VSM Sodba IV Kp 10023/2020

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Kot strošek pritožbenega postopka je obdolženi A. A. dolžan plačati sodno takso v višini 120,00 EUR, obdolžena B. B. pa v višini 163,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo I K 10023/2020 z dne 22. 4. 2022 pod točko A izreka obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 jima je izreklo pogojni obsodbi in vsakemu obdolžencu po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obdolženca dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke v višini, kot bo odmerjena s posebnim sklepom, dolžna pa sta plačati tudi sodno takso, in sicer obdolženi A. A. v znesku 80,00 EUR, obdolžena B. B. pa v znesku 96,00 EUR. Pod točko B izreka sodbe je iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, ki je obdolženemu A. A. očitala storitev kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Oškodovanko E. E. je v tem delu kazenskega postopka s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2Zoper obsodilno sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obdolženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in

- zagovornik obdolžene B. B. iz vseh pritožbenih razlogov, kot prav tako navaja v uvodu pritožbe, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženko obtožbe oprosti.

3Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obdolženega A. A.:

4Pritožba navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec kot posredni storilec zalezoval oškodovanko, to pa je pri njej povzročilo prestrašenost in ogroženost, celo večje intenzivnosti, nedokazan, protispisen in neobrazložen ter se ga ne da preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj za to ne obstaja niti en konkreten dokaz, temveč zgolj skope in pavšalne izpovedbe oškodovanke, a je sodišče prve stopnje kljub temu zaključilo, da je pri oškodovanki dejanje povzročilo občutek prestrašenosti in ogroženosti celo večje intenzitete, ki bistveno presega zgolj občutek neprijetnosti, čeprav je zanj izvedela šele 20. 11. 2019. Istovrstna kršitev določb kazenskega postopka je podana tudi glede vprašanja, od kod pobuda oziroma odločitev za snemanje, ko sodišče ugotavlja, da izpovedbe D. D. in C. C. ocenjuje za neprepričljive. Hčerki obdolženca sta zelo podrobno, skladno in verodostojno ter sami od sebe izpovedali, zakaj sta se odločili za snemanje, pri čemer pri obdolžencu nista iskali direktnih navodil in vodenja, temveč sta kot hčerki, ki sta mu zaupali, iskali varnost in uteho v stiski, zato je neutemeljen in protispisen zaključek sodišča, da sta obdolženca kaznivo dejanje izvršila preko otrok, katerih zaupanje in privrženost sta izrabila. Tako je sodišče prekršilo kazenski zakon glede okoliščin, ki izključujejo krivdo in kaznivost, kot tudi glede vprašanja, ali je dejanje, ki se očita obdolžencu, kaznivo dejanje.

5Pritožba nima prav. Očitek o protispisnosti in neobrazloženosti ni utemeljen, pri čemer pritožba niti ne navede, v čem vidi protispisnost, saj ne pojasni, da bi vsebino katerega od dokazov sodišče prve stopnje v sodbi nepravilno povzelo. Le tedaj je podana protispisnost kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in to v primeru, če gre za precejšnjo protispisnost in če se nanaša na kakšno odločilno, pravno relevantno dejstvo. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki jo pritožba navaja v zvezi z obrazložitvijo občutka prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke, zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, prav tako pa je neutemeljen njen očitek o protispisnosti zaključka sodišča, da sta obdolženca kaznivo dejanje izvršila preko otrok D. D. in C. C., katerih zaupanje in privrženost sta izrabila, da sta ti sledili njunim navodilom in zahtevam. Pritožba želi očitno prikazati, da je sodišče prve stopnje o tem napravilo zmotne zaključke, kar pa ne pomeni uveljavljanja protispisnosti kot pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Neutemeljen je tudi njen očitek, da sodba nima razlogov o občutku prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke, ko je odkrila zalezovanje. Pritožba to kršitev uveljavlja z navedbo, da za zaključek o teh posledicah pri oškodovanki ne obstaja niti en konkreten dokaz, temveč zgolj skope in pavšalne izpovedbe oškodovanke, torej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ob tem pa sama ugotavlja, da ima sodba razloge o tem v točki 9 obrazložitve. Ti so po oceni pritožbenega sodišča ustrezni in tudi obširni, torej ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba o tem ne bi imela razlogov. Zaključki sodišča prve stopnje so tudi pravilni, zato je pritožba prav tako neutemeljena, ko navaja, da je zaključek sodišča o prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke nedokazan in očitek o izvršitvi kaznivega dejanja obdolžencev preko otrok zmoten. Pritožbi torej ni mogoče pritrditi niti, ko glede navedenega uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe prekršilo kazenski zakon tako glede okoliščin, ki izključujejo krivdo in kaznivost, kot tudi glede vprašanja, ali je dejanje, ki se obdolžencu očita, kaznivo dejanje. Navedeno trditev, s katero zaključi sklop zgoraj navedenih pritožbenih razlogov, nadalje ponovno pojasni z grajo dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče, navaja pa tudi, da niso podani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja, in sicer prestrašenost in ogroženost oškodovanke kot objektivni pogoj kaznivosti, ter da je način izvršitve očitanega kaznivega dejanja možen le neposredno z oškodovancem ali preko elektronskih komunikacij, ne pa preko tretjih oseb, in da zato ni možno, da bi kaznivo dejanje obdolženec storil kot posredni storilec po prvem odstavku 20. člena KZ-1.

