VSL Sklep I Cpg 123/2022

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 165.904,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 103.505,63 EUR od 13. 10. 2017 dalje, od zneska 16.548,25 EUR od 5. 12. 2017 dalje in od zneska 45.850,32 EUR od 20. 2. 2018 dalje (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 5.629,10 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, izpodbijano sodbo potrdi in toženi stranki naloži plačilo nadaljnjih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožbeni zahtevek temelji na dveh cesijskih pogodbah z dne 11. 1. 2018 in 19. 1. 2018, s katerima sta A. A. in B., Ltd., Turčija, na tožečo stranko prenesla terjatve do tožene stranke iz naslova treh posojilnih pogodb z dne 13. 2. 2014, 12. 10. 2015 in 3. 12. 2015. Tožena stranka je ugovarjala, da so cesijske in posojilne pogodbe navidezne ter da so podpisi domnevnega zakonitega zastopnika B., Ltd., in A. A. na teh pogodbah ponarejeni.

6Pritožnica uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaza z zaslišanjem A. A. in postavitvijo izvedenca grafologa. Trdi, da je s tema dokazoma dokazovala, da so bili podpisi cedentov (zlasti A. A.) na cesijskih pogodbah ponarejeni.¹

7Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo trdi, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo te dokazne predloge, ker naj navedbe in dokazni predlogi glede notranjega razmerja med odstopnikom in prevzemnikom terjatve ne bi bili relevantni. Ta očitek ni utemeljen. V skladu z drugim odstavkom 421. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko dolžnik proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop. Ugovor nesklenitve cesijske pogodbe (ker soglasje volj skladno s 15. členom OZ ni podano) je takšen ugovor, ki ga ima dolžnik proti prevzemniku. Glede na to, da lahko dolžnik uveljavlja ničnost oz. navideznost cesijske pogodbe,² pa lahko še toliko bolj uveljavlja, da cesijska pogodba niti ni nastala.³

8Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). V konkretnem primeru sta se dokazna predloga tožene stranke za zaslišanje A. A. in postavitev izvedenca grafologa nanašala na glavni dokaz. Predlog za izvedbo glavnega dokaza (ki ni neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, nepopoln in nesubstanciran) lahko sodišče zavrne le, če je ta dokaz že uspel ali če izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev.⁴

9Višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dokazna predloga za zaslišanje A. A. in postavitev izvedenca grafologa ustrezno substancirala. Pojasnila je, katero dejstvo naj bi se s tema dokazoma ugotavljalo in zakaj naj bi bila ta dokaza pravno pomembna. Navedla je, da bo izvedenec grafolog ugotovil, da cesijskih pogodb nista podpisala A. A. in zakoniti zastopnik družbe B., Ltd. (tožeča stranka je navedla, da je to C. C.), ter da bo glede nepristnosti podpisov izpovedal tudi A. A. Pojasnila je še, da se podpisi slednjega na posojilnih pogodbah, pogodbi o odstopu terjatve in kopiji notarsko overjenega podpisa v bistvenih elementih razlikujejo. Ker sta bila dokazna predloga tožene stranke za zaslišanje A. A. in postavitev izvedenca grafologa primerna za dokazovanje nepristnosti podpisov na cesijskih pogodbah, popolna in substancirana, bi njuna izvedba lahko imela vpliv na odločitev sodišča. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje A. A. in postavitev izvedenca grafologa je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do izvedbe predlaganega dokaza iz 22. člena Ustave. Zgolj z laično primerjavo podpisov iz priloženih listin in ugotovitvijo, da je tožena stranka utemeljevala tako ponarejenost podpisov na cesijskih pogodbah kot navideznost teh pogodb,⁵ ni moglo odstraniti vzpostavljenega dvoma, da so podpisi na cesijskih pogodbah pristni.⁶

10Po določbah 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Za navidezno pogodbo je značilno hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven, ki je namenjena drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja, nosi trditveno in dokazno breme, da sta pogodbenika želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi. Eden od možnih načinov dokazovanja je tudi dokazovanje z indici.⁷

