29. člen ZIN

Edicijske dolžnosti iz drugega odstavka 29. člena ZIN v postopku inšpekcijskega nadzora ni mogoče uporabiti zoper domnevnega storilca v prekrškovnem postopku. Privilegij zoper samoobtožbo, ki odseva v določbi 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, se poleg testimonialnih dokazov nanaša tudi na izročitev listin, pri katerem domnevni storilec aktivno zagotavlja dokazno gradivo. Postopek inšpekcijskega nadzora se prevesi v prekrškovni postopek, v katerem za domnevnega storilca velja privilegij zoper samoobtožbo, v trenutku osredotočenosti suma, torej tedaj, ko ne gre več za nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (prvi odstavek 2. člena ZIN), pač pa za zbiranje dokaznega gradiva zoper domnevnega storilca določenega prekrška.

Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče na podlagi navedenih okoliščin zaključilo, da zaradi neizročitve 9 natisnjenih zaslonskih slik e-sporočil nikomur ni bila povzročena škoda. Upoštevajoč, da je bilo po opravljenem inšpekcijskem pregledu nedvomno ugotovljeno, da sta storilca izpolnila obveznosti, ki jima jih je naložil Inšpektorat RS za šolstvo in šport v odločbi s 24. 11. 2021 in sta spoštovala določbe Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 v povezavi z izdano odredbo z 19. 11. 2021, namreč ni bilo več razlogov za nadaljevanje inšpekcijskega postopka (obvestilo inšpektorata storilcema s 25. 11. 2021).

Zakonite odločbe v inšpekcijskem postopku ni mogoče izdati, ne da bi bila ugotovljena dejstva in okoliščine, na katera zakon ali podzakonski predpis navezuje določene pravne posledice in ne da bi bila strankam dana možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice oz. pravne koristi. Z uspehom dokazovanja oz. z ugotovitvami inšpekcijskega postopka je potrebno stranko seznaniti pred izdajo inšpekcijske odločbe.

V obravnavanem primeru je bil poseg v tožnikovo pravico do izjave dopusten in zakonit. Ob upoštevanju 3. člena ter prve alineje prvega odstavka 32. člena ZIN in 3. člena ZUP je treba v tej zadevi uporabiti določbe ZVMS. Po tretjem odstavku 92. člena ZVMS ima uradni veterinar, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati, pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oziroma prostori, objekti in naprave so predmet nadzora, oziroma njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku. V skladu s četrtim odstavkom 92. člena ZVMS sme uradni veterinar v izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v osmih dneh pa mora nato izdati pisno odločbo. Da je dobrobit živali v javnem interesu, izhaja iz samega namena ZVMS kot tudi ZZZiv (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 247/2018 z dne 10. 12. 2019).

Nadzorni in prekrškovni postopek se zagotovo vsebinsko prepletata. V postopku o prekršku se kot dokazni vir lahko uporabi vse, kar je bilo ugotovljeno v postopku z nadzorom, vendar pa to ne velja za položaj in pravice storilca. Za domnevnega storilca je zato bistveno vprašanje, kdaj zadeva iz inšpekcijskega (ali drugega) nadzora preraste v prekrškovno zadevo, saj ima od tega trenutka dalje zaradi kaznovalne narave postopka storilec drugačne pravice, vključno s pravico, da je opozorjen, da je predmet "preiskovanja in dokazovanja". S tem trenutkom namreč pridobi pravico privilegija zoper samoobtožbo. Trenutek, ko se spremeni narava postopka, s tem pa v razmerju do storilca tudi pravila, po katerih teče postopek, se opredeli z zaznavo suma storitve prekrška določenega storilca z dokaznim standardom, ki ustreza razlogom za sum, da je storil prekršek.

Prvostopenjski organ je izpodbijano odločitev sprejel na podlagi ogleda, na katerega pa tožnik kot inšpekcijski zavezanec (kljub temu, da v zadevi ni šlo za nujne in neodložljive ukrepe) ni bil vabljen in se ga tako ni imel možnosti udeležiti, prvostopenjski organ pa tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni poslal zapisnika o inšpekcijskem pregledu, kar je v nasprotju z zahtevo, vsebovano v četrtem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena ZIN, v skladu s katero je dolžan inšpektor v primeru, ko ne gre za nujne in neodložljive ukrepe, inšpekcijskemu zavezancu, ki je pravna oseba, in katerega zastopnik ali pooblaščenec ni bil prisoten v postopku inšpekcijskega nadzora, pred izdajo odločbe vročiti zapisnik in ga pozvati, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur, pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah.

