VSM Sodba IV Kp 30145/2019

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in okrožnega državnega tožilca se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 30145/2019 z dne 23. 8. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti po 165. členu v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu KZ-1 ter 64. in 65. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je po 165. členu v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter izreklo ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let, ob katerem je obdolžencu na podlagi 1. točke tretjega odstavka 65. člena KZ-1 odredilo navodilo, da se zdravi v ustreznem zdravstvenem zavodu, in sicer v psihiatrični ambulanti Zdravstvenega doma X. Odločilo je še, da varstveno nadzorstvo izvršuje probacijska enota, da svetovalec pomaga obdolžencu in nadzira izpolnjevanje navodil, med preizkusno dobo pa sme sodišče spremeniti ali odpraviti navodila po uradni dolžnosti na predlog svetovalke oziroma svetovalca ali obsojenca, in da če obdolženec med preizkusno dobo ne izpolnjuje navodil ali se izmika stiku s svetovalcem, ga sme sodišče posvariti, navodila spremeniti, varstveno nadzorstvo v mejah določene preizkusne dobe podaljšati ali pogojno obsodbo preklicati. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in obdolženca obtožbe oprosti oziroma mu izreče milejšo kazensko sankcijo ali vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, obdolženca pa oprosti plačila sodne takse,

- okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da v pogojni obsodbi določeno kazen, ob preizkusni dobi dveh let, zviša na kazen šest mesecev zapora, po 65. členu KZ-1 pa obdolžencu izreče ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let z navodilom zdravljenja v ustreznem zavodu.

3Obdolženčev zagovornik je na pritožbo okrožnega državnega tožilca odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Pritožba obdolženčevega zagovornika navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženca obtožbe oprostiti, če bi pravilno uporabilo materialno pravo, in ker tega ni storilo, je kršilo materialno pravo ter bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, predvsem 358. člen ZKP, z nepravilno razlago zakonskega znaka „javno“ pa je nedopustno širilo cono kriminalnosti dejanja in kršilo načelo zakonitosti iz 2. člena KZ-1, 28. člen Ustave Republike Slovenije ter 6. in 7. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. A. A. je krivdo za očitano dejanje priznal, a bi ga moralo sodišče oprostiti obtožbe, ker se s priznanjem krivde ni odpovedal pravilni materialnopravni presoji dejanja. Iz njegovega ravnanja namreč ni razvidno, da bi dejanje storil javno, zato po oceni pritožbe ni izpolnjen zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, saj pošiljanje elektronske pošte na več različnih naslovov ne predstavlja javne komunikacije, pri čemer kot primer navaja sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 31885/2014 z dne 23. 8. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da gre pri elektronskih sporočilih za zasebno komunikacijo med pošiljateljem in naslovnikom, in da tudi če gre za večje ali veliko število naslovnikov, to ne pomeni, da gre za javno komunikacijo oziroma sredstvo javnega obveščanja. Zakonski znak javne sramotitve madžarske narodne skupnosti zato ni izpolnjen in obdolženčevega ravnanja ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje po 165. členu KZ-1, temveč gre kvečjemu za katero od dejanj, ki se preganjajo na zasebno tožbo.

6Pritožba nima prav, navedene kršitve niso podane, sodišču prve stopnje pa pritožba tudi neutemeljeno očita, da se je, potem ko je obdolženec krivdo po obtožbi priznal, odpovedalo materialnopravni presoji dejanja. Na naroku 23. 8. 2021 je obdolženec, ko je državni tožilec predstavil obtožni predlog in so mu bili dani vsi ustrezni pravni pouki, krivdo po obtožbi priznal, sodišče pa je njegovo priznanje sprejelo in opravilo narok za izrek kazenske sankcije, izreklo sodbo, nato pa izdelalo pisni odpravek sodbe z obrazložitvijo, kot jo predvideva zakon v primerih priznanja krivde. V razlogih sodbe se je sodišče prve stopnje pravilno omejilo le na ugotovitve v zvezi s priznanjem krivde ter obrazložilo odločbo o kazenski sankciji, kot v obravnavanih primerih predvideva ZKP v šestem odstavku 285.č člena. Kadar obdolženec krivdo po obtožbi prizna, sodišče pa njegovo priznanje sprejme, sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje obrazložitve, kot jo določa ZKP v 364. členu in je predpisana za sodbo, izrečeno po izvedenem dokaznem postopku. Sodba zato razlogov o drugih dejstvih in okoliščinah, v obravnavanem primeru tudi o tem, ali je v obravnavani zadevi obdolženec madžarsko narodnost javno sramotil oziroma jo razžalil, nima, ker takšna obrazložitev ni predvidena. Da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je navedeni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja podan, pa je razvidno iz dejstva, da je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja po 165. členu v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, kot mu ga je očitala obtožba. Sodišče se torej ni odpovedalo presoji, ali ima opisano ravnanje obdolženca vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, ker obdolženca ni oprostilo obtožbe, kot trdi pritožba, prav tako pa ni kazenskega zakona prekršilo v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje.

