3.a člen ZSPJS

Vprašanje uporabe določbe 3.a člena ZSPJS (ki ureja le način uveljavljanja vrnitve napačno določene in izplačane plače in ni podlaga za delavčevo obveznost) ne more biti relevantno, saj ne gre za primer, ko bi bila toženki v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, in kolektivnimi pogodbami plača napačno določena in izplačana. Če je dejansko prišlo do računalniške (ali računske) pomote, tožeči stranki ni mogoče očitati, da je toženki izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna.

Tožnik zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi mu jo povzročila toženka kot zakonodajalec (in ne kot delodajalec), s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Zahtevek s takšno utemeljitvijo ne sodi v okvir varstva pravic javnega uslužbenca in funkcionarja po desetem odstavku 3.a člena ZSPJS. V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih, temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

V obravnavani zadevi iz tožbenih navedb, ki so odločilne za presojo o prisojnosti (drugi odstavek 17. člena ZPP), izhaja, da tožnica ne zahteva izpolnitve toženkine obveznosti iz službenega razmerja z njo (drugi odstavek 1. člena ter 4.a člen ZSS), temveč zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi ji jo povzročila toženka kot zakonodajalec, s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Tožnica tako uveljavlja odškodninsko odgovornost države zaradi zakonodajne protipravnosti. V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih (kot specializiranega sodišča), temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Zmotno je stališče pritožbe o nedopustnosti tožbe oziroma neutemeljenosti stroškovnega zahtevka, ker je tožnica podpisala Sporazum z dne 10. 10. 2022 (v katerem sta stranki ugotovili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da stranki sporazuma nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja), s čimer naj bi prenehala tudi terjatev za povračilo stroška zahteve z dne 23. 9. 2022. Ta terjatev je nastala v času delovnega razmerja pri toženki, Sporazum (ki je bil ravno tako sklenjen v času delovnega razmerja) pa je izrecno ne omenja. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024 poudarilo, da ni razlike med zapadlimi in nezapadlimi terjatvami, ki pripadajo delavcu v času trajanja delovnega razmerja. Zato odpoved delavca terjatvam iz delovnega razmerja ves čas, ko je delavec v delovnem razmerju oziroma v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna. Glede na obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da terjatev tožnice ni prenehala s podpisom Sporazuma. Tožnica je z zahtevo za odpravo kršitev od toženke med drugim zahtevala, da jo ob upoštevanju napredovanj uvrsti v višji

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da napačen vnos cene vozovnice v aplikacijo predstavlja pomoto, zaradi katere je prišlo do pomotnega obračuna in preplačila stroškov prevoza na delo in z dela tožencu. Kot pomotno plačilo nedolga, ki utemeljuje zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, se lahko upošteva tudi plačilo, do katerega je prišlo zaradi nepravilnega vnosa v računalniško aplikacijo, pri čemer vprašanje (ne)skrbnosti tožničinih zaposlenih ne omogoča zaključka o privolitvi tožnice v plačilo nedolga. Glede vračanja glavne stvari je lahko vprašanje poštene pridobitve ter porabe relevantno zlasti v zvezi z uporabo 195. člena OZ, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku, za kar pa v obravnavani zadevi, ki se nanaša na vračilo prejetega iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela, ne gre.

Upravno sodišče je že odločalo o vprašanju, ali je zoper zapisnik inšpektorja za plače v javnem sektorju iz 43.b člena ZSPJS dopusten upravni spor, in presodilo, da tožba v takšnem primeru ni dopustna. Smiselno enako stališče, t. j. da v primeru zapisnika in odločitve ministra o ugovoru iz 43.b člena ZSPJS ne gre za upravna akta oziroma akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu, izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 100/2016 z dne 19. 4. 2017. Ker gre v obravnavani zadevi za enak primer, sodišče ugotavlja, da tožba zoper zapisnik o izvajanju ukrepov v zvezi z odločitvijo o ugovoru ni dopustna.

3. in 3a. člen ZSPJS urejata ravnanje v primeru ugotovitve neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma v sklepu. Sklep toženke z dne 8. 5. 2007, ki ga izpostavlja pritožba, določa le premestitev tožnice z dnem 1. 4. 2007. Ker ne določa plače, v zvezi s tem sklepom sploh ni mogoče ugotoviti neskladnosti določb o plači v smislu citiranih členov ZSPJS. Z določbama 3. in 3a. člena ZSPJS v nobenem primeru tudi ni mogoče sanirati nezakonitosti pri določitvi plače, ki bi nastale pred 1. 7. 2005, t. j. pred uveljavitvijo ZSPJS-D.

Tožnici, ki ima le višješolsko izobrazbo in ki ji z odločbo ministra naziv višjega svetovalca ni bil nikoli podeljen, tega naziva in nanj navezujoče plače ni mogoče priznati.

Tožnica je toženki poslala dve obvestili, s katerima jo je obvestila o uporabi nepravilne formule za obračun nadomestila plač in normiranega števila ur, o višini preplačila in ji predlagala podpis izjave o povračilu preplačila z odtegljaji od plače, toženka pa je v odgovoru na tožbo priznala, da je obe obvestili prejela, torej je bila s terjatvijo in načinom njene poravnave seznanjena. Z obvestilom z dne 1. 12. 2021 je bila opozorjena tudi na možnost pričetka sodnega postopka zaradi izterjave terjatve. Toženka je dolg poravnala 7. 7. 2022, kar je po vložitvi tožbe.

Drugi odstavek 111. člena ZDR-1 glede teka roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca predstavlja konkretizacijo drugega odstavka 109. člena ZDR-1 in ga je treba razlagati tako, da delavec šele s potekom roka, v katerem mora delodajalec izpolniti svojo obveznost oziroma odpraviti kršitev, ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in šele tedaj prične teči 30-dnevni rok za izredno odpoved. Eden od pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca je namreč tudi neizpolnitev obveznosti oziroma neodprava kršitve s strani delodajalca, zato ni mogoče šteti, da delavec ugotovi razlog za izredno odpoved, preden delodajalcu poteče rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve pravic delavca. Zgolj ugotovitev, da je mogoče, da je škoda posledica določenega protipravnega ravnanja, ne zadošča za zaključek o obstoju vzročne zveze in s tem odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker izvedenec v konkretnem primeru ni ugotovil, da bi bila tožničina psihična motnja (verjetna) posledica dogajanja v službi, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da vzročna zveza ni dokazana. Pravilna je odločitev o tožbenem zahtevku za pl

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da so bile zatrjevane nezakonitosti, zaradi katerih naj bi bila po mnenju pritožbe tožnica prikrajšana v plači za dva plačna razreda, že predmet pravnomočne sodne odločitve. Med strankama je bilo pravnomočno končanih več sodnih sporov v zvezi s pravilnostjo plače, kot bistvenega pa je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010, v katerem so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 in aneksa št. 1 k tej pogodbi z dne 30. 9. 2008, ter za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto referent III z osnovnim 19. plačnim razredom, z vsemi napredovanji pa s 24. plačnim razredom.

Pritožba utemeljeno očita, da razlogi sodišča prve stopnje o pristranskosti komisije pomenijo odločanje izven trditvene podlage (kršitev prvega odstavka 7. člena in 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Tožnica namreč ni zatrjevala pristranskosti komisije z dejstvi, na katerih temelji izpodbijana sodba. Pritožba pravilno navaja, da so prvostopenjski razlogi, zaradi katerih je sodišče sklep z dne 23. 12. 2020 razveljavilo, napačni tudi z materialnopravnega vidika. ZDR-1, ki obvezuje toženca glede uveljavljanja pravic delavcev, v 200. členu predvideva le, da o uveljavljanem varstvu odloča delodajalec (oziroma v tem primeru komisija, ki jo je imenovala direktorica v okviru svojih pristojnosti). Posebnih zahtev za nepristranskost odločevalca ne predpisuje, zlasti ne v smislu razlogov, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje.

Pritožba zmotno meni, da mora tožena stranka zaposlenemu, ki je razporejen v naziv brez možnosti napredovanja, v nasprotju z Uredbo določiti za 5 plačnih razredov višje izhodiščne plače. Tega drugi odstavek 16. člena ZSPJS ne določa, niti ni iz besedila člena ali zakonodajnega gradiva povzeti, da je namen člena v tem, da se Uredbe ne upošteva. Nasprotno, namen določbe je ravno nasproten, in sicer v tem, da lahko tudi javni uslužbenci, ki ne morejo napredovati v naziv, kljub temu napredujejo v plačnih razredih, in s tem tudi brez napredovanja v naziv dosežejo višjo plačo, medtem ko javni uslužbenci, ki delajo na delovnih mestih, kjer je takšno napredovanje mogoče, po doseženih petih napredovanjih ne morejo več napredovati v plačnem razredu (saj imajo možnost napredovanja v naziv).

Obravnavni primer je pomemben ne le zaradi prikaza načina poračuna, ampak tudi zaradi upoštevanja pomembne okoliščine, da je poračun možno izvesti šele po tem, ko je znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ta postane znan šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljen obstoj delovnega razmerja, oziroma natančneje - po tem, ko je znana obveznost plačila davkov in prispevkov in je posledično znan neto prejemek iz delovnega razmerja kot relevanten znesek za poračun z zneski, ki so bili plačani po civilni pogodbi. Glede temelja je posebej pomemben datum pravnomočnosti izvršene sodbe, tj. 30. 5. 2019, ker se šteje, da je s tem dnem odpadla prejšnja civilna podlaga razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče torej izraža strinjanje s tožnico oziroma sodiščem prve stopnje, da je za odločitev v sporu ključen tretji odstavek 190. člena OZ, po katerem nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Z dnem pravnomočnosti sodbe je bila za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 pravno zavezujoče vzpostavljena delovnopravna narava razmerja med strankama, odpadla pa je dotedanja civilnopravna narava. Posledično je za tožnico nastopil

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka v trenutku sklepanja pogodbe o zaposlitvi z določenim 48. plačnim razredom za delovno mesto direktorice javnega zavoda z delodajalcem (javnim zavodom), ki ga je zastopal predsednik sveta zavoda, nastopala kot delavka, in ne v okviru svoje poslovodne funkcije v zavodu. Toženka pri sklepanju svoje pogodbe o zaposlitvi namreč ni mogla nastopati v dvojni vlogi, torej da bi sklepala pogodbo o zaposlitvi sama s seboj kot javna uslužbenka na eni strani in kot delodajalka oziroma oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, na drugi strani. Pravice in dolžnosti delodajalca je v obravnavanem primeru izvrševal svet zavoda oziroma v njegovem imenu predsednik sveta zavoda in ne toženka, zato ne more biti podana njena odškodninska odgovornost na podlagi enajstega odstavka 3.a člena ZSPJS. Toženka za vtoževana izplačila iz naslova delovne uspešnosti ni imela pravnega temelja. Sklepi sveta zavoda namreč sploh ne morejo predstavljati zakonite pravne podlage za sporna izplačila dela plače iz naslova redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, saj glede na določbi tretjega odstavka 7. člena Ur

V skladu s tretjim odstavkom 3. tretjega člena ZSPJS se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Peti odstavek 3. člena ZSPJS pa določa, da se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.

Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo plačilo za dejansko opravljeno delo glede delovnega mesta socialna oskrbovalka II, četudi je formalno zasedala delovno mesto socialna oskrbovalka III. Po pravilnem opozorilu pritožbe ni odločilno sklicevanje sodišča na 3. in 3.a člen ZSPJS, saj vprašanje spora ni, ali je bila tožnici v pogodbi o zaposlitvi plača za delovno mesto socialna oskrbovalka III določena v skladu s predpisi, ampak ali je tožnica opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta socialna oskrbovalka II.