1. člen ZZK-1

Ker zapuščinski postopek ne more biti namenjen ugotavljanju lastninske pravice med zapustnikom (oz. dediči) in tretjim, tudi sodišče ne more z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju nadomestiti samega pridobitnega načina, četudi (bi) obstaja(la) volja zemljiškoknjižnega lastnika.

Sodišče prve stopnje skladno z 221. členom ZD izda nov sklep na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini. Pri tem upošteva, da se skladno z 2. členom ZD dedujejo zgolj stvari in pravice, ki zapustniku pripadajo (na dan smrti), pri čemer se za nepremičnine domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Utrjeno stališče sodne prakse je, da zapuščinsko sodišče ob izdaji dodatnega sklepa o dedovanju ne more ugotavljati, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino. V obseg zapuščine namreč zajame le tiste nepremičnine, katerih (so)lastnik je zapustnik po podatkih javne zemljiške knjige.

Leta 1996, ko naj bi bila darilna pogodba sklenjena, je bil v veljavi ZZK, ki je opustil zahtevo po zemljiškoknjižnem dovolilu kot pogoju za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – ni imel zahteve po intabulacijski klavzuli. To zahtevo je (ponovno) uvedel dne 1. 1. 2003 uveljavljeni SPZ, v celoti pa je to zahtevo potrdil novi ZZK-1, ki je bil uveljavljen 16. 9. 2003. Šele tedaj – torej od 1. 1. 2003 oziroma od 16. 9. 2003 – je zastaralni rok lahko začel teči. Pred tem tožnik zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga zato tudi ne bi mogel zahtevati. V tem obdobju je prišlo do zadržanja zastaranja (383. člen ZOR in 360. člen OZ), kar pomeni, da zastaralni rok ni tekel. Ker tožnik do 16. 9. 2003 zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga ni mogel zahtevati, je bila tožba za izstavitev zemljiškoknjižne listine rojena šele tega dne.

Za pogodbeno komasacijo - ki poteka brez upravnega komasacijskega postopka in se torej v zvezi z njo ne izda kak sklep o uvedbi postopka - noben zakon ne določa vpisa zaznambe.

Tožničina naknadna razširitev tožbe še na novega toženca (poleg prvotnega toženca) predstavlja naknadni nastanek sosporništva, ki ga opredeljuje ZPP v 191. členu in za dovolitev katerega morajo biti podane tako splošne predpostavke, kot so te določene v prvem odstavku 191. člena, kot posebne predpostavke na strani tožene stranke, kot so določene v drugem odstavku. Glede na vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi je lastništvo stopnic in s tem imetništvo stopnic kot nevarne stvari jasno ter zato za dokazovanje lastništva teh stopnic samo dejstvo, kateri pravni subjekt vodi to stopnišče tudi v svojih poslovnih knjigah, ni pravno pomembno. Za stopnišče, kot poseben del stavbe, ki je kot tak vpisan v zemljiško knjigo in za katerega velja pravni režim nepremičnine, velja, da je lastnina tistega, ki je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo, saj to izhaja iz pomena zemljiške knjige kot javne evidence (stvarnih) pravic na nepremičninah (1. člen ZZK-1) in iz določila 11/1 člena SPZ.

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko v sklep o dedovanju ni vpisovalo, kaj v naravi predstavljajo nepremičnine, označene z ustreznimi identifikacijskimi znaki (parcelna številka in številka ter ime katastrske občine), saj to zadošča za identifikacijo nepremičnine. Sodišče izvede na podlagi sklepa o dedovanju vpis sprememb lastninske pravice v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti (primerjaj 216. člen ZD), zato mora sklep o dedovanju vsebovati podatke, ki so potrebni za vknjižbo. V zemljiško knjigo, ki je izvorna evidenca za podatke o lastništvu in drugih stvarnih pravicah na nepremičninah (primerjaj 1. člen ZZK-1 in 11. člen SPZ), se nepremičnine vpisujejo (le) z identifikacijskim znakom (primerjaj 12. člen ZZK-1). V zemljiško knjigo se vpisujejo stvarne in nekatere obligacijske pravice (13. člen ZZK-1) ter nekatera pravno pomembna dejstva (22. člen ZZK-1), ne pa tudi opis nepremičnine oziroma podatki o tem, kaj nepremičnina predstavlja v naravi. Za ugotavljanje teh dejstev je namenjen zemljiški kataster, vendar se ta dejstva ne vpisujejo (več) v zemljiško knjigo.