7V opisu kaznivega dejanja so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, pritožba pa tudi nima prav, ko ocenjuje, da obdolženca na v izreku sodbe opisan način nista mogla izvršiti kaznivega dejanja.

8Z navedbo, da "ni dokazano, da bi bila oškodovanka prestrašena, absolutno pa ne, da bi bila ogrožena z večjo intenzivnostjo" in da je "takšen zaključek sodišča sicer, poleg tega, da je nedokazan, tudi v celoti neobrazložen in se ga ne da preizkusiti, zato obramba utemeljeno trdi, da niso podani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja" pritožba hkrati uveljavlja tri pritožbene razloge: zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Trditve, da niso podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, obrazloži z lastno dokazno oceno dejanskega stanja obravnavane zadeve, ker v njenem nadaljevanju pojasnjuje, da ni dokazano, da bi bila oškodovanka prestrašena in "ogrožena z večjo intenzivnostjo", pritožba pa tudi ne pojasni, kaj pogreša v obrazložitvi sodbe, ko navaja, da je ta zakonski znak kaznivega dejanja v celoti neobrazložen. Sicer pa slednje ne drži, saj je sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve sodbe podrobno pojasnilo, da iz vsebine sms sporočil in okoliščine, da sta hčerki oškodovanko E. E. snemali in fotografirali ter izpovedbe slednje zaključuje, da je ponavljajoče in vztrajno zalezovanje oškodovanke preko otrok, ko sta obdolženca opazovala in spremljala njeno življenje o tem, kaj se pogovarja, kaj počne, kaj kuha, s kom se druži in podobno, s tem pa jo zalezovala, pri njej povzročilo prestrašenost in ogroženost ter da to izhaja iz izpovedbe oškodovanke, ki je povedala, da se je počutila zelo hudo, dejansko ponižano, da sta obdolženca na opisan način dejansko izvajala nadzor nad celim njenim življenjem, nadzorovala vsak njen pogovor, vsa njena dejanja, tudi pogovore, ki jih je imela z odvetniki zaradi reševanja zadev na sodišču; da jo je stisnilo pri srcu, počutila se je prestrašeno, čutila je, da so drugi prevzeli nadzor nad njenim življenjem ..., in da je navedeno ravnanje, ki se je vršilo njej prikrito, četudi je zanj izvedela šele 20. 11. 2019, pri njej nedvomno povzročilo občutek prestrašenosti in ogroženosti, celo večje intenzitete, ki bistveno presegajo zgolj občutek neprijetnosti in da takšno zalezovanje s ponavljajočim in vztrajnim opazovanjem oškodovanke, ko se je dejansko spremljalo njeno celotno življenje ter kar počne, s kom se pogovarja, kaj kuha, s kom se druži, ob tem pa je bila tudi objekt snemanja in fotografiranja, celo med spanjem, predstavlja tako izrazit poseg v njeno zasebnost in osebo dostojanstvo, ki tudi v objektivnem smislu pri vsakem drugem človeku v okviru običajnega oziroma povprečnega reagiranja na tovrstno ravnanje povzroči enako posledico ko izve za izvršeno zalezovanje nad njim. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti preko tretjih oseb, torej, da obdolženec ne more biti posredni storilec tega kaznivega dejanja po prvem odstavku 20. člena KZ-1. Te trditve pritožba ne obrazloži, temveč le navaja, da obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega. Takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. Ravnanje obdolženih A. A. in B. B., opisano v izreku sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki sta ga izvršila preko otrok C. C. in D. D., ki sta ju uporabila kot sredstvo za dosego svojih ciljev.

9Pritožba navaja, da je prekršen kazenski zakon glede vprašanja obstoja objektivnih in tudi subjektivnega znaka kaznivega dejanja ter v smislu določb druge alineje prvega odstavka (očitno 2. točke) 372. člena ZKP. Krivda obdolžencev in kaznivost sta izključena zato, ker je obdolženec ravnal s t. i. dobrim motivom zaščite otrok pred oškodovanko, pri tem pa sta se za snemanje matere odločili izključno njuni hčerki C. C. in D. D. Obdolženec ju k temu ni silil, tudi sam ni predlagal snemanja ali dal povoda za to, temveč je snemanje dopustil, ker je čutil stisko otrok, in to izključno zaradi zaščite hčerk in njunih interesov. Storitve kaznivega dejanja mu zato ni mogoče očitati, temveč ga je mogoče po četrtem odstavku 358. člena ZKP le oprostiti obtožbe.

