VDSS Sodba Pdp 339/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, zniža iz 9.032,76 EUR na 7.340,52 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 5.053,44 EUR, odškodnine namesto odpovednega roka v višini 2.695,17 EUR, odškodnine za premoženjsko škodo v višini 6.037,59 EUR, odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 25.000,00 EUR in nezakonitih odtegljajev zaradi razlik v plači v višini 598,47 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da povrne toženi stranki 9.032,76 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku 30-dnevnega roka od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Tožnica je izredno odpoved podala zaradi očitkov, ki ne zahtevajo, da bi morala biti na delovnem mestu, zato je zmotna presoja, da je z nastopom njenega bolniškega staleža pričel teči rok za odpoved. Sodišče se ni opredelilo do razlogov za nastop bolniškega staleža. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 44/2020. Zmotno je stališče, da ni podana vzročna zveza med trpinčenjem ter premoženjsko in nepremoženjsko škodo tožnice. Sodišče bi moralo imenovati novega izvedenca psihiatrične stroke, saj imenovani izvedenec na vprašanja tožnice ni podal jasnih odgovorov oziroma so ti imeli več pomenov. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica zaradi neprimernih in nedopustnih ravnanj tožene stranke nastopila bolniški stalež, nato pa v nasprotju s tem, da vzročna zveza glede na ugotovitve izvedenca ni podana. Dejansko stanje glede trpinčenja s strani direktorice A. A. je sodišče ugotovilo napačno. Sklicevalo se je le na izpoved direktorice, ki je kot pravnica vedela, kako pridobiti naklonjenost sodišča. Ker je izvedenec pojasnil, da gre pri razdelitvi med okoljskimi in genetskimi dejavniki (v razmerju pol-pol), ki vplivajo na nastanek ponavljajoče se depresivne motnje, za analizo in da se pri posamezniku tega razmerja ne da ugotoviti, bi bil pri tožnici nastanek te psihične motnje lahko v celoti odvisen od razmer na delovnem mestu. Sodišče je ugotovilo, da obravnavani dogodki niso bili tako hudo stresogeni, da bi mogli povzročiti kakšno psihično motnjo, nedvomno pa so povzročili psihični stres in je tožnica to lahko doživljala kot povečano anksioznost in ob tem duševno trpela. Opozarja, da so se težave z njenim zdravjem pričele že v letu 2012, ko je imela prve večje težave s toženo stranko. Sodišče dejanskega stanja o dogajanju na delovnem mestu v letu 2011 in 2012 ni ugotavljalo, zato je neutemeljeno navedlo, da je imela tožnica že pred obravnavanim obdobjem psihične težave, ki niso povezane z dogodkom na delovnem mestu. Sodišče je ugotovilo, da je bilo tožničino delovno mesto neprimerno in da je direktorico A. A. na to opozorila, nasprotno temu pa, da direktorica za to ni vedela. Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo je glede na sodno prakso prenizka. Sodišče bi moralo za ugotovitev tožničinega psihičnega zdravja zaslišati dr. B. B., dr. C. C. in tožničinega moža D. D. V zvezi z nezakonitimi odtegljaji plače sodišče na eni strani navaja, da tožnica zatrjuje ničnost dogovora med strankama, na drugi strani pa, da tožnica ničnosti oziroma izpodbojnosti dogovora ne uveljavlja. Na ničnost je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Opozarja na prakso delovnega sodišča opr. št. I Pd 53/2021. Dogovor je ničen, saj je delodajalec kot strokovnjak s svojo računovodsko službo prostovoljno izplačal plače, ne da bi si pridržal pravico to zahtevati nazaj. Sodišče je nepravilno odločilo o stroških postopka, saj jih je odmerilo previsoko. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Pravilna je presoja, da je izredna odpoved tožnice prepozna, saj glede na vsebino ravnanj, očitanih v odpovedi, trpinčenju ni mogla biti izpostavljena v času, ko je bila v bolniškem staležu. Ker psihične težave po ugotovitvah sodnega izvedenca niso bile posledica zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu, je pravilna presoja sodišča, da vzročna zveza med zatrjevanim trpinčenjem in škodo ni dokazana. Ugotovitve izvedenca so jasne, tožnica pa imenovanja drugega izvedenca ni predlagala. Sodišče se v zvezi z očitanimi ravnanji A. A. ni oprlo le na njeno izpoved, ampak je upoštevalo tudi izpovedi drugih prič. Ugotovitve ničnosti dogovora tožnica ni zahtevala, v postopku pa je podala nekonkretizirane navedbe o razlogih za ničnost, saj se je le sklicevala na odločitev Vrhovnega sodišča RS. Sodišče je pravilno zavrnilo v pritožbi izpostavljene dokazne predloge, B. B. pa je zaslišalo. Pravilno je tudi odločilo o stroških postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razen v delu, ki se nanaša na stroške postopka, je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti tožbenih zahtevkov za plačilo odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka, povezanih s tožničino izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ter o utemeljenosti zahtevkov za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja in za plačilo odtegljajev plače.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri pravnem predniku tožene stranke javnem zavodu E.¹ od marca 2002 do avgusta 2017, nazadnje po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 10. 10. 2016 na delovnem mestu strokovni sodelavec VI v PE F. Dne 25. 8. 2017 je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ker ji tožena stranka ni zagotovila varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom ZDR-1.

8Sodišče prve stopnje je tožbena zahtevka za odpravnino in odškodnino namesto odpovednega roka, ki imata podlago v tretjem odstavku 111. člena ZDR-1, zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožnica izredno odpoved podala prepozno glede na določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1, torej po izteku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje (ki ji pritožba konkretizirano ne nasprotuje) je tožnica toženi stranki v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala naslednja ravnanja trpinčenja: nezagotavljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, nezagotavljanje primernega delovnega okolja v smislu primerne pisarne z ustrezno svetlobo, temperaturo in bližnjimi sanitarijami, ki niso namenjene zunanjim obiskovalcem, zavajanje s strani direktorice, da se bodo zadeve ustrezno uredile in da razume njeno situacijo, degradiranje na nivo vratarja, ignoriranje opozoril glede neprimernih razmer v okviru delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica navedenim ravnanjem trpinčenja – ki so vsebinsko vezana na (ne)izvajanje delovnih nalog po pogodbi o zaposlitvi, na (neustrezno) delovno okolje ter na odnos med tožnico in nadrejeno direktorico – ni mogla biti izpostavljena v času bolniškega staleža (ta je trajal od 3. 5. 2017 dalje), ko se je nahajala doma in je bila izven delovnega okolja, na delovno mesto ni hodila, delovnih nalog ni opravljala in ni bila v stiku z direktorico. Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 44/2020, na katero opozarja pritožba, se nanaša na vsebinsko drugačna ravnanja trpinčenja, zato ta sodba ni relevantna za obravnavani primer.²

9Ne glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je 30-dnevni rok za podajo odpovedi v skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 pričel teči z nastopom bolniškega staleža tožnice. Drugi odstavek 111. člena ZDR-1 (ta člen ureja izredno odpoved delavca) določa, da mora delavec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo ter da lahko delavec, če delodajalec v roku treh delovnih dni po prejemu pisnega opomina ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Drugi odstavek 111. člena ZDR-1 glede teka roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca predstavlja konkretizacijo drugega odstavka 109. člena ZDR-1 in ga je treba razlagati tako, da delavec šele s potekom roka, v katerem mora delodajalec izpolniti svojo obveznost oziroma odpraviti kršitev, ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in šele tedaj prične teči 30-dnevni rok za izredno odpoved. Eden od pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca je namreč tudi neizpolnitev obveznosti oziroma neodprava kršitve s strani delodajalca,³ zato ni mogoče šteti, da delavec ugotovi razlog za izredno odpoved, preden delodajalcu poteče rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve pravic delavca.⁴ Takšno stališče potrjuje tudi primerjava s preteklo ureditvijo v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji).⁵

10Navedeno zmotno materialnopravno stališče glede začetka teka roka za izredno odpoved pa na pravilnost odločitve o zahtevku za odpravnino in odškodnino namesto odpovednega roka ne vpliva, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so neutemeljeni očitki trpinčenja, ki izhajajo iz izredne odpovedi (in ki jih je povzela tudi pritožba). Tožnica namreč s pritožbenimi navedbami, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe, pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z očitki trpinčenja ni uspela izpodbiti. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi se sodišče prve stopnje moralo pri presoji pravočasnosti odpovedi opredeliti do razlogov za nastop bolniškega staleža tožnice. To dejstvo za presojo pravočasnosti odpovedi ni odločilno, zato ga sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni bilo dolžno ugotavljati.

11Sodišče prve stopnje je presodilo, da trpinčenje na delovnem mestu kot ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 7. člena ZDR-1), predstavlja neprimeren odnos nadrejenega G. G. (vršilca dolžnosti direktorja tožene stranke od oktobra 2012 do maja 2016) do tožnice. Ugotovilo je, da je slednji na tožnico ob treh dogodkih neprimerno dolgo vpil nanjo in jo žalil. Ostali očitki, ki jih tožnica pripisuje G. G. (neutemeljena sprememba delovnega časa iz petdnevnega v šestdnevni delovni teden v letu 2014, selitev v neprimerno delovno okolje v letu 2016 ter premalo zadolžitev tožnice v letu 2015 oziroma odvzemanje zadolžitev in delovnih nalog v letu 2016), po presoji sodišča prve stopnje ne pomenijo trpinčenja. Tako je sodišče prve stopnje presodilo tudi glede vseh ravnanj, ki jih tožnica očita A. A. (direktorici tožene stranke od maja 2016 do 2019), in sicer: ukrepanje v nasprotju z dogovorom o spremembi delovnika v letu 2016, zavajanje z obljubami k izboljšanju delovnega okolja v letu 2016, ignoriranje, nezagotavljanje dela, izolacija od informacij in neutemeljeno vztrajanje pri šestdnevnem delovnem tednu v letu 2017.

12Pritožba ne nasprotuje niti dejanskim niti pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da nekatera (tj. zgoraj navedena) ravnanja G. G. ne predstavljajo trpinčenja na delovnem mestu. V zvezi z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na očitana ravnanja A. A., pa pritožba neutemeljeno in zgolj pavšalno navaja, da "se z njimi ne strinja, ker so ugotovitve napačne". S takšnim, zgolj pavšalnim nasprotovanjem ugotovljenemu dejanskemu stanju pritožba ne more uspeti. Tudi pritožbena navedba, da je neverjetna ugotovitev sodišča prve stopnje, da A. A. ni vedela za neprimerno delovno okolje tožnice, ne zadostuje za dvom v pravilnost te prvostopenjske ugotovitve, saj pritožba na izpostavlja nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo nasprotno. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi bilo tožničino delovno okolje neprimerno in da je direktorico na to opozorila, kot neutemeljeno navaja pritožba, zato očitano nasprotje v razlogih sodbe ni podano. Ne drži pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na izpoved A. A., saj je dejanske ugotovitve gradilo tudi na izpovedih drugih prič (H. H., I. I. in J. J.), ki so izpovedale skladno z zakonito zastopnico. Pritožbena navedba, da je slednja kot pravnica "točno vedela, kako pridobiti naklonjenost sodnika", pa ne predstavlja uveljavljanja upoštevnega razloga za dvom v verodostojnost izpovedi priče.

13Kot izpostavlja sodišče prve stopnje, je tožnica odškodninski zahtevek za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja vezala le na ravnanja G. G. in A. A., in sicer izrecno le na obdobje od leta 2013 do avgusta 2017 (ko je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi), čeprav je opisala tudi ravnanja K. K. (direktorja tožene stranke od leta 2009 do leta 2012) pred tem obdobjem. Tožnica je izrecno navedla, da je opis dogajanja v obdobju direktorja K. K. podala zgolj z namenom prikaza ozadja dogodkov in da trpinčenje na delovnem mestu predstavljajo ravnanja, ki so se pričela v letu 2013 (kot prvi dogodek trpinčenja izpostavlja sestanek pri v. d. direktorja G. G. zaradi zamujanja na delo v jeseni 2013). Sodišče prve stopnje zato pravilno ni ugotavljalo (ne)obstoja in (ne)dopustnosti ravnanj v letih 2011 in 2012 ter pravilno ni ugotavljalo, ali je tožničino zdravstveno stanje posledica teh ravnanj.

14Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek zavrnilo zaradi neobstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti izpolnjene kumulativno za nastanek odškodninske obveznosti. Pritožba neutemeljeno nasprotuje prvostopenjskemu zaključku, da očitana ravnanja trpinčenja niso vzrok za tožničine psihične težave in odsotnost tožnice z dela v času bolniškega staleža in s tem za vtoževano premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki je pojasnil, da ponavljajoča se depresivna motnja, za katero trpi tožnica, ni nastala v posledici zatrjevanih dejanj trpinčenja, saj ta psihična motnja ni vezana na izpostavitev stresorjem; izpostavitev stresorjem po mnenju izvedenca ni niti zadosten niti potreben razlog za nastanek te motnje. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi sodišče prve stopnje moralo imenovati novega izvedenca psihiatrične stroke. Glede na to, da tožnica tega ni predlagala, v mnenju postavljenega izvedenca pa ni bilo nasprotij ali nepravilnosti in tudi ni porajalo utemeljen dvom v pravilnost mnenja, niso bili izpolnjeni pogoji iz 254. člena ZPP za imenovanje drugega izvedenca. Pritožba navaja, da imenovani izvedenec na vprašanja tožničine pooblaščenke ni znal podati povsem jasnih in enoznačnih odgovorov oziroma da so bili ti takšni, da so lahko imeli več pomenov. Ker teh navedb pritožba dodatno ne konkretizira in ker iz zapisnika zaslišanja izvedenca na naroku za glavno obravnavo dne 16. 8. 2021 ni razvidno, da na vprašanja ne bi odgovoril ali da bi bili odgovori nejasni oziroma nerazumljivi, pritožbene navedbe niso utemeljene.

15V zvezi z dogodkom v aprilu 2014 je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve sodbe sicer res zapisalo, da je "poklonilo vero tožnici, ki je podrobno in prepričljivo opisala neprimerno vedenje G. G. ter kako se je v posledici dogodka psihično zlomila in nastopila bolniški stalež", kar bi se lahko zdelo v nasprotju s prvostopenjskim zaključkom, da bolniški stalež tožnice ni posledica dogodkov na delovnem mestu. Vendar se razlogi v 17. točki obrazložitve sodbe nanašajo na presojo protipravnosti ravnanja, v zvezi s katero se je sodišče prve stopnje oprlo (med drugim) na izpoved tožnice, in ne na presojo vzročne zveze, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljijo v nadaljevanju (20. in 21. točka obrazložitve sodbe) z izvedenskim mnenjem. Sicer pa je sodišče prve stopnje presodilo – tožnica pa tej presoji v pritožbi ne nasprotuje – da so ob vložitvi tožbe zastarale razlike v plači zaradi bolniškega staleža, nastale pred 5. 10. 2015, torej tudi terjatev iz naslova nižje plače za mesec april 2014, zato je odločitev, da se ta zahtevek zavrne, v vsakem primeru pravilna.

16Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da bi bilo glede na ugotovitve izvedenca mogoče, da so psihične težave tožnice nastale zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu. Vzročna zveza kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti mora biti ugotovljena s stopnjo zadostne verjetnosti,⁶ kar pomeni, da je treba ugotoviti, da je verjetneje, da je škoda nastala zaradi ugotovljenega protipravnega ravnanja povzročitelja škode, kot da ni. Zgolj ugotovitev, da je mogoče, da je škoda posledica določenega protipravnega ravnanja, ne zadošča za zaključek o obstoju vzročne zveze in s tem odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker izvedenec v konkretnem primeru ni ugotovil, da bi bila tožničina psihična motnja (verjetna) posledica dogajanja v službi, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da vzročna zveza ni dokazana. Pritožba izpostavlja še prvostopenjsko ugotovitev, da obravnavani dogodki niso bili tako hudo stresogeni, da bi mogli povzročiti kakšno psihično motnjo, nedvomno pa so povzročili psihični stres in je tožnica to lahko doživljala kot povečano anksioznost in ob tem duševno trpela. Ker hkrati ne pove, zakaj izpostavlja to ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju, pritožbeno sodišče nanjo ne more odgovoriti, saj bi sicer dalo pritožbenim navedbam pomen, ki iz njih ne izhaja. Tožnica neutemeljeno opozarja na dejstvo, da so se njene psihične težave pojavile v letu 2012, ko je imela prvič večje težave z delodajalcem, saj je sama zatrjevala, da je do prvih ravnanj trpinčenja prišlo šele v letu 2013.⁷ Ker je sodišče prve stopnje odškodninske zahtevke zavrnilo, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je prisojena odškodnina prenizka.

17Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati dr. B. B., saj je to pričo zaslišalo na naroku dne 14. 5. 2020 (kot je navedlo v 3. točki obrazložitve sodbe). Pravilno pa ni zaslišalo dr. C. C., saj je ta dokazni predlog tožnica podala v vlogi z dne 2. 9. 2020 po prvem naroku za glavno obravnavo 20. 5. 2019, poleg tega pa tudi ni navedla, o čem naj bi ta priča izpovedala (236. člen ZPP). Prepozen je bil tudi dokazni predlog za zaslišanje tožničinega moža D. D., ki je bil podan v isti vlogi; poleg tega obsega škode, v zvezi s čimer je bil ta predlog podan, glede na to, da niso izpolnjene vse ostale predpostavke odškodninske odgovornosti, ni bilo treba ugotavljati.

18Pravilna je odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odtegljajev plače, do katerih je prišlo zaradi sklenjenega dogovora s toženo stranko na podlagi četrtega odstavka 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji.). Sodišče prve stopnje ga je zavrnilo, ker je ugotovilo, da dogovor ni ničen, kot je trdila tožnica. V skladu s prvim odstavkom 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Navedbe sodišča prve stopnje, da tožnica zatrjuje, da je dogovor ničen, in da ugotovitve ničnosti ne uveljavlja, niso nasprotujoče, kot očita pritožba. Eno je zatrjevanje, da je pogodba nična in navajanje razlogov za takšno trditev, drugo pa je uveljavljanje tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe. Tožnica je trdila, da je dogovor s toženo stranko z dne 10. 10. 2016 ničen.⁸ Tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti ni postavila. Tega ji tudi ni bilo treba storiti, saj se ničnost ugotavlja kot predhodno vprašanje pri odločanju o dajatvenem zahtevku, v konkretnem primeru o plačilu odtegljajev plače na podlagi dogovora. Po zaključku pritožbenega sodišča je pravilna prvostopenjska presoja, da razlogi za ničnost dogovora niso podani. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje kot edini razlog za ničnost dogovora navajala sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 256/2016, v kateri je bilo zavzeto stališče, da delavec ni dolžan vrniti preveč izplačanih plač. Vendar pa v citiranem revizijskem primeru, drugače kot v obravnavanem sporu, med delavcem in delodajalcem ni bil sklenjen dogovor o vračilu preveč plačanih plač. Tak dogovor ni ničen zgolj zato, ker delavci, ki ga niso sklenili, plač niso dolžni vrniti. Nasprotno, dogovor je celo zakonsko izrecno predviden. Iz dogovora med strankama je tudi razvidno, da je tožena stranka spoštovala omejitev višine vračila iz petega odstavka 3.a člena ZSPJS. Ker odločitve sodišč prve stopnje ne predstavljajo sodne prakse in jih pritožbeno sodišče pri odločanju ni dolžno upoštevati, se pritožba neutemeljeno sklicuje na prvostopenjsko odločbo opr. št. I Pd 53/2021.⁹ Pritožbena navedba, da je dogovor ničen, ker je tožena stranka kot strokovnjak s svojo računovodsko službo prostovoljno izplačala plače, ne da bi si pridržala pravico to zahtevati nazaj, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

19Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki napačno priznalo strošek za odsotnost iz pisarne pooblaščenca tožene stranke zaradi potovanja na naroke (četrti odstavek 6. člena Odvetniške tarife – OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) v skupni višini 1.080 točk in njegovo kilometrino (10. člen OT) v skupnem znesku 732,60 EUR. Glede na to, da ima tožena stranka sedež v L., sodišče prve stopnje pa v Kopru, navedeni stroški pooblaščenca iz Ljubljane niso potrebni stroški postopka po določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.¹⁰ Po izračunu pritožbenega sodišča tako priznani stroški tožene stranke znašajo skupaj za vse odvetniške storitve 9.756,50 točk, kar skupaj z DDV in stroški prič¹¹ znaša 7.340,52 EUR. Tožnica, ki v tem sporu ni uspela, je tako toženi stranki dolžna povrniti le navedeni znesek stroškov postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo v odločitvi o stroških postopka (5. alineja 358. člena ZPP).

20V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ugotovilo je namreč, da ne obstojijo niti s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

21Tožnica je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu stranske terjatve, zato krije sama svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Javni zavod E. se je 3. 9. 2018 statusno preoblikoval v toženo stranko.
² V citirani zadevi so sodišča ugotovila, da je bil delavec trpinčen z naslednjimi ravnanji: prepoved udeležbe na dogodku; zavračanje prošenj za razgovor; sporočilo, da se z delavcem komunicira samo pisno in prek njegovega predstojnika; ob opozorilu na nižje dohodke je bilo delavcu odgovorjeno, da naj se zanima za premestitev in da drugih pravic nima; napoved premestitve zaradi vložitve kazenske ovadbe; izključenost iz enakomerne delitve prispevkov; prepoved, da v kazenskem postopku sodeluje brez soglasja nadrejenega; premestitev v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi; ukinitev finančne pomoči; nov sklep o premestitvi z zahtevo, da prekine delovno razmerje v petih dneh; prepozno izplačilo plač itd.
³ Tako tudi sodna praksa; glej odločbe pritožbenega in revizijskega sodišča opr. št. VIII Ips 47/2016, Pdp 583/2018, Pdp 954/2018 in Pdp 44/2020.
⁴ Tako tudi I. Robnik v Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, leto 2022, komentar k 111. členu, str. 696.
⁵ Z novelo ZDR-A (Ur. l. RS, št. 103/2007) je bil v 112. členu (ki je urejal izredno odpoved delavca), dodan nov tretji odstavek, ki je določal, da 30‑dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR (ki ureja izredno odpoved na splošno – op. sodišča) začne teči, ko poteče osemdnevni rok iz prvega odstavka tega člena in delodajalec ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve.
⁶ N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, leto 2003, komentar k 131. členu, stran 707 – 713. Enako sodna praksa, prim. II Ips 113/2019, II Cp 2569/2017 idr.
⁷ Posledično je sodišče prve stopnje tudi pravilno zapisalo, da psihične težave tožnice pred letom 2013 niso povezane z dogodki na delovnem mestu.
⁸ Zato je brezpredmetna pritožbena navedba, da na ničnost pogodbe sodišče pazi po uradni dolžnosti (92. člen OZ).
⁹ Ta prvostopenjska odločba, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 182/2022, se tudi po vsebini nanaša na drugo pravno situacijo – na ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi, ker je ta v nasprotju z omejitvami iz odločbe o invalidnosti.
¹⁰ Prim. odločbe pritožbenih sodišč opr. št. Pdp 264/2019, Pdp 442/2019, Pdp 566/2019, Pdp 407/2020, Pdp 325/2020, II Cp 1644/2019, I Cpg 241/2021, I Cp 1446/2021 idr.
¹¹ Ti skupaj znašajo 198,76 EUR.