7Pri sklicevanju na že navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, iz katere povzema njeno jedro, pritožba prezre, da gre v obravnavani zadevi za drugačen primer. Za kaznivo dejanje sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti po 165. členu KZ-1, kot je očitano obdolžencu, je v zakonu predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, za to kaznivo dejanje pa se izvede skrajšani postopek, razen če je dejanje storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, ko sodi okrožno sodišče v senatu, ki ga sestavlja en sodnik in dva sodnika porotnika (25. člen ZKP)¹. Če bi obdolženec torej storil kaznivo dejanje sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti po 165. členu KZ-1 po sredstvih javnega obveščanja, bi v zadevi odločalo okrožno sodišče, v obravnavanem primeru pa je obdolženec kaznivo dejanje izvršil tako, da je na številne naslove po elektronski pošti poslal sporočila z vsebino, ki je za madžarsko narodno skupnost v Republiki Sloveniji žaljiva, s tem pa je kaznivo dejanje javno izvršil, za sojenje v zadevi pa je v tem primeru pristojno okrajno sodišče. Dejstvo, da je žaljive zapise poslal številnim naslovnikom (kot je razvidno iz naslovov – velikemu številu posameznikov, med njimi na primer poslancem parlamenta, tudi poslancu madžarske narodne skupnosti, predsedniku sodišča in številnim drugim posameznikom, pa tudi medijem, knjižnici…), je razvidno, da je s svojimi zapisi želel doseči javnost, in ne da je z naslovniki kot posamezniki zasebno komuniciral. S takšnim svojim ravnanjem je javno razžalil madžarsko narodno skupnost, torej javno storil dejanje iz 158. člena KZ-1 ter tako izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti iz 165. člena (v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena) KZ-1.

8Pritožba obdolženčevega zagovornika, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, zato ni utemeljena, neutemeljeni pa sta tudi pritožbi zagovornika in državnega tožilca, ko grajata odločbo o kazenski sankciji.

9Pritožba zagovornika navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker je dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, obdolžencu v pogojni obsodbi določiti nižjo zaporno kazen in najkrajšo preizkusno dobo, saj je izvedenec medicinske stroke ugotovil, da se pri obdolžencu kažejo pozitivni učinki antipsihotičnega zdravila, kar pripomore k lažjemu obvladovanju njegovega vedenja, zato bi moralo določiti tudi krajše trajanje ukrepa varstvenega nadzorstva. Pritožba okrožnega državnega tožilca pa poudarja, da je bil obdolženec za istovrstno kaznivo dejanje že večkrat obsojen, da je obravnavano kaznivo dejanje izvrševal daljše časovno obdobje, v katerem je poslal veliko število posredovanih sporočil z žaljivo vsebino zoper madžarsko narodno skupnost, zaradi česar bi bilo ustrezno v pogojni obsodbi določiti kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in izreči ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let z navodilom zdravljenja v ustreznem zdravstvenem zavodu.

10Sodišče prve stopnje je obdolžencu za očitano kaznivo dejanje izreklo ustrezno kazensko sankcijo. V pogojni obsodbi je določilo ustrezno kazen zapora in preizkusno dobo ter obdolžencu izreklo primeren ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let, kar je v sodbi tehtno, pravilno in razumno pojasnilo, zato so zavzemanja pritožb za strožje ali milejše sankcioniranje neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja, v ustrezni meri je upoštevalo, da ga je obdolženec storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, in hkrati kot obteževalno okoliščino, da je bil za istovrstno kaznivo dejanje že večkrat obsojen, kot olajševalno okoliščino pa, da je dejanje priznal, zato je izrečena kazenska sankcija v celoti ustrezna in je ni potrebno spreminjati ne v njegovo škodo ne v korist. Na podlagi ugotovitve sodnega izvedenca medicinske stroke psihiatra B. B., ki je pojasnil, da obdolženec potrebuje kontinuirano ambulantno psihiatrično zdravljenje in redno jemanje ustrezne terapije, s čimer se lahko omilijo opisani bolezenski znaki, ki jih je ugotovil, prav tako pa vzpostavi bolj ustrezno vedenje obdolženca (mnenje izvedenca z dne 16. 12. 2019), pa je pravilno izreklo tudi navedeni ukrep z ustreznim navodilom.

11Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, o potrebnih izdatkih in nagradi njegovega zagovornika pa bo odločala Služba za brezplačno pravno pomoč (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Prim.: KZ s komentarjem, sodno prakso in literaturo, 2017 – Posebni del, mag. Mitja Deisinger, Poslovna založba MB, založništvo d.o.o., Maribor – december 2017, stran 272