10Pritožbi ni mogoče pritrditi. Kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, te okoliščine pa so neprištevnost obdolženca ali ravnanje obdolženca v dejanski ali pravni zmoti, česar pa pritožba ne zatrjuje, temveč trdi, da mora biti obdolženec oproščen po 4. točki 358. člena ZKP zaradi okoliščin, ki jih navaja. Po 4. točki 358. člena ZKP se izreče oprostilna sodba, če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. V tem primeru ravnanje ni kaznivo dejanje. Pritožba torej smiselno uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Svojo oceno, da bi bilo treba obdolženega A. A. oprostiti obtožbe, ker je ravnal z dobrim motivom, saj je želel otroka zaščititi pred oškodovanko, utemeljuje z navedbami, da ni mogoče zaključiti, da bi obdolženec, potem ko si je ustvaril novo življenjsko skupnost z B. B., zalezoval oškodovanko in deloval z namenom, da bi jo spravil v podrejen položaj ali na način, da bi pri njej povzročil prestrašenost in ogroženost večje intenzivnosti, zlasti ne z direktnim naklepom, ki je pogoj za obsodilno sodbo za kaznivo dejanje zalezovanja; da sta priči C. C. in D. D. podrobno, skladno in verodostojno izpovedali, da nasvet za snemanje matere nista prejeli od obdolženca in da so bili posnetki poslani tudi na center za socialno delo, ker jim institucije in organi, ki so se z družino ukvarjali, niso verjeli, ko sta opisali ravnanje oškodovanke, zaradi česar sta bili tudi dodeljeni v varstvo in vzgojo obdolžencu in ne njej; da je bila oškodovanka zelo konfliktna oseba in se je do otrok obnašala tako, da jih je bilo strah ter da je bil obdolženčev namen izključno zaščita vseh treh hčerk, zato posnetkov zaslona oziroma njihove vsebine ni mogoče tolmačiti kot kaznivo dejanje, temveč klasični primer civilno pravnega razmerja v tovrstnih situacijah, ko zveza razpade, nastane nova in se urejajo odnosi in stiki s prejšnjim partnerjem, kar predstavlja velik stres, zlasti za otroke, še posebej v predmetni zadevi zaradi vedenja oškodovanke do njih.

11Pritožbi, ki želi ravnanja obdolženca prikazati kot posledico skrbi za svoja otroka in navaja, da je ravnal z dobrim motivom, ni mogoče pritrditi. Na istovrstne navedbe obrambe je v sodbi odgovorilo sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče se z razlogi, s katerimi je te navedbe obrambe zavrnilo, strinja. Pravilno je zaključilo, da vsebina komunikacije ter okoliščine, v katerih sta hčerki fotografirali in snemali svojo mater, nikakor ne potrjujejo zagovora obdolženca, da je tako ravnal zaradi zaščite otrok, temveč je bil očitno njegov namen, da s soobdolženo B. B. oškodovanko s ponavljajočim se opazovanjem zalezujeta. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bil očiten namen obdolžencev, da pri tem pridobita podatke o osebnem življenju oškodovanke, ki bi obdolžencu v postopku dodelitve otrok lahko koristil, oškodovanki pa škodil. Zaščite otrok in njihovih interesov ter dobrega motiva očeta ni mogoče razbrati iz komunikacije, ki je potekala med obdolžencem in njegovima hčerkama, kjer jima narekuje, kako naj mater snemata, kako naj to naredita, da tega ne bo zaznala, iz navodila hčerki, da naj materi pove, da je zaročen in da naj posname njeno reakcijo, nobene dobronamernosti za zaščito otrok pa tudi ni mogoče razbrati iz ostalih njegovih sporočil, namenjenih hčerkama, ki sta ravnali po njegovih navodilih. Odgovor sodišča prve stopnje na istovrstne navedbe, ki ga je podalo v točki 15 obrazložitve sodbe, je zato tehten in utemeljen, pritožbena zavzemanja, ki mu nasprotujejo, pa ne morejo imeti uspeha.

12Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve in pritožbenih navedb tudi nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je zagovora obdolžencev in izvedene dokaze pravilno ocenilo ter v sodbi tehtno in podrobno obrazložilo svoj zaključek o utemeljenosti obtožbe. Pritožbeno sodišče razloge prvostopenjske sodbe zato kot pravilne povzema in jim pritrjuje, glede navedb pritožbe, ki grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa še dodaja:

13Ob zmotni oceni, da je obdolženec ravnal z dobrim motivom, na kar je že bilo odgovorjeno, pritožba neutemeljeno navaja tudi, da ni dokazan zaključek sodišča prve stopnje, da je ravnanje obdolžencev, kljub temu, da je oškodovanka za dejanje izvedela šele 20. 11. 2019, pri njej povzročilo občutek prestrašenosti in ogroženosti, in to celo večje intenzitete, ki bistveno presega zgolj občutek neprijetnosti. Kot je bilo v tej sodbi že odgovorjeno, je zaključek sodišča prve stopnje o tem v sodbi ne le obrazložen, temveč je tudi pravilen. Oškodovanka je opisala, da se je po navedenem spoznanju počutila prestrašeno, da je čutila, da so drugi prevzeli nadzor nad njenim življenjem, da so 24 ur vedeli, kaj počne, da je bila neprestano pod nadzorom, kar je bil grozen občutek in da jo je bilo strah tudi po tem, ko je dejanje naznanila na policiji in ji ni odleglo. Zaključek sodišča prve stopnje, da ne dvomi v njeno izpovedbo, da je to pri njej povzročilo občutek prestrašenosti in ogroženosti, celo večje intenzitete, ki bistveno presega zgolj občutek neprijetnosti (točka 9 obrazložitve prvostopenjske sodbe), je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen. Oškodovanka je opisala občutek strahu in ogroženosti, ki je bil nedvomno večje intenzivnosti, sodišče prve stopnje pa v njeno izpovedbo o tem ni imelo razloga dvomiti in oceniti, da se ni tako počutila. Čeprav obdolženka za zalezovanje ni vedela, ker je bilo prikrito, temveč je zanj izvedela, ko je odkrila vsebino mobilnega telefona hčerke in je bila tako seznanjena s preteklimi tovrstnimi ravnanji, ki so potekali tudi v čas, ko je bila z zalezovanjem seznanjena, ni mogoče sklepati, da to pri njej takšnega občutka ni moglo povzročiti. Oškodovanec, ki je žrtev prikritega zalezovanja, kot se je izvrševalo v tem primeru, namreč nima podlage za sklepanje, da je namen storilca, da ga zalezuje, z njegovo seznanitvijo z zalezovanjem prenehal, zato tudi oškodovanka, ki sta jo obdolženca intenzivno in preko otrok na obravnavan način opazovala in kontrolirala, ni imela razloga za drugačne občutke kot jih je opisala ter za sklepanje, da je slab namen obdolžencev, ki ju je pri tem vodil, z odkritjem zalezovanja prenehal. Pritožba ob tem še neutemeljeno pogreša medicinsko dokumentacijo ali druge dokaze, ki bi potrjevali oškodovankine navedbe o njeni prestrašenosti in občutku ogroženosti ob najdbi vsebine hčerkinega telefona. Kot je že bilo obrazloženo, izvršitev kaznivega dejanja preko njenih otrok in način ravnanja obdolžencev, s katerim se je seznanila ob odkritju vsebine hčerkinega telefona, nedvomno potrjujeta, da je oškodovanka verodostojno opisala svoje občutke ob tem in sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da ji ne bi verjelo ter da bi pogrešalo kakšne dodatne dokaze.

14Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo, zakaj ne verjame D. D. in C. C., ko sta povedali, kdo jima je dal pobudo za snemanje matere in zakaj priči ocenjuje kot neverodostojni. Sodba razloge o tem ima in so tudi ustrezni ter pravilni. V točki 12 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tudi če bi nasvet o takšnem ravnanju D. D. oziroma C. C. prejeli od svetovalke telefona za otroke in mladostnike, kot izhaja iz njunih izpovedb, to ne spremeni dejstva, da hčerki brez neposrednih navodil in vodenja obdolžencev, ki sta jima zaupali in bili privrženi, tega ne bi samovoljno storili, kar dokazuje vsebina njihove telefonske komunikacije, pri čemer utemeljeno povzema na primer komunikacijo med obdolžencem in D. D., kjer slednja sprašuje, če ji ne bo nič, če bo snemala, obdolženec pa ji odgovarja, da ji ne bo. Tudi iz izvedenskega mnenja dr. F. F. je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta obdolženca otroka vodila, ker ti kažejo večji navezovalni odnos z očetom, kar pojasnjuje tudi pravilnost ocene, da sta izpovedbi hčerk o tem, kdo jima je svetoval takšno ravnanje, neprepričljivi. S temi tehtnimi razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v napadeni sodbi, se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Obdolženca sta obravnavano kaznivo dejanje izvršila preko obdolženčevih hčerk D. D. in C. C. tako, da sta izrabila njuno zaupanje in privrženost, zaradi česar sta hčerki njunim navodilom in zahtevam sledili, v postopku pa se s sklicevanjem na samoiniciativna ravnanja otrok, kot je pravilno pojasnilo, obdolženca skušata le razbremeniti krivde za obravnavano kaznivo dejanje.

15Zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, je po poceni pritožbe neutemeljen, pravno nevzdržen in nezakonit, saj odločitev za snemanje oškodovanke ni bila njegova in je zato nemogoče, da bi se zavedal protipravnosti svojega ravnanja ter da je kaznivo dejanje hotel storiti. Tudi temu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta obdolženca obravnavano kaznivo dejanje storila z direktnim naklepom, kar je podrobno in pravilno obrazložilo v točki 14 obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče oceno sodišča prve stopnje v celoti povzema kot pravilno, navedbam pritožbe o neutemeljenosti zaključkov sodišča prve stopnje ter njihovi pravni nevzdržnosti pa ni mogoče pritrditi.

16Oškodovanka je dokaze pridobila tako, da je neutemeljeno pregledala prenosni telefon hčerke D. D. in brez njene vednosti preslikala vsebino njene komunikacije z obdolžencema. Dokaze je po oceni pritožbe pridobila na nezakonit način, saj je v njen telefon vdrla, kot je razvidno iz izpovedb C. C. in D. D. Z nepooblaščenim vdorom v telefon je pridobila fotografije z vsebino komunikacije preko aplikaciji Viber, Facebook, Messenger in preko SMS sporočil med D. D. in obdolžencema, namen oškodovankinega vdora v telefon pa ni bil uresničevanje vzgojnih pravic oziroma izvajanje starševske skrbi za mladoletno D. D., ampak je v času odsotnosti hčerke njen zaklenjen telefon, ki ga je našla pod vzglavnikom na postelji, odklenila in pregledala. Enako kot v predlogu za izločitev dokazov, o katerem je sodišče že odločilo, pritožba poudarja, da je bil telefon zaklenjen, zvočnik pa izklopljen, zaradi česar ni mogel dajati zvočnih signalov o prejemu sporočila, zato je oškodovanka do navedene vsebine komunikacije očitno prišla tako, da je telefon iskala in ga neupravičeno odklenila, vdrla vanj in ga neupravičeno pregledala. D. D. in obdolžencu so bile s tem ravnanjem kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, in sicer pravice otrok iz 56. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), pravica do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave ter pravice D. D. iz 13. in 16. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah. Pritožba tudi navaja, da je sodišče popolnoma spregledalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca klinične psihologije dr. F. F. z dne 16. 5. 2019, ki je s klinično psihološkega oziroma objektivno strokovnega vidika utemeljil osebnostne lastnosti oškodovanke, na podlagi katerih je sodišče vse tri mladoletne hčerke pravnomočno dodelilo v varstvo in vzgojo očetu oziroma A. A. in ne oškodovanki. Pritožba iz izvedenskega mnenja povzema ugotovitve izvedenca o osebnosti oškodovanke in navaja, da je slednja vdrla v hčerkin telefon zgolj iz radovednosti, ker jo je zanimalo njeno dopisovanje z očetom in njegovo partnerko, ne pa zato, da bi zaščitila svojo pravico do zasebnosti in dostojanstva, saj ko je vdrla v telefon, za vsebino komunikacije še ni vedela. Tega torej ni storila zaradi zaščite njenih lastnih pravic do zasebnosti, osebnega varstva in varnosti, saj ni vedela, da naj bi bilo poseženo v njene pravice in je k vdoru v telefon ni pripeljal občutek ponižanja, prestrašenosti in ogroženosti.

17Pritožba nima prav. Pritožbeno sodišče je na istovrstne navedbe že odgovorilo v sklepu z dne 18. 8. 2021, ko je zavrnilo pritožbi zagovornikov obdolžencev zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 285.a člena ZKP njun predlog za izločitev dokazov z dne 21. 4. 2021 zavrnilo. Na razloge, ki jih je navedlo v sklepu, s katerim je pritrdilo odločitvi in zaključkom sodišča prve stopnje, se pritožbeno sodišče, da ne bo ponavljanja, sklicuje in jih ne more spremeniti niti okoliščina, ki jo še poudarja pritožba. Navaja namreč, da je po izvedenem dokaznem postopku, zlasti iz zaslišanj C. C. in D. D., razvidno, da je oškodovanka dokaze pridobila na način, da je neutemeljeno pregledala prenosni telefon hčerke D. D., pri čemer pritožba ne navede, kaj iz navedenih zaslišanj šteje kot tako odločilno, da bi pritožbeno sodišče prepričala v svojo trditev, da je to storila neutemeljeno in da je odkrita komunikacija nezakonit dokaz. Če meri pritožba na okoliščino, da je bil telefon skrit in zaklenjen ter ni oddajal zvoka, kar naj bi potrdili zaslišanji hčerk, je bila tudi ta že presojana, pritožbeno sodišče pa je v navedenem sklepu odgovorilo, da ta okoliščina ne more prepričati v nasprotno, torej da je zato vsebina komunikacije iz telefona D. D. pridobljena nezakonito. Pritožbeno sodišče zato po ponovni presoji teh pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ocenilo, da je oškodovanka s pregledom in fotografiranjem posnetka zaslona telefona svoje tedaj desetletne hčerke D. D., brez njene vednosti in privolitve, posegla v njeno pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil in posledično do komunikacijske zasebnosti, a da vsak poseg ustavno zagotovljene pravice ni nedopusten že sam po sebi, temveč je v protipravnem posegu govoriti le tedaj, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, posega ne opravičujejo ter da je potrebno dati prednost oškodovankini pravici do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravici do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave, v katero je bilo poseženo z dejanjem, ki ga je oškodovanka zaznala z vpogledom v hčerkin telefon.

