanju predložiti izjavo, da bo nadaljeval zapustnikovo podjetje. Nič ne de, če sodišče v zapuščinskem postopku po toženčevem očetu ni izdalo sklepa o dedovanju, ampak (le) sklep, da se zapuščina ne opravi; toženec bi vseeno moral AJPES predložiti takšno izjavo, v tem primeru skupaj s potrdilom, da je dedič, v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa, da se zapuščina ne opravi.⁶ Opisana zahteva pa ni v opreki z dejstvom, da je toženec že pred očetovo smrtjo kot samostojni podjetnik opravljal isto (kamnoseško) dejavnost kot njegov oče; v tem primeru bi se moral v omenjeni izjavi opredeliti, ali bo nadaljeval zapustnikovo podjetje z isto matično številko ali bo nadaljeval zapustnikovo podjetje v okviru svojega podjetja z matično številko svojega podjetja.⁷ Sodišče prve stopnje, čemur je pritrdilo sodišče druge stopnje, je glede na povedano zaključek o ne nadaljevanju očetovega podjetja delno napačno utemeljilo z ugotovljenim dejstvom, da toženec opravlja kamnoseško dejavnost od leta 2004 v okviru svojega s. p. s svojo matično številko (in ne z matično številko očetovega podjetja), a to ni vodilo ne v zmotno uporabo materialnega prava ne bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zaključek je namreč oprt tudi na drugo ‒ ključno ‒ ugotovitev sodišča, da toženec omenjene izjave ni predložil.

11Revizijske trditve o skupnem podjemu, čigar del naj bi tvorila tudi pravica najema, so nedovoljene revizijske novote, zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje (372. člen ZPP). Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje je po povedanem nikalen.

12Čeprav toženec ni naslednik očetovega podjetja v statusnopravnem smislu, to po oceni Vrhovnega sodišča ne pomeni, da pravice najema spornega zemljišča po svojem očetu ni mogel podedovati. Predmet dedovanja so namreč stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom (2. člen ZD)⁸; pri čemer so podedljive le premoženjske, ne pa tudi osebne pravice.⁹ Zato se moramo najprej vprašati, ali je bila omenjena pravica osebna, kot taka vezana izključno na toženčevega očeta kot najemnika in ni mogla biti predmet dedovanja, ali podedljiva.

13Smrt enega od pogodbenikov najemnega razmerja (bodisi najemodajalca bodisi najemnika) praviloma, torej če ni drugače dogovorjeno, ne vpliva na veljavnost pogodbenega razmerja in se ta nadaljuje z dediči umrlega pogodbenika (618. člen OZ). Enako izhaja že iz splošnega pravila, vsebovanega v 334. členu OZ, ki določa, da pogodbeno razmerje s smrtjo ne preneha, razen če gre za razmerje, sklenjeno glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank. Pri zakupu (najemu) običajno takšni (osebni) elementi niso izpolnjeni in se pravno razmerje v okviru univerzalne sukcesije zato praviloma prenaša.¹⁰ Takšno – običajno, neosebno – je bilo tudi obravnavano najemno razmerje.

14V 3. členu že omenjene najemne pogodbe je bilo določeno, da lahko najemnik koristi ograjen prostor kot skladišče kamnoseškega materiala za svojo delavnico vse dotlej, dokler bo imel prijavljeno obrt na sedanjo delavnico ... 11, da ne more prenesti pravice koriščenja ograjenega prostora na nobeno drugo osebo in da z dnem, ko najemnik odjavi obrt, preneha tudi pravica koriščenja ograjenega prostora.

15Revident ima prav, da je sodišče druge stopnje napačno presodilo, da je podan položaj iz 618. člena OZ, ki ustreza zakonski dikciji „dogovorjeno drugače“. Iz pogodbe izhaja nasprotno: veljavnost najema spornega zemljišča je vezana (le) na opravljanje kamnoseške dejavnosti v delavnici na naslovu ... 11, ki se nahaja tik ob obravnavani nepremičnini in v neposredni bližini pokopališča, ne pa na konkretno/ega (osebo) najemnika. Iz pogodbe ne izhaja, da bi bil razlog zanjo kaj drugega, kot zagotoviti izvajanje kamnoseške dejavnosti in jo pritegniti k pokopališču, s katerim je neločljivo povezana, oziroma omejiti rabo prostora izključno za predviden namen in v korist delavnice na sosednji nepremični. To se sklada tudi z vsebino pogodbe v delu, v katerem je bil predviden odpad pogodbene podlage za uporabo zemljišča, če bi toženčev oče prenehal opravljati obrt ali bi spremenil njen sedež. Občina, ki varuje predvsem javni interes in praviloma stremi k sklepanju (dolgoročnih) pogodb z namenom zagotavljanja nemotenega izvajanja dejavnosti splošnega pomena, kamor sodi med drugim kamnoseštvo ob pokopališču, je torej dala prednost objektivnima pogodbenima prvinama pred subjektivno. Iz tega sledi, da je tožnica že ob sklenitvi najemne pogodbe dopuščala možnost nadaljevanja družinske kamnoseške obrti in najema spornega zemljišča z najemnikovi nasledniki, ki bi bili vešči opravljanja kamnoseške dejavnosti. V (istem) duhu ohranitve opisane navezave kamnoseške dejavnosti na pokopališče oziroma dolgoletne istovrstne uporabe spornega zemljišča je bila naposled tudi pogodbeno dogovorjena prepoved podnajema, ki ima domet le za časa življenja najemnika, ne pa tudi po njegovi smrti, v smislu preprečitve dedovanja pravice najema.¹¹ Pogodbena ureditev se je udejanjila v 35-letni¹² kontinuirani uporabi spornega zemljišča za potrebe družinske kamnoseške obrti.

