UPRS Sodba IV U 164/2019-28

I. Tožbi se ugodi, odločbo Agencije za energijo številka 434-158/2018-15/381 z dne 7. 6. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločila, da je A. A., s.p. spremenil proizvodno napravo MFE A. 1 tako, da jo je dogradil, s čimer je povišal nazivno neto električno moč proizvodne naprave z 38 kW na 39,9 kW ter zaradi navedene spremembe proizvodne naprave glede na odločbo o dodelitvi podpore št. 136-05-0290/0384/2013/0420/2013 z dne 11. 9. 2013 neupravičeno prejel podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, v skupni višini 1.495,36 EUR brez DDV. V 2. točki izreka je odločila, da je A. A., s.p. dolžan v roku 30 dni od prejema te odločbe odpraviti kršitev tako, da vrne neupravičeno prejeto podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov s proizvodno napravo MFE A. 1 v znesku 1.495,36 EUR (vrednost brez DDV) skupaj z zneskom DDV 1.824,34 EUR, in zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od izplačila posameznega zneska podpore do dneva vrnitve preveč prejete podpore, Centru za podpore, na račun SI56 ..., odprt pri banki R., d.d. V 4. točki izreka je odločila, da je A. A., s.p., dolžan Agencijo za energijo obvestiti o odpravi kršitve ter priložiti dokazila o izpolnitvi obveznosti ter v 4. točki, da v postopku izdaje te odločbe niso nastali stroški.

2Pojasnila je, da je 14. 6. 2018, na podlagi četrtega odstavka 365. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), uvedla postopek nadzora nad proizvajalcem A. A., s.p., ki je imetnik deklaracije za proizvodno napravo 135-05-0290/0384/2013 z dne 19. 7. 2013 in št. 312-470/2018-2/341 z dne 18. 1. 2019 in ki mu je bila z odločbo o dodelitvi podpore št. 136-05-0290/0384/2013/0420/2013 z dne 11. 9. 2013 določena podpora za proizvodno napravo z nazivno neto električno močjo 38 kW, sestavljeno iz 155 fotonapetostnih modulov moči 245 W, nameščenih na strehi dveh gospodarskih objektov ter razsmernikom moči 49900 VA. Zavezanec za nadzor je pridobil tudi soglasje elektrooperaterja Elektro D., d. d. za priključitev številka 568989 z dne 4. 4. 2013, ki je obvezna priloga vloge za izdajo deklaracije, kjer je navedena moč elektrarne 38 kW.

3Na podlagi ugotovitev ogleda proizvodne naprave z dne 14. 6. 2018, dopolnjenih s podatki vpogleda v dokumentacijo proizvodne naprave, je pooblaščena oseba tožene stranke sestavila zapisnik številka 434-158/2018-3/381 z dne 2. 8. 2018, ki ga je zavezanec za nadzor prejel dne 20. 8. 2018 in dne 27. 8. 2018. Zavezanec je posredoval pripombe v katerih je nasprotoval ugotovitvam tožene stranke, da je po izdaji odločbe o dodelitvi podpore nedovoljeno spremenil nazivno neto električno moč proizvodne naprave z 38 kW na 39,9 kW.

4Ker zavezanec v rokih določenih naknadno obveznosti ni izpolnil, je tožena stranka, na podlagi drugega odstavka 432. člena EZ-1 izdala izpodbijano odločbo in v skladu z določilom četrte alineje prvega odstavka 431. člena odredila druge ukrepe, za katere je pooblaščena. V skladu z navedenim zakonskim določilom ter upoštevaje določilo petega odstavka 375. člena EZ-1 je agencija zavezancu za nadzor naložila vrnitev prejetih sredstev.

5Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Tako v tožbi, kot dopolnitvi tožbe in pripravljalnih vlogah, oporeka trditvam tožene stranke, da je nedovoljeno spremenil nazivno neto električno moč proizvodne naprave z 38 kW na 39,9 kW in poudarja, da sončna elektrarna MFE A. 1 obratuje na podlagi 155 fotonapetostnih modulov, vsakega z močjo 245 W, nameščenih na strehah več gospodarskih objektov. Zavrača očitek, da naj bi proizvodno napravo MFE A. 1 dogradil z dodatnimi osmimi moduli, kar naj bi, ob ogledu na kraju samem, ugotovila uradna oseba tožene stranke. Tožnik ne zanika, da je na strehah gospodarskih objektov, na katerih se nahaja naprava MFE A. 1, nameščenih dodatnih 8 modulov, vendar dodatni moduli ne povečujejo nazivne električne moči naprave MFE A. 1 in s tem tudi ne proizvodnje električne energije, namenjene trgu. Sporni moduli so bili namenjeni za priklop samooskrbe, torej izključno za lastno rabo, vendar nikoli niso bili priključeni v elektroenergetsko omrežje. Tožnik jih je nameraval priključiti tedaj, ko bi od Elektra D. prejel soglasje za priključitev samooskrbe z električno energijo. Ker le tega ni bil prejel, so sporni moduli ostali nepriključeni.

6Tožnik poudarja, da pooblaščeni osebi Agencije niti nista ugotavljali, ali so sporni dodatni moduli priklopljeni ali ne. Nista opravila ogleda modulov in povezav konektorjev na strehi, niti tožena stranka ne zatrjuje, da naj bi bilo to izvršeno. Ob izdaji izpodbijane odločbe se je tožena stranka oprla zgolj na dejstvo, da moduli so in na domnevo, da bi lahko proizvodnja naprava s takšnimi karakteristikami presegla nazivno neto električno moč iz deklaracije.

7Argumet tožene stranke, da je do ugotovitve o povišanju nazivne moči naprave prišla zgolj na podlagi podatkov pristojnega elektrooperaterja o doseženi maksimalni moči naprave ne vzdrži resne strokovne presoje, zato pritožnik predlaga angažiranje izvedenca ustrezne stroke. Na proizvodno moč naprave namreč vplivajo številni dejavniki, kar se izkazuje v nihanjih v proizvodnji. Opozarja na 3. tč. 31. člena Pravil za delovanje centra za podpore, ki so veljala do 31. 12. 2016, kjer je bilo izrecno določeno, da »dovoljeno odstopanje od načrtovanih količin električne energije znaša +/- 15 odstotkov na letni ravni«. Nova Pravila omejitve odstopanja od načrtovanih količin ne poznajo več. Glede na dejstvo, da drugi odst. 2. čl. Pogodbe o zagotavljanju podpore še vedno velja, je Center za podpore dolžan plačati tudi vso nenačrtovano proizvedeno energijo, ne glede na odstopanja.

8Tožnik je toženi stranki pojasnil tudi, da napravo, tako poleti kot pozimi, redno čisti. Zaradi aktivnosti tožnika v zvezi z čiščenjem in hlajenem naprave ter zaradi njene ugodne lege, elektrarna dokazano deluje bolje, vendar še vedno v okviru tehničnih zmožnosti elektrine s 155 moduli.

9Glede na vse navedeno, tožnik sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in mu povrne stroške postopka.

10Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predstavila sistem oziroma pomen podpor za proizvedeno električno energijo in pojasnila tudi, da je v vsaki odločbi o dodelitvi podpore opredeljena vrednost podpore glede na referenčne stroške proizvodnje električne energije v elektrarnah (proizvodnih napravah), ki so veljali v obdobju, ko je stranka izvedla investicijo v elektrarno. Pojasnila je določitev nazivne električne moči proizvodne naprave, ki je sredstvo za proizvodnjo električne energije, za katero je dodeljena podpora, in ki posredno opredeljuje maksimalne možne količine proizvodnje električne energije v tej napravi, ter obdobje, za katero se stranki lahko zagotovi podpora. Odločbo o dodelitvi podpore z navedeno vsebino je tožena stranka izdala tudi tožeči stranki, ki je z družbo Borzen sklenila pogodbo o zagotavljanju podpore, ki jo tožena stranka podrobno razlaga.

