VSRS Sklep II Ips 31/2022

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za revizijski postopek, ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 16.422,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2016 ter toženki naložilo povračilo tožničinih pravdnih stroškov (točka I. izreka).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter odločilo, da pravdni stranki vsaka sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

3Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 441/2021 z dne 9. 2. 2022 je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožnici naloži v plačilo pravdne stroške. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču v ponovno odločanje.

4Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

Dopuščena revizijska vprašanja

5Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

6Revizija je bila dopuščena glede vprašanj:

- Ali izjava z dne 18. 12. 2000 zajema tudi zavezo za plačilo povečanja oskrbe za dodatno oskrbo ali zgolj dvig cene oskrbe, dogovorjene ob sprejemu?

- Ali je pri razlagi sporne izjave treba upoštevati določilo 83. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in jo razlagati v korist stranke, ki je ni sestavljala?

Dejanski okvir spora

7V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva:

- Toženka je 18. 12. 2000 podpisala izjavo o plačevanju oziroma doplačevanju oskrbnih stroškov za domsko oskrbo njenega očeta, ki je bila dana s strani tožnice na vnaprej pripravljenem obrazcu. Izjava se glasi: „Izjavljam, da soglašam oziroma sem seznanjena s ceno oskrbe na dan sprejema v dom in da bom plačevala vsako povišanje cene oskrbe v domu.“

- A. A. (oče toženke) je bil uporabnik tožeče stranke od 8. 1. 2001 do svoje smrti dne 13. 1. 2017. Med tožnico in oskrbovancem je bil dne 3. 4. 2005 sklenjen Dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitev institucionalnega varstva na hotelskem oddelku doma (v nadaljevanju Dogovor). Dogovor je sklenjen na podlagi 92. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 36/2004-ZSV), 4. člena Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravic do institucionalnega varstva (Ur. l. RS, št. 38/2004), 2. člena Pravilnika o sprejemu, premestitvi in odpustu stanovalcev tožeče stranke, sprejetega dne 1. 6. 2001, 9. 4. 2002 in 6. 3. 2003 ter veljavnega cenika socialnovarstvenih storitev.

- V 4. členu Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravic do institucionalnega varstva je določeno, da se sprejem, premestitev in odpust uporabnikov opravi na podlagi dogovora o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitev institucionalnega varstva ali storitev vodenja, varstva ter zaposlitve pod posebnimi pogoji, ki ga uporabnik in izvajalec storitev skleneta po postopku iz tega pravilnika. Iz dogovora izhajajo pravne podlage za določitev cen in da se obseg storitev izvaja glede na potrebe uporabnikov. Po Dogovoru cena dnevne oskrbe (oskrbe I) znaša 3.300,00 SIT na dan (13,77 EUR), ki se usklajuje v skladu s Pravilnikom o metodologiji oblikovanja cen socialnovarstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 36/2002) in jih določa izvajalec po potrditvi Sveta zavoda. Uporabnik se je na podlagi Dogovora zavezal plačevati vsakokratno spremembo cene oskrbe in je soglašal, da je plačnica oziroma soplačnica storitev toženka, na podlagi njene izjave z dne 18. 12. 2000. Z dogovorom si je tožnica pridržala pravico do spremembe obsega in vrste storitev za uporabnika v skladu s Pravilnikom o sprejemu, premestitvi in odpustu (9. tč. dogovora).