16Ob opisanem Vrhovno sodišče še dodaja, da ni mogoče spregledati pasivnosti občine, ki po smrti toženčevega očeta devet let ni nasprotovala toženčevi uporabi spornega zemljišča, in sicer vse do trenutka, ko je med njima prišlo do spora.¹³ V letu 2009, ko je umrl toženčev oče, je celo sprejela Pravilnik o oddajanju nepremičnega premoženja v najem (v nadaljevanju Pravilnik) in s tem njegov 21. člen¹⁴, čigar smoter je bil formalnopravno urediti obstoječa dejanska najemna razmerja.¹⁵

17Pravica najema spornega zemljišča je bila torej neosebna in kot taka podedljiva. Na toženca kot dediča je prešla z dedovanjem v trenutku očetove smrti, ne glede na to, da se toženec ni priglasil k dedovanju oziroma da je zapuščinsko sodišče sklenilo, da se zapuščinska obravnava ne opravi, ker naj ob izdaji sklepa zapustnik ne bi zapustil nobenega premoženja. Na splošno velja, da v zapuščinskem postopku ugotovljeno premoženjsko stanje ne odraža vedno dejanskega stanja, ki pa tudi ni nespremenljivo. Razlogi zapuščinskega sodišča, da premoženja zapustnika ni, ne predstavlja ovire, da bi to (pravdno) sodišče ugotovilo drugače. Enako velja glede ne priglasitve toženca k dedovanju in ne izdaje sklepa o dedovanju, ki je (le) deklaratorne narave; dedovanje se (praviloma) uvede s smrtjo zapustnika (123. člen ZD) in tedaj tudi preide zapuščina na dediče (132. člen ZD).

18Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje se torej glasi: sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni upoštevalo, da dedič na podlagi 618. člena OZ nadaljuje najemno pogodbo, ki jo je sklenil njegov oče leta 1983.

19Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen že iz navedenih razlogov, Vrhovno sodišče ne bo odgovorilo na tretje dopuščeno vprašanje, ki se dotika pravne varnosti z vidika pravice do premoženja in ga je (kot izhaja že iz vsebine vprašanja, pa tudi iz revizijskih razlogov), toženec zastavil v podrednem razmerju do prvega.

Odločitev o reviziji

20Zmotna uporaba materialnega prava narekuje spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških in izid glasovanja v senatu

21Ker je Vrhovno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je odločilo o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Upoštevaje merilo uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) je toženec upravičen do povračila vseh priglašenih in v skladu z Odvetniško tarifo¹⁶ odmerjenih pravdnih stroškov, upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR, medtem ko tožnica sama krije vse svoje stroške. Tej okoliščini je bilo treba najprej prilagoditi odločitvi sodišč prve in druge stopnje ter nato dodati še stroške revizijskega postopka, kot izhaja iz izreka te sodbe.

22Vrhovno sodišče je tožencu priznalo naslednje priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje: za odgovor na tožbo z dne 18. 6. 2018 500 točk, za pribavo zgodovinskega izpisa iz sodnega registra in zgodovinskega izpisa iz zemljiške knjige 100 točk, za vlogo z dne 25. 3. 2019 500 točk, za vlogo z dne 9. 4. 2019 375 točk, za zastopanje na naroku dne 9. 4. 2019 500 točk, za kilometrino Koper-Piran-Koper 11 EUR, odsotnost iz pisarne 40 točk, za vlogo z dne 15. 4. 2019 250 točk, za vlogo z dne 16. 5. 2019 250 točk, za zastopanje na naroku dne 23. 5. 2019 250 točk, za kilometrino Koper-Piran-Koper 11 EUR, za odsotnost iz pisarne 40 točk ter za nadaljnje ure na tem naroku 150 točk, za zastopanje na naroku dne 6. 6. 2019 250 točk, za kilometrino Koper-Piran-Koper 11 EUR, za odsotnost iz pisarne 40 točk ter za materialne stroške v višini 2 %, skupaj z 22 % DDV 2.463,91 EUR.

