VSL Sodba in sklep I Cp 146/2022

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka razveljavi, v I. in II. točki izreka pa spremeni tako, da se:

1. Zavrže zahtevek, ki se glasi:

„I. Prvo tožena stranka: A. A., EMŠO ... in drugo tožena stranka B. B., EMŠO: ... sta kot darovalca z darilno pogodbo podarila tožeči stranki: C. C., EMŠO: ... kot obdarjencu nepremičnine – stanovanje in sicer:

- posamezen del stavbe ID 0000-2010-2

- posamezen del stavbe ID 0000-2010-3

- posamezen del stavbe ID 0000-2010-4,

vse po priloženem izvedenskem mnenju sodnega izvedenca D. D., sodnega izvedenca za geodezijo, z dne 4. 6. 2021, ki je sestavni del te sodbe, skupaj z vsemi prilogami (ki obsegajo: Elaborat za vpis stavbe v kataster stavb in Elaborat zemljiško katastrske meritve)."

2. Zavrne zahtevek, ki se glasi:

„II. Prvo tožena stranka: Prvo tožena stranka A. A., in drugo tožena stranka B. B. sta dolžni nerazdelno dovoliti izdelavo elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb za številko stavbe 0000-2010, kot tudi sta dolžni dovoliti evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca D. D. sodnega izvedenca za geodezijo, z dne 4. 6. 2021, ki je sestavni del te sodbe, skupaj z vsemi prilogami (ki obsegajo: Elaborat za vpis stavbe v kataster stavb in Elaborat zemljiško katastrske meritve) in nato izstaviti tožeči stranki C. C., zemljiško knjižno listino z zemljiškoknjižnim dovolilom, na podlagi katerega izrecno in brezpogojno dovoljujeta, da se:

a) pri posameznem delu stavbe ID 0000-2010-2 po priloženem izvedenskem mnenju z dne 4. 6. 2021 skupaj z vsemi prilogami,

b) pri posameznem delu stavbe ID 0000-2010-3 po priloženem izvedenskem mnenju z dne 4. 6. 2021 skupaj z vsemi prilogami,

c) pri posameznem delu stavbe ID 0000-2010-4 po priloženem izvedenskem mnenju z dne 4. 6. 2021 skupaj z vsemi prilogami,

dovoli vknjižba lastninske pravice na ime C. C., EMŠO: ... do celote (1/1).

d) pri posameznem delu ID 0000 2010-5, skupni prostori, po priloženem izvedenskem mnenju z dne 4. 6. 2021 skupaj z vsemi prilogami,

e) pri parceli ID parcela 0000 932/1, ki predstavlja zemljišče pod stavbo po priloženem izvedenskem mnenju z dne 4. 6. 2021, skupaj z vsemi prilogami,

dovoli vknjižba lastninske pravice v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov v stavbi ID 0000-2010,

vse v roku 15 dni."

Zadeva se zaradi odločitve o podrednem zahtevku in stroških postopka vrne v obravnavanje pred drugim sodnikom.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je odločilo:

- da sta toženca tožniku podarila stanovanje (posamezne dele stavbe ID 0000-2010-2, ID 0000-2010-3 in ID 0000-2010-4), označene v elaboratu, ki je sestavni del sodbe (I. točka izreka);

- da sta toženca nerazdelno dolžna dovoliti izdelavo elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in katastru stavb za stavbo 0000-2010 in dovoliti evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in katastru stavb ter tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino z zemljiškoknjižnim dovolilom, da se pri podarjenih posameznih delih vknjiži lastninska pravica za tožnika, pri skupnih prostorih ID 0000-2010-5 in zemljišču pod stavbo parc. št. 932/1 k.o. X pa lastninska pravica v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov v stavbi 0000-2010 (II. točka izreka).

- glede pravdnih stroškov: da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 9.114,90 EUR (III. točka izreka).