18Glede na navedeno, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

19V pogojni obsodbi določena kazen štirih mesecev zapora je po oceni pritožbe glede na vse okoliščine nerealna in nezakonita, določena preizkusna doba v trajanju dveh let pa predolga in absolutno pretirana ter nezakonita. Tako dolgo preizkusno dobo je brez ustrezne utemeljitve pravno relevantnih okoliščin predlagala oškodovankina pooblaščenka, medtem ko je državni tožilec predlagal preizkusno dobo le v trajanju enega leta, a je sodišče sledilo pooblaščenki. Obdolženec živi urejeno, umirjeno, zgledno družinsko in poklicno življenje, ni v drugih kazenskih postopkih, postopkih o prekršku ali drugih in ni nasilen, kot je očitno želela prikazati oškodovanka z vlaganjem številnih neutemeljenih kazenskih ovadb, kar je razvidno iz dejstva, da je bila glede drugega očitanega kaznivega dejanja izrečena zavrnilna sodba in da je obravnavano kaznivo dejanje državni tožilec modificiral iz kaznivega dejanja nasilja v družini v kaznivo dejanje zalezovanja. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo, zakaj je določilo tako dolgo preizkusno dobo in se sodbe v tem ne da preizkusiti.

20Tudi povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v njej pa določilo ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Kot olajševalni okoliščini je v zadostni meri upoštevalo, da še ni bil kaznovan in da so mu v varstvo, vzgojo in oskrbo dodeljeni otroci, ustrezno je upoštevalo težo kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo storjeno ter stopnjo obdolženčeve krivde. Obrazložilo je, da je izrečena kazenska sankcija, vključno z določeno dveletno preizkusno dobo, primerna in potrebna za dosego namena kaznovanja tako v smislu specialne prevencije, da obdolženca kaznivih dejanj ne bosta ponavljala, kakor tudi v smislu generalne prevencije, da bo tudi druge odvračala od storitve kaznivih dejanj. Okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo pri določitvi zaporne kazni in preizkusne dobe v pogojni obsodbi so torej v napadeni sodbi ustrezno obrazložene in je razloge sodišča za odločitev o določeni zaporni kazni in preizkusni dobi mogoče preizkusiti. Pritožba, ki te razloge pogreša in uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je zato neutemeljena, izrečena kazenska sankcija pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezna in je ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

K pritožbi zagovornika obdolžene B. B.:

21Pritožba poudarja, da sta se D. D. in C. C. samostojno odločili, da bosta mamo snemali, obdolžena B. B. pa temu ni nasprotovala, saj je snemanje predstavljalo možnost, da se otroci tudi na ta način zaščitijo pred materjo in pridobijo dokaz o dogajanju za sodni postopek. Ni šlo za ponavljajoče opazovanje, temveč spremljanje odnosa oškodovanke do lastnih otrok, saj je bilo le tako mogoče odvrniti nevarnost, ki ga je oškodovanka predstavljala za otroke. Sodišče je prezrlo, da je C. C. iskala pomoč in je poklicala na telefonsko številko za otroke in mladostnike, kjer so ji svetovali naj mamo snema ter da so dejanski oškodovanci v obravnavani zadevi otroci obdolženca in oškodovanke, ki so močno trpeli zaradi dejanj ter odnosa slednje do njih. Ne le, da je prezrlo navedeno skrb obdolžencev za otroke in njun dobri motiv, da se otroci čimbolj učinkovito zaščitijo, zaradi česar sta obdolženca otroka občasno na snemanje dogajanja pri oškodovanki tudi spomnila, prezrlo je tudi mnenje dr. F. F., iz katerega je razvidno, da so mladoletne hčerke oškodovanke in obdolženca nujno potrebovale pomoč in jo iskale tudi pri obdolženki, ki otrokom pomoči ni mogla odreči. Motiv obdolžencev je zaradi potrebe po zaščiti otrok tudi moralno upravičen in je zato mogoče njuna dejanja opredeliti kot dejanja majhnega pomena. Po 56. členu Ustave otroci uživajo posebno varstvo in skrb, sodišče prve stopnje pa je zmotno ocenilo, da v obravnavanem primeru niso podane tehtne okoliščine, na katerih bi se lahko izrekla oprostilna sodba po četrtem odstavku (pravilno 4. točki) 358. člena ZKP.

22Pritožbeno sodišče je v odgovoru na prvo pritožbo že odgovorilo, da je sodišče prve stopnje glede zatrjevanega dobrega motiva obdolžencev v sodbi sprejelo pravilne zaključke, zato navedbe, s katerimi želi pritožba prikazati, da obdolženca s svojim ravnanjem nista izpolnila zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, ne more biti uspešna. Razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točkah 14 in 15 obrazložitve sodbe, pritožbeno sodišče v celoti povzema kot pravilne in se nanje ter svoje odgovore v zvezi s tem sklicuje. S stališčem pritožbe, da osebne značilnosti oškodovanke in okoliščina, da so bile hčerke dodeljene v varstvo in vzgojo očetu, narekujejo zaključek, da ravnanje obdolžencev ni bilo le primerno, temveč nujno potrebno, zaradi česar bi ju bilo potrebno oprostiti po 4. točki 358. člena ZKP, se zato ni mogoče strinjati. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v sodbi, zaščite otrok (ker so bile hčerke pri materi nesrečne, so se je bale in se pri njej niso počutile varno ...) ni bilo mogoče doseči s ponavljajočim se opazovanjem njihove matere, niti s snemanjem in fotografiranjem njenih dejanj, in takšna ravnanja ne predstavljajo obrambe, še manj take, ki bi bila nujno potrebna in bi lahko odvrnila kakršenkoli napad oškodovanke na otroke, niti ne gre za ravnanje, ki bi lahko odvrnilo kakršnokoli nevarnost za otroke, še posebej v za oškodovanko izzvanih situacijah, ko sta obdolženca pričakovala, da se bo oškodovanka razjezila in nad otroki izvršila psihično nasilje, ki bi ga hčerki posneli, nato pa bi ta posnetek po potrebi uporabili v sodnem postopku, torej ko sta obdolženca za dosego tega namena bila pripravljena otroke celo podvreči pričakovanemu psihičnemu nasilju oškodovanke.

23Obdolženca pri oškodovanki s ponavljajočim opazovanjem po oceni pritožbe nista mogla povzročiti prestrašenosti ali ogroženosti večje intenzitete, saj oškodovanka za ponavljajoča dejanja ni vedela, zato niso mogla vplivati na njeno prestrašenost in ogroženost v smislu 134.a člen KZ-1, temveč je oškodovanka neprijetnost ob ugotovitvi, da jo otroci snemajo, lahko doživela le enkrat, in to takrat, ko je to odkrila. V obravnavani zadevi zato ni mogoče govoriti o prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke, torej ni podan zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožba še navaja, da sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, kako je prišlo do zaključka, da je bila oškodovanka prestrašena ali ogrožena in da je bil pri njej povzročen občutek strahu in ogroženosti večje intenzivnosti. Do tega bi lahko prišlo le v primeru, če bi obdolženca zalezovala oškodovanko in bi slednja za to, ko bi se zalezovanje izvajalo, vedela.

24Sodišče prve stopnje je v sodbi (točka 9 obrazložitve) obrazložilo svojo oceno, da je ravnanje obdolžencev pri oškodovanki povzročilo občutek strahu in ogroženosti večje intenzivnosti. Napadena sodba torej razloge o tem ima, na istovrstne navedbe, ki jih je podala tudi prva pritožba, pa je pritožbeno sodišče že odgovorilo, zato se na svoj odgovor sklicuje. Nepravilna je razlaga pritožbe, da zakonski znaki kaznivega dejanja zalezovanja iz prvega odstavka 134.a člena KZ-1 niso podani zato, ker se je oškodovanka s tem, da je zalezovana, seznanila ob odkritju vsebine telefona. Po oceni pritožbe ni mogla biti prestrašena in ogrožena, saj za ponavljajoča dejanja ni vedela in je ob odkritju le enkrat doživela neprijetnost ob ugotovitvi, da jo otroci snemajo. Stališče pritožbe je zmotno. Oškodovanka je svoje občutke ob spoznanju, da jo obdolženca preko otrok zalezujeta, sprejemljivo opisala, sodišče prve stopnje pa je njene občutke utemeljeno ocenilo kot občutek strahu in ogroženosti večje intenzivnosti in tudi pritožbi zagovornika obdolženke ni mogoče pritrditi, ko navaja, da občutek strahu in ogroženosti pri oškodovanki ni bil večje intenzivnosti, temveč je trajal le ob spoznanju početja obeh obdolžencev, ko je odkrila vsebino hčerkinega telefona. Oškodovanka je povedala, da je že nekaj časa opažala spremembe pri otrocih, da so bili jezni, da so nagajali, izzivali in da ko je "to zasledila na telefonu", jo je stisnilo pri srcu in se je počutila prestrašeno, čutila je, da so drugi prevzeli nadzor nad njenim življenjem in so 24 ur vedeli kaj počne, neprestano je bila pod nekim nadzorom, kar je bil grozen občutek in se je počutila prestrašeno in nesvobodno. Zato, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, ko je presojalo prvo pritožbo, ni mogoče skleniti, da je lahko le enkrat doživela neprijetnost ob ugotovitvi, da jo otroci snemajo. Opisani občutki oškodovanke se zagotovo niso končali s spoznanjem, da se je zalezovanje dogajalo in tudi ni pomembno, ali se je s tem zaključilo. Ravnanje obdolžencev ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zalezovanja iz prvega odstavka 134.a člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

25Enako kot prva pritožba tudi pritožba zagovornika obdolžene B. B. trdi, da se sodba opira na dokaze, na katere se v skladu z 18. členom ZKP ne bi smela opirati, in sicer na posnetke zaslonov, do katerih je oškodovanka prišla z dejanjem, s katerim je izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po 139. členu KZ-1. Z vdorom v telefon je oškodovanka D. D. prekršila z Ustavo zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine - pravice otrok iz 56. člena Ustave, pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave in pravice, določene v 13. in 16. členu Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah. Oškodovanka je z nepooblaščenim vdorom v telefon pridobila fotografije z vsebino komunikacije, ki je potekala preko aplikacij Viber, Facebook, Messenger in SMS sporočil med D. D. in obdolžencema v času, ko je bila hčerka en teden pri materi. Pritožba še navaja, da zaradi občutka zaupanja hčerke obdolžencema, na drugi strani pa njene bojazni pred lastno materjo, ni mogoče dati večje teže oškodovankini pravici do zasebnosti, pri kateri se lastne hčerke ne počutijo varne, temveč pretehta interes po učinkoviti zaščiti in varstvu pravic hčerke, v katere telefon je oškodovanka posegla tako, da ga je nezakonito pregledala. Poudarja, da oškodovanka ni vdrla v telefon zaradi izvrševanja starševske skrbi v zvezi s hčerko, temveč zgolj iz radovednosti, ker jo je zanimalo njeno dopisovanje z očetom in njegovo partnerko, in ni vdrla v telefon zato, da bi zaščitila svojo pravico do zasebnosti in dostojanstva. Ko je vdrla v hčerkin telefon, da bi pregledala vsebino, ni vedela, da naj bi bilo poseženo v njene pravice in k vdoru v telefon je ni pripeljal občutek ponižanja, prestrašenosti in ogroženosti.

26Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi, pritožbeno sodišče pa je nanje tudi že odgovorilo. Občutek prestrašenosti in ogroženosti večje intenzivnosti je pri oškodovanki nastal takrat, ko je za zalezovanje izvedela in ravnanje obdolžencev ni povzročilo le neprijetnosti ob odkritju. Glede pregleda telefona desetletne hčerke, ki ga pritožba razume kot vdor v zasebnost slednje in trdi, da sodba zato temelji na nezakonitih dokazih, pa tudi nima prav. Svojo oceno glede tega je pritožbeno sodišče že podalo pri odgovoru na prvo pritožbo, prav tako pa v sklepu, s katerim sta bili zavrnjeni pritožbi zagovornikov zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu zagovornikov, da se navedeni dokazi iz spisa izločijo. Nanjo se, da ne bo ponavljanja, v celoti sklicuje.

27Pritožba odločbe o kazenski sankciji ne graja, temveč navaja le, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja, ali je mogoče ravnanje obdolžencev opredeliti kot dejanje majhnega pomena, naredilo povsem napačne zaključke, na kar kaže tudi dejstvo, da je izreklo daljšo preizkusno dobo kot jo je predlagal državni tožilec. Pritožbeno sodišče je že odgovorilo na trditev, da bi bilo potrebno obdolžena oprostiti obtožbe iz razloga po 4. točki 358. člena ZKP, glede kazenske sankcije, ki jo je preizkusilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), ker je pritožba ne graja, pa je ugotovilo, da je bila tudi obdolženi B. B. izrečena ustrezna kazenska sankcija. V pogojni obsodbi, ki ji jo je izreklo sodišče prve stopnje, je pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati in oceniti, ko odloča o kazenski sankciji ter je obdolženki utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo glede kazenske sankcije v točki 17, se pritožbeno sodišče strinja in ugotavlja, da je ne gre spreminjati obdolženki v korist.

28Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, je o pritožbah zagovornikov obdolžencev odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

29Odločba o obveznosti plačila sodne takse, ki je posledica neuspešnih pritožb, temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP. Pri odmeri sodne takse, ki jo je določilo na podlagi tarifnih številk 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, je pritožbeno sodišče upoštevalo premoženjsko stanje obdolžencev ter trajanje in zapletenost pritožbenega postopka.