VSM Sodba I Cp 519/2022

I. Pritožba se zavrne in potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v 15 dneh od vročitve pisnega odpravka te sodbe tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati 4.133,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2020 dalje (prvi odstavek izreka izpodbijane zamudne sodbe) ter odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (drugi odstavek izreka izpodbijane zamudne sodbe).

2Zoper to sodbo se pravočasno po stečajnem upravitelju pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom na njeno razveljavitev. Najprej navaja, da je sodišče v nasprotju z določbo 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izdalo zamudno sodbo. Zaradi prekinjenega postopka zamudne sodbe ne bi smelo izdati, zato je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je v postopku osebnega stečaja na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 25. 9. 2020, ko je bil izdan tudi oklic o začetku stečajnega postopka ter imenovan stečajni upravitelj (prvi odstavek 244. člena ZFPPIPP). Ker gre za denarni zahtevek, bi ga moral tožnik kot upnik prijaviti v stečajnem postopku, upravitelj pa bi moral o prijavljeni terjatvi odločiti in šele z njegovo odločitvijo (sklep o preizkusu terjatev) bi tožnik pridobil možnost postopek nadaljevati s predlogom za nadaljevanje prekinjenega postopka v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev (tretji odstavek 301. člena ZFPPIPP). Poleg tega je v stečajnem postopku uveljavljeno načelo koncentracije, katerega bistvo je, da lahko upnik zoper stečajnega dolžnika uveljavlja svojo terjatev nastalo do stečajnega postopka le v stečajnem postopku in v skladu s pravili le-tega (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). To načelo je sodišče z izdajo sodbe prekršilo. Sicer je pravilno ugotovilo, da razlog za prekinitev postopka preneha s sklepom o preizkusu terjatev (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP), vendar pa napačno predpostavilo, da se nadaljuje ko ga upravitelj prevzame. Izdaja sklepa o preizkusu terjatev je, ne glede na določbo drugega odstavka 301. člena ZFPPIPP, najzgodnejši možen trenutek, ko se prekinjeni pravdni postopek lahko nadaljuje. Pred objavo sklepa o preizkusu terjatev pa se postopek, prekinjen zaradi začetka stečajnega postopka, ne more nadaljevati niti na predlog strank, niti na pobudo sodišča, niti ga ne more prevzeti stečajni upravitelj. O tem se je že večkrat izrekla sodna praksa (VDSS sklep Pdp 888/2018 z dne 5. 12. 2018, II Ips 403/2010 z dne 17. 11. 2011, sklep I Cp 2097/2017, sklep I Cp 3376/2016, sklep VSRS II Ips 181/2016). Predpogoj za nadaljevanje prekinjenega postopka je, da upnik terjatev prijavi in je o njej odločeno s sklepom o preizkusu terjatev. Tožnik terjatve ni prijavil. Če upnik terjatve ne prijavi v roku in zato ne more biti preizkušena s sklepom o preizkusu terjatev, ta terjatev pri osebnih stečajih sicer ne preneha, vendar pa ni pogoja za nadaljevanje postopka, saj sklep o preizkusu terjatev ne more veljati za terjatve, ki sploh niso prijavljene. Vsaka odločba sodišča, izdana preden se o njej ne izjasni upravitelj s preizkusom in o njej ni izdan sklep o preizkusu terjatev, je preuranjena (sklep VSRS II Ips 181/2016, VSL sklep I Cpg 881/2013). Sodišče je zato pri presoji konkretne dopustnosti tožbe kot predpostavki za izdajo zamudne sodbe presodilo napačno. Vse dokler o terjatvi tožnika ni odločeno s sklepom o preizkusu terjatev, o zahtevku tožnika ni mogoče odločiti, saj sodišče ne more predhodno ugotoviti ali še vedno obstaja njen pravni interes za nadaljevanje pravdnega postopka, v kolikor pa o tem sodišče že odloča, pa mora tožbo zavreči. Nadalje se sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni upoštevalo določbe 23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), saj tožnik med drugim zahteva stroške 888,00 EUR za prevoz v Valdoltro zaradi pregledov in zdravljenja sina toženke v ortopedski bolnišnici Valdoltra, čeprav ima zavarovana oseba pravico do povračila potnih stroškov, zato ne gre za strošek, ki bi ga morala kriti v okviru stroškov preživljanja toženka. Iz previdnosti podaja vsebinski odgovor na tožbo, da je toženka nakazovala denar na račun sina, skupno 2.040,00 EUR, o čemer prilaga potrdila o opravljenih storitvah NLB. Zahtevek je tako po temelju kot višini neobrazložen, ugotoviti bi ga bilo mogoče zgolj na opravljeni glavni obravnavi. Nazadnje izpodbija zahtevane stroške 2.100,00 EUR za elektriko, komunalo in telefon, 378,91 EUR za nakup telefona ter stroške za posteljo 739,00 EUR. Kot stroške priglaša le sodno takso za pritožbo.