- Pravilnik o sprejemu, premestitvi in odpustu stanovalcev doma v 16. členu določa, da stanovalci plačujejo mesečne osnovne stroške za bivanje v domu, in sicer za opravljanje osnovne in dodatne oskrbe, glede na njihove potrebe oziroma psihične sposobnosti, nadalje pravilnik določa pravila za razvrščanje stanovalcev po kategorijah osnovne in dodatne oskrbe (I, II in III). Osnovna oskrba je namenjena zdravim stanovalcem, ki ne potrebujejo osebne pomoči in oskrbe. Dodatna oskrba I je namenjena stanovalcem s starostnimi in dodatnimi težavami, ki potrebujejo manjši obseg dodatne pomoči pri opravljanju osnovnih življenjskih aktivnosti. Dodatna oskrba II je namenjena stanovalcem z zahtevnejšimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, zaradi katerih so večinoma odvisni od dodatne pomoči in oskrbe. Dodatna oskrba III je namenjena stanovalcem z zahtevnejšimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, zaradi katerih so popolnoma odvisni od tuje pomoči, večinoma nepomični ali psihično nemočni za samooskrbo. S Pravilnikom o zaračunavanju storitev doma se je oskrba I (D1) opredelila kot osnovna oskrba (dogovor z dne 3. 4. 2005), ki obsega bivanje, organiziranje prehrane, tehnično oskrbo in prevoz, v oskrbo II (D2) so bili razvrščeni stanovalci z zmernimi starostnimi in drugimi težavami, ki potrebujejo večji obseg neposredne pomoči (npr. pogostejše čiščenje, pospravljanje, strežba hrane v skupnih prostorih, pomoč pri osebni higieni in urejenosti, pomoč pri oblačenju in slačenju, delna pomoč pri posedanju na postelji, stolu, invalidskem vozičku), v oskrbo III (D3/A) pa so bili razvrščeni stanovalci z najzahtevnejšimi zdravstvenimi in drugimi težavami, ki v celoti potrebujejo osebno pomoč (npr. dnevno čiščenje, pospravljanje, večkrat dnevna pomoč pri oblačenju, slačenju, obuvanju, sezuvanju, posedanju, vstajanju, obračanju v postelji, posedanju na stranišče, pomoč pri hranjenju, pitju).

- Oče toženke je bil 11. 8. 2011 na podlagi (ničnega) aneksa št. I razvrščen v oskrbo II ( D2 ), enoposteljna soba z lastnimi sanitarijami, po ceni 23,09 EUR na dan, z doplačilom za balkon po ceni 0,76 EUR na dan (skupaj 23,85 EUR na dan), dne 16. 10. 2015 pa je bil na podlagi (ničnega) aneksa št. II razvrščen v oskrbo III (D3/A), enoposteljna soba z lastnimi sanitarijami po ceni 28,38 EUR na dan, z doplačilom za balkon po ceni 0,80 EUR na dan (skupaj 29,18 EUR na dan).

- V pravdni zadevi toženke zoper tožnico, je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II P 708/2016 z dne 24. 10. 2018, ki je postala pravnomočna dne 21. 5. 2019, ugotovljena ničnost aneksov: aneksa št. 1 z dne 11. 8. 2011 in aneksa št. II z dne 16. 10. 2015 k Dogovoru o zagotavljanju storitev institucionalnega varstva št. 1/000299 z dne 3. 4. 2005, sklenjenih med tožnico in očetom toženke.

- Očetu toženke je tožnica v letu 2011 vse do oktobra 2015 zagotavljala oskrbo II (D2), od sredine oktobra 2015 pa oskrbo III/A (D3/A).

- Predmet tožbenega zahtevka je plačilo domske oskrbe na podlagi 24 računov, ki jih je tožnica izstavila toženki za obdobje od meseca januarja do 2014 do meseca decembra 2015.

- Toženka priznava dejstva, nanašajoča se na višino tožbenega zahtevka iz naslova osnovne domske oskrbe (oskrba I-D1).

Odločitev sodišč nižjih stopenj

8Nižji sodišči sta presodili, da je toženka zavezana k plačevanju oziroma doplačevanju oskrbnih stroškov, saj se je k temu zavezala s podpisom izjave dne 18. 12. 2000.

