7. člen ZDR-1

Dokazni postopek ni potrdil trpinčenja (nedopustnih ravnanj) s strani A.A. in B.B. Ker toženki ni mogoče očitati opustitve skrbnosti in nezagotovitve ustreznega varnega delovnega okolja tožnici, se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja že prve predpostavke odškodninske odgovornosti ni bilo dolžno opredeljevati do ostalih predpostavk, tudi ne do vzročne zveze.

Presoja, kdaj gre za graje vredno ravnanje oziroma diskriminacijo je objektivna, tj. kaj po splošnih družbenih merilih šteje za takšno ravnanje. Zato ne zadošča, kako je takšno ravnanje subjektivno doumel tožnik, kar izpostavlja v pritožbi s tem, ko navaja, da je komandirjevo izjavo razumel, da je pomen sindikalnega zaupnika z njegovim nastopom izničen. Prav tako je za presojo trpinčenja oziroma diskriminacije tožnika nebistveno, kakšen je bil odnos komandirja A.A. do svojih (ostalih) podrejenih. Presoja se namreč nanaša le na posameznega delavca, tj. tistega, ki v konkretnem sporu zatrjuje, da je takšno ravnanje usmerjeno zoper njega oziroma da je deležen neenake obravnave.

Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), tožnik pa je s tožbenim zahtevkom uveljavljal le pravice, ki so izhajale iz zatrjevane nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem okviru je obstoj delovnega razmerja jasno vtoževal od poteka odpovednega roka dalje. Tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas sklenjenega civilnopravnega razmerja ni postavil, zato v pritožbi zmotno navaja, da bi morebitno nerazumljivost tovrstnega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo odpraviti z uporabo 108. člena ZPP. Iz zakonske ureditve izhaja, da je poskusno delo delovno razmerje (načeloma) za nedoločen čas s pogojem, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi (prvi odstavek 125. člena ZDR-1). Iz tega je razvidno, da se poskusno delo lahko opravlja le v delovnem razmerju in ga ni mogoče dogovoriti za druge oblike opravljanja dela. Namenjeno je preverjanju, ali delavec ustreza pričakovanjem delodajalca, ki jih ta oblikuje glede na zahteve delovnega mesta, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma ali ustreza pričakovanjem tudi glede ostalih lastnosti, ki kažejo na ustrezno izvrševanje pravic in obv

Glede vsakega posamičnega ravnanja, ki ga je tožnica izpostavila kot trpinčenje, in tudi glede presoje vseh teh ravnanj kot celote je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo jasne in podrobne odločilne razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da tožnica ni bila trpinčena. Izpodbijano sodbo je zato mogoče preizkusiti.

Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. V primerih koriščenja izravnalnih ur gre le za uravnavanje presežkov ur z namenom nepreseganja 40 ur na teden. Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se torej vzpostavlja le povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih delovnih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnavajo v obliki odsotnosti. Izravnava v obliki zagotavljanja prostih ur (oziroma počitka) tako pomeni, da delavec ne dela in nima delovnih obveznosti. Te ure, ki so dejansko le obračunske ure za evidence, je zato treba glede na stališče Vrhovnega sodišča šteti kot čas počitka. Če delavec v referenčnem obdobju koristi izravnalne ure in v tem času ne dela ter nima delovni

Preverjanja toženke so se nanašala na urejanje formalne dokumentacije (bolniški listi, skladnost z odločbami ZZZS in roki), kar je bilo za toženko pomembno tudi z vidika organizacije delovnega procesa in refundacij. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo listinsko dokumentacijo (pozivi, komunikacija, evidenca manjkajočih ali neusklajenih bolniških listov) ter izpoved priče iz računovodstva in zakonitega zastopnika toženke. Takšno ravnanje delodajalca, ki je usmerjeno v ureditev statusa odsotnosti in v zagotovitev nemotenega delovnega procesa, samo po sebi ne predstavlja diskriminacije ali trpinčenja. Zgolj dvom zakonitega zastopnika toženke v utemeljenost bolniške odsotnosti pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja vplivanja na tožničino bolniško odsotnost, še manj pa trpinčenje, še zlasti zato, ker je izhajal iz upravičenih pomislekov in pri tem ni ravnal diskriminatorno. Ni šlo za ravnanja, usmerjena proti tožnici kot osebi, temveč za ravnanja, povezana z ureditvijo njene odsotnosti z dela in z uveljavljanjem zakonskih upravičenj delodajalca.