23Pritožbene stroške sestavljajo sodna taksa (567 EUR), stroški sestave pritožbe (625 točk), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 1.033,65 EUR. Med revizijske stroške sodijo sodna taksa za postopek o reviziji (408 EUR), stroški sestave revizije (750 točk) in predloga za dopustitev revizije (625 točk, pri čemer se 50 % teh stroškov všteje v stroške revizije), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.201,20 EUR.

24Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Iz zemljiške knjige izhaja, da je nepremičnina, parc. št. 155/1 (skupaj z nepremičnino, parc. št. 155/2) nastala po združitvi (nekdanjih) nepremičnin, parc. št. 153 in 155, ter delitvi.
² Odgovor na revizijo vprašanja enkratnega plačila ne načenja. Sicer pa je bilo plačilo uporabnine predmet gospodarskega spora, v katerem je občina uspela (sodba VS RS III Ips 48/2020 z dne 23. 3. 2021).
³ II DoR 213/2020 z dne 28. 8. 2020.
⁴ Zlasti se to nanaša na revizijske navedbe, s katerimi toženec očita sodiščema nižjih stopenj kršitev procesne določbe (in ustavne pravice do obrazložene sodne odločbe, ki je del pravice do poštenega sojenja) zaradi domnevne ne opredelitve do toženčevih navedb glede nadaljevanja najema z dediči po 618. členu OZ in molče obnovljenega zakupa po 615. členu OZ, pa tudi glede navedb, da je šlo za nadaljevanje najemne pogodbe na podlagi smiselne uporabe 615. člena OZ (molče obnovljen zakup). Posledično ne bo povzemalo tožničinih navedb v odgovoru na revizijo, ki so replika na te (presežne) revizijske navedbe.
⁵ III Ips 48/2020 z dne 23. 3. 2021.
⁶ Prav tam, 17. točka.
⁷ Prav tam, 19. točka.
⁸ Zupančič pojasni, da bi bilo sicer pravilneje govoriti samo o dedovanju pravic; lastninske in drugih pravic, ki pripadajo posameznikom, kajti stvari so predmet lastninske in drugih stvarnih pravic ter s tem tudi predmet dedovanja. Glej Zupančič, K., Dedovanje z uvodnimi pojasnili, sedma, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 20.
⁹ O nepodedljivosti osebnih pravic in podedljivosti premoženjskih pravic glej na primer sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 1219/2008 z dne 9. 11. 2009. O nepodedljivosti osebnih pravic, razen redkih izjem (npr. avtorska moralna pravica), glej tudi Zupančič, K., in Žnidaršič Skubic, V., Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana 2009, str. 25.
¹⁰ Juhart, M., v: Plavšak, N., in Juhart, M., (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 721.
¹¹ Da prepoved podnajema ni nekaj neobičajnega v primeru poslovnih najemov, kamor sodi obravnavano najemno razmerje, nenazadnje izhaja iz 22. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ki se uporablja na podlagi 52. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona; SZ-1E). Ta na splošno določa prepoved podnajema, razen z dovoljenjem najemodajalca.
¹² Šteto do vložitve tožbe.
¹³ Tožničine navedbe iz odgovora na revizijo, da je imel toženec z njo številne spore zaradi kamnoseške delavnice in njenega delovanja, so prvič podane v revizijskem postopku.
¹⁴ Pravilnik v 21. členu določa: „Če pristojni organ ugotovi, da nekdo uporablja nepremičnino, ki je v lasti Občine ..., pa z uporabnikom nepremičnine ni sklenjena najemna pogodba, pozove uporabnika k sklenitvi najemne pogodbe in mu v pozivu določi tudi rok za sklenitev pogodbe.“ V primeru, da se uporabnik v roku ne odzove ali zavrne sklenitev najemne pogodbe, izda pristojni organ račun za uporabnino nepremičnine za ves čas trajanja uporabe, ki jo določi v višini najemnine po tem Pravilniku in prične ustrezen postopek za sklenitev pogodbe oz. izpraznitev nepremičnine.“
¹⁵ Vrhovno sodišče poudarja, da se ne spušča v presojo njegove zakonitosti (skladnosti z ZSPDSLS-1), ker v tem delu revizija ni bila dopuščena.
¹⁶ Ur. list RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami.