VSL Sklep I Cpg 662/2021

I. Pritožba tožeče stranke zoper sklepa predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 330/2021 z dne 21. 5. 2021 in 28. 6. 2021 se zavrne ter se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišče prve stopnje se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne v novo sojenje drugemu sodniku tega sodišča.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški.

1Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepoma z dne 21. 5. 2021 in 18. 6. 2021, opr. št. Su 330/2021, zavrnil zahtevo za izločitev sodnice, ki jo je vložila tožeča stranka.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da so nični pravni posli, ki sta jih sklenili tožeča in tožena stranka:

notarski zapis sporazuma o ustanovitvi devetih skupnih hipotek opr. št. SV 1374/2019 z dne 10. 9. 2019 notarke C. C. ter enajst aneksov (sklenjenih v obdobju od 6. 6. 2019 do 10. 9. 2019) k različnim posojilnim pogodbam (I. izreka sodbe).

Zavrnilo je tudi prvi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev notarskega zapisa o ustanovitvi devetih skupnih hipotek opr. št. SV 1374/2019 z dne 10. 9. 2019 notarke C. C. in enajstih aneksov (sklenjenih v obdobju od 6. 6. 2019 do 10. 9. 2019) k posojilnim pogodbam (II. izreka sodbe).

Zavrnilo je tudi drugi podredni tožbeni zahtevek, da se toženki prepove, da od tožeče stranke na podlagi navedenih posojilnih pogodb ali notarskega zapisa sporazuma o ustanovitvi devetih skupnih hipotek opr. št. SV 1374/2019 z dne 10. 9. 2019 notarke C. C. in enajstih aneksov (sklenjenih v obdobju od 6. 6. 2019 do 10. 9. 2019) k posojilnim pogodbam zahteva vračilo zneskov ali kakršnih koli nanje vezanih izvršilnih stroškov ali obresti in sicer od zneska 539.000,00 EUR na podlagi posojilne pogodbe št. 1 z dne 2. 10. 2015, od zneska 612.500,00 EUR na podlagi posojilne pogodbe št. 4 z dne 2. 10. 2015, od zneska 180.000,00 EUR na podlagi posojilne pogodbe št. 1-1/2016 z dne 23. 6. 2016, od zneska 150.000,00 EUR na podlagi posojilne pogodbe št. 5/2016 z dne 2. 12. 2016, od zneska 800.000,00 EUR na podlagi posojilne pogodbe št. 7/2016 z dne 13. 12. 2016, od zneska 750.000,00 EUR na podlagi posojilne pogodbe št. 1/2017 z dne 23. 1. 2017, od zneska 225.000,00 EUR na podlagi posojilne pogodbe št. 1/2018 z dne 29. 1. 2018, zneska 150.000,00 EUR na podlagi posojilne pogodbe št. 3/3-2018 z dne 27. 2. 2018, zneska 3.000.000,00 EUR na podlagi posojilne pogodbe št. 7/218 z dne 21. 3. 2018 (III. izreka sodbe).

Tožeči stranki je naložilo še, da toženi povrne 1.221,23 EUR pravdnih stroškov (IV. izreka sodbe).

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po drugem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da pritožbi višje sodišče ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku ali pa naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbene stroške je priglasila.

Pritožila se je tudi zoper sklepa predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani in predlagala višjemu sodišču, da ju spremeni tako, da zahtevi tožeče stranke za izločitev sodnice ugodi.

4Na pritožbi je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da ju višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5Dne 28. 12. 2021 je pritožnica preko sodišča prve stopnje na Višje sodišče v Ljubljani poslala še vlogo naslovljeno „Pravna naziranja pritožnice“, ki pa je bila prepozna in je višje sodišče ni upoštevalo.

6Pritožba zoper sklepa o izločitvi ni utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklepa predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 330/2021 z dne 21. 5. 2021 in 28. 6. 2021

7Določba 6. točke prvega odstavka 70. člena ZPP določa, da sodnik ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost.

8Nestrinjanje stranke s procesnim vodstvom ne predstavlja odklonitvenega razloga iz 6. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki bi terjal izločitev sodnika. Poleg tega iz sodnega spisa ni razvidno, da bi sodnica s svojim vedenjem in načinom obravnavanja kakorkoli okrnila videz nepristranskosti sodišča. Vse tovrstne pritožničine očitke, ki jih zdaj ponavlja v pritožbi, je pravilno in prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pritožbeni očitki o sodničini komunikaciji s strankama, o njeni vnaprejšnji odločenosti, da bo zahtevek na vsak način zavrnila, o njeni zavrnitvi predloga za ponovno odprtje glavne obravnave, nepravilnosti sodbe in neustrezno izvedenem dokaznem postopku, na katerem sodba temelji, pa na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati, saj kot rečeno iz sodnega spisa niso razvidni. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo v tem delu zavrnilo in sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo.

Glede pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje

9Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožena stranka A. A. in B. B. družbenika tožeče stranke družbe D. d. o. o. Toženec je imetnik 49 % poslovnega deleža v tožeči stranki, B. B. 51 %. Sicer sta družbenika tudi družinsko povezana, saj sta polbrata. Sodišče prve stopnje je nekoliko nerodno zapisalo, da iz družbene pogodbe (priloga spisa A46) izhaja, da sta oba družbenika njena zakonita zastopnika, pri čemer oba zastopata družbo samostojno in brez omejitev. Natančno gledano iz družbene pogodbe izhaja (22. člen) da: „Družba ima poslovodjo direktorja, ki za nedoločen čas in na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa. Direktor zastopa družbo pri sklepanju pogodb in drugih poslov neomejeno.“ V 23. členu družbene pogodbe je še enkrat izrecno določeno, da direktor ali direktorji družbe zastopajo družbo neomejeno. O imenovanjih in razrešitvah direktorja odloča skupščina družbe s sklepom. Iz izpiska Sodnega registra (priloga B2) pa izhaja, da je bil v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje poslovodja tožeče stranke B. B., v času sklepanja spornih poslov v letu 2019 (do 10. 9. 2019) pa iz zgodovinskega izpiska Sodnega registra izhaja, da sta bila za zastopanje pooblaščena tako B. B. kot A. A., torej tožena stranka. Pooblastilo zastopanja družbe je toženi stranki prenehalo 16. 9. 2019.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je toženec kot posojilodajalec in zakoniti zastopnik tožeče stranke, sklenil v izreku navedene sporne posle, katerih ugotovitev ničnosti zahteva tožeča stranka. Toženec je dne 10. 9. 2019 sklenil sporazum o ustanovitvi devetih skupnih hipotek in anekse k posojilnim pogodbam, s katerimi je spremenil zapadlost družbi danih posojil. Iz posojilnih pogodb (priloga spisa A6) izhaja, da je toženec posojilne pogodbe sklenil tako na strani posojilodajalca in kot zakoniti zastopnik posojilojemalca, torej tožeče stranke; z izjemo posojilnih pogodb 7/2016 in 1/2017, kjer je tožečo stranko zastopal B. B.

Tožeča stranka je kot ključno za ugotovitev ničnosti spornih poslov zatrjevala, da gre za kolizijo interesov, ko je izpodbijane listine podpisal toženec sam s seboj, torej kot bivši direktor tožeče stranke (kar je v času sklepanja spornih pravnih poslov sicer še bil) in kot fizična oseba. To je bilo v nasprotju z interesi tožeče stranke in v njeno škodo ter v nasprotju z določbami 38.a člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Pritožnica zatrjuje, da je s temi pravnimi posli toženec sledil le svojim osebnim interesom in družbi povzročil škodo. S podpisom spornih listin je namreč zasledoval cilj predhodne zapadlosti v plačilo dolgoročnih investicijskih posojil, ki jih je predhodno sam v vlogi družbenika tožeče stranke dal tožeči stranki. Sporna posojila je nato zavaroval z možnostjo neposredne izvršljivosti in ustanovitvijo neposredno izvršljive skupne hipoteke na vsem nepremičnem premoženju tožeče stranke. Toženec bi tako lahko na podlagi neposredno izvršljivega sporazuma vsak čas zahteval izvršbo na vsem premoženju tožeče stranke, s čimer bi lahko povzročil tudi uvedbo stečajnega postopka. Toženec je z dopisom z dne 8. 11. 2019 na podlagi spornih aneksov tožečo stranko obvestil o predčasni zapadlosti terjatev iz svojih posojilnih pogodb v skupnem znesku 6.390.000,00 EUR in grozil s sprožitvijo izvršilnega postopka in stečajem.

10Določba 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine (ugotovitvena tožba). Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če ima tožeča stranka pravdno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.

11Primarno torej tožeča stranka za vložitev ugotovitvene tožbe mora zatrjevati pravni interes in če sodišče ugotovi, da je le-ta podan, vsebinsko obravnava tožbo, sicer jo zavrže. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni mogoče jasno razbrati ali je ugotovilo pravni interes tožeče stranke za vložitev ugotovitvene tožbe (11., 12. in 13. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zato je odločbi v tem delu mogoče očitati kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Po eni strani je namreč sodišče prve stopnje ugotavljalo, da ni podan pravni interes tožeče stranke za vložitev te tožbe, ker je tožeča stranka zoper toženo že vložila tožbo na plačilo odškodnine zaradi sklenitve spornih pravnih poslov, vendar pa je v nadaljevanju vsebinsko obravnavalo tožbo in je ni zavrglo.

12Prav tako je nejasno (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) tudi stališče sodišča prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko navaja, da je tožeča stranka tožila napačno stranko, saj ni tožila vseh nujnih sospornikov. Sodišče prve stopnje sicer pravilno meni, da je treba v primeru ugotavljanja ničnosti ali izpodbijanja nekega pravnega posla tožiti obe pravdni stranki in je govora o nujnem sosporništvu na pasivni strani, vendar pa gre pri tem za primere, ko (sporne) pravne posle izpodbija nekdo tretji. Sodišče prve stopnje pa se kljub zavedanju, da pojmovno to v tej zadevi ni mogoče (namreč da tožeča stranka toži samo sebe), sklicuje na te razloge. Sporne pravne posle sta namreč sklepali tožeča in tožena stranka, s tem da je bil podpisnik na eni in druga strani ista oseba, A. A