VSL Sodba I Cpg 79/2022

I. Pritožba drugotožene stranke se zavrne.

II. Pritožbi prvotožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se 1. točka glasi:

1. Drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 33.267,39 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska:

- 18.882,60 EUR od dne 25. 10. 2017 do plačila,

- 3.094,63 EUR od dne 9. 5. 2018 do plačila,

- 953,72 EUR od dne 6. 7. 2018 do plačila,

- 2.850,78 EUR od dne 28. 11. 2018 do plačila,

- 3.383,44 EUR od dne 4. 4. 2019 do plačila,

- 4.102,21 EUR od dne 21. 2. 2020 do plačila, vse v roku 15 dni.

III. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 4.793,34 EUR in pritožbene stroške v znesku 1.365,00 EUR; drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 877,21 EUR; tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.695,12 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: (I.) odločilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni tožeči stranki plačati znesek v višini 33.267,39 EUR s pripadki, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo preostalega zneska (33.267,39 EUR s pripadki) in (III.) toženima strankama naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 877,21 EUR.

2Zoper ugodilni del sodbe sta se pravočasno pritožili obe toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagali, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglasili sta tudi pritožbene stroške.

3Pritožba prvotožene stranke je utemeljena.

4Pritožba drugotožene stranke ni utemeljena.

5Predmet te pravde je regresni zahtevek tožeče stranke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katerim od toženih strank (za kateri zatrjuje, da sta delodajalca) terja povrnitev nadomestila plače ter stroškov zdravljenja za delavca A. A. (zavarovanca tožeče stranke). Podlago za zahtevek predstavljajo določila prvega odstavka 86. člena in prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ). Zavod ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Zavod ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Odškodnina obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod (91. člen ZZVZZ).

Glede pritožbe prvotožene stranke

6Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju, ali je bila prvotožena stranka dejanski delodajalec (in s tem odgovorna za svoja (morebitna) protipravna dejanja), pravilno naslonilo na sodbo VSRS II Ips 207/2014. Res je ustaljena sodna praksa že zavrnila stališče, da je delavcu za škodo, ki mu je nastala pri delu ali v zvezi z delom zaradi kršitve pravil o varnosti pri delu, lahko odgovoren le delodajalec v formalnem delovnopravnem smislu. Po določbi prvega odstavka 3. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju: ZVZD-1) namreč delavec ni le oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pač pa se kot delavec v smislu tega zakona obravnava tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi podlagi opravlja delo za delodajalca. Drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila prvotožena stranka kot glavni izvajalec del na gradbišču napram (vsem) podizvajalcem dolžna poskrbeti za izvedbo tistih ukrepov iz varnosti pri delu, za katere se je obvezala v medsebojnih pogodbah s podizvajalci oziroma Pisnim dogovorom in Varnostnim načrtom (zagotovitev skupnih varnostnih ukrepov – odrov, ograj ...). Res je tudi, da je zmotno zavzemanje prve toženke za razbremenitev njene odškodninske odgovornosti na podlagi dejstva, da zavarovanec tožeče stranke nikoli ni bil zaposlen pri njej in da je ves čas zaposlen pri drugotoženi stranki. Če bi bila prvotožena stranka dejanski delodajalec, bi morala odgovarjati za svoja protipravna dejanja. Vendar pa ni mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka odgovarja kot dejanski delodajalec za svoja (protipravna) dejanja.