9Sodišče prve stopnje je presodilo, da izjava predstavlja pogodbo o pristopu k dolgu po 432. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vsebina izjave ni nejasna (83. člen OZ). Toženka je kot pristopnica k dolgu podpisala izrecno, jasno in nedvoumno izjavo o zavezi plačevanja oskrbe, prav tako pa se je zavezala plačevati morebitno povišanje cene oskrbe, ki se lahko zviša s ceno osnovne oskrbe in/ali z dodatno oskrbo, ki je lahko posledica spremenjenih potreb uporabnika. Prvi odstavek 82. člena OZ določa, da se določila pogodbe (izjave) uporabljajo tako, kot se glasijo. Vsebine izjave o plačevanju vsake povišane cene oskrbe ni mogoče razlagati na način, da je toženka pristala zgolj na povišanje cene osnovne oskrbe. Izjava se namreč sklicuje zgolj na oskrbo, ne glede na vrsto in ceno storitve. Ne drži, da je izjava zaradi nedoločenosti neveljavna. Višina toženkine obveznosti, ki temelji na plačilu oskrbe za uporabnika po veljavnem ceniku in je pogojena z njegovimi potrebami na podlagi 3. 4. 2005 sklenjenega Dogovora in toženkine izjave z dne 18. 12. 2000, je zadostno identificirana in določljiva. Ničnost aneksov še ne pomeni, da je toženka dolžna plačati zgolj (osnovno) oskrbo I. Tožnica ni izdala odločbe v skladu s 96. členom ZSV, saj se je zanesla na poslovno sposobnost uporabnika v času sklenjenih aneksov, za katera je bilo šele naknadno ugotovljeno, da sta nična.

10Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da toženkina izjava z dne 18. 12. 2000 ne predstavlja pristopa k dolgu, temveč gre za samostojno civilnopravno (upniško – dolžniško) razmerje. Sledi stališču sodišča prve stopnje, da je izjava jasna, toženka pa je ni izpodbila in ni uveljavljala njene ničnosti, zato sedaj neutemeljeno navaja, da ob njenem podpisu ni bila seznanjena z Dogovorom, ceniki in pravilniki tožnice, zaradi česar naj bi bila njena obveznost v času podpisa izjave vnaprejšnja in nedoločljiva. Izjava se sklicuje zgolj na oskrbo, ne glede na nivo oskrbe, ki se razvršča glede na potrebe in zdravstveno stanje uporabnika. Temu dodaja, da si je tožnica že v 9. točki Dogovora pridržala pravico, da v skladu s Pravilnikom o sprejemu, premestitvi in odpustu spremeni obseg in vrsto storitev za uporabnika. Ne drži, da je z ničnostjo aneksov odpadla pravna podlaga tožnice za obravnavani tožbeni zahtevek. Odločbe o premestitvi na podlagi 96. člena ZSV tožnica ni izdala, saj je bila ničnost aneksov ugotovljena šele s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 232/2019 z dne 21. 5. 2019.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

Bistvo toženkinih navedb v reviziji

11Revidentka meni, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, saj njuni sodbi odstopata od sodne prakse Vrhovnega sodišča, in sicer sodbe II Ips 46/2018 z dne 30. 5. 2019. V citirani zadevi, ki je v bistvenem podobna konkretnemu primeru, saj je šlo za vsebinsko identično izjavo, je namreč Vrhovno sodišče presodilo, da je izjava glede plačila oziroma doplačila nejasna in jo je potrebno razlagati v korist stranke, ki izjave ni sestavila, torej v korist revidentke. Sodišči nižjih stopenj pa sta v nasprotju s takšnim stališčem odločili, da je izjava povsem jasna, obveznost določljiva, zaradi česar uporaba 83. člena OZ ne pride v poštev, s čimer sta zagrešili tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sporno določilo izjave nikjer vsebinsko ne zajema povišanja cene „dodatne oskrbe“, temveč zgolj povišanje cene oskrbe. Z metodo jezikovne razlage, na katero se sklicujeta sodišči nižjih stopenj, ni mogoče dognati, da se je revidentka zavezala tudi k plačevanju povišanja cen iz razloga dodatne oskrbe. Revidentki je bila ob podpisu izjave lahko znana zgolj oskrba ob sprejemu in cena slednje, povečanje obveznosti pa bi se lahko nanašalo zgolj na zvišanje cene osnovne oskrbe, ki je vezana na indeks rasti cen. Vsak povprečno skrben in prava neuk človek, bi izjavo razumel na način, kot jo je razumela revidentka. Pomembno je, da ob podpisu izjave revidentki ni bilo pojasnjeno, da so v zapisanem zajeti tudi stroški dodatne oskrbe. Izpostavlja tudi spornost stališča sodišča druge stopnje, da je tožnica svoje odločitve in izračune upoštevala na podlagi spornih aneksov, ker je vanje utemeljeno zaupala.