2V pravočasno vloženi pritožbi, ki sta jo toženca podala po odvetniku, tožena stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga zavrženje zahtevka iz I. točke izreka in zavrnitev zahtevka iz II. in III. točke izreka, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Meni, da je tožba nepopolna vloga, ker ne vsebuje identifikacijskih podatkov za tožnika in oba toženca. Sodišče bi moralo tožnika pozvati, da tožbo popravi in tožbo zavreči, če je tožnik ne bi popravil. Sodišče je ravnalo arbitrarno, ker je brez vednosti in soglasja tožencev v zahtevek vneslo EMŠO tožencev in ti dve številki nezakonito pridobilo. Predpostavke za vsebinsko odločanje niso bile podane. Sklicuje se na 538. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 943. čl. Občnega državljanskega zakonika, ki predpisujeta pisno sklenitev darilne pogodbe. Tožeča stranka trditev o ustni sklenitvi darilne pogodbe ni konkretizirala glede kraja, časa, predmeta, vsebine. Nasprotuje zavrnitvi ugovora zastaranja. Zavrnitev ugovora zastaranja ni utemeljena z razlogi. Zmotno je uporabljen 350. čl. OZ, ki določa, da terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine zastara v desetih letih. Zahtevek iz I. točke izreka je treba zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Vztraja, da toženca nista sklenila ustne darilne pogodbe, darila nista izročila in so drugačne tožnikove trditve izmišljene. V tožbi se je tožnik skliceval na podarjeno stanovanje, dne 22.6.2021 pa zahtevek modificiral z navedbo treh delov stavbe. Tožnik gradi na čisti laži. Toženca sta verodostojno navedla, da darilne pogodbe nista sklenila, toženec pa je to tudi izpovedal; toženka zaradi onkološke bolezni ni mogla izpovedovati. Obnovo stanovanja na podstrešju sta tehnično omogočila in izvedla toženca; dela je organiziral in izvedel toženec, toženka pa finančno podprla. Pri adaptaciji je tožnik sodeloval in ima iz tega naslova lahko obligacijske zahtevke, nikakor pa zahtevkov stvarnopravne narave ali zahtevkov na izpolnitev darilne pogodbe. Dobroverne lastniške posesti tožnik nikoli ni imel in stanovanja tudi priposestvoval ni. Imel je le prekarij na delu nepremičnine. Tožnik je imel zgolj dovoljenje za bivanje do preklica in je stanovanje souporabljal s svojo družino. Ker je moral upoštevati hišni red, je prišlo do spora in se je tožnik z družino prostovoljno izselil. Opozarja na neskladje med tožbenimi navedbami in postavljenim zahtevkom, saj zahteva tudi priznanje lastninske pravice na dvorišču, stopnicah, zemljišču pod stavbo, kar je več kot je zatrjeval. Ugotovitev, da je bilo stanovanje tožniku izročeno v posest, je bila sprejeta na osnovi izpovedb. E. E. je sklenitev darilne pogodbe zanikala. Priposestvovanje ni dokazano. Po polnoletnosti tožnik ni imel več interesa živeti pri starših in se je prostovoljno izselil. Ob tem ni ničesar zahteval, kar sámo po sebi dokazuje, da darilna pogodba ni bila sklenjena. Neposredni povod za tožnikovo izselitev je bila prepoved tožniku, da ima v hiši dodatnega psa. Obravnavana nepremičnina ni bila fizično razdeljena na ločene dele – niti v času gradnje niti kasneje. Gre za enovito stanovanjsko hišo z zemljiščem, zato ni dopustno vzpostavljati etažne lastnine z določanjem delov. Posest ni bila izročena. Razpravljajoča sodnica je bila že v teku postopka pristranska, kar sta toženca večkrat uveljavljala. Ni se opredelila do ugovora zastaranja in do materialnopravnih ugovorov; njena pristranskost se je zlasti pokazala pri razlogih sodbe. Utemeljuje tudi podredni zahtevek, čeprav o njem ni odločeno. To so razlogi, zaradi katerih obstaja dvom v nepristranskost razpravljajoče sodnice. Pristranskost se kaže tudi v zvezi z izvedeništvom geodetske stroke, saj za postavitev izvedenca, glede na trditve, sploh ni bilo potrebe. Šele izvedensko mnenje je bilo podlaga za dopolnitev in spremembo zahtevka. Pristranskost je izkazana tudi z zahtevo razpravljajoče sodnice, da toženca predložita pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ker za predložitev te pogodbe ni bilo razlogov; ta pogodba ni bila predmet obravnave. Izpovedbe so bile protokolirane arbitrarno in spremenjene v pravni jezik, kar jim je dalo drugačen pomen. Zahtevi za zvočno snemanje ni bilo ugodeno. Zaslišanja so bila izvedena v težkih okoliščinah za izpovedujoče (zaradi mask). Šele proti koncu zaslišanja je sodišče prešlo na ugotavljanje pravno pomembnih dejstev. Pričam in strankam ni bilo dovoljeno, da bi same izpovedovale. Toženi stranki ni bilo dovoljeno zastavljati vprašanj. Izpovedb prič sodišče ni hotelo protokolirati glede po toženi stranki zatrjevanih dejstev. Zato je bil dokazni postopek voden pristransko in nepošteno. Posledično je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Številke v obrazložitvi niso zaporedne. Zgornje nadstropje zapira dostop do strehe. Nepremičnina ima eno napeljavo in nedeljive instalacije, z enim vhodom in enim komunikacijskim sistemom za dobavo vseh energij in vode; enoten kanalizacijski sistem in eno dvorišče. Zgrešena je ugotovitev, da se je tožnik vselil 1996 in v hiši živel do leta 2010. Tožnik je v hiši živel v času otroštva, izselil pa se je pred novim letom 2010. V letu 1996 mansarda ni bila gola. Strop je bil že narejen; instalacije so bile že napeljane; pozidane so bile predelne stene in vgrajena vrata. Vse to je izvedel toženec. Dimnik je bil zgrajen leta 1982; podstrešje je bilo nadzirano in streha zamenjana leta 1982. Hiša ima ves čas enoten ogrevalni sistem. Položnice je toženec plačeval po nalogu tožencev po računalniku, za kar je od tožencev prejemal gotovino. Ni res, da se je tožnik obnašal kot lastnik. Neobstoječa darilna pogodba ni bila realizirana. Enake razloge toženca navajata tudi v pritožbi, ki sta jo vložila sama.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Glede zastaranja opozarja, da je v pritožbi spregledano, da je tožnik v svojih vlogah odgovoril tudi na ugovor zastaranja. Ker zastaranje pretrga vsakokratna dolžnikova pripoznava dolga, je bilo zastaranje pretrgano vsakič, ko sta toženca potrdila, da sta tožniku podarila stanovanje in obljubila pisno ureditev zadeve. Tožnik je navedel konkretne dogodke, v katerih je bilo to storjeno in o tem izpovedoval.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor zastaranja primarnega tožbenega zahtevka. Odločitev je argumentiralo s stališčem, da terjatev ni zastarana, ker stanovanje še nima samostojne zemljiške oznake in zastaralni rok terjatve za izdajo zemljiškoknjižne listine še teči ni začel, ugotovitveni zahtevek pa ne more zastarati (9. in 10. točka prvostopenjske sodbe).

