267. člen KZ

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je državni tožilec s spremembo obtožnice sedaj očitano nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ sestavil iz poprej očitanih dveh kaznivih dejanj po tretjem odstavku 261. člena KZ in kaznivega dejanja po tretjem odstavku 267. člena KZ. Kot je že navedeno, je državni tožilec z modifikacijo obtožnice 31. 5. 2019 sestavil očitek nadaljevanega kaznivega dejanja po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ, s tem pa je tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča kršil načelo poštenega postopka po 22. členu Ustave RS. Iz načela enakega varstva pravic, ki zavezuje obe stranki kazenskega postopka izhaja tudi prepoved zlorabe procesne pravice za katero gre v primerih, če nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja-spremembe obtožnice, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. V skladu z določbo 22. člena Ustave mora zato v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenje in torej predstavljajo njegovo zlorabo. Zato mora sodišče ob izdaji sodbe tudi s tega vidika p

Glede na uveljavljeno načelo proste dokazne presoje iz 18. člena ZKP, sodišče ne sme opreti svoje odločitve na dokaze, ki so pridobljeni nezakonito. Med te sicer ne spadajo uradni zaznamki; ker to ni dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti, ni pa tudi dokaz, da bi se sodna odločba - obsodilna sodba smela nanj opirati, ker gre le za "pomožen dokaz", ki je s kasnejšo izpovedbo priče o vsebini le-tega, lahko potrjen ali ne. Prav izpovedba priče je potem predmet dokazne presoje, kar pomeni, da bo sodba lahko oprta na izpovedbo priče, ne pa na uradni zaznamek, v katerem je zapisano, kaj je ta oseba povedala ob informativnem razgovoru.

Pritožnik utemeljeno izraža nestrinjanje s presojo sodišča prve stopnje, da je v konstrukcijo obtožencu očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 vključilo tudi tista posamična dejanja, ki naj bi jih storil pred veljavnostjo KZ-1 oziroma pred 1. 11. 2008, ko upoštevaje določbo 267. člena KZ javni uslužbenec (še) ni bil možni storilec tega kaznivega dejanja, temveč ga je lahko storila le uradna oseba. Sodba sme temeljiti na s prikritimi preiskovalnimi ukrepi pridobljenih dokazih le, če so bili odrejeni oziroma dovoljeni, podaljšani in izvajani zakonito. Ob pravilni presoji sodišča prve stopnje, da obtoženec nikoli ni imel statusa uradne osebe, se postavlja vprašanje zakonitosti odreditve prikritih ukrepov po 149.a členu in po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP zoper obtoženca, ki sta bila odrejena v času veljavnosti KZ, ko je kaznivo dejanje prejemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena KZ lahko storila le uradna oseba.

Iz vsebine utemeljitve ne izhaja, da bi se obrambi tedaj porajal dvom v obtoženkino sposobnost razumevanja danega priznanja krivde, temveč le, kakšno je bilo njeno osebnostno oz. psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja. Obtoženkino obžalovanje in čustvena stiska zaradi postopka, v katerem se je znašla pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na verodostojnost njenega priznanja krivde.

O sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo tudi takrat, ko sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namenoma razlagal v nasprotju s sodno prakso, pri tem pa je treba kot pomembne (dodatne) navezovalne okoliščine upoštevati, katere pravice so bile z nepravilno odločitvijo sodišča oškodovancu kršene, v katerem postopku in na kakšen način. Bolj ko je pravica posameznika ustavnopravno varovana, višji je standard odgovornosti države za delo državnih organov.

1. Vpliv iz prvega odstavka 269. člena KZ je vezan na posameznikov uradni ali družbeni položaj in je lahko izkoriščan tako tedaj, ko je storilec neposredno nadrejen uradi osebi, kot tedaj, ko takšnega razmerja med njima ni in tudi, ko ne delujeta znotraj istega družbenega podsistema. 2. Smisel inkriminacije iz prvega odstavka 269.a člena KZ je v preprečevanju koruptivnih ravnanj, še preden je uradno dejanje opravljeno oziroma bi moralo biti opravljeno in ne šele tedaj, ko so ta ravnanja dosegla hotene učinke.

Kaznivo dejanje jemanja podkupnine je končano že s terjanjem ali sprejemanjem podkupnine, ali s sprejemom same obljube darila.

Zdravnik član invalidske komisije ali zdravnik izvedenec zavoda, ki mu je bila na podlagi 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zaupana izdelava mnenja je uradna oseba iz 3. točke drugega odstavka 126. člena KZ.

S tem ko zagovornik ne sprejema ugotovljenih dejstev oziroma njihove ocene glede obstoja pripornih razlogov, napada ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Če so bili posebne metode in ukrepi dovoljeni na podlagi kataloškega kaznivega dejanja, obtožba pa očita obdolžencu storitev nekataloškega kaznivega dejanja, tako pridobljenih dokazov v sojenju na 1. stopnji ni dovoljeno uporabiti.

Uradna oseba, ki od voznika, s katerim izvaja uradni postopek sprejme denar v zameno za opustitev podaje ustreznega predloga za prekršek oziroma izrek ustrezne mandatne kazni stori kaznivo dejanje neupravičenega jemanja podkupnine po 1. odst. 267. člena KZ.