Bistvo tožničinih navedb v odgovoru na revizijo

12Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da izjava, na način kot je zapisana, ni nejasna, zaradi česar uporaba 83. člena OZ ne more priti v poštev. Ključna navedba v izjavi je, da se je toženka zavezala plačevati „...vsako povišanje cene oskrbe v domu.“ Toženki bi moralo biti jasno, da uporabniki domske oskrbe z različno stopnjo onemoglosti zaradi starosti ali bolezni potrebujejo različen obseg storitev. Zato je logično, da je vedela, da na povečanje stroška domske oskrbe ne vpliva zgolj faktor rasti cen, temveč tudi faktor obsega koriščenja domskih storitev. Ob zadostni skrbnosti bi ji moralo biti tudi jasno, da se bo cena očetove domske oskrbe povečala premosorazmerno z njegovim pešanjem zdravja. Če bi revizijsko sodišče presodilo, da je sporno določilo izjave nejasno, pa tožnica iz previdnosti navaja argumente, zaradi katerih tudi v takšnem primeru izjave ni mogoče razlagati na način, za kakršnega se zavzema toženka. Skladno s 84. členom OZ je namreč potrebno nejasna določila razlagati na način, da so vzajemne terjatve v pravičnem razmerju. V konkretnem primeru toženka sicer ni imela neposrednih pravic iz obligacijskega razmerja, ker jih je imel njen oče, kar pa na uporabo 84. člena OZ nima vpliva. Toženka bi namreč lahko v očetovem imenu zahtevala, da tožnica izpolni svoj del pogodbenih obveznosti v zvezi z nastanitvijo in oskrbo. Pravično je, da za več storitev, ki jih izvajalec nudi uporabniku, za to prejme tudi višje plačilo. Če bi v takšnem primeru prejel enako ali celo manjše plačilo, bi bilo to tudi finančno nevzdržno in bi posledično ogrozilo delovanje celotnega sistema domske oskrbe. Za širši obseg storitev, ki jih je prejemal toženkin oče, je bila tožnica upravičena prejemati tudi višje plačilo.

Presoja utemeljenosti revizije

13Revizija je utemeljena.

Uvodno pojasnilo

14V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Revizijske navedbe toženke, ki se nanašajo na bistveno kršitev določb postopka, presegajo okvir dopuščene revizije, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

Opredelitev mej revizijskega preizkusa

15Pravno razlogovanje v dosedanjem teku postopka, kakor tudi normativni okvir (ZSV, podzakonski predpisi, v 92. členu ZSV predviden pogodbeni dogovor) nazorno kaže, da se problematika plačevanja stroškov domske oskrbe nahaja na presečišču civilnega in upravnega prava ter prava socialne varnosti. Prav tako se ponuja vprašanje, ali in kako pravno napolniti normativno prazen prostor, ki je nastal ob dveh ničnih aneksih, hkrati neizdani upravni odločbi (96. člen ZSV), ki bi manjkajočo izjavo volje nadomestila, zraven pa izvršenem dejstvu, da je življenje, ki bi moralo biti s prej navedenimi akti urejeno, teklo naprej po svojih zakonitostih (z nudenjem domske oskrbe, izstavljanjem specificiranih računov...), kar ima neizbežne posledice v ekonomski in pravni sferi ene, druge ali obeh strank.

16A glede na razloge v 15. točki sodbe pritožbenega sodišča ter upoštevaje dopuščeno revizijsko vprašanje je predmet preizkusa Vrhovnega sodišča zožen na vprašanje razlage izjave volje toženke z dne 18. 12. 2000 v luči zakonskih razlagalnih pravil, ki se nanašajo na civilne pogodbe. Ta izjava, na katero se edino opira izpodbijana sodba, namreč predstavlja toženkino lastno civilnopravno zavezo. Izhodišče presoje je, ali je materialnopravno pravilna razlaga nižjih sodišč, da gre za tolikanj jasno in nesporno izjavo volje, da je njena razlaga zamejena s prvim odstavkom 82. člena OZ ter nadaljnja razlagalna pravila zato ne pridejo v poštev. Takšno je namreč stališče nižjih sodišč, ki mu revidentka nasprotuje.

Splošno o razlagi pogodb

17Razlaga pogodbe se od razlage predpisov (npr. zakonskega besedila) pomembno razlikuje¹. Prvič zato, ker so predpisi heteronomni, pogodbe pa avtonomni pravni akti. Razlaga pogodb je zato subjektivistična, razlaga predpisov pa objektivistično – dinamična².

18Pri predpisih je izhodišče razlage zakonsko besedilo, iskanje njegovega objektivno razpoznavnega namena (telosa), predvsem pa njegova umestitev v pravni red kot celoto. Umestitev mora biti takšna, da je pravni red sestavljen v notranje povezano in logično celoto, s poudarkom, da je izhodišče Ustava, ki logično izgrajevanje pravnega reda na nižjih hierarhičnih ravneh odločilno usmerja.

19Pri razlagi pogodb je drugače. Razlagalni cilj, ko je njihov predmet pogodba, je namreč v prvi vrsti usmerjen v ugotavljanje skupne pogodbene volje konkretnih, resničnih ljudi - pogodbenikov³.

20Drugi razlog, zaradi katerega se razlaga pogodb in predpisov (lahko) razlikuje, je, da je pogodbeno urejanje posamično in znatno bolj konkretno, predpisi pa so, drugače, splošni in abstraktni pravni akti.

21A vendar je tudi pri pogodbenem pravnem urejanju prisotna določena mera abstraktnosti. To velja tem bolj, ko ne gre za dogovor o enkratnem izpolnitvenem ravnanju, marveč za razmerja trajanja, ko stranki zmoreta v manjši meri predvideti vse okoliščine življenja, s katerimi se bo njuno pogodbenopravno razmerje v neznani prihodnosti soočilo⁴. V takšnih položajih vrzeli v njuni pogodbeni volji zapolnjujejo tudi običaji, dalje, zakonska pravila obligacijskega prava, predvidena predvsem za nominatne kontrakte (to je, zakonsko poimenovane pogodbe s ponudbo dispozitivnih pravil), ter, seveda, temeljna načela obligacijskega prava. Tak je tudi obravnavan primer, ko vtoževane terjatve izvirajo iz obdobja več kot deset let po izjavi pogodbene volje.

22Razlaga, ki zapolnjuje pogodbene vrzeli, je dopolnjujoča; razlaga, ki je potrebna, ker je podan dvom o posameznih pomenih pogodbenih določil ali ko se mnenji strank o tem razhajata, je razjasnjujoča⁵.

Posebnosti glede izjave pogodbene volje

23Predpis (zakon) se ubesedi, sprejme, razglasi in objavi v strogo formaliziranem zakonodajnem postopku⁶. Pri izjavi pogodbene volje je drugače. Lahko se izrazi v formalnem postopku pred notarjem, lahko pa zelo spontano v življenju – celo molče, konkludentno, z nebesednimi znaki (prim. prvi odstavek 18. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

24Med obema skrajnostma je pahljača različnih položajev. Od skupnega in postopnega oblikovanja pogodbenega besedila prek pogajanj ali pa hitrega zapisa bistvenih izpolnitvenih ravnanj, h katerim se vzajemno zavezujeta nasprotni stranki. Prav poseben tip ubesedovanja pogodbene volje pa je značilen za asimetrična razmerja, kjer je ena stran profesionalec, druga pa ne in kjer profesionalec v bistveni meri kroji nastanek pogodbenega besedila ali ga ima celo že v celoti vnaprej pripravljenega. Tak je tudi obravnavan primer.

