199. člen DZ

V največjo korist otroka je, če se določila 196. člena DZ, da se preživnina lahko zahteva od dneva vložitve tožbe ali predloga, ne tolmači zgolj ozko jezikovno in formalistično.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si razlogi o odločilnih dejstvih niso med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve sodbe ugotovilo, da preživljanka ni sposobna sama skrbeti zase, zato ji je tuja pomoč nujno potrebna, hkrati pa je ugotovilo, da ni nujno, da bi ji to pomoč nudila ravno tožnica (da so možni tudi drugi načini pomoči). Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Za uporabo instituta izločitve v korist potomcev je potrebno skupno delo in pridobivanje, ki mora biti kontinuirano in ne le občasen, sporadičen prispevek. Med potomcem in zapustnikom mora obstajati skupnost, v kateri skupaj pridobivata premoženje, potomčev prispevek pri tem pa mora biti znaten (višji, kot pritiče običajnemu odnosu med starši in otroki). Za skupno delovanje oziroma pridobivanje v smislu 32. člena ZD ni mogoče šteti posamičnih vlaganj v smislu gradnje na tujem zemljišču, prezidav ali nadzidav že obstoječega objekta, vsakodnevne skrbi za zapustnika, pa tudi ne tožnikovega (posamičnega) prispevka k plačilu kupnine v postopku privatizacije stanovanj po t. i. Jazbinškovem zakonu. Vlaganja v višini 2 % tržne vrednosti stanovanja ne utemeljujejo zahtevka na podlagi 32. člena ZD. Skrb za zapustnika, kakršno je zatrjeval tožnik, že pojmovno ne more biti podlaga zahtevku po 32. členu ZD, temveč bi lahko šlo kvečjemu za preživninsko verzijo v smislu 186. in 199. člena DZ.

Nasprotni udeleženec sicer poudarja, da bosta deklici vsak drugi vikend zaradi izvedbe stikov brez spanja pri očetu podvrženi štirim vožnjam po 60 km, nasprotni udeleženec pa kar osmim vožnjam, vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da glede na izkazano stisko v zvezi s spanjem pri očetu pogojev za stike s prenočitvijo še ni, zato je trenutno stik brez prenočitve, ki posledično terja več voženj deklic in tudi nasprotnega udeleženca, v večjo korist deklic, kot bi bil stik s prenočitvijo. V primeru, da zmožnosti staršev ne bi zagotavljale kritja izdatka za plesno udejstvovanje, bi imele pred takim stroškom prednost nujnejše potrebe otroka (potreba po hrani, bivanjski stroški, obleka, obutev, šolski stroški ...). Če razpoložljiva sredstva staršev za preživljanje niso zadostna, mora sodišče na lestvici otrokovih potreb črtati tiste, ki niso nujne za otrokovo preživljanje. Vendar se sodišče druge stopnje ne strinja z navedbo nasprotnega udeleženca, da plesno udejstvovanje deklic v višini, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje, predstavlja luksuz. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da imata oba udeleženca poleg rednih mesečnih dohodkov možnost tudi dodatnega zaslužka.</

Odločitev o povrnitvi stroškov preživljanja je sodišče pravilno oprlo na prvi odstavek 199. člena DZ, po katerem sme tisti, ki je imel stroške s preživljanjem osebe, ki mu je ni bilo treba preživljati, zahtevati povračilo od tistega, ki bi jo moral preživljati, če so bili ti stroški potrebni. Gre za specialno določbo v razmerju do pravil OZ o neupravičeni obogatitvi.

Predlog se zavrne.

Zadevna odločba, s katero je oče toženk oproščen plačila stroškov institucionalnega varstva v določeni višini in s katero je ugotovljena višina prispevka toženk, ni upravno izvršilni naslov, na podlagi katerega bi tožnik od toženk lahko terjal plačilo. Če bi bila, bi bila pričujoča tožba odveč in zato nedopustna. Predmet odločbe CSD je odločitev o zahtevi upravičenca (očeta toženk, ki ga je tožnik sprejel v oskrbo) do delne oprostitve plačila socialnovarstvene storitve, oziroma, gledano z druge strani, zahteve, naj se del oskrbnine plača iz javnih sredstev. Ker je višina oprostitve oziroma prispevka iz javnih sredstev odvisna od premoženjskega položaja oskrbovane osebe in drugih oseb, ki so zavezane prispevati k preživljanju te osebe, je v odločbi CSD ugotovljeno tudi, kolikšen je prispevek drugih zavezancev (v našem primeru toženk). Toda odločba CSD toženkama ne nalaga, da morata tožniku kot izvajalcu institucionalnega varstva plačati določen znesek in ni izvršilni naslov, na podlagi katere bi lahko zavod, ki izvaja institucionalno varstvo, terjal plačilo od oseb, ki jih je CSD upošteval pri odločanju o višini prispevka iz javnih sredstev. Odločba CSD sama zase namreč ne vzpost

Tožnica v obravnavani zadevi zahteva vrnitev zneska 4.080,000 EUR, ki predstavlja povrnitev str0škov preživljanja skupne hčerke, ker toženec ni plačeval preživnine. Gre za zahtevek na podlagi 199. člena DZ, ki je po svoji pravni naravi verzijski zahtevek in gre zato za premoženjskopravni spor. Stvarna pristojnost v premoženjskopravnih sporih pa se določi po vrednosti spornega predmeta (30. in 32. člen ZPP).