3Tožnik odgovora na pritožbo ni podal.

4Pritožba ni utemeljena.

5Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev in dokazov tožnika, ob predpostavki, da se štejejo trditve za resnične (zaradi izostanka odgovora na tožbo toženke), le-te pa niso v nasprotju s predloženimi dokazi, sprejelo pravilne materialno pravne zaključke, ki jih je argumentirano in skrbno obrazložilo. Sodišče druge stopnje se z njimi v celoti strinja in jim pritrjuje, v odgovor pritožbenim trditvam pa dodaja naslednje:

Glede procesnih predpostavk:

6Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 301. člena ZFPPIPP izdalo zamudno sodbo, ki je zaradi prekinjenega postopka ne bi smelo izdati in kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil v tej zadevi postopek 25. 9. 2020 prekinjen (z oklicom o začetku stečajnega postopka 25. 9. 2020), nadaljeval pa se je 9. 11. 2020, ko ga je stečajni upravitelj toženke prevzel¹, to je dan, ko je stečajni upravitelj v tej pravdni zadevi vložil pritožbo², kar je v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 205. člena ZPP³. Pritožba v tej smeri zato ni utemeljena.

7Kar se tiče vprašanja izdaje zamudne sodbe v času, ko je bil postopek prekinjen, je res, da je sicer sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker je v času prekinitve odločalo⁴ z izdajo zamudne sodbe, vendar pa so se pogoji zanjo iztekli že pred začetkom stečajnega postopka (20. 9. 2020) in, ker je stečajni upravitelj postopek prevzel⁵, so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka.

8Dejstvo izdaje zamudne sodbe v času prekinjenega postopka samo po sebi ni razlog za njeno razveljavitev, zamudna sodba kot taka, ob dejstvu, da so se pogoji zanjo stekli že pred začetkom stečajnega postopka, učinkuje z dnem, ko se je pravdni postopek nadaljeval. Pritožbena graja je zato tudi v tej smeri neutemeljena.

9Prav tako ni utemeljena pritožbena graja, da bi moral tožnik prijaviti svojo denarno terjatev v stečajnem postopku, o le-tem ima sodišče prve stopnje pravilne razloge v točki 15 obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe, h katerim ni več kaj dodati. Gre za postopek osebnega stečaja, v katerem lahko upnik terjatev prijavi kadarkoli med trajanjem postopka osebnega stečaja, in ker je bilo v času odločanja z zamudno sodbo ugotovljeno, da upnik (tožnik) svoje terjatve, ki jo vtožuje v tem postopku ni prijavil, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne obstajajo procesne ovire za vsebinsko odločanje o zadevi. V postopku osebnega stečaja se namreč ne uporablja pravilo iz drugega odstavka 227. člena ZFPPIPP skladno z določbo drugega odstavka 383. člena in 3. točke 385. člena ZFPPIPP.

10Vsa ostala pritožbena izvajanja za ta postopek niso pravno odločilna, zato sodišče druge stopnje nanje ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede utemeljenosti tožbenega zahtevka:

11Sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba) po 318. členu ZPP, če tožena stranka v roku iz 277. člena istega zakona ne odgovori na tožbo, ob izpolnjenih naslednjih pogojih:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor,

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP),

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi,

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

12Pritožbeno ni sporno, da je bila tožba toženki pravilno vročena v odgovor, niti da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, iz dejstev navedenih v tožbi, ki niso v nasprotju s predloženimi dokazi, pa izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

13Po sistemu afirmativne (pozitivne) litiskontestacije se pasivnost tožene stranke ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb tožeče stranke (pri izdaji zamudne sodbe sodišč ni treba ugotavljati dejanskega stanja, za podlago vzame dejansko stanje navedeno v tožbi, ki ga tožena stranka pritožbeno ne more več izpodbijati). Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zoper zamudno sodbo, ni dopusten (drugi odstavek 338. člena ZPP).

14Dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji v celoti in popolnoma ugotovljeno, ugotovljena so bila vsa pravno odločilna dejstva. Tožnik s svojim verzijskim zahtevkom uveljavlja povrnitev stroškov, ki jih je imel s preživljanjem toženkinega sina, ki bi ga bila sicer dolžna preživljati toženka. Stroški preživljanja se nanašajo na obdobje od 1. 12. 2017 do 31. 8. 2019. Materialna podlaga za uveljavljanje verzijskega zahtevka je 133. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) oziroma prvi odstavek 199. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), do česar se pravilno opredeljuje sodišče prve stopnje v točkah 20 do 24 obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe. Zahtevek tožnika se nanaša na stroške prehrane, bivanja, telefona, zavarovanja (2.506,91 EUR), stroške v zvezi z zdravstvenimi težavami otroka zaradi prevozov v bolnišnico (888,00 EUR) in nabavi ustrezne postelje (739,00 EUR), kar skupno znaša 4.133,91 EUR. Tožnik je v zvezi z navedenim postavil ustrezne trditve, resničnost katerih je potrdil s predloženimi dokazi, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen in mu posledično v celoti ugodilo.

15Pritožba dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, za katere se šteje, da jih je toženka priznala, prereka (kot navaja: iz previdnosti). Zoper zamudno sodbo pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, zato ne more biti predmet pritožbenega preizkusa. Kot izpodbijanje dejanskega stanja pa se štejejo tudi trditve o tem, da bi strošek prevozov v bolnišnico morala kriti iz obveznega zavarovanja zavarovalnica. Vprašanje uporabe materialnih določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), je namreč vezano na dejanske trditve, ki pa jih toženka v pritožbenem postopku ne more več izpodbiti (drugi odstavek 338. člena ZPP).⁶

16V posledici navedenega, ob izpolnjenih predpostavkah iz prvega odstavka 318. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava ter izpolnjenih predpostavkah za nadaljevanje postopka, prekinjenega zaradi začetka postopka osebnega stečaja nad toženko, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti ter zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

17Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (priglašena sodna taksa za pritožbo), saj je z njo v celoti propadla (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Navedeno dejstvo je ugotovilo že sodišče druge stopnje v sklepu I Cp 535/2021 dne 23. 9. 2021 (glej točko 5 do 7 obrazložitve sklepa) - na l. št. 66 do 68 spisa.
² L. št. 20 do 21 spisa.
³ Postopek, ki je bil prekinjen zaradi pravnih posledic začetka stečajnega postopka se nadaljuje, ko ga stečajni upravitelj prevzame ali ko ga sodnik povabi naj to stori.
⁴ Stečajni postopek začet 25. 9. 2020, zamudna sodba izdana 29. 9. 2020, postopek je bil po samem zakonu prekinjen zaradi nad toženko začetega postopka osebnega stečaja.
⁵ Šteje se, da ga je prevzel z vložitvijo pritožbe zoper zamudno sodbo izdano v tej zadevi 29. 9. 2020.
⁶ Zamudne sodbe se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.