Posebna zakonska pravila za razlago pogodb

25Vse zgoraj predstavljene posebnosti in mogoče razlike so vplivale na nastanek zakonskih pravil za razlago pogodb ter nadalje, logično, vplivajo tudi na to, kako zakonska razlagalna pravila uporabljati in razlagati v konkretnih primerih. Težišče zakonskih pravil je vsebovano v 82 – 85. členu OZ, neločljiva sestavina pa je tudi del zakonskega besedila, ki se nanaša na soglasje volj (15. - 30. člen OZ).

26Prvi odstavek 82. člena OZ določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Drugi odstavek istega člena določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, določenih v OZ.

27Drugi odstavek 82. člena OZ govori o spornih in ne o nejasnih določbah. Nejasna pogodbena določila so podvrsta spornih določil. „Nejasno pogodbeno določilo je tisto pogodbeno določilo, katerega pomen je med strankama sporen, in katerega pomena ni mogoče (enopomensko) opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, določenem v drugem odstavku 82. člena OZ niti z uporabo drugih metod razlage.“⁷

28Navedeno stališče pravne literature se torej nagiba h kaskadni uporabi zakonskih razlagalnih pravil. Podobna izključujočnost posameznih razlagalnih zakonskih pravil izhaja tudi iz komentarja k 84. členu: „V razmerju do 83. člena OZ je določba 84. člena OZ, ki določa, da je potrebno v odplačni pogodbi nejasna določila razlagati v takem pomenu, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju, splošnejša, zato se za razlago nejasnih določil pogodbe, ki jo je pripravila in predlagala ena stranka, uporablja posebno pravilo 83. člena OZ.“⁸ Tak pristop se, ko gre za uporabo razlagalnih pravil iz 83. in 84. člena OZ, lahko izkaže kot preveč tog. Kaskadnost je vgrajena v razmerje med prvim in drugim odstavkom 82. člena OZ. Razlagalna pravila iz drugega odstavka 82. člena ter iz 83. in 84. člena OZ pa lahko, kolikor gre za različne vidike istega življenjskega primera, sobivajo ter dajo v konkretnem primeru skupen, vrednotno uravnotežen razlagalen odgovor – še zlasti, če gre za kombinacijo razjasnjujoče in dopolnjujoče razlage.

Presoja pravilnosti razlagalnega pristopa v izpodbijani sodbi

29Izjava o plačevanju oziroma doplačevanju oskrbnih stroškov v Domu upokojencev B., ki jo je tožnica dala 18. 12. 2000 v podpis toženki, se nanaša na plačevanje oskrbnine za toženkinega očeta, pri čemer si pravdni stranki poved v izjavi

„Izjavljam, da soglašam oziroma sem seznanjena s ceno oskrbe na dan sprejema v dom in da bom plačevala vsako povišanje cene oskrbe v domu.“

razlagata vsaka na svoj način. Gre torej za sporno določilo, saj mu pravdni stranki, pripisujeta različen pomen.

30Izrecno stališče sodišča prve stopnje je, da se po prvem odstavku 82. člena OZ „določila pogodbe (izjave) uporabljajo tako kot se glasijo, zato vsebine izjave o plačevanju vsake povišane cene oskrbe nikakor ni mogoče razlagati na način, kot si to prizadeva toženka, da je zgolj pristala na povišanje cene osnovne oskrbe.“ (16. točka obrazložitve sodišča prve stopnje). Na ta način je razlago izjave zamejilo na uporabo prvega odstavka 82. člena OZ. Presodilo je torej, da besedilo omogoča le en pomen ter odreklo uporabo vseh nadaljnjih razlagalnih pravil.

31Pritožbeno sodišče je v bistvenem ravnalo enako. Izrecno pa je izključilo uporabo 83. člena OZ, češ da je izjava jasna (6. točka obrazložitve).

32Tak pristop k pogodbeni razlagi je po presoji Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru materialnopravno napačen. Izjave, ki jo je podpisala toženka še pred sprejemom njenega očeta – oskrbovanca v dom, ni mogoče podrediti določilu prvega odstavka 82. člena OZ.