Prvostopenjsko sodišče je izpostavilo tudi razlikovalno okoliščino, po kateri se obravnavana zadeva razlikuje od zadev iz sodne prakse, v katerih sta upravičenec in zavezanec iz takšnega verzijskega razmerja izpolnjevala preživninsko obveznost do otroka, vendar živela ločeno in imela vsak svoje posebno premoženje. Tako je imel prikrajšani (tisti, ki ni imel preživninske obveznosti) potrošek iz lastnih sredstev oziroma premoženja, okoriščeni (tisti, ki je imel obveznost preživljanja) pa korist, ki je v tem, da je prihranil lastna sredstva (premoženje), ki bi jih sicer moral potrošiti za izpolnitev (svoje) preživninske obveznosti. V obravnavani zadevi pravdni stranki nista imeli vsaka svojega premoženja (posebno premoženje), ampak (izključno) skupno premoženje. Informacija o spolnem življenju matere otroka pred sklenitvijo zakonske zveze sodi v pravico do skritosti osebnega življenja. Ta pravica je omejena, ko se sooči z vprašanjem biološkega očetovstva zakonca. V obravnavanem primeru ni šlo za prikritje informacije, da pravni oče ni biološki oče. Od povprečno skrbnega človeka - matere, ki glede na omenjene okoliščine verjame, da je zakonec otrokov oče, ni mogoče realn

Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) v 196. členu določa, da se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Navedena določba se uporablja tudi v primeru odločanja o spremembi višine preživnine po 197. členu DZ. Kadar torej predlagatelj postopka izrecno zahteva določitev preživnine od dneva vložitve predloga, sme sodišče preživnino določiti od tega dne dalje. V tem primeru, kadar preživninski zavezanec meni, da ni dolžan plačevati preživnine od dneva vložitve predloga, mora v postopku takšna dejstva zatrjevati in jih tudi dokazati, saj gre za predlagalni nepravdni postopek (prvi odstavek 2. člena ZNP-1), v katerem se uporabljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). V obravnavani zadevi pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi nasprotni udeleženec v zvezi s tem, zakaj ni dolžan plačevati preživnine od dneva vložitve predloga predlagateljice, podal konkretne navedbe ter zanje predložil dokazila.

V nepravdnem postopku pripada osrednje mesto opisu razmerja ali stanja, o katerem naj sodišče odloči (prvi odstavek 23. člena Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1).

Po določbi 189. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) se preživnina določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Z izvršilnim naslovom določena preživnina pa se na predlog upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena (prvi odstavek 197. člena DZ). Pri odmeri preživnine za otroka mora sodišče upoštevati korist otroka, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Preživnina mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb (190. člen DZ).

Dolžnost plačevanja preživnine je izhajala iz veljavnega izvršilnega naslova oz. pravne podlage, ki je upravičevala prehod koristi na toženko. Tega ne spremeni dejstvo, da naj bi otrok v spornem obdobju dejansko živel pri tožniku. Ker torej predpostavka odsotnosti pravne podlage po 190. členu OZ ni izpolnjena, tožnik s postavljenim zahtevkom ni mogel uspeti. Tožnik bi v spornem obdobju (v času do spremembe pravnomočne sodne odločbe) in v sklopu podanih trditev lahko uveljavljal (zgolj) povrnitev na toženko odpadlega dela stroškov preživljanja.

Predlog se zavrne.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Ker v okviru nepravdnega postopka za ureditev družinskih razmerij ni mogoče uveljavljati verzijskega oziroma obogatitvenega zahtevka, bi moralo sodišče prve stopnje skladno z 19. členom ZNP-1 v tem delu postopek ustaviti in glede tega dela zahtevka po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi nepravdnega postopka nadaljevati postopek po pravilih pravdnega postopka, saj se preživninski verzijski zahtevki uveljavljajo s tožbo v pravdi.

Pravna teorija in sodna praksa sta se glede zahtevkov po 133 členu ZZZDR oziroma 199. člena DZ že izrekli, da tisti, ki je koga preživljal z darilnim namenom oziroma brez namena zadolžiti njegovega zavezanca za preživljanje, ne more zahtevati povračila.

Postopka za uveljavljanje preživnine mladoletnih in polnoletnih otrok se tako pomembno razlikujeta, da to upravičuje odločitev o razdružitvi postopkov. V preživninskih zadevah sodišče odmeri preživnino po cenah na dan sodne odločbe, morebitnim zviševanjem cen življenjskih potrebščin pa služi revalorizacija. Stanovanjski stroški (najemnina, stroški elektrike, vode itd.) se delijo po enakih delih med vse stanovalce. V družinskih postopkih velja pravilo, da sodišče stroške porazdeli po prostem preudarku.

Toženka je bila glede pravice do otroškega dodatka v razmerju (le) z državo. To pomeni, da je bila neupravičeno obogatena kvečjemu na račun države. Otroški dodatek je namreč pravica iz javnih sredstev. Tožnik ne more zahtevati vračila preživnine, ki jo je plačal na temelju sklenjene sodne poravnave. Otrok od 1. 1. 2017 dejansko prebiva pri tožniku. Ta je v celoti poskrbel za sinovo preživljanje in kril tudi delež stroškov, ki bi sicer odpadel na toženko. Ob takšnih okoliščinah tožniku ni mogoče odreči verzijskega zahtevka, ki mu ga nudi določba 133. člena ZZZDR.

Pritožba dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, za katere se šteje, da jih je toženka priznala, prereka (kot navaja: iz previdnosti). Zoper zamudno sodbo pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, zato ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.