Zavzemanje tožnice, da bi bilo treba upoštevati kot datum začetka teka 30-dnevnega roka za vložitev tožbe dan, ko je na pošti prevzela drugi izvod odpovedi, ni utemeljeno. Rok teče od takrat, ko je odpoved pravilno vročena, in ne od dne dejanske seznanitve z njeno vsebino. V primeru vročanja pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistveno, kdaj je bilo stranki puščeno obvestilo o prispeli pošti (v konkretni zadevi je bilo to 29. 1. 2024), kar je razvidno iz vročilnice, ki ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Če stranka v roku 15 dni od obvestila pisanja ne prevzame, nastopi fikcija z iztekom zadnjega dne tega roka (v konkretnem primeru je to 13. 2. 2024), za tek roka pa ni pomembno, ali in kdaj je bila pošiljka puščena v hišnem predalčniku naslovnika. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vsako posamezno ravnanje toženke, ki ga je tožnica štela za diskriminacijo, spolno nadlegovanje oziroma dejanje trpinčenja na delovnem mestu, nobeden od tožničinih očitkov pa se po izvedenem dokaznem postopku ni izkazal za utemeljenega.

Delodajalec se lahko odloči za reorganizacijo tudi ob dobrih poslovnih rezultatih, zato niso bistvene pritožbene navedbe o višjih prihodkih v letu 2022. Gre za legitimno poslovno odločitev toženke, posledica katere je bila tudi dodelitev v pritožbi izpostavljenih dodatnih pooblastil A. A., ki jih ta prej ni imel. Spremembe v organizaciji poslovanja se niso nanašale le na tožnika, predvsem pa niso bile izvedene z namenom njegovega trpinčenja. Večina predloženih elektronskih sporočil je brez konteksta, nekatera pa sploh niso bila naslovljena na tožnika in tako že pojmovno ne morejo predstavljati trpinčenja tožnika; sporočila pa se nanašajo na delo oziroma gre za kritiko dela in objektivno gledano niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Četudi toženkin način komunikacije (npr. v pritožbi izpostavljeno pošiljanje jeznih in žalostnih čustvenčkov) morda ni najbolj običajen v poslovnem svetu, pa ta še ne predstavlja trpinčenja. Kot že obrazloženo, se je pri toženki zamenjal lastnik in vodstvo, ki je imelo druge prioritete in drug način dela kot prejšnje in je ob ugotovljenih slabših poslovnih rezultatih s tovrstno komunikacijo želelo vzpodbuditi (tudi) tožnika k boljše

Odreditve čiščenja sanitarij, nošenja pnevmatik v oktobru 2021, štetja kovic iz originalno zaprte embalaže toženka že v trditvah ni zanikala. Vse navedeno dokazuje, da so ravnanja, ki jih je tožnik očital kot trpinčenje, nedvomno izhajala iz sfere toženke. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega razloga po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, mu je utemeljeno prisodilo odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (tretji odstavek 111. člena ZDR-1).

Tožnik je bil izpostavljen ravnanjem s strani E. E. in B. B., ki so ponavljajoča se, sistematična in očitno negativna ter graje vredna, in sicer odvzemu predmeta, neprimerni komunikaciji v zvezi z bolniškim staležem ter širjenju neresničnih informacij, objavam na Facebooku in v časopisu F., izjavi predstojnika na sestanku oddelka, odvzemu predavanj, odločanju o somentorstvu. Toženkina odgovornost za škodo temelji na tem, da tožniku ni zagotovila takšnega delovnega okolja, v katerem ne bi bil podvržen trpinčenju, kot odgovornosti za drugega (prvi odstavek 147. člena OZ). Pri tem ni bistveno, ali so bila ravnanja s strani toženke (B. B. in E. E.) storjena z namenom trpinčenja.

Niti 8. člen ZDR-1 niti pravo EU ne dajeta podlage za kaznovalno odškodnino. ZDR-1 ostaja v okvirih klasičnega odškodninskega prava po OZ, saj dikcija 8. člena ZDR‑1, da naj odškodnina odvrača delodajalca od ponovnih kršitev, ne predstavlja posebne in samostojne podlage oziroma kriterija za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru trpinčenja, ki bi zahteval kaj več kot popolno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba dejavnosti, mora delodajalec to urediti v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu. Toženka je dodatek za delovno dobo uredila v internem aktu tako, da so delavci upravičeni do dodatka za delovno dobo, doseženo pri zadnjemu delodajalcu, v višini 0,5 % osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri toženki. Tožnik je bil pri toženki zaposlen manj kot eno leto, kar pomeni, da ni upravičen do dodatka za delovno dobo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo neprerekanim navedbam toženke o času trajanja voženj, razkladanja in nakladanja ter tako ugotovilo število opravljenih ur in s tem tudi nadur. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega trpinčenja ni bil zavrnjen zaradi kratkega obdobja zaposlitve, ampak ker ni bilo ugotovljeno, da bi prihajalo do trpinčenja.

Izredna odpoved je nezakonita, ker ni utemeljen očitek, da je tožnica s prepirom, ki ga je imela dne 12. 10. 2023 in dne 16. 10. 2023, izvajala trpinčenje. Gre za dva dogodka, ki že po naravi stvari glede na četrti odstavek 7. člena ZDR-1 ne morata predstavljati trajajočega, sistematičnega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja, prav tako ni šlo za hujše kršitve delovnih obveznosti po drugi alineji 110. člena ZDR-1.

Kljub prevladujočemu stališču v sodni praksi, da nabor kriterijev za odmero denarnega povračila po določbi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 ni hermetično zaprt in omogoča upoštevanje drugih okoliščin primera, ki bi se izkazale za relevantne, med te po presoji sodišča druge stopnje ne morejo spadati v pritožbi izpostavljene okoliščine tožnikove nesorazmerno visoke plače glede na njegovo izobrazbo, ki naj bi jo direktorju toženke prikrival, kakor tudi ne dejstvo, da naj bi si tožnik sam določal variabilni del plače.

Nadrejeni je s tožnikom res komuniciral in tudi pričakoval odzivnost izven delovnega časa, med dnevnim in tedenskim počitkom, na praznike in druge dela proste dneve ter med letnim dopustom v zvezi z delovnimi nalogami. Vendar pa navedeno ne predstavlja protipravnosti (kot predpostavke odškodninske odgovornosti).

Sodišče prve stopnje je za ugotovljena ravnanja - ukrepe toženke v zvezi z anonimnim pismom - le zaključilo, da predstavljajo trpinčenje, ne da bi navedlo razloge, ki so narekovali takšno presojo. Kot že navedeno, posamezna ravnanja ne pomenijo trpinčenja, zato je bistvena obrazložitev, zakaj kot celota objektivno ustrezajo tej opredelitvi. Navedeno je v izpodbijani sodbi povsem izpadlo, tako da izostanek razlogov o odločilnih dejstvih onemogoča njen pritožbeni preizkus, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub razveljavitvi izpodbijane sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pritožbeno sodišče opozarja na s strani toženke izpostavljeno enostransko presojo (domnevno spornih) ravnanj zgolj na podlagi trditev in dokazov tožnic. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta tožnici s svojimi izpovedmi potrdili njune trditve, ki so se nanašale na osamitev od vodje in ostalih delavk v kadrovski službi (verbalno in s premestitvijo v drugo pisarno), odvzem nekaterih pooblastil za opravljanje dela in prikrito prisilo pri izvedbi poligrafskega testiranja, pri čemer ni dokazno ovrednotilo izpovedi pri

Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala neenako obravnavo, ni pa zatrjevala, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. ZDR-1 (enako 4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo - ZVarD, na katerega se sklicuje pritožba) ugotavljanje diskriminacije in varstva pred njo brez izjeme veže na obstoj osebnih okoliščin.

Toženka s tem, ko je tožniku odrejala lažja opravila, pri čemer pa od druge polovice leta 2016 del, ki bi ustrezalo tožnikovi preostali delovni zmožnosti, ni bilo veliko, tožnika ni trpinčila. Ali je ravnanje delodajalca, za katerega delavec meni, da predstavlja trpinčenje, res nedopustno v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, je stvar pravne presoje sodišča in ni odvisna od subjektivnega doživljanja delavca.