11Višje sodišče nadalje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstev, s katerimi je tožena stranka utemeljevala, da so posojilne in cesijske pogodbe navidezne. V primeru torej, da bo sodišče prve stopnje po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo, da so podpisi na cesijskih pogodbah pristni, se bo moralo v nadaljevanju konkretizirano opredeliti tudi do ugovora tožene stranke glede navideznosti posojilnih in cesijskih pogodb v smislu določb 50. člena OZ.⁸ V zvezi s tem bo moralo v okviru materialno procesnega vodstva (prim. 285. člen ZPP) toženo stranko najprej spodbuditi, da dopolni svoje trditve. Glede na to namreč, da je bil denar nakazan na račun tožene stranke, bi morala slednja pojasniti, za kakšne posle pa je šlo, če ni šlo za posojila, oz. kakšno (drugo) konkretno korist oz. motiv (če ni šlo za prikrivanje drugega posla) sta imele stranki za sklenitev posojilnih pogodb in nakazila denarja (s kakšnim namenom je bil denar nakazan). Podati bi torej morala konkretizirane trditve o tem, kaj drugega sta pogodbeni stranki želeli, če ne sklenitve posojilnih in cesijskih pogodb. Zgolj pavšalne navedbe, da je imel D. D. interes, da pridobi ta denar, in da bi lahko bil namen teh pogodb v davčnem utajevanju, za sklepčnost ugovora navideznosti pogodb ne zadostujejo.

12Pritožnica utemeljeno opozarja tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti od pogodbenih obresti (glavnice) že od njihove zapadlosti in ne šele od vložitve tožbe (381. člen OZ).⁹

13Ker je pritožba utemeljena že iz navedenih razlogov, se višje sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

14Višje sodišče je zaradi kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker teh kršitev postopka glede na njihovo naravo ni moglo samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). V konkretnem primeru namreč ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti zgolj z dopolnitvijo postopka pred višjim sodiščem, saj bi moralo slednje prvič izvajati celoten dokazni postopek za ugotovitev pravno odločilnih dejstev. Višje sodišče ocenjuje, da razveljavitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter da bi v primeru drugačne odločitve višje sodišče poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbenega preizkusa.

15Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločitve.

16Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP je višje sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

¹ Ne izpodbija pa ugotovitve, da so podpisi na posojilnih pogodbah pristni.
² Ničnost lahko uveljavlja vsak, ki ima pravni interes (92. člen OZ). Prim. npr. sklep VSL III Cp 1446/2016.
³ V teoriji je sporno, ali gre v tem primeru za neobstoječ posel ali pa za absolutno neveljaven oziroma ničen posel (glej V. Kranjc v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 208).
⁴ Glej sklepa VSRS II Ips 58/2019 in II Ips 69/2015.
⁵ Res je pri navidezni pogodbi posel sklenjen, v primeru ponareditve podpisov pa posel niti ni sklenjen (ni volje za sklenitev pogodbe). Ker ugovor navideznosti pogodbe predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti, pogodba ne more biti navidezna, če sklenitev navideznega pravnega posla želi le eden od pogodbenikov (kot v primeru ponareditve podpisov). Vendar pa navedeno še ne pomeni, da stranka v postopku ne more uveljavljati obeh ugovorov.
⁶ Glej sklep VSRS II Ips 58/2019.
⁷ Prim. sodne odločbe VSRS II Ips 152/2008 in II Ips 1015/2008 ter VSL I Cp 754/2017, I Cp 2843/2017, I Cpg 522/2021, I Cpg 269/2015, II Cp 84/2022, I Cpg 957/2017 in II Cp 1574/2021.
⁸ Prim. sklepa VSL I Cp 754/2017 in I Cp 2843/2017.
⁹ Slednje priznava tudi tožeča stranka v V. točki odgovora na pritožbo.