33Tako toženkina trditvena podlaga, kakor besedilo same izjave, po presoji Vrhovnega sodišča omogočata dve različni (razumni) razlagi sporne izjave. Prvo, za katero se zavzema tožnica in sta ji sledili tudi sodišči nižjih stopenj, po kateri toženkina zaveza za plačilo oskrbnine v domu vsebuje tudi plačilo povečanja oskrbe za dodatno oskrbo, oziroma drugo, za katero se zavzema toženka, po kateri izjava vsebuje zgolj zavezo za dvig cene oskrbe, dogovorjene ob sprejemu.

34Na golo semantiko zožena jezikovna razlaga sporne izjave daje v resnici nevzdržen odgovor: dvigovanje (nadaljnje oblikovanje) cene je v prostih rokah tožnice, toženka pa se zavezuje, da bo sleherni znesek plačala. To je tisto, kar sporočajo besede in nižji sodišči takšne razlage seveda nista podali. A kljub temu sta se sklicevali na razlagalno pravilo iz prvega odstavka 82. člena OZ. Iz tega sledi dvoje. Prvič, razlaga nižjih sodišč v resnici ni bila zgolj semantična in, drugič, besedilo sporne izjave očitno ni enopomensko.

35S tem, ko sta nižji sodišči deklaratorno ostali v mejah razlagalnega pravila iz prvega odstavka 82. člena OZ, sta v resnici toženko postavili v neenak, slabši položaj. Odrekli sta ji namreč možnost, da bi se zavzemala za polno razlago pogodbene izjave, torej takšno, ki bi upoštevala tudi razlagalni pravili iz drugega odstavka 82. člena in 83. člena OZ, hkrati pa sta besedilo ovsebinjali s prvinami, ki segajo preko samega besedila ter črpajo tako v kontekstu domske oskrbe, podzakonskih aktov, ki so bili izdani kasneje ter tudi kasnejših izjav toženkinega očeta⁹. Na ta način sta arbitrarno odbirali življenjske dejavnike pri razlagi besedila.

Odgovor na dopuščeni revizijski vprašanji

36Na prvo vprašanje, ali torej izjava z dne 18. 12. 2000 zajema tudi zavezo za plačilo povečanja oskrbe za dodatno oskrbo ali zgolj dvig cene oskrbe, dogovorjene ob sprejemu, Vrhovno sodišče ne more procesno korektno odgovoriti. Pritrdilen odgovor nižjih sodišč je namreč, kot je bilo pojasnjeno, plod napačnega razlagalnega izhodišča. Nižji sodišči bi morali namreč na to vprašanje odgovarjati tudi upoštevaje razlagalna pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ in 83. člena OZ, uporaba teh pravil pa sega tudi v sfero ugotavljanja dejanskega stanja. Mogoče je reči le to, da je izjavo, da bo toženka plačevala vsako povišanje cene oskrbe v domu, glede na predhoden stavek izjave, in sicer, da je toženka seznanjena s ceno oskrbe na dan sprejema v dom, mogoče razumeti tudi na način, da se vsako povišanje cene nanaša na povišanje cene oskrbe, veljavne v času sprejema oskrbovanca v dom.

37S takšnim odgovorom na prvo vprašanje je bilo obenem odgovorjeno že tudi na drugo vprašanje, da je torej pri razlagi sporne izjave treba upoštevati „tudi določilo 83. člena OZ in jo razlagati v korist stranke, ki je ni sestavljala.“ Kako se bo to „upoštevanje“ odrazilo pri končni ugotovitvi toženkine pogodbene zaveze, je zaenkrat odprto vprašanje.

Odločitev o reviziji

38Podan je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (neuporaba drugega odstavka 82. in 83. člena OZ), zaradi česar je vsebina toženkine pogodbene zaveze (kar je vprašanje, ki zajema tudi dejanske prvine) nepopolno ugotovljena (drugi odstavek 380. člena ZPP). Glede na razloge v 15. točki odločbe pritožbenega sodišča je pritožbeni preizkus ostal nedokončan, kar je narekovalo, da se razveljavi zgolj sodba pritožbenega sodišča ter zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločanje o pritožbi.

