364. člen ZOR

Leta 1996, ko naj bi bila darilna pogodba sklenjena, je bil v veljavi ZZK, ki je opustil zahtevo po zemljiškoknjižnem dovolilu kot pogoju za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – ni imel zahteve po intabulacijski klavzuli. To zahtevo je (ponovno) uvedel dne 1. 1. 2003 uveljavljeni SPZ, v celoti pa je to zahtevo potrdil novi ZZK-1, ki je bil uveljavljen 16. 9. 2003. Šele tedaj – torej od 1. 1. 2003 oziroma od 16. 9. 2003 – je zastaralni rok lahko začel teči. Pred tem tožnik zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga zato tudi ne bi mogel zahtevati. V tem obdobju je prišlo do zadržanja zastaranja (383. člen ZOR in 360. člen OZ), kar pomeni, da zastaralni rok ni tekel. Ker tožnik do 16. 9. 2003 zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga ni mogel zahtevati, je bila tožba za izstavitev zemljiškoknjižne listine rojena šele tega dne.

Potomčeva denarna terjatev je lahko zgolj posredna posledica pravice iz 32. člena ZD (kot modaliteta delitve zapustnikovega premoženja med njim in ostalimi dediči), ne pa izvirna oblika te pravice - ta nastane le kot alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. Samo izjemoma, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna, ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, lahko potomec zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju (s tem vsebinsko povzroči civilno delitev). Tožnica konkretnih dejstev takega abstraktnega (izjemnega) dejanskega stanu ne zatrjuje. Zahtevek za plačilo vlaganj je zato obligacijski (obogatitveni) in podvržen splošnim pravilom o zastaranju. Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika - npr. kadar je vezana na njegovo izstavitev računa, opomin ali poziv in podobno. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitve obveznosti. V takem primeru zato začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko b

Upoštevati je potrebno, da med pogoje za začetek izvajanja del, ki jih mora zagotoviti naročnik oziroma, ki spadajo v njegovo sfero, sodi tudi pogoj, da drug izvajalec (ki je prav tako v neposrednem pogodbenem razmerju z naročnikom) opravi druga dela, ki morajo biti končana pred začetkom izvajanja del, ki so predmet izpolnitvenega ravnanja tožeče stranke kot izvajalca. Dejstvo, da sta se stranki tudi še po zaključku izvedenih del dogovarjali glede možnosti povrnitve stroškov zaradi prekoračitve rokov, ne pomeni, da je prišlo do pretrganja zastaranja zaradi pripoznave dolga. Zastaralnega roka, kot je ta določen v zakonu, ni mogoče podaljšati s pogodbenim dogovorom. Sprememba tehnične (projektne) dokumentacije povzroči, da je izvajalec namesto prvotno odgovorjenih pogodbenih del zavezan opraviti druga dela. Slednja imajo značilnost poznejših/dodatnih del, do plačila katerih ima izvajalec skladno z drugim odstavkom 15. člena PGU pravico.

Za začetek teka zastaranja je praviloma res odločilna dospelost terjatve, ni pa to vedno nujno, saj lahko drugače določa že zakon. Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitev obveznosti. V takem primeru zato začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja. V nasprotnem primeru bi bil izničen namen (kogentnega) instituta zastaranja, začetek teka zastaranja pa bi bila negotova, kar bi bilo tudi v nasprotju s prepovedjo spremembe zastaralnega roka (364. člen ZOR) in prepovedjo odpovedi zastaranju pred potekom zanj določenega časa (365. člena ZOR).

Ustaljena sodna praksa je zavzela jasno stališče, da ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, ki pa je pasiven, velja pravilo, da kljub nedospelosti terjatve (zaradi neizražene zahteve, opomina, itd.) njeno zastaranje začne teče po preteku primernega roka.

Dospelost terjatve je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika. V takem primeru začne zastaranje teči po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja.

Če je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, ta pa je pasiven, začne zastaranje terjatve kljub njeni nedospelosti teči po preteku primernega roka za upnikovo dejanje.

Pri posojilni pogodbi na odpoklic stranki ne moreta določiti drugačnega roka kot ga za zastaranje določa zakon.

1. Tožnikovo zdravljenje je bilo zaključeno 7.2.2002, ko se je tudi stabiliziralo njegovo stanje in je bil torej znan obseg škode. Dejstvo, da tujo pomoč še vedno občasno potrebuje, na tak zaključek ne vpliva, saj je tudi po uveljavljeni sodni praksi za začetek teka zastaranja odločilen trenutek, ko se stanje stabilizira in je škodo, ki nastaja še v bodočnosti že mogoče zanesljivo predvideti. Za povzročitelja škode je tožnik vedel ves čas. Ker je tožbo razširil z zahtevkom iz naslova odškodnine zaradi tuje pomoči šele 5.5.2005, torej več kot tri leta po 7.2.2002, je njegov zahtevek v skladu s 1. odstavkom 364. člena ZOR zastaran. 2. V pravdnem postopku je potrebno dejstva ugotavljati z dokaznim standardom gotovosti (onkraj razumnega dvoma). Tožnik je predložil podatke o svojem poslovanju pred nezgodo in so to edini zanesljivi podatki, ki kažejo na tožnikove prihodke, na njihovi podlagi je bilo tožniku tudi odmerjeno nadomestilo za čas bolniške odsotnosti in nadomestilo plače. Ostale možne metodologije, ki jih je uporabila izvedenka, temeljijo na predpostavkah, ki so zgolj domneve, posebej še, ker glede na predložene dokaze ni dvoma, da tožnik pred nezgodo ni imel enakih

Sodišče prve stopnje je obravnavalo pravilo, da naj stranka, ki prepreči izpolnitev pogoja, ki je določen v njeno breme, nosi posledice, kakor da bi bil pogoj izpolnjen, vendar je zmotno upoštevalo kot opravičljivo njeno stališče, da zadošča za veljavno izpolnitev pogodbeno dogovorjenega pogoja že izjava o umiku toženi stranki, ne pa podana izjava o umiku v pravdi pred sodiščem.