VSL Sodba II Kp 6056/2012

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo zoper obtoženega A. A. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem v zvezi s četrtim odstavkom 261. člena KZ. Republiko Slovenijo je kot oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 7.146.000,00 EUR, v skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZKP, napotilo na pot pravde. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred spremenjen senat, glede na dejstvo, da se je razpravljajoča sodnica že večkrat opredelila do ravnanj in krivde obtoženca, svojih stališč pa ni spremenila.

V odgovoru na pritožbo so zagovorniki obtoženega, odvetniki iz B., o.p. d.o.o. iz ... pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno in v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP zahtevali, da jih pritožbeno sodišče obvesti o poimenski sestavi senata pritožbenega sodišča.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

V obravnavani zadevi se kot ključno zastavlja vprašanje, ali je zoper obtoženega A. A., ki mu dne 31. 5. 2019 spremenjena obtožba očita nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali pravic po tretjem v zvezi s četrtim odstavkom 261. člena KZ, le-to absolutno zastaralo. Kot izhaja iz spisovnih podatkov (ki jih v točkah 4 in 5 povzema izpodbijana sodba, navajajo pa jih tudi zagovorniki obtoženega v odgovoru na pritožbo) je Specializirano državno tožilstvo dne 18. 3. 2015 vložilo obtožnico zoper obtoženega A. A. zaradi dveh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ, dveh kaznivih dejanj jemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena KZ in kaznivega dejanja jemanja podkupnine po tretjem in prvem odstavku 267. člena KZ. Prvostopenjsko sodišče je prvo glavno obravnavo opravilo dne 9. 5. 2019.

Zagovorniki obtoženega so z vlogo z dne 28. 5. 2019 sodišče pozvali, da zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona zoper obtoženega, kazenski postopek zoper njega ustavi. Državni tožilec je 31. 5. 2019 vložil spremenjeno obtožnico, ki je obtoženemu očitala nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je državni tožilec s spremembo obtožnice sedaj očitano nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ sestavil iz poprej očitanih dveh kaznivih dejanj po tretjem odstavku 261. člena KZ in kaznivega dejanja po tretjem odstavku 267. člena KZ.

Okrožno sodišče v Ljubljani je obtoženega iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP dne 4. 2. 2020 oprostilo nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ, Višje sodišče v Ljubljani pa je 12. 11. 2020 ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, v katerem je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je kazenski pregon zoper obtoženega zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja po tretjem in četrtem odstavku 261.člena KZ absolutno zastaral.

5Pritožbeno sodišče zavrača navajanja pritožnika, ki izpodbijani sodbi očita kršitev procesnega zakona iz razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP na način, da ni dopustilo spremembe obtožnice dne 31. 5. 2019, ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je sprejelo modificirano obtožnico glede na sprejeto in uveljavljeno stališče sodne prakse¹, da državni tožilec na glavni obravnavi lahko modificira obtožnico, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. Državni tožilec lahko namreč prosto razpolaga z obtožnico in ni potrebno, da bi se pokazala na glavni obravnavi nova dejstva, na podlagi katerih bi spremenil obtožbo, zadostuje že, da državni tožilec oceni, da se je spremenilo dejansko stanje. Obtožbo bo tako spremenil glede na svojo presojo dejanskega stanja, lahko jo torej spremeni neodvisno od tega ali se zadevi pojavijo novi dokazi ali ne, zadošča njegova ocena dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi.² Pri spremembi obtožnice tožilec ni vezan le na istega obtoženca, temveč tudi na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja. Zakon torej daje možnost državnemu tožilcu, da na glavni obravnavi, dokler o obtožbi ni odločeno s sodbo, le-to spremeni tako, da še vedno temelji na istem historičnem dogodku.³

6Procesni kazenski zakon namreč prvostopenjskemu sodišču ne daje nikakršne podlage za možnost, da spremenjene obtožnice ne sprejme, ker prejšnje obtožnice ni več, zato mora obravnavo nadaljevati po spremenjeni obtožnici in o njej odločiti s sodbo. Tako tudi izrecno odločba Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-289/95⁴, iz katere izrecno izhaja, da mora sodišče ob izdaji sodbe preveriti spremembo obtožnice, to pa potrjuje stališče, da vmesna odločitev ni dopustna. Citirana vsebina ustavne odločbe torej ne daje možnosti za sklepanje, da ima sodišče o (ne)dopustnosti spremembe obtožbe možnost odločiti med postopkom, torej med glavno obravnavo. Presojo o dopustnosti spremembe obtožnice sodišče opravi po končani glavni obravnavi, ko sodbo odloči o vloženi oziroma na glavni obravnavi (med dvema narokoma vloženi) spremenjeni (oziroma razširjeni) obtožnici, kar je storilo tudi v konkretnem primeru, zato očitek pritožnika ni utemeljen.

7Kot je že navedeno, je državni tožilec z modifikacijo obtožnice 31. 5. 2019 sestavil očitek nadaljevanega kaznivega dejanja po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ, s tem pa je tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča kršil načelo poštenega postopka po 22. členu Ustave RS.⁵

Po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča v točki 12 izpodbijane sodbe je kazenski pregon za kazniva dejanja po 18. 3. 2015 vloženi obtožnici že absolutno zastaral (27. 11. 2016, 8. 4. 2018 in 22. 8. 2018), zato je državni tožilec z modifikacijo obtožnice dve leti oz. leto po nastopu absolutnega zastaranja kršil načelo poštenega postopka. Zapoved o poštenem postopku med drugim pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika in prepoved oz. preprečevanje neutemeljenih posegov državne oblasti v pravice posameznika. Posegi v pravice posameznika so lahko najhujši prav v kazenskih postopkih. V navedenih postopkih se lahko uporabijo kaznovalne sankcije, s katerimi se posamezniku odvzamejo ali omejujejo njegove pravice. Posebna lastnost kazenskih sankcij je v uporabi organizirane, s pravom urejene in v naprej določene prisile. Kadar država s kazensko represijo posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika je zavezana k temu, da lahko vanje posega samo takrat, kadar je to izrecno določeno, pri čemer je njeno omejevanje človekovih pravic posameznika dopustno, če je v skladu s splošnim načelom sorazmernosti iz 2. člena Ustave RS.

In prav navedene zahteve, ki preprečujejo samovoljne in nedopustne posege države, hkrati pa zagotovijo, da bo zoper posameznika pred državnimi organi tekel pošten postopek, je upošteval zakonodajalec z uvedbo instituta zastaranja v kaznovalno pravo.⁶ Na njegovi podlagi ima država na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo kazenske sankcije konča kazenski postopek zoper posameznika, kar pa ni bilo storjeno v konkretnem primeru.

8Iz načela enakega varstva pravic, ki zavezuje obe stranki kazenskega postopka pa izhaja tudi prepoved zlorabe procesne pravice za katero gre v primerih, če nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja-spremembe obtožnice, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. V skladu z določbo 22. člena Ustave mora zato v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, sodišče odreči pravno ralevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenje in torej predstavljajo njegovo zlorabo. Zato mora sodišče ob izdaji sodbe tudi s tega vidika preveriti spremembo obtožnice kar je prvostopenjsko sodišče storilo v izpodbijani sodbi.

9Zloraba pravice pomeni takšno njeno izvrševanje, ki je navzven skladno z zakonskim opisom pravice, navznoter, po svojem cilju pa je nasprotno z njenim namenom, ki opredeljuje in usmerja izvrševanje pravice. V kazenskem postopku formula prepovedi zlorabe procesnih pravic zahteva, da v konkretnem procesnem dejanju, ki je na prvi pogled usmerjeno v izvrševanje določenega procesnega jamstva, prepoznamo njegov namen. Če ta konkretni namen procesnega jamstva nasprotuje njegovemu objektivnemu namenu, procesnemu jamstvu, ki je predmet zlorabe, odrečemo pravne posledice.⁷

Pritožbeno sodišče se strinja z zagovorniki obtoženega v odgovoru na pritožbo, da nobena modifikacija obtožbe ne more „oživeti“ kazenskega pregona po nastopu absolutnega zastaranja, ki je sicer materialnopravna določba vendar s procesnopravnimi posledicami.

10Ker se pritožbeno sodišče strinja z razlogi in zaključki prvostopenjskega sodišča o zastaranju kazenskega pregona in ob ugotovljeni kršitvi 22. člena Ustave, se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

¹ Glej sklep VSL, opr. št. II Kp 6056/2012 z dne 4.12.2019 in odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-289/95 z dne 14. 12. 1997
² Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 250/2009 in sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 45062/2014 z dne 22. 6. 2017.
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 33147/2016 z dne 23.12.2020
⁴ Odločba Ustavnega sodišča U-I-289/95 z dne 4.12.1997
⁵ 22.člen Ustave RS: „Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.“
⁶ Odločba Ustavnega sodišča, opr. št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005
⁷ Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 25975/2017 z dne 17. 12. 2020