431. člen EZ-1-UPB2

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložila, da proizvodna naprava ni v skladu z definicijo integrirane proizvodne naprave, za katero je bila tožeča stranka upravičena do državne pomoči, ker ni sestavni del ovoja stavbe, ne nadomešča strehe, ampak je pritrjena na pločevinasto strešno kritino, kar pa je v nasprotju s pogoji pod katerimi je tožeča stranka podporo, v višini 15% referenčnih stroškov, prejemala.

Obveznost posameznika vrniti preveč plačano podporo je določena z zakonom, revidentka pa je kot nacionalni regulativni organ na področju trga z energijo pristojna oziroma dolžna to obveznost izterjati od posameznika. Zato o tej obveznosti izda upravno odločbo, s katero se vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti. Na podlagi 288. in 289. člena ZUP izvršbo upravne odločbe za izpolnitev denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Takšna obveznost je torej sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2. Na drugačno stališče ne vplivajo revizijske navedbe o drugačni dejanski podlagi za nastanek davčnih obveznosti in časovni določitvi obračuna nekaterih davčnih obveznosti. Te okoliščine namreč ne spreminjajo ne javnopravne narave obveznosti, na katero se nanaša revidentkina odločba, niti same po sebi ne onemogočajo uporabe določb ZDavP-2.

V obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni odnos med tožnico in družbo A., d.o.o., ampak za državno pomoč, ki je bila tožnici dodeljena s posamičnim upravnim aktom za pokritje stroškov proizvodnje električne energije. Izvajanje te pogodbe se zagotovi iz javnih sredstev (377. člen EZ-1). Tožnica tako zmotno šteje, da je predmet Pogodbe njena obveznost, da bo dobavljala električno energijo, ter obveznost A., d.o.o., da ji jo bo plačal. S pogodbo so zgolj podrobneje definirana razmerja med strankama v zvezi z izplačilom te državne pomoči. Obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči je sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili ZDavP-2, ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti. Obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora oziroma, ko se je toženka s temi okoliščinami seznanila, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana.

Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da je bilo nameščeno 163 fotonapetostnih modulov in ne 155, kot izhaja iz deklaracije in izdanih dovoljenj in na podlagi česar je bila tožniku dodeljena podpora, vendar zatrjuje, da ti moduli niso bili priključeni v elektroenergetsko omrežje. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka postopka nadzora, v delu, ki se nanaša na ogled proizvodne naprave, ni izvedla skladno s postopkovnimi pravili. Posledično je dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, obremenjeno z dvomom o resničnosti.