Oporni zid je lahko cestni objekt in s tem sestavni del javne ceste ne glede na to, kdo je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, na kateri stoji, tj. ne glede na to, ali je bila izvedena formalna razlastitev lastnika (dela) nepremičnine, na kateri je del cestnega sveta. Za odločitev je torej relevantno, ali je navedeni oporni zid konstrukcijsko povezan s cesto tako, da je bistven za obstoj ceste in je s tem njen del, ali pa gre za gradbeno samostojen objekt zemljišča parc. št. A. k.o. ..., tj. utrjuje to nepremičnino zato, da lahko tožnika nepremičnino uporabljata za namen, za katerega ga uporabljata. Tega dejstva toženka ni ugotavljala.

Vročevalec je ugotovil, kje tožnik dejansko prebiva in je bilo pisanje uspešno vročeno na B. v Ljubljani, kjer je tožnik pisanje tudi osebno prejel in izkoristil svojo procesno pravico do izjave v postopku. Torej zaradi načina vročanja tožniku niso bile kršene njegove procesne pravice, tudi sicer pa je bila po presoji sodišča vročitev pravilno opravljena. Po ZIN ni potrebno, da bi se inšpekcijski nadzor predhodno najavil. Po 97. členu ZCes-1 je poseg v prostor varovalnega pasu občinske ceste dovoljen le s soglasjem upravljavca občinske ceste. Inšpekcijski organ lahko ugotavlja le, ali je bilo soglasje izdano in ali je bil storjen poseg v varovalni pas občinske ceste, ne more pa v inšpekcijskem postopku ugotavljati, ali poseg vpliva na uporabo javne ceste.

Privilegij zoper samoobtožbo se na davčni postopek ne razteza. Pojasnilna in sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca je v davčnem postopku upravičena.

Zahteva po kontradiktornem postopku je izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave. Ta vzpostavlja dolžnost organa, da stranko seznani z vsemi navedbami, ki lahko vplivajo na njene pravice in interese. Po 9. členu ZUP je tako, preden se izda odločba, treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Enako vsebino ima tudi 146. člen ZUP, ki se nahaja v poglavju, ki določa ravnanja organa v posebnem ugotovitvenem postopku. Te obveznosti organa ne izključuje niti materialni predpis, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, tj. ZVO-1, kot tudi ne ZIN, ki v četrtem odstavku 29. člena določa, da v primeru, če ne gre za nujne in neodložljive ukrepe (da bi šlo za nujne in neodložljive ukrepe iz izpodbijane odločbe, kot tudi drugostopenjske odločbe ne izhaja – op. sod.), inšpektor v primeru iz prejšnjega odstavka pred izdajo odločbe vroči zavezancu zapisnik in ga pozove, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur, pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah.

Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da je bilo nameščeno 163 fotonapetostnih modulov in ne 155, kot izhaja iz deklaracije in izdanih dovoljenj in na podlagi česar je bila tožniku dodeljena podpora, vendar zatrjuje, da ti moduli niso bili priključeni v elektroenergetsko omrežje. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka postopka nadzora, v delu, ki se nanaša na ogled proizvodne naprave, ni izvedla skladno s postopkovnimi pravili. Posledično je dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, obremenjeno z dvomom o resničnosti.

Nesporno je, da tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe ni razpolagal s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, kar pomeni, da je njegov objekt nelegalen in da je toženka utemeljeno izrekla izpodbijani ukrep. Prvostopenjski organ namreč odloča tako, da upošteva tista dejstva, ki obstajajo in so mu znana ob obravnavanju zadeve na ustni obravnavi oziroma v trenutku izdaje odločbe. Sodna praksa je že zavzela stališče, da lahko inšpektor v skladu z 29. členom ZIN opravi nadzor brez predhodnega obvestila in brez navzočnosti zavezanca. V tem primeru mu mora posredovati svoje ugotovitve in mu omogočiti, da se o njih izjavi, kar je bilo v obravnavanem primeru storjeno. Ne gre namreč za ogled v smislu 199. in 200. člena ZUP, ampak gre za inšpekcijski nadzor, ki ga ureja že omenjeno določilo 29. člena ZIN. Prvostopenjski organ je tožniku vročil zapisnik o inšpekcijskem pregledu na kraju samem in mu omogočil izjavo. Očitana bistvena kršitev postopka zato ni podana.

Upravni organ imenuje začasnega zastopnika, kadar je treba opraviti dejanje, ki ga ni mogoče odložiti, stranke oziroma njenega pooblaščenca ali zastopnika pa ni mogoče pravočasno povabiti (četrti odstavek 51. člena ZUP). Prav za tak primer je v predmetni zadevi šlo. Upravni organ je opravljal nenapovedan inšpekcijski nadzor na gradbišču in pri delu na gradbišču zalotil osebo, ki ni bila zakonito zaposlena, zakoniti zastopnik storilca pa ni bil dosegljiv. Uradne osebe finančne uprave so pri nadzoru zaposlovanja na črno postopale po pravilih upravnega postopka. Njihov postopek se je zaključil s sestavo zapisnika in z izdajo odločbe, s katero je bilo E.M. prepovedano delo pri storilki – pravni osebi, do odprave zaposlitve na črno. Na podlagi ugotovitev upravnega organa je bil nato začet postopek o prekršku, v katerem je bilo storilcema omogočeno, da se o vseh okoliščinah prekrška izjavita. Na poziv nista odgovorila, zato je prekrškovni organ lahko na podlagi listine, s katero je razpolagal (zapisnika) in ki za storilca očitno ni bila sporna, izdal odločbo o prekršku.

Inšpekcijski nadzor je dopusten na podlagi ZIN, na podlagi katerega lahko inšpektor izda odločbo, zoper katero je dovoljena pritožba, o kateri odloča župan občine.

ZIN v 29. člen določa, da se inšpekcijski nadzor lahko predhodno najavi. Tožnika sicer nista bila navzoča ob ogledu, vendar sta bila o ogledu seznanjena z vročitvijo zapisnika. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ tožnika na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZUP pozval, da v roku 8 dni podata pripombe na vsebino zapisnika, pisno ali ustno. Tožnika pripomb nista podala, pač pa sta po preteku 8 dnevnega roka prosila za podaljšanje roka. Prvostopenjski organ ni odločil o podaljšanju roka, s tem je bila v postopku nedvomno povzročena pomanjkljivost, kar tožena stranka tudi sama ugotavlja v odločbi, ter obrazloži, da za odločitev v zadevi vendarle ni bila bistvena. Pri uveljavljanju te kršitve bi morala tožnika povsem določno izkazati vzročno zvezo med kršitvijo postopka in drugačno odločitvijo v zadevi.

Zbirno mesto komunalnih odpadkov je prvenstveno potrebno urediti na površini, ki je v lasti povzročiteljev, lastnikov ali upravljalcev objektov, v katerih nastajajo odpadki, v kolikor to ni mogoče, lahko pristojni organ občine dovoli ureditev zbirnega mesta odpadkov na javni površini, če iz vloge uporabnikov izhajajo utemeljeni razlogi.

Na podlagi četrtega odstavka 29. člena ZIN je potrebno pred izdajo odločbe vročiti zavezancu zapisnik in ga pozvati, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur, pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Ker inšpekcijski organ tega ni storil, tožnici ni omogočil, da se izjavi o v inšpekcijskem postopku ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, s čimer je kršil pravila postopka. Te kršitve inšpekcijski organ ni odpravil tudi v ponovljenem postopku, saj v njem ni z ničemer dopolnjeval prvotnega postopka, pač pa je zgolj odločil na podlagi stanja predmetne zadeve, kot je bilo ob izdaji prvotne inšpekcijske odločbe.

Zakon o cestah v prvem odstavku 19. člena med drugim določa, da morajo lastniki zemljišč ob javni cesti dopustiti vse posege, ki so nujno potrebni za nemoteno uporabo ceste, zlasti gradnjo objektov in naprav za odvodnjavanje cestišča in cestnega telesa. Na podlagi 8. alineje 3. točke drugega odstavka 5. člena citiranega zakona je prepovedano na cestnem svetu javne ceste ovirati odtekanje vode. V 3. alineji 3. točke drugega odstavka 5. člena Zakona o cestah pa je določeno, da je na cestnem svetu javne ceste prepovedano postavljati ograje, stebričke, zasaditi živo mejo, drevje, trto ali druge visoke nasade ali poljščine, nameščati ali odlagati les, opeko, zemljo, drug material ali predmete. Prvostopenjski organ je na podlagi inšpekcijskih pregledov ugotovil, da je tožnik na cestno telo občinske ceste postavil ovire in sicer betonske robnike in železne stebričke in da nasprotuje urejanju bankin zaradi izvedbe odvodnjavanja cestišča. Torej so v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

Skladno z določbo 29. člena ZIN je bila tožniku dana možnost, da se o predmetnem inšpekcijskem postopku izjasni, vendar je ni izkoristil. Po presoji sodišča je bil obravnavani inšpekcijski postopek voden pravilno in zakonito ter v skladu z določili ZIN, ob upoštevanju vseh specifičnosti inšpekcijskega postopka, navedenimi v ZIN, ki glede na določbe ZUP predstavlja lex specialis.

Iz predloženih upravnih spisov nedvoumno izhaja, da je tožena stranka opravila določena procesna dejanja, naslovljena na zavezanca, torej je bil inšpekcijski postopek uveden. To posledično pomeni, da je napačno stališče drugostopenjskega organa, da o tožnikovi zahtevi za udeležbo v postopku ni bilo mogoče odločati že zato, ker se postopek sploh ni začel.