11Ne strinja se s tožbenimi navedbami, da dejansko stanje pred izdajo odločbe ni bilo pravilno ugotovljeno in da je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Tožnik namreč potrjuje ugotovitev tožene stranke, da je na strehah dveh gospodarskih poslopij nameščenih 163 fotovoltaičnih modulov, zatrjuje pa, da dodatnih 8 fotovoltaičnih modulov namenjenih za priklop samooskrbe ni bilo priključenih v elektroenergetsko omrežje. Tega dejstva tožnik ni podkrepil z nobenim dokazom. Da je bilo dodatnih 8 fotovoltaičnih modulov res nameščenih potrjujejo tudi podatki Elektro D., d.d. iz katerih izhaja, da proizvodna naprava od leta 2013 dalje presega nazivno električno moč 38 kW, ki je bila opredeljena v deklaraciji za proizvodno napravo, saj je dosegla celo moč 41,32 kW (maj 2017).

12Glede na dejstvo, da tožnik na samem ogledu ni zatrjeval, da dodatni fotovoltaični moduli niso priključeni in takrat ni zahteval ogleda strehe (ta je bil opravljen pred prihodom tožnika), tudi ni bilo nobene potrebe po preverjanju tega dejstva in so takšna tožbena navajanja povsem irelevantna.

13Prav tako so tožbene navedbe glede dovoljenega odstopanja proizvedene električne energije povsem napačno interpretirane, kar je tožena stranka obširno pojasnila in navedla tudi, da so odstopanja pri proizvodnji električne energije glede na napovedane količine v pogodbi o zagotavljanju podpore dopustna, vendar le tista, ki izhajajo iz veljavne odločbe o dodelitvi podpore, ki je podlaga za sklenitev pogodbe z Borzen d.o.o.

14V primeru tožnikove proizvodne naprave je nazivna električna moč proizvodne naprave opredeljena s številom fotovoltaičnih modulov (155) ter njihove nazivne moči, katera je podana v tehnični dokumentaciji proizvajalca fotovoltaičnih modulov REC Solar REC245PE in znaša 245W, kar pomeni da neto nazivna električna moč proizvodne naprave, ki jo sestavlja 155 fotovoltaičnih modulov, znaša 37,98 kW. Iz tehničnih podatkov vgrajenega razsmernika (Kačo Powador 60.0 TL3 M/XL moči 49,9 kVA) izhaja, da lahko razsmernik obratuje z največjim izkoristkom 97,8%. Upoštevaje navedeno, lahko proizvodna naprava v optimalnih razmerah trajno obratuje z največ 37,14 kW električne moči (neto nazivna električna moč proizvodne naprave x največji izkoristek razsmernika). Glede na pridobljene merilne podatke pristojnega elektrooperaterja, iz katerih izhaja, da je proizvodna naprava večkrat obratovala z močjo višjo od 37,02 kW, je mogoče brez dvoma zaključiti, da je proizvodna naprava obratovala z več dodatno priklopljenimi fotovoltaičnimi moduli kot bi smela glede na veljavno deklaracijo. Glede na navedeno in s tehničnega vidika podkrepljeno, tudi ni mogoče slediti navedbam tožeče stranke, da je povečana obratovalna moč proizvodne naprave posledica čiščenja fotovoltaičnih modulov s cisterno za razvoz gnojnice ter hkratnega hlajenja le-teh. Kot pojasnjeno, se s temi ukrepi ne more vplivati na tehnične karakteristike proizvodne naprave, to je na povišanje električne moči oziroma obratovanje proizvodne naprave z višjo nazivno električno močjo.

K I. točki izreka:

15Tožba je utemeljena.

16Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 20. 4. 2022, kjer je snemalo navedbe strank, dalo strankam rok za ugovor zoper prepis zapisnika v skladu s 125. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po podatkih sodnega spisa je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave strankama vročen 25. 4. 2022. 5-dnevni rok za ugovor je, glede na določbo petega odstavka 111. člena ZPP v zvezi s 22. členom ZUS-1, potekel dne 4. 5. 2022, s čemer je postal prepis dokončen. Sodišče je sodno odločbo tako izdalo na dne 4. 5. 2022, to je po dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo.

17Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, kjer je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo upravni spis ter predložene listine tožnika v prilogah od A1 do A10 ter predložene listine tožene stranke od B4 do B7 ter zaslišalo tožnika. Ostale dokazne predloge je zavrnilo kot nepotrebne za razsojo. Tako je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče B. B., zaslišanjem priče C. C. ter angažiranjem izvedenca ustrezne stroke in predlaganega dokaza s poizvedbo pri pristojnem elektrooperaterju o morebitni vložitvi vloge za izdajo soglasja za samooskrbo in odločitvi o vlogi, z vpogledom spletne strani tožene stranke glede napovedi položaja proizvodnih naprav OVE in SPTE, saj to v zadevi glede na ugotovljene kršitve, ki so razvidne iz obrazložitve v nadaljevanju, ni bilo potrebno.

18V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je tožnik z namestitvijo dodatnih fotonapetostnih modulov brez soglasja pristojnega organa spremenil proizvodno napravo MFE A. 1 tako, da jo je dogradil, s čimer je povišal nazivno neto električno moč proizvodne naprave z 38 kW na 39,9 kW in posledično, ob upoštevanju odločbe o dodelitvi podpore št. 136-05-0290/0384/2013/0420/2013 z dne 11. 9. 2013, neupravičeno prejel podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, v skupni višini 1.495,36 EUR brez DDV.

19Opredelitev spornega vprašanja zahteva odgovor na vprašanje, kako je tožena stranka ugotovila, da je tožnik povišal nazivno neto električno moč proizvodne naprave z 38 kW na 39,9 kW oziroma, ali navedena ugotovitev ustreza določbi 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

20Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, da je opravila vpogled v deklaracijo proizvodne naprave (št. 135-05-029070384/2013 z dne 19. 7. 2013 in odločbo št. 312-47072018-27341 z dne 18. 1. 2019), na podlagi katerega je ugotovila, da ima proizvodna naprava MFE A. 1 nazivno neto električno moči 38 kW. Vpogledala je tudi v vlogo za pridobitev deklaracije ter njene priloge in ugotovila (sodišče ugotavlja, da podatek izhaja tudi iz 2. točke izreka odločbe z dne 18. 1. 2019), da sončno elektrarno MFE A. 1 sestavlja 155 fotonapetostnih modulov moči 245 W, nameščenih na strehi dveh gospodarskih objektov ter razsmernik moči 49900 VA. Prav tako je ugotovila, da je bila tožniku z odločbo št. 136-05-0290/0384/2013/0420/2013z dne 11. 9. 2013 dodeljena podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje za nazivno električno moč proizvodne naprave 38 kW. Pridobila je tudi podatek, da je tožnik pridobil soglasje elektrooperaterja Elektro D., d. d. za priključitev št. 568989 z dne 4. 4. 2013, ki je obvezna priloga vloge za izdajo deklaracije, kjer je prav tako navedena moč elektrarne 38 kW.

21Na podlagi ugotovitev navedenih v 20. točki obrazložitve te sodbe, ki med strankama upravnega spora niso sporne, pa je tožena stranka v nadaljevanju pojasnila, da je 14. 6. 2018, na podlagi četrtega odstavka 365. člena EZ-1, po uradni dolžnosti uvedla postopek nadzora nad proizvajalcem energije (tožnikom) z namenom ugotoviti, ali proizvodna naprava izpolnjuje pogoje in zahteve, določene z odločbama o pridobitvi deklaracije za proizvodno napravo ter ali je zavezanec za nadzor upravičen do podpore v višini določeni z odločbo z dne 11. 9. 2013.

22Določba četrtega odstavka 365. člena EZ-1 veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe je določala, da pooblaščene osebe agencije iz 425. člena tega zakona nadzirajo imetnike deklaracij ter izpolnjevanje pogojev in zahtev iz deklaracije in izvajajo nadzor nad imetniki deklaracij in potrdil o izvoru v skladu z določbami tega zakona o nadzoru agencije. Upoštevaje navedeno določbo sodišče ugotavlja, da je tožena stranka uvedla postopek nadzora skladno z določbami VI. Poglavja (Nadzor agencije, 1. oddelek: Splošne določbe o postopku nadzora) EZ-1, ki v 421. členu opredeljuje postopek nadzora in v določbi 422. člena določa, da se glede vprašanj postopka nadzora uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor. Sodišče v tej zvezi pojasnjuje tudi, da se v zvezi s postopkovnimi vprašanji nadzora uporablja tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki v 3. členu določa subsidiarno uporabo določb ZUP.

