139. člen KZ-1

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji sklepčnosti opisa kaznivega dejanja izhajalo iz prestrogega standarda konkretizacije. Pri tem opis kaznivega dejanja ni namenjen dokazovanju posameznih dejstev ali odpravljanju vseh morebitnih dvomov o poteku dogodka, temveč mora omogočiti presojo, ali iz zatrjevanih dejstev izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Zahteva po nadaljnji konkretizaciji okoliščin, ki sodijo v dokazni postopek, zato presega namen predhodnega materialnega preizkusa obtožnega predloga.

Sodišče prve stopnje je posamezne navedbe opisa kaznivega dejanja presojalo ločeno in od obtožnega predloga zahtevalo dodatno konkretizacijo posameznih dejstev, namesto da bi opis presodilo kot celoto in ocenilo, ali iz njega izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. S tem, ko je zahtevalo še dodatno konkretizacijo dejanskih okoliščin (kdaj se je naslovnik seznanil z vsebino, koliko časa je bila pošiljka zadržana pri obdolžencu, kdaj bi jo bilo mogoče izročiti naslovniku), je preseglo meje materialnega preizkusa obtožnega predloga ter poseglo na področje dokazne presoje.

Varstvo elektronskih komunikacij je zagotovljeno tako v 139. kot v 221. členu KZ-1. Kaznivo dejanje kršitve tajnosti občil po 139. členu KZ-1 inkriminira seznanjanje s sporočilom, ki se prenaša z elektronskim komunikacijskim sredstvom, kaznivo dejanje napada na informacijski sistem po 221. členu KZ-1 pa se nanaša na neupravičen vstop ali vdor ali prestrezanje podatkov (prvi odstavek) oziroma na neupravičeno uporabo, spremembo, preslikavo, prenos, oziroma uničenje podatkov oziroma oviranje prenosa, dostopa oziroma delovanja informacijskega sistema (drugi odstavek). Kaznivo dejanje po prvem odstavku 221. člena KZ-1 stori kdor neupravičeno vstopi ali vdre v informacijski sistem ali kdor neupravičeno prestreže podatek ob nejavnem prenosu v informacijski sistem ali iz njega. Izmed možnih izvršitvenih ravnanj se obdolženki po citirani določbi očita neupravičen vstop (ne pa vdor) v informacijski sistem. Razlika med neupravičenim vstopom in vdorom v informacijski sistem je v tem, da neupravičen vstop pomeni neupravičeno pridobitev vpogleda v informacijski sistem, vdor pa je vstop z obidom, onesposobitvijo in drugačnim onemogočanjem varnostnih mehanizmov ali kršitvijo varnostnih uk

Kaznivo dejanje po 7. točki 394. člena ZPP mora biti za sodbo kavzalno. To pomeni, da je izdaja konkretne sodbe oziroma vodenje postopka sestavni del kaznivega dejanja ali pa je cilj, ki ga zasleduje storilec kaznivega dejanja, da se opravi določeno procesno dejanje v konkretnem pravdnem postopku oziroma izda sodba z določeno vsebino. To kaznivo dejanje lahko v prvi vrsti stori sodnik ali pa druge osebe, ki imajo možnost predrugačiti pravdno gradivo.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim zaključkom izpodbijanega sklepa, da je v konkretnem primeru vsebino komunikacije po svoji volji, oziroma zaradi zaščite svoje z Ustavo zagotovljene pravice do varnosti, razkril naslovnik SMS sporočil oziroma e-pošte. Komunikacijska zasebnost po 37. členu Ustave RS, ki je del pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS, tako kot večina pravic, ni absolutna. Omejena je z ustavnim varstvom pravic in koristi drugih, v konkretnem primeru ustavne pravice do osebne varnosti oškodovanca. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da ima ustavna pravica do varnosti prednost pred ustavno pravico do zasebnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 65218/2010 z dne 13. 4. 2017).

