85. člen OZ

Za razlago pogodbe o plačilu odvetniških stroškov je potrebno izhajati iz splošnih določb Obligacijskega zakonika o razlagi pogodbe (82. do 85. člen OZ) in 15. člena OT, pri čemer pogodba o plačilu odvetniških stroškov spada med potrošniške pogodbe in jo je kot tako potrebno materialnopravno obravnavati tudi po določbah Zakona o varstvu potrošnikov.

Dokazno breme je bilo na tožencih že na podlagi pravila, da mora dejstvo dokazovati tista stranka, ki ima lažji dostop do dokaza oziroma da je dokazno breme glede dejstev na tisti stranki, ki so ji v korist. Ker toženca nista želela pojasnjevati in dokazovati svojega finančnega stanja, je njuna trditev, da sta razpolagala z zadostnimi sredstvi za plačilo kupnine, ostala nedokazana.

Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije, ker niso podani pogoji iz 367.a člena ZPP.

Po določbi 15. člena OZ je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Po določbi 40. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki je izpeljal načelo ločevanja med obligacijskim, zavezovalnim poslom in pa razpolagalnim poslom, ki pa je pravni posel stvarnega prava, je najprej potreben zavezovalni pravni posel, obligacijska pogodba, s katero se ustvari obveznost obeh strank, v tem primeru, ko gre za kupoprodajno pogodbo, je obveznost toženca v prenosu lastnine in obveznost tožnika v plačilu kupnine. Razpolagalno upravičenje odsvojitelja pa je sestavina razpolagalnega stvarnega posla in predpostavka za začetek učinkovanja zemljiškoknjižnega dovolila, povzroči pridobitev stvarne pravice z vpisom le-te v korist pridobitelja v zemljiški knjigi. Če odtujitelj, prodajalec ni zemljiškoknjižni lastnik, razpolaganje pač ne bo učinkovito. Pritrditi je stališču prvostopenjskega sodišča, da je načeloma toženec, ki sklene zavezovalni posel, dolžan, saj se je zavezal prodati nepremičnino, izstaviti tudi overjeno zemljiškoknjižno dovolilo.

Splošni pogoji za zavarovanje stanovanjskih premičnin določajo, da zavarovanje ne krije škode, ki jo utrpijo gosti, ki pridejo k zavarovancu na zasebni obisk (na primer prijatelji, sorodniki) nad 5 % od zneska za izračun dajatve zavarovalnice, navedenega v polici. Pri presoji, ali je bil tožnik oseba, ki bi ga v konkretni situaciji lahko poimenovali gosta zavarovanke, pritožbeno sodišče izhaja iz jezikovne definicije besede „gost“, ki jo vsebuje Slovar slovenskega knjižnega jezika. Po tej definiciji je gost oseba, ki je kam povabljena ali pogoščena. Tožnik s strani zavarovanke toženke ni bil povabljen na njen dom, zavarovanka tudi ni bila ob njem, ko se je nahajal na njeni nepremičnini, kaj šele, da bi ga pogostila. Tožnik je bil z materjo na obisku pri drugi osebi, na drugi nepremičnini (na naslovu … 16a). Na nepremičnino zavarovanke toženke (na naslovu … 10) je prišel z J. B. (sinom zavarovanke, ki je šel pomagat na dom staršev), ker je želel videti domače živali. Zaradi takšnega tožnikovega prihoda na nepremičnino zavarovanke toženke le-tega tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot gosta zavarovanke v smislu Splošnih pogojev. To bi namreč pomenilo, d

Po mnenju pritožbenega sodišča je razlaga besede gost, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in obrazložilo v točki 25 sodbe, pravilna in v skladu z določbami 82. in 83. člena OZ. Sodišče je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke tožnika prosil, da mu pride pomagat pri dežurstvu, torej, da mu nudi pomoč pri delu, kar pa ne pomeni, da je k zavarovancu prišel kot gost in na obisk.

Pogodba o organiziranju potovanja je tipična potrošniška pogodba, pri presoji katere je treba upoštevati tudi pravila OZ in ZVPot o splošnih pogojih pogodbe kot sestavnih delov sicer tipske pogodbe, ki jo pripravi organizator potovanja vnaprej za nedoločeno število istovrstnih pravnih razmerij in jih ob sklenitvi konkretne pogodbe postavi drugi stranki kot pogoj za sklenitev te pogodbe. Za organizatorja potovanja so pravila ZVPot o splošnih pogodbenih pogojih strožja od splošnih določil OZ. Osnovno pravilo je, da morajo biti pogodbeni pogoji za potrošnika jasni in razumljivi, nejasno določilo pa je treba razlagati v korist potrošnika.