7Kot je navedeno v citirani odločbi, je pravilnost materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje odvisna od razrešitve vprašanja, kakšne so dejanske okoliščine in vsebina pravnega razmerja med izvajalci del na skupnem gradbišču oziroma delovišču, na katerem dela hkrati izvaja več izvajalcev, ter kako ta razmerja vplivajo na njihovo odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo delavec utrpi v delovni nezgodi. Po določbi prvega odstavka 5. člena ZVZD-1 dolžnost skrbeti za varnost delavcev primarno leži na njihovem delodajalcu. Ob kršitvi pravil o varnosti pri delu delodajalec odgovarja za škodo, ki je nastala delavcu pri delu ali v zvezi z delom, na podlagi prvega odstavka 179. člena ZDR-1 po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Opredelitev delodajalca je zapletena zlasti v primerih, ko gre za skupna delovišča, na katerem se vloge izvajalcev v razmerju do delavcev prepletajo, zato je pri presoji odškodninskih zahtevkov ob takšni trditveni podlagi treba najprej ugotoviti, kdo je delavčev delodajalec v smislu določil ZVZD-1 (primerjaj VSRS II Ips 207/2014).

8Sodišče prve stopnje je presodilo, da naj bi imela prvotožena stranka, ki je nastopala kot glavni izvajalec na skupnem gradbišču, položaj t. i. dejanskega delodajalca v razmerju do poškodovanega zavarovanca tožeče stranke, ki je bil zaposlen pri podizvajalcu (drugotoženi stranki).

9Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je imela prvotožena stranka položaj glavnega izvajalca, ki je z investitorjem B. sklenil krovno pogodbo. Za izvedbo določenih del je prvotožena stranka angažirala podizvajalca (drugotoženo stranko), s katero je sklenila podizvajalsko pogodbo. A. A. se je poškodoval v delovni nezgodi na skupnem gradbišču, ko je delal v tričlanski skupini delavcev drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je skupinovodja te skupine (C. C.) skrbel za razporejanje delavcev v manjše skupine, za neposredni nadzor delavcev in za odrejanje konkretnih delovnih nalog delavcem; skupaj z delavci je tudi dejansko opravljal delo.

10Višje sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku prvotožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ponudilo ustrezne obrazložitve in argumentacije glede vzpostavljenega pravnega razmerja med prvotoženo stranko in med poškodovanim delavcem z vidika dejanskega delodajalca in delavca. Ne drži sicer trditev prvotožene stranke v pritožbi, da se je sodišče prve stopnje postavilo na (zmotno) materialnopravno stališče, da naj bi bil vsak glavni izvajalec, ki skupaj s podizvajalci nastopa na skupnem gradbišču, kar avtomatično odškodninsko odgovoren kot t. i. dejanski delodajalec za vsakega poškodovanega delavca, ki dela na gradbišču za njegovega podizvajalca, drži pa, da je svojo ugotovitev utemeljilo le z navedbo, da je bila prvotožena stranka kot glavni izvajalec del na gradbišču nasproti vsem podizvajalcem dolžna poskrbeti za izvedbo tistih ukrepov iz varnosti pri delu, za katere se je prvotožena stranka obvezala v medsebojnih pogodbah s podizvajalci.

11Pravilno prvotožena stranka opozarja, da je v tem delu presoja sodišča prve stopnje zmotna in nepravilna in v nasprotju z odločbo VSRS II Ips 21/2012, v kateri so podani opredelilni kriteriji za t. i. dejanskega delodajalca za glavnega izvajalca na skupnem gradbišču. Tudi višje sodišče ocenjuje, da ti kriteriji v tej zadevi niso podani niti sodišče prve stopnje teh kriterijev v okviru izvedenega dokaznega postopka v izpodbijani sodbi ni ugotovilo. Za razliko od citirane zadeve je v tej zadevi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je C. C. (kot predstavnik drugotožene stranke) sledil projektni (tehnični) dokumentaciji, ki jo je zagotovil investitor, pri tem pa je razporejal (in nadzoroval) posamezne delavce na gradbišču. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila izbira kadra (glede na njihovo število, znanje in izkušnje), izbira in izvedba konkretnih delovnih postopkov in operacij, razporejanje in odrejanje dela posameznim delavcem in nadzor nad posameznimi delavci, prepuščena in v domeni drugotožene stranke kot podizvajalca oziroma odgovornih oseb (konkretno C. C. kot skupinovodje podizvajalčevih delavcev in direktorja drugotožene stranke D. D.). Predstavnik prvotožene stranke (glavnega izvajalca) ni neposredno odrejal vsakodnevnega dela posameznim delavcem podizvajalca (drugotožene stranke), ni jim odrejal konkretnih delovnih zadolžitev in delovnih postopkov, ni jim dajal ukazov in navodil in jih ni neposredno nadzoroval. Skupno delavcev drugotožene stranke (njihovo sestavo in število) je formirala in oblikovala drugotožena stranka preko svojih predstavnikov. Šlo je za skupino delavcev, ki je bila sestavljena, vodena ter nadzirana s strani drugotožene stranke (direktor in skupinovodja).