Dodatni napotki ob razveljavitvi

39Poleg napotkov, ki so implicitno razvidni iz obrazložitve tega razveljavitvenega sklepa, Vrhovno sodišče opozarja še na kontekst razmerja med izvajalcem domske oskrbe ter tretjo osebo, ki se zavezuje na čisti civilnopravni podlagi. O tem kontekstu je govor v predhodni zadevi Vrhovnega sodišča.

40Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 46/2018, na katero se sklicuje toženka, vsebuje nosilna razloga, ki sta upoštevna tudi v konkretni zadevi. Prvi razlog je, da ne drži, da mora imeti zavod (vnaprej) zagotovljeno plačevanje storitev in da mora zato imeti zavezanca. Iz socialnovarstvenih predpisov namreč izhaja, da mora zavod v oskrbo sprejeti tudi osebe, ki nimajo zagotovljenega financiranja, plačilo oziroma njegova oprostitev pa se ureja prek centra za socialno delo. Storitev institucionalnega varstva so po Zakonu o socialnem varstvu (ZSV) dolžni v prvi vrsti plačati upravičenci, šele za njimi ostali zavezanci (preživninski zavezanci, zavezanci, ki so na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla zavezani upravičencu delno ali v celoti plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu itd.). Tretje osebe pa lahko v skladu s pogodbeno avtonomijo z zavodom sklenejo dogovor, da bodo (do)plačevale oskrbnino. Drugi razlog pa je, da je zmotna materialnopravna presoja, po kateri pogodbena volja tretjega, ki z zavodom sklene dogovor o (do)plačevanju oskrbnine ni pravno pomembna.¹⁰ Povedano drugače, sodišče mora pri razlagi dogovora med zavodom in toženko kot tretjo osebo, presojati vsebino njunega dogovora ter upoštevati voljo in izjavo toženke. Pravilo prvega odstavka 82. člena se namreč lahko uporabi le, kadar je pogodbena volja jasno in nedvomno izražena in zato razlaga pogodbe ni potrebna. Iz sporne izjave pa ni jasno in nedvomno izražena volja toženke, da se slednja zavezuje plačevati tudi stroške morebitne dodatne oskrbe, ki bi nastali zaradi spremenjenih potreb oskrbovanca.

Odločitev o revizijskih stroških

41Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Sestava senata in glasovanje

42Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Glej A. Novak, Interpretativni pluralizem v: A. Novak, M. Pavčnik (ur.), Pravne panoge in metodologija razlage prava, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2022, str. 281 – 284.
² Glej. M. Pavčnik, Teorija prava, prispevek k razumevanju prava, 6. izdaja, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2020, str. 419-423.
³ O ugotavljanju, ne pa ustvarjanju pogodbene vsebine glej Sodbo VS RS, II Ips 24/2022 z dne 15. 6. 2022; glede (zgolj) relativne vezanosti na besedilo pa tudi Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Tomaža Pavčnika k citirani sodbi.
⁴ Prim. S. Cigoj, Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1978, str. 96: „Treba je torej iskati v prvi vrsti, kakšna je volja strank, toda kolikor ta ni izražena v podrobnostih, jo je treba razlagati dopolnilno po običajih in zakonu (...)“
⁵ Glej: M. Dolenc, Razlaga prava na civilnopravnem področju (pogled sodnika) v: A. Novak, M. Pavčnik (ur.), Pravne panoge in metodologija razlage prava, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2022, str. 168 – 170.
⁶ Glej: A. Igličar, Zakonodajna politika, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2021, str. 257 – 346.
⁷ N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, stran 494.
⁸ N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, 1. knjiga, stran 501.
⁹ Izjavo je toženka podpisala v letu 2000, medtem ko je bil Dogovor z njenim očetom sklenjen šele v letu 2005, Pravilnik o sprejemu, premestitvi in odpustu, na katerega se sklicuje Sporazum v 9. točki, pa v letu 2003.
¹⁰ Več glej Sodba II Ips 46/2018 z dne 30. 5. 2019.