Ni mogoče pritrditi argumentaciji, da je bil tožničin pravni interes izčrpan že z izdajo spornega sklepa o izročitvi, morebitno pomanjkljivost tega sklepa pa bi morala izpodbijati v izvršilnem postopku In 459/1998, v katerem je bil izdan. Problem glede tožničine nezmožnosti vpisa lastninske pravice na spornih nepremičninah v zemljiško knjigo se je pojavil šele po pravnomočnosti sklepa o izročitvi, naknadno pa je med tožnico (kot kupko) in tožencema (kot dolžnikoma oziroma aktualnima zemljiškoknjižnima lastnikoma nepremičnin) prišlo še do nestrinjanja o tem, katere oziroma koliko nepremičnin je bilo dejansko prodanih na javni dražbi. Ker omenjeni zaplet v izvršilnem postopku ni bil nikoli razrešen in tožnica še ni pridobila pravnega naslova za vpis svoje lastninske pravice na spornih nepremičninah v zemljiško knjigo, tožnici v tem postopku ni mogoče odreči pravnega varstva. Glede učinkovanja poočitev gre poudariti, da določba 5. člena ZZK-1, ki določa začetek učinkovanja vpisov, izrecno velja le za vpis pravic in pravnih dejstev, torej le za glavne vpise (v teh primerih gre za konstitutivni (oblikovalni) učinek vpisov). Pri pomožnih vpisih, kakršna je poočitev, pa gre le za

Po drugem odstavku 2. člena ZSReg je sodni register namenjen vpisu in objavi podatkov o pravno pomembnih dejstvih, za katere ta ali drug zakon določa, da se vpišejo v sodni register. Tega pravila ni mogoče obiti s smiselno uporabo ZZK-1, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Oseba, ki prosi za pregled spisa, mora že v vlogi navesti in utemeljiti dejstva in okoliščine, ki izkazujejo njen upravičen interes za vpogled v spis in prepis listin in ta dejstva okoliščine tudi izkazati z ustreznimi dokazi. Tega pa predlagateljica ni storila.

Podatki, ki se nanašajo na posamezno nepremičnino, to je parcelna številka v povezavi z katastrsko občino, niso varovani osebni podatki.

Postopka za izdajo gradbenega dovoljenja ni mogoče širiti na odločanje o spornih stvarnopravnih razmerjih, kar izhaja že iz besedila 6. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, ki toženi stranki izrecno nalaga zgolj preverjanje obstoja pravice graditi in ne morda odločanja od njej.

Primere, ko se predlagatelj sklicuje na listino, ki je že vložena v pisno zbirko listin zemljiškoknjižnega sodišča, ureja 142. člen ZZK-1. Po določbi 11. odstavka in 5. točke prvega odstavka mora te listine predlogu (oziroma v skladu s 3. odstavkom 158. člena ZZK-1 ugovoru) priložiti predlagatelj. V obravnavani zadevi predlagatelja listine, na katero se sklicujeta, nista predložila (niti v pisni niti v elektronski obliki), pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da zgolj na podlagi listin, ki so predlogu bile priložene, identitete ni mogoče ugotoviti.

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo nima nobene zveze z mejami nepremičnin, pa tudi ne z njihovo kvadraturo.

Zemljiškoknjižno sodišče ne preverja materialnopravnih pogojev za vpis, ampak samo formalne. To pomeni, da ne sme presojati veljavnosti pravnih dejstev, ki so podlaga (pravni naslov) za nastanek, spremembo ali prenehanje pravic, katerih vpis se predlaga.

Vprašanje ustavne skladnosti listine, ki je podlaga za vpis, je potrebno rešiti v okviru postopka nastanka oziroma sprejema te listine; v zemljiškoknjižnem postopku je ni več mogoče uveljavljati.

Vpis v zemljiški knjigi ne more biti dokaz o obstoju zemljišča, pač pa le o lastništvu le-tega; ali zemljišče dejansko obstaja, pa izhaja iz zemljiškega katastra.

Poleg strokovnih standardov se pri določitvi odškodnine upoštevata tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka.

Vsi vpisi v zemljiški knjigi so javni. Zato se mora pritožnik sam pred vložitvijo predloga za zaznambo spora prepričati o tem, s katerim identifikacijskim znakom so v zemljiški knjigi opisane nepremičnine, na katere meri s tožbo.

Služnostna pravica zaradi izgradnje, obratovanja in vzdrževanja sekundarnega kabelskega omrežja in pripadajoče infrastrukture v korist predlagatelja je po svoji vsebini stvarna, ustanovljena pa je v korist določene osebe. Gre torej za nepravo stvarno služnost (226. člen SPZ). Stvarnopravne pravice se v zemljiško knjigo ne morejo vknjižiti v korist neke nedoločene osebe (npr. „pravnih naslednikov“, „tretjih oseb“), temveč le v korist točno določenega imetnika pravice in to s podatki, ki jih določa zakon (23. člen ZZK-1).

Zemljiškoknjižno sodišče spremembo podatkov, katerih temeljna evidenca je kataster, v skladu z določbo 1. odstavka 115. člena ZZK-1 poočiti v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti na podlagi prevzema tega podatka iz katastra. Tudi podatek o zemljiški parceli oziroma številka zemljiške parcele je podatek, ki je izvorno katastrski. Če pride do njegove spremembe (golega preštevilčenja ali pa do delitve parcel, ki povzroči preštevilčenje), jo zemljiškoknjižno sodišče iz katastra “zajame“ po uradni dolžnosti. Če lahko stori to, lahko ob kasnejšem predlogu za glavni vpis tudi ponovno preizkusi, ali je nepremičnina, ki je v listini, ki je predložena za vpis, označena s starim podatkom o zemljiški parceli, tista, na katero se predlaga vpis in je v zemljiški knjigi po poočitbi že označena z novo parcelno številko.