23Iz listin upravnega spisa, ki jih je sodišče vpogledalo v dokazne namene izhaja, da se je bil dne 14. 6. 2018 opravljen ogled proizvodne naprave MFE A. 1 z namenom nadzora nad proizvajalcem električne energije A. A., s.p. Ta podatek izhaja iz zapisnika št. 434-158/2018-3/381 z dne 2. 8. 2018 v katerem je navedeno kdo je opravil ogled proizvodne naprave in podatek, da se je ogled odvijal v prisotnosti tožnika. Iz zapisnika izhaja navedba, da je pooblaščena oseba Agencije na osnovi 421. in 428. člena EZ-1, v postopku nadzora nad izvajalcem energetske dejavnosti dne 14. 6. 2018 opravila ogled proizvodne naprave MFE A. 1 in ugotovila, da proizvodno napravo sestavlja merilna naprava za merjenje in registracijo proizvedene električne energije Landys Gyr, ZMd 310CT44 s serijsko številko 1368 50103334, en razsmernik Kaco Powador 60.0 TL3 M/XL moči 49,9 kVA ter 163 fotonapetostnih modulov (moči na dan ogleda ni bilo mogoče odčitati) nameščenih na dveh ločenih gospodarskih poslopjih. Navedeno je tudi, da so bile za namen izvedbe nadzora posnete štiri fotografije proizvodne naprave oziroma njenih sestavnih delov.

24Sodišče ob upoštevanju povzetka zapisnika z dne 18. 2. 2022, ki se nanaša na ogled z dne 14. 6. 2022, pojasnjuje, da je mogoče na podlagi določb ZIN inšpekcijski pregled opraviti v nenavzočnosti zavezanca. To je specifika inšpekcijskega postopka, ki pa jo je treba zaradi zagotavljanja procesnih pravic zavezanca v postopku inšpekcijskega nadzora razlagati restriktivno, kadar je to nujno za učinkovito zaščito javnega interesa, ker se zastopnik izogiba nadzoru, ker gre za nujne ukrepe v javnem interesu (glej prvi odstavek 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, v nadaljevanju ZIN)¹. V primeru, ko je ogled oziroma inšpekcijski nadzor (pod pogoji prej citiranega prvega odstavka 29. člena ZIN opravljen v nenavzočnosti samostojnega podjetnika oziroma zakonitega zastopnika, statutarnega zastopnika ali pooblaščenca zavezanca, zakon določa, da inšpektor pred izdajo odločbe vroči zavezancu zapisnik in ga pozove, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur, pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Poziv in zapisnik se lahko zavezancu v tem primeru vročita tudi tako, da se ju izroči kateremu od zaposlenih oziroma, če to ni mogoče, pusti v objektu. Po preteku tega roka inšpektor izda odločbo, ne da bi bilo potrebno dodatno zaslišanje stranke.

25V obravnavanem primeru po presoji sodišča postopek nadzora ni potekal na način, ki je določen v ZIN. Iz zapisnika št. 434-158/2018-3/381 z dne 2. 8. 2018 namreč izhaja, da je bil na ogledu dne 14. 6. 2018 navzoč tudi tožnik, ki tej ugotovitvi nasprotuje ves čas postopka. Ob upoštevanju njegovih trditev, da sporni dodatni moduli niso bili priključeni v elektroenergetsko omrežje, sodišče pojasnjuje, da je navzočnost zavezanca (ki jo potrjuje podpis zavezanca na zapisniku) v postopku nadzora ključna ravno zato, da se razčistijo vsa sporna vprašanja in se posledično izogne kasnejšemu ponavljanju procesnih dejanj (ponovnemu ogledu). Iz tega razloga se ob priliki inšpekcijskega nadzora piše tudi zapisnik (drugi in tretji odstavek 34. člena ZIN), kjer lahko zavezanec ugotovitvam nadzora nasprotuje. Zapisnik je treba pisati v skladu določbami ZUP, ki določajo način sestave zapisnika, tudi sklenitev le tega in med drugim določajo tudi, da ima zapisnik, ki je sestavljen (80.člen ZUP) skladno določbami ZUP lastnost javne listine.

26Sodišče je v obravnavani zadevi, kljub temu, da se je glede na navedbe v uvodu zapisnika z dne 2. 8. 2018 dne 14. 6. 2018 začel postopek (inšpekcijskega) nadzora, torej so se subsidiarno uporabljala pravila ZIN, upoštevalo tudi procesna pravila, ki jih ZUP določa za ogled. Tako ZUP v določbi 199. člena pojasni, da se ogled opravi, kadar je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za razjasnitev bistvenih okoliščin potrebno, da si stvar neposredno ogleda uradna oseba, ki vodi postopek. ZUP določa tudi, da imajo stranke pravico biti navzoče ob ogledu (200. člen). Gre za pravico, ki stranki daje možnost aktivnega sodelovanja in varovanja svojih pravic in obveznosti. Tako iz določb ZUP ne izhaja, da je mogoče opraviti ogled v nenavzočnosti stranke, seveda pa se lahko stranka tej svoji pravici odreče. Praviloma se v primeru ogleda razpiše ustna obravnava, v vsakem primeru pa se mora potek ogleda zapisati v zapisniku. Izvedba ogleda, na katerega ugotovitvah temeljijo nadaljnji ukrepi uradne osebe, na katerem uradna oseba ne piše zapisnika nasprotuje določbi prvega odstavka 74. člena ZUP. ²

27Ob upoštevanju zgoraj navedenih določb ZIN in ZUP sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je bilo dejansko stanje na katerem temelji izpodbijana odločba ugotovljeno popolno, s stopnjo gotovosti in v skladu z načelom materialne resnice.

28Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da je bilo dne 14. 6. 2018 na strehi dveh gospodarskih poslopij nameščeno 163 fotonapetostnih modulov in ne 155, kot izhaja iz deklaracije in izdanih dovoljenj in na podlagi česar je bila tožniku dodeljena podpora, vendar zatrjuje, da ti moduli niso bili priključeni v elektroenergetsko omrežje. Tožnik prvenstveno navaja, da uradni osebi tožene stranke nista opravili ogleda modulov in povezav konektorjev na strehi. Tožnik torej nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da je posegel v proizvodno napravo z namestitvijo dodatnih modulov in tako spremenil nazivno neto električno moč proizvodne naprave z 38 kW na 39,9 kW, ker obstoj modulov samih po sebi še ne pomeni povečanja nazivne neto električne moči proizvodne naprave.

29Ob upoštevanju prej navedenih določb ZIN in ZUP, ki se nanašajo na ogled (inšpekcijski nadzor) sodišče ugotavlja, da tožena stranka postopka nadzora, v delu, ki se nanaša na ogled proizvodne naprave MFE A. 1 ni izvedla skladno s prej razloženimi postopkovnimi pravili. Po presoji sodišča je tako posledično dejansko stanje na katerem temelji izpodbijana odločba obremenjeno z dvomom o resničnosti. Ker je v obravnavanem primeru posledica tako nepopolnega ugotovljenega dejanskega stanja ugotovitev, da je tožnik spremenil neto električno moč proizvodne naprave in posledično prejel podporo za posamezne mesece v obdobju kršitve neupravičeno in jo je dolžan vrniti, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka kršila temeljno načelo upravnega postopka, tudi postopka nadzora iz 8. člena ZUP. Gre za načelo materialne resnice, ki določa, da je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. V tej zvezi sodišče toženi stranki pojasnjuje, da je dolžna resnično dejansko stanje ugotoviti tožena stranka. Veže jo preiskovalno načelo, zato je morebitna prevalitev dokaznega bremena na tožnika v primeru kot je obravnavani, v nasprotju z določbo 8. člena ZUP.

30Tožnik opozarja tudi, da se zgolj na podlagi podatkov elektrooperaterja ne more na ravni približka ugotoviti, ali ima naprava povečano moč ali ne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je tožena stranka odločitev oprla tudi na prejete podatke pristojnega elektrooperaterja o doseženi maksimalni moči proizvodne naprave, iz katerih je razvidno, da proizvodna naprava MFE A. 1 dosega moč 41,32 kW in ne 38 kW kot je navedeno v deklaraciji. Njena ugotovitev torej temelji na podlagi podatkov o doseženi maksimalni moči proizvodne naprave in nadaljnji ugotovi, da je proizvodna naprava o obratovanju presegla nazivno neto moč do 3,32 kW oziroma za 8,7 % več glede na nazivno neto moč navedeno v deklaraciji. Pojasnila je tudi, da je iz podatkov o doseženi maksimalni moči proizvodne naprave v posameznem mesecu obratovanja razvidno, da je bila v juniju 2013 prvič presežna deklarirana neto nazivna moč proizvodne naprave in da je bila najvišja dosežena moč proizvodne naprave dosežena v mesecu maju 2017 (41,32 kW). Na podlagi teh podatkov je tožena stranka sklepala, da je bila proizvodna naprava v obdobju kršitve izvedena tako, da je omogočala obratovanje z večjo nazivno neto električno močjo od deklarirane, upoštevajoč dodatno nameščene module.

31Sklepanje tožene stranke, ki temelji na prej navedenih podatkih (30. točka obrazložitve te sodbe), samo po sebi, tako kot je navedeno v obrazložitvi te sodbe, po presoji sodišča ne more utemeljiti odločitve tožene stranke. Takšna ugotovitev je lahko v povezavi z ugotovitvami nadzora in v tej zvezi ogleda, predmet proste presoje dokazov (10. člen ZUP), ki skupaj s preiskovalnim načelom omogoča sklep o dejanskem stanju, ki ni obremenjen z dvomom v njegovo resničnost.

32Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pomanjkljivost obrazložitve želela odpraviti in je dodatno zelo obširno pojasnila, zakaj po njeni presoji tožnikova proizvodna naprava z natančno določenimi tehničnimi karakteristikami ne more povečati obratovalne moči samo z zatrjevanimi ukrepi tožnika (čiščenje in hlajenje) in posledično povišanje električne moči oziroma obratovanje proizvodne naprave z višjo nazivno električno močjo. Sodišče pojasnjuje, da je odgovor na tožbo namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti te odločbe. Poleg tega bi bila z dopolnjevanjem razlogov, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani akt, tožniku tudi odvzeta možnost do učinkovitega pravnega sredstva.

33Sodišče je glede na vse navedeno tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje.

K II. točki izreka:

34Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Čeprav se po Zakonu o odvetništvu pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporablja odvetniška tarifa, je ZUS-1 kot kasnejši in specialni zakon vprašanje ugotavljanja višine stroškov odvetniškega zastopanja v upravnem sporu, ki naj jih uspelemu tožniku povrne nasprotna stranka, uredil drugače kot Zakon o odvetništvu.³ Tako je pri odmeri višine tožnikovih stroškov, čeprav jih je stranka priglasila na podlagi Odvetniške tarife, sodišče, ker je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, o stroških odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, ker je bila zadeva rešena na naroku in je tožnika v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, stroški v višini 385,00 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22% DDV (odvetnica je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 469,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika Obligacijskega zakonika). Tožnik je v postopku vložil več pripravljalnih vlogo, vendar sodišče presoja, da te niso bile potrebna v smislu 4. člena Pravilnika, saj je pravno relevantne navedbe v predmetni zadevi vložil tožnik v celoti utemeljil že v tožbi, zato sodišče tožniku za te vloge ne priznava dodatnih stroškov.

35Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

¹ Inšpekcijski nadzor se lahko predhodno najavi. Zavezanec, njegova zakonita ali statutarna zastopnica oziroma zastopnik (v nadaljnjem besedilu: zastopnik), pooblaščenka oziroma pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu: pooblaščenec) in odgovorna oseba zavezanca lahko prisostvujejo opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora, razen če ovirajo učinkovito izvedbo inšpekcijskega nadzora; o tem izda inšpektor poseben sklep.
² O ustni obravnavi, o ustnih izjavah strank ali drugih oseb in o drugih pomembnejših dejanjih v postopku se sestavi zapisnik.
³ Tako sklep VSRS I Up 141/2017 z dne 6. 9. 2017.