1. člen SPZ

Sodno uveljavljanje terjatve zoper dolžnika nima učinka na tek roka iz tretjega odstavka 154. člena SPZ zoper zastavitelja. Če zastavni upnik v roku desetih let ne uveljavlja pravice, ki jo hipoteka vsebuje, pravica preneha.

Ob vložitvi tožbe je bil tožnik kot zemljiškoknjižni lastnik obremenjene nepremičnine aktivno legitimiran. Naknadna odsvojitev nepremičnine med pravdo pa skladno s prvim odstavkom 190. člena ZPP ne preprečuje dokončanja pravde med istima strankama. V takem primeru pride do ločitve procesne in materialnopravne legitimacije, pri čemer procesna legitimacija ostane tožeči stranki. Tožnik je zato pravilno, skladno z relevančno teorijo, prilagodil tožbeni zahtevek spremenjenemu zemljiškoknjižnemu stanju ter zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke v korist pridobitelja nepremičnine - stranskega intervenienta, saj izbris hipoteke vedno učinkuje v korist aktualnega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine.

Leta 1996, ko naj bi bila darilna pogodba sklenjena, je bil v veljavi ZZK, ki je opustil zahtevo po zemljiškoknjižnem dovolilu kot pogoju za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – ni imel zahteve po intabulacijski klavzuli. To zahtevo je (ponovno) uvedel dne 1. 1. 2003 uveljavljeni SPZ, v celoti pa je to zahtevo potrdil novi ZZK-1, ki je bil uveljavljen 16. 9. 2003. Šele tedaj – torej od 1. 1. 2003 oziroma od 16. 9. 2003 – je zastaralni rok lahko začel teči. Pred tem tožnik zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga zato tudi ne bi mogel zahtevati. V tem obdobju je prišlo do zadržanja zastaranja (383. člen ZOR in 360. člen OZ), kar pomeni, da zastaralni rok ni tekel. Ker tožnik do 16. 9. 2003 zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga ni mogel zahtevati, je bila tožba za izstavitev zemljiškoknjižne listine rojena šele tega dne.