1. člen ZZK

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje glede neobstoja dobroverne posesti tožnikov?

Leta 1996, ko naj bi bila darilna pogodba sklenjena, je bil v veljavi ZZK, ki je opustil zahtevo po zemljiškoknjižnem dovolilu kot pogoju za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – ni imel zahteve po intabulacijski klavzuli. To zahtevo je (ponovno) uvedel dne 1. 1. 2003 uveljavljeni SPZ, v celoti pa je to zahtevo potrdil novi ZZK-1, ki je bil uveljavljen 16. 9. 2003. Šele tedaj – torej od 1. 1. 2003 oziroma od 16. 9. 2003 – je zastaralni rok lahko začel teči. Pred tem tožnik zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga zato tudi ne bi mogel zahtevati. V tem obdobju je prišlo do zadržanja zastaranja (383. člen ZOR in 360. člen OZ), kar pomeni, da zastaralni rok ni tekel. Ker tožnik do 16. 9. 2003 zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga ni mogel zahtevati, je bila tožba za izstavitev zemljiškoknjižne listine rojena šele tega dne.

Priposestvovanje je klasičen institut stvarnega prava, ki naj premosti vrzel med zunajknjižno resničnostjo in zemljiškoknjižnim videzom. Njegova umeščenost v pozitivno pravo mora biti takšna, da je zagotovljeno ustrezno ravnovesje tako med specialnimi načeli zemljiškoknjižnega prava kot med splošnimi civilnopravnimi načeli stvarnega in obligacijskega prava (načelo vestnosti in poštenja - 5. člen OZ). Zagotovljeno mora biti varstvo poštenih, tretjih oseb (prek načela zaupanja v zemljiško knjigo - 10. člen SPZ), hkrati pa mora sama ustanova pridobitve lastninske pravice temeljiti tudi na pravnih vrednotah in ne predstavljati zgolj pretvorbe dejanskega v pravno. V vsem zgodovinskem razvoju so bile upoštevne tako časovne prvine (dolgotrajna posest) kot vrednotne prvine, ki se odražajo v zavesti in ravnanju obeh udeležencev (tako posestnika na eni kot v zemljiško knjigo vpisanega subjekta na drugi strani). Njuno ravnanje je treba presojati prav v luči temeljnih načel (skrbnosti ter vestnosti in poštenja). Presoja obeh ravnanj je pogosto tudi soodvisna in se pozitivnopravno (preprosto rečeno: silogistično) nazadnje izkristalizira prek materialnopravne presoje dobre vere - ki je,

Ko gre za obnovo podatkov zemljiškega katastra, je pomembno dejansko stanje parcel, pri evidentiranju sprememb pa se izhaja iz podatkov zemljiške knjige.

Pravica do poplačila terjatve, ki jo je upnik pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, nima prednosti pred na originaren način pridobljeno lastninsko pravico na nepremičnini v zemljiško knjigo nevpisanega zakonca.

Tožena stranka zanesljivo ni imela nobenega povoda za dvom v verodostojnost in pristnost zemljiškoknjižnega stanja kot odraza resničnih pravnih razmerij, ki bi omajal njeno dobrovernost in ki sta jo sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno presodili z uporabo meril vestnosti in poštenja iz določb 12. člena tedaj veljavnega ZOR ter meril skrbnosti iz določb 18. člena istega zakona. Ustavno sodišče je v odločbi Up-128/03 presodilo, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini (in da to ne velja le v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku).

Podatki o dedičih direktno in neposredno ne izhajajo iz zemljiške knjige temveč iz sklepa o dedovanju. Zato je v konkretnem primeru potrebno šteti kot začetek subjektivnega roka za vložitev obnove postopka iz razloga po 10. točki 1. odst. 394. člena ZPP (nova dejstva in novi dokazi) trenutek, ko je toženec pridobil sklep o dedovanju iz katerega je bilo razvidno, kdo so dediči pokojnega tožnika in ne trenutek, ko je bila v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na dediča.

Podatek o lastništvu tretjih oseb na nepremičnini je osebni podatek. Geodetska uprava je glede podatkov o stvarnih pravicah na nepremičnini le uporabnik podatkov in ne upravljalec.

Po določbi 3. odst. 13. čl. Zakona o zemljiški knjigi (Ur.l. RS št. 33/95 - ZZK) se terjatev, ki je zavarovana s hipoteko, vpiše tako, da se označi s številom denarnih enot, na katere se glasi v skladu z veljavnimi predpisi. Po določbi 4. odst. istega člena se v primeru dogovorjenih obresti vpiše tudi višina obrestne mere. Pravila terjajo opis zavarovane terjatve z opredelitvijo pravnega razmerja, iz katega zavarovana terjatev izvira, njeno višino in roke zapadlosti. Z vpisom v zemljiško knjigo se obligacijska pravica ne ustanavlja, niti ne spreminja, ustanavlja se le stvarna pravica. zato je identifikaciji obsega zavarovane terjatve zadoščeno, če se opis sklicuje na podroben opis v obligacijskem aktu, torej pogodbi med strankama (primerjaj komentar k 53. čl. ZZK na strani 259 izdaje Gospodarskega vestnika, Ljubljana 1998). Zavarovanje posojil sodi med primere, ko se prav zaradi neobstoja vseh elementov za izračun terjatve v času sklenitve razmerja (in vpisu hipoteke kot pogodbeno dogovorjenega zavarovanja posojila) v zemljiško knjigo vpiše znesek glavnega dolga in višina eventualno dogovorjene obrestne mere, vendar se vpisana hipoteka razteza tudi na morebitne obveznosti, k

Pri tehtanju nasprotujočih si interesov pravdnih strank je treba dati prednost toženkinemu interesu. Poleg objektivnega razloga, ker tako zahteva varnost pravnega prometa, za tako odločitev govori tudi subjektivni razlog na tožničini strani, ki ni ravnala pravilno in skrbno, ker ni poskrbela, da bi bila njena, na originarni način pridobljena lastninska pravica, tudi vpisana v zemljiško knjigo. Če bi tožnica poskrbela za njen zemljiškoknjižni vpis, bi bila zaradi publicitetnega učinka vpisa varovana. S svojo neaktivnostjo se je tožnica sama izpostavila nevarnosti, da bo kdo v zaupanju v podatke zemljiške knjige pridobil kakšno pravico na skupni nepremičnini.

Zakonec, ki ni poskrbel, da se njegova pravica iz naslova skupnega premoženja na nepremičnini, ki je vpisana v zemljiško knjigo le na njegovega zakonca, vpiše vanjo, ne more uspešno izločati svojega deleža na tem premoženju, ki je predmet izvršbe, če je upnik ravnal pošteno.

Zakonec, ki ne poskrbi, da se njegova pravica iz skupnega premoženja na nepremičnini, ki je v zemljiški knjigi vpisana le na njegovega zakonca, vpiše v zemljiško knjigo, ne more z izločitveno tožbo uspešno zahtevati ugotovitve, da je nedopustna izvršba na njegovem deležu premoženja, če je upnik ravnal pošteno.

Zakonec, ki ni poskrbel za vpis svoje pravice iz naslova skupnega premoženja na nepremičnini in je zato ta vpisana v zemljiško knjigo le na njegovega zakonca- dolžnika v izvršbi na nepremičnino - ne more uspešno izločati svojega deleža na tem premoženju, če je upnik ravnal pošteno.