6Darilna pogodba naj bi bila sklenjena leta 1996. Tedaj je bila nepremičnina – prac. št. 932 k.o. X - že vpisana v zemljiško knjigo in toženca pri tej nepremičnini vpisana kot solastnika: toženka do 13/16, toženec do 3/16. V tistem obdobju so se pogodbe, katerih predmet je bil fizično opredeljen del nepremičnine, zemljiškoknjižno izvajale z vknjižbo solastninske pravice (navidezna solastnina), kaj darilo v naravi predstavlja (npr. darovano podstrešje), pa je bilo opredeljeno v pogodbi. Na ta način je bila ustvarjena dejanska etažna lastnina. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša s sodiščem prve stopnje, ki ugovor zastaranja zavrača, ker stanovanje v času darila ni imelo samostojne zemljiškoknjižne oznake – oznake etažne enote (tudi danes je še nima). Primera, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje (VSK I Cp 818/2014 in VSL I Cp 2089/2012), ne obravnavata primerljive situacije. V zadevi I Cp 2089/2012 namreč v zemljiško knjigo ni bil vpisan objekt, v katerem je stanovanje. V zadevi I Cp 818/2014 je bilo zemljiškoknjižno dovoljenje izdano, vendar je bilo za vpis lastninske pravice treba izdelati nov načrt etažnih enot, v katerem je bilo kupljeno stanovanje izločeno iz lastnine prodajalca in vpisano v nov zemljiškoknjižni vložek – torej so obstajali pogoji za zadržanje zastaranja v smislu tedaj veljavnega obligacijskega predpisa¹.

7Leta 1996, ko naj bi bila darilna pogodba sklenjena, je bil v veljavi Zakon o zemljiški knjigi (ZZK)², ki je opustil zahtevo po zemljiškoknjižnem dovolilu kot pogoju za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – ni imel zahteve po intabulacijski klavzuli. To zahtevo je (ponovno) uvedel dne 1.1.2003 uveljavljeni Stvarnopravni zakonik (SPZ)³, v celoti pa je to zahtevo potrdil novi Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1)⁴, ki je bil uveljavljen 16.9.2003. Šele tedaj – torej od 1.1.2003 oziroma od 16.9.2003 – je zastaralni rok lahko začel teči. Pred tem tožnik zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga zato tudi ne bi mogel zahtevati. V tem obdobju je prišlo do zadržanja zastaranja (383. čl. ZOR in 360. čl. OZ), kar pomeni, da zastaralni rok ni tekel. Ker tožnik do 16.9.2003 zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga ni mogel zahtevati, je bila tožba za izstavitev zemljiškoknjižne listine rojena šele tega dne.