Kaznivo dejanje kršitev tajnosti občil je v odnosu specialnosti s kaznivim dejanjem tatvine, če si storilec prilasti le pošiljko, ki po vsebini pomeni neko sporočilo. Če pa je v pošiljki še tuja premična stvar, ki si jo storilec prilasti, pa razmerje specialnosti ni podano.

Izvedba testa integritete v povezavi z uporabo posnetka nadzorne kamere v okoliščinah konkretnega primera ne pomeni nesorazmernega posega v pravico do zasebnosti na delovnem mestu. Video nadzor delovnih prostorov tožene stranke je bil uveden zakonito, v skladu s pogoji iz 67. člena ZVOP-1, zato tudi uporaba posnetkov v dokazne namene ni nezakonita.

Kadar se storilec upravičeno nahaja v informacijskem sistemu, za dostop do dela informacijskega sistema, za pregledovanja katerega ni pooblaščen, pa ni treba premagati nobenih tehničnih ovir, ni mogoče govoriti o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 221. člena KZ-1B. Zaposleni, ki v sferi službene elektronske pošte upravičeno pričakuje zasebnost, je oškodovanec pri kaznivem dejanju po drugi točki drugega odstavka 139. člena KZ-1B.

Tožnik si je določenega dne prisvojil pošiljko, naslovljeno na neznanega naslovnika, v kateri je bil bankovec za 20,00 EUR in je nepravilno ravnal z neizročljivo pošiljko. S takšnim ravnanjem je naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima njegovo ravnanje znake kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po prvem in petem odstavku 139. člena KZ-1 in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita. Konkretna izvedba testa integritete je bila izvedena s simulacijo vročanja navadne pisemske pošiljke, ki se, z izjemo dejstva, da je bila naslovljena na izmišljeno osebo, ni razlikovala od vsakdanje poslovne situacije. V konkretnem primeru torej ni šlo za izzivanje kriminalne dejavnosti niti za prikriti preiskovalni ukrep, ki bi bil le v pristojnosti policije. Izvedeni test integritete je bil najmilejši možen ukrep, potreben za to, da je tožena stranka lahko učinkovito preverila kršitve pismonoš pri vročanju pošiljk, pri čemer pomembnost s pos

Ravnanje v nasprotju s Poslovnikom Državnega zbora oziroma Pogoji za delo lahko pomeni kršitev notranjih pravil, s katerimi je urejeno poslovanje državnega zbora in nemoteno delo poslancev, nikakor pa to nima vpliva na presojo morebitne protipravnosti obsojenčevega ravnanja. Ključnega pomena je, da se storilec brez uporabe tehnološkega pripomočka, v konkretnem življenjskem primeru s prostim očesom, ne bi mogel seznaniti z njeno vsebino. Pravica do komunikacijske zasebnosti v prvi vrsti predstavlja varstvo posameznikovega interesa, da se ne le država, pač pa tudi nepovabljeni tretji, ne seznanijo z vsebino sporočila, ki ga posreduje preko kateregakoli sredstva, ki omogoča izmenjavo oziroma posredovanje informacij (na daljavo); kot tudi posameznikovega interesa, da ima nadzor in svobodo nad tem, komu, v kakšnem obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo posredoval določeno sporočilo. S samim fotografiranjem obsojenec še ni storil ničesar takega, kar bi sodilo že v kazenskopravno sfero. Četudi bi tako fotografijo s celostno podobo oškodovanke objavil na način, da niti z naknadnimi tehničnimi prijemi, ne bi bilo mogoče ugotoviti vsebine prejetega sporoči

Naš pravdni postopek ne pozna t. i. dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale le z določenimi dokazi. Stranke lahko vsa pomembna dejstva dokazujejo s katerimikoli dokazi. Ne glede na navedeno pa sodišče v pravdnem postopku, torej tudi v delovnem sporu, praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vendar pa v obravnavani zadevi ni šlo za tak dokaz. Po presoji revizijskega sodišča je za to presojo odločilno predvsem dejstvo, da je bil tožnik seznanjen s postopkom pregleda rok in razlogi zanj ter da je vanj tudi privolil.