12Ugotovljeno dejansko stanje tako nasprotuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi se pri prvotoženi stranki, upoštevaje kriterije, izoblikovane v sodni praksi, pravno konstruirale njene odgovornosti in obveznosti iz naslova t. i. dejanskega delodajalca v razmerju do zavarovanca tožeče stranke (kot delavca drugotožene stranke). V tej zadevi prvotožena stranka do poškodovanega delavca ni imela položaja dejanskega delodajalca in ne more odškodninsko odgovarjati, kot da bi bila delodajalec podizvajalčevega delavca. Njegov delodajalec je bila (le) drugotožena stranka.

13Višje sodišče je zaradi navedenega pritožbi prvotožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko kot neutemeljen zavrnilo (358 člen ZPP).

14Posledično je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu. Ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti v postopku na prvi stopnji nastale pravdne stroške v znesku 4.793,34 EUR (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je pritožnica s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.365,12 EUR. Vse stroške je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo.

Glede pritožbe drugotožene stranke

15Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je preseglo trditveno podlago, ker je samo ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso zatrjevale. Res je sodišče prve stopnje (20. točka obrazložitve) navedlo, da iz listinske dokumentacije v spisu ni razvidno, da bi drugotožena stranka izvajala nadzor s strani svojega strokovnega sodelavca, kot je to predvideno v 4. točki Pisnega dogovora o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu (v nadaljevanju – Pisni dogovor), nato pa (21. točka sodbe) ugotovilo, da drugotožena stranka Pisnega dogovora sploh ni podpisala. Vendar višje sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ne temelji na navedenem dejstvu. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zaradi tega prihaja samo s sabo v nasprotje.

16Za odločitev v zadevi prav tako ni odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se zavarovancu tožeče stranke B. B. pred nesrečo ni zavrtelo. Sodišče prve stopnje je (13. točka obrazložitve) povzelo skladne trditve pravdnih strank, da se je delavcu zavrtelo in je zato padel v globino, nato pa je citiralo delavčevo izpovedbo, v kateri je ta izrecno zanikal, da bi bil vzrok padca to, da bi se mu zavrtelo. Povedal je, da je padel zato, ker je palico vlekel k sebi. Ker je bila premočna, pa se ni mogel zadržati in je zato padel. Ne glede na to, da v tem delu za ugotovitev sodišča prve stopnje ni bilo ustreznih trditev, je pravilen zaključek, da pričanje poškodovanega delavca v tem delu ni potrdilo "nespornih trditev" pravdnih strank.

17Odločitev sodišča prve stopnje prav tako ne temelji na očitku drugotoženi stranki, da je skupinovodja pri drugotoženi stranki (C. C.), ki je izpovedal, da je videl, da na oddaljenem delu gradbišča ni bilo ograje, delavce kljub temu spustil na ploščo in ni opozoril zavarovanca tožeče stranke na manjkajočo ograjo. Zato ni upoštevno pritožbeno pojasnjevanje, da je delo potekalo na manjšem delu sredi 100 m2 velike plošče in da je zavarovanec tožeče stranke padel s plošče, ko se je (samovoljno) oddaljil od mesta, kjer je opravljal svoje delo.

18V 15. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbo delavca, da je "šel gor na ploščo in je bila ena dolga palica in on (skupinovodja) je rekel, da jo zakrivim in ne odstrižem s škarjami," na vprašanje, zakaj je šel to delat na rob plošče, pa je odgovoril, da "zato, ker jo je bilo tam najlažje zviti, ker je ni imel drugje zviti". Zaslišani skupinovodja je odločno zanikal, da bi delavcu dal navodilo glede ravnanja s palico, poudaril je, da takrat (tik pred kritičnim dogodkom) sploh ni bil na betonski plošči, temveč v kontejnerju v zvezi z načrti za delo, torej tega ni mogel storiti. Sodišče prve stopnje je povzelo tudi izvedenčevo mnenje, da "izkušenemu železokrivcu sicer ni potrebno dajati navodil o krajšanju vsake armaturne palice, mora pa (se) mu dati splošna navodila, kako lahko te palice krivi, krajša in kje. Taka navodila morajo biti zaradi tega, da se izognemo improvizaciji na gradbišču in s tem tudi morebitnim kršitvam varnostnih ukrepov, ki morajo biti nekje določeni." Nato je povzelo še izjavo E. E.: "V tej armaturi je bilo palic ogromno in ta krivljenja so se izvajala na tleh. Očitno je nekaj manjkalo in je bila prisotna neka improvizacija ..., ki absolutno ni bila predvidena v teh varnih postopkih ... To je narobe pristop, on bi moral to palico … označiti, kje se zakrivi in jo transportirati dol in potem nazaj gor".

19Iz navedenega po oceni višjega sodišča ne izhaja, da bi, kot to trdi pritožba, sodišče prve stopnje "slepo verjelo zavarovancu tožeče stranke, da naj bi mu skupinovodja naročil, da naj skrajša palico, čeprav je ta to zanikal, pri tem pa tega ni obrazložilo". Očitno glede na različne izpovedbe ni bil mogoč jasen zaključek glede navodil v konkretnem primeru, sodišče prve stopnje pa je iz povzetih izpovedb in ob upoštevanju izvedenčevega mnenja tudi po mnenju višjega sodišča prišlo do pravilnih ugotovitev glede odsotnosti (splošnih) navodil glede krajšanja palic in na tej podlagi pravilno zaključilo, da drugotožena stranka ni ravnala z ustrezno skrbnostjo, ker takšnih navodil delavcu ni zagotovila.

20Pritožba navaja, da je do poškodbe prišlo pri krivljenju palice, torej pri delu, ki zavarovancu tožeče stranke sploh ni bilo odrejeno. Višje sodišče ocenjuje, da četudi delavcu ne bi bilo (izrecno) odrejeno krajšanje palice, je krajšanje zagotovo vsebovano v splošnem navodilu za delo, ki ga je opravljal zavarovanec tožeče stranke (železokrivec) in zato ni potrebno, da se delavcu še posebej odredi.

21Res je C. C. izpovedal, da se o krajšanju palice (bodisi s krivljenjem bodisi rezanjem) sploh niso pogovarjali, za odločitev pa je pomembno to, da drugotožena stranka niti ne zatrjuje, da bi se (kadarkoli prej) pogovarjali o tem, oziroma da bi za takšno delo obstajala navodila za (varno) delo. Pritožnica trdi, da je (pri krajšanju palice) šlo za enkraten dogodek. Na podlagi izpovedb prič (E. E., C. C.) in zakonitega zastopnika drugotožene stranke (D. D.), ki so skladno izpovedali, da je (občasno) potrebno prilagoditi dolžino palice in so tudi pojasnili, kako se to naredi, je mogoče zaključiti, da očitno ne gre za (povsem) neobičajen dogodek, zato bi moral biti predviden v navodilih za varno delo. Višje sodišče pa ugotavlja, da v spisu ni najti trditev, kako takšno delo običajno poteka: drugotožena stranka ni pojasnila, ne kako naj bi se težava z neprimerno dolžino palice (ustrezno) rešila ne kakšni so predvideni, varni postopki. Pritožba sicer navaja, da je bilo na razpolago dovolj ustreznih palic, vendar pa so, kot je že obrazloženo, vse priče izpovedovale o (možnem, ne izključenem) krajšanju palic.

22V zvezi z nadzorom nad delavcem se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje: "v primeru, če bi delavec imel navodilo, da armaturnih palic ne sme pod nobenim pogojem kriviti ročno in da bi se ga pri tem v zvezi s tem striktno nadziralo in opozarjalo, bi verjetno ta navodila upošteval (in do nesreče ne bi prišlo)". Izvedenec je zapisal tudi, da je drugotožena stranka le deloma ustrezno izvajala nadzor nad delavci (skupinovodja je bil v času nesreče v kontejnerju) in zato v tem primeru dejstvo, da nadzora dejansko ni bilo, ni nepomembno. Zato ni utemeljena pritožbena kritika, da "dolžnosti nadzora ni mogoče razumeti na način, da mora biti ta nadzor vseobsežen in zato na gradbišču ves čas prisoten delodajalčev zastopnik".

2338. člen ZVZD-1 določa, da mora delodajalec delavca usposobiti za varno delo ob sklenitvi delovnega razmerja, pred razporeditvijo na delo ... Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Potrdilo o opravljenem teoretičnem preizkusu znanja iz varnosti in zdravja pri delu za delavca v spisu namenjeno za delo pomožnega gradbenega delavca, ne pa železokrivca, navedeni preizkus pa je zavarovanec tožeče stranke opravljal v letu 2012, ko je bil zaposlen še pri drugem delodajalcu. Res je bil zavarovanec tožeče stranke neformalno usposobljen za delo, ki ga je opravljal (delovne izkušnje), ne pa tudi pravno formalno: niti ne za delo niti ne s področja varnosti in zdravja pri delu, usposabljanje pa bi moralo biti prilagojeno posebnostim delovnega mesta, za vse to pa je bila dolžna poskrbeti drugotožena stranka. V spisu tudi ni potrdila o praktičnem preizkusu usposobljenosti za varno delo delavca.

24Ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi sodišče prve stopnje pozabilo obrazložiti, v čem naj bi bila vzročna zveza med opustitvijo izvajanja ukrepov varstva pri delu in nastalim škodnim dogodkom.

25Bistveno za odškodninsko odgovornost delodajalca po 87. členu ZZVZZ je, da je škoda, ki je nastala tožeči stranki, posledica opustitve izvajanja ukrepov varstva pri delu, ki jih je dolžna izvajati drugotožena stranka, in da je izkazana vzročna zveza med opustitvijo ukrepov iz varstva pri delu in nezgodo zavarovanca tožeče stranke.

26V zvezi z utemeljitvijo obstoja vzročne zveze je sodišče prve stopnje (ponovno) povzelo izvedensko mnenje, da je "mogoče je domnevati, da bi, če bi imel delavec jasno navodilo, da armaturnih palic ne sme pod nobenim pogojem kriviti ročno, da bi se pred tem in v zvezi s tem striktno nadziralo in opozarjalo, bi verjetno navodila upošteval. Drugotožena stranka bi verjetno mogla preprečiti nesrečo, če bi zavarovancu dala jasna navodila in ga med delom bolje nadzirala". Oprlo se je tudi na izvedenčevo mnenje v delu, kjer je ta kot vzrok nesreče navedel to, da "zavarovanec tožeče stranke ni dobil jasnih navodil, kako naj skrajša palico in kje naj to naredi, saj je verjetno, da v primeru, da bi jih dobil, do nesreče ne bi prišlo. Drugotožena stranka bi navodila za (varno) delo delavcu morala zagotoviti." S tem je drugotožena stranka kršila 9. člen ZVZD-1 (Delodajalec izvaja ukrepe iz 5. člena tega zakona tako, da upošteva naslednja temeljna pravila: dajanje ustreznih navodil in obvestil delavcem) in 19. člen ZVZD-1 (Delodajalec mora zagotavljati varnost in zdravje pri delu v skladu z izjavo o varnosti z oceno tveganja zlasti tako, da – Izdaja navodila za varno delo). Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pomanjkanje ustreznih navodil ob naloženem delu (ki je zajemalo tudi krajšanje palic), vzrok za nezgodo na strani drugotožene stranke.

27Utemeljeno pritožnica opozarja, da ni nobenega dokaza niti ustreznih trditev, da bi praktično ali teoretično usposabljanje za varno delo pri železokrivskih delih zajemalo prav poučevanje o nevarnostih krivljenja armaturne palice na nezavarovanem robu plošče. Vendar pa ni mogoče spregledati, da drugotožena stranka v utemeljitev svojega skrbnega ravnanja ni pojasnila, kaj sploh zajema teoretično in praktično usposabljanje za železokrivca. Ni mogoče pričakovati, da bi takšne podatke imela tožeča stranka.

28Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ne obstaja neposredna vzročna zveza med obravnavanim dogodkom in nepodpisom Pisnega sporazuma, sodišče prve stopnje pa tudi pravilno zaključuje, da nepodpis sporazuma kaže na ne prav skrben odnos drugotožene stranke do varnosti in zdravja pri delu, saj bi morala na obveznost podpisa sporazuma paziti tudi drugotožena stranka in izkazati interes, da se seznani z njegovo vsebino. Podpis takšnega dogovora namreč izrecno določa 39. člen ZVZD-1 (Na deloviščih, na katerih hkrati opravlja dela dvoje ali več delodajalcev in samozaposlenih delavcev, morajo ti s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu). Glede na obveznost podpisa Pisnega dogovora (drugotožena stranka ne navaja, da navedenega zakonskega določila ne pozna), pa se je sodišče prve stopnje utemeljeno spraševalo, ali je bila drugotožena stranka z Varnostnim načrtom in Gradbiščnim redom, navedenima v Pisnem dogovoru, sploh (na kakršen koli način) seznanjena in ali je z njim seznanila svoje delavce.

29Višje sodišče ugotavlja, da je bila drugotožena stranka nasploh zelo "skopa" z varnostnimi ukrepi: skupinovodji se ni zdelo potrebno opozoriti delavcev, naj bodo pozorni, ker na enem delu gradbišča ni ograje (čeprav bi to gotovo lahko storil, glede na to, da je (kot je izpovedal) za to vedel); drugotoženi stranki se ni zdelo potrebno zagotoviti, da bi zavarovanec tožeče stranke imel opravljena vsa potrebna izobraževanja glede varnosti pri delu in tudi glede samega dela (železokrivec); ni se ji zdelo potrebno poskrbeti za podpis Pisnega dogovora; ni se ji zdelo potrebno dati navodil, kako ravnati v primerih, ko je treba dolžino palice prilagoditi s krajšanjem; drugotožena stranka ne zatrjuje, da so imeli predviden ustaljen način krajšanja palic, višje sodišče pa si ne more predstavljati, da krajšanje (upoštevaje pričevanja E. E., C. C., D. D., F. F.) nikoli ni bilo potrebno ...

30Pritožnica ne nasprotuje sodbi v delu, ki se nanaša na delavčev soprispevek, višje sodišče pa v celoti soglaša s prepričljivimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je vzrok za nastalo škodo deloma v ravnanju delavca, deloma pa tudi v ravnanju oziroma opustitvah drugotožene stranke (50:50).

31Glede na vse navedeno pritožbeni očitki drugotožene stranke niso utemeljeni. Ker pa višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo drugotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe (353. člen ZPP).

32Drugotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).