8Leta 1996, ko naj bi bila darilna pogodba sklenjena, je bil v veljavi Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)⁵, ki je za uveljavljanje zahtevkov za izdajo zemljiškoknjižne listine v 371. čl. določal splošni 5-letni zastaralni rok. Dne 1.1.2002 uveljavljeni OZ je v 350. čl. določil, da terjatev za izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih letih. Ker je bila – glede zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine – tožba rojena šele 16.09.2003, je, glede na okoliščine primera, treba uporabiti 10 letni zastaralni rok. Določila o zastaranju je namreč treba uporabiti tako, da se upniku ne omeji ali celo prepreči uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Prestroga uporaba pravil o zastaranju namreč lahko ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera pomeni nesorazmerno omejitev pravice tožnika do dostopa do sodišča.

9Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje podala trditve o pretrganju zastaranja, do katerega naj bi prišlo s pripoznavo dolga. Na izjave tožencev, ki naj bi povzročile pretrganje zastaranja, se tožeča stranka sklicuje v vlogi z dne 25.3.2020. V primeru pretrganja zastaranja začne zastaranje ponovno teči (387. čl. ZOR in 364. čl. OZ).

10V vlogi z dne 25.3.2020 se tožnik sklicuje na več historičnih dogodkov, v katerih naj bi toženca pripoznala obstoj obveznosti izdaje zemljiškoknjižne listine oz. vpis darilne pogodbe v zemljiško knjigo. Izjava o priznanju dolga naj bi bila podana v sledečih historičnih dogodkih: Da bodo uredili papirje za stanovanje naj bi toženca izjavila že leta 1996 (prvič); ponovno pa 1998 (drugič), ko naj bi druga toženka prišla k tožnikovi ženi in ji začela govoriti, da bodo uredili papirje. Ko je E. E. prodajala vikend, sta toženca tožniku zagotovila, da bodo zapisali sklenjeno pogodbo (tretjič). O tem je bilo govora tudi kasneje, ko so se pogovarjali o vzdrževanju cele hiše in predlogu za tožnikovo izplačilo (četrtič). Leta 2006, ko je E. E. začela urejati babičino stanovanje, sta toženca potrdila, da bodo sklenjeno pogodbo zapisali (petič). To sta toženca ponovila tudi malo kasneje, ko sta sestra in mož začela z vlaganjem v delnice in je zaradi manipulacije tožnik starša pozval k ureditvi lastništva (šestič) in konec leta 2010 (sedmič). Ob tožnikovi vselitvi v novo hišo v februarju 2011, sta toženca potrdila, da zahtevek priznavata (osmič). Vsakič, ko je tožnik staršema rekel, naj sklenjeno darilno pogodbo še formalno uredijo, sta mu starša (toženca) zagotovila, da je stanovanje njegovo in ga spraševala, ali jima ne zaupa.

11Pritožbeno sodišče ocenjuje, da z navedenimi trditvami tožnik ni zatrjeval jasne in nedvoumne izjave tožencev, da bosta izdala zemljiškoknjižno dovolilo oz. ukrepala v smeri zemljiškoknjižne realizacije ustno sklenjene darilne pogodbe. Izjave tožencev bi morale biti tako krajevno kot časovno, zlasti pa vsebinsko veliko bolj natančne, da bi jim bilo mogoče pripisati učinek jasnih in nedvoumnih izjav o pripoznavi obveznosti zemljiškoknjižne realizacije sklenjene darilne pogodbe. Navedeno bi moralo biti, proti komu so bile usmerjene, pa to niti iz iz opisa historičnega dogodka leta 1998 (ob F. F. hospitalizaciji), ni razvidno. V vlogi z dne 22.6.2020 sta toženca odločno zatrdila, da izjave o pripoznavi obveznosti nista nikoli podala in da so drugačne trditve neresnične, izmišljene in prilagojene potrebam tega postopka. Zaradi zanikanja tožencev je tožnikovo trditveno breme postalo težje. V situaciji, ko sta toženca trdila, da izjave o pripoznanju obveznosti zemljiškoknjižnega prenosa lastninske pravice nista podala, bi tožnik svojo trditev o dani izjavi moral konkretizirati z nedoumno podano vsebino izjave in dejstvom, proti komu je bila usmerjena. Zgolj v tem primeru bi bilo trditveno breme prevaljeno na toženca, katerima mora biti omogočeno, da trditve (in dokaze) izpodbijata. V nasprotju s tem se tožnik v zgoraj navedenih primerih (tretjič, četrtič, petič, šestič, sedmič in osmič) sklicuje na izjavo tožencev, da se bo pogodba zapisala, v drugih primerih (prvi in drugič) pa, da bodo papirje uredili. Izjave, kakršne zatrjuje tožnik, niso določne izjave o pripoznanju obveznosti izdaje zemljiškoknjižne listine oz. zemljiškoknjižne realizacije ustno sklenjene darilne pogodbe. Take izjave ne omogočajo dokazovanja oz. ugotavljanja dejstev; dejstva, ki bi bila lahko predmet razpravljanja in dokazovanja niso zatrjevana. Če sodišče v takem primeru predlaganih dokazov ne izvede, ne krši načela kontradiktornosti postopka.

12Pritožbeno sodišče soglaša z navedbo v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 25.3.2020: da bi toženca kot pravna laika zahtevek lahko pripoznala, četudi ne bi izrecno govorila o izdaji zemljiškoknjižne listine oz. dovolila za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Mora pa biti ta enostranska izjava oz. potrditev zemljiškoknjižne izvedbe sklenjene darilne pogodbe takó jasna in določna, da izraža pripravljenost izpolniti obveznost zemljiškoknjižne realizacije sklenjene pogodbe. Zgolj takšna izjava je lahko podlaga za pretrganje zastaranja. V 387 čl. ZOR (364. čl. OZ) navedena pripoznava dolga je pravni standard⁶, ki ga je treba napolniti z dejstvi, ki omogočajo pravno presojo. Teh dejstev tožnik ni navedel. S pomanjkljivo individualizacijo in konkretizacijo trditev o pretrganju zastaranja je tožnik onemogočil izvajanje dokazov. Zato je treba odločiti na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Dokazno breme dejstev v zvezi s pretrganjem zastaranja je na tožniku, ki pretrganje zastaranja zatrjuje. Pretrganje zastaranja zato ni izkazano.

13Desetletni zastaralni rok za uveljavitev zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine je torej začel teči 16.9.2003 in se je iztekel 16.9.2013. Ker je bila tožba vložena decembra 2019, ko je pravica zahtevati izpolnitev zaradi zastaranja že prenehala, je zahtevek, vsebovan v II. točki izreka treba zavrniti zaradi zastaranja. Odločitev sodišča prve stopnje je spremenjena zaradi nepravilne uporabe pravnih pravil o zastaranju (358. čl. ZPP).

14V I. točki izreka vsebovan ugotovitveni zahtevek je prejudicialne narave – predhodno vprašanje, ki ga mora sodišče rešiti ob odločanju o zahtevku iz II. točke izreka. Zato pravnega interesa za njegovo obravnavanje po zavrnitvi zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine tožnik nima več. Pravnega interesa za obravnavanje tega zahtevka kot samostojnega zahtevka, tožeča stranka ni navedla. Ker mora imeti stranka za vsako aktiviranje sodišča potrebo po pravnem varstvu (pravni interes), le ta pa se glede I. točke izreka ne predpostavlja niti ga tožnik ne zatrjuje, je zahtevek iz I. točke izreka treba zavreči (prvi odstavek 274. čl. ZPP).

15V nadaljevanju postopka bo sodišče odločilo o podrednem zahtevku in stroškovnem delu zahtevka. Ker je razpravljajoča sodnica že zavzela stališče tudi do podrednega dela zahtevka in se ob obravnavanju primarnega dela zahtevka opredelila tudi do pavšalno zatrjevanih dejstev, ki so relevantna za odločanje o podrednem zahtevku, bo o zadevi neobremenjeno lahko odločil drug sodnik. Na osnovi 356. čl. ZPP je zato odločeno, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.

¹ V času tam obravnavane pogodbe iz leta 1999 je veljal ZOR, ki je v 383. čl. določal, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.
² Uradni list RS, št. 33/1995 s spremembami
³ Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami
⁴ Uradni list RS 58/2003 s spremembami
⁵ Na osnovi 1060 čl. sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika je za razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo (pred 1.1.2002) treba uporabiti predpise, ki so se veljali v času nastanka obligacijskega razmerja.
⁶ V zadevi II Ips 513/2008 je uporabljen visok standard; okoliščine primera (objektivno gledano) ne smejo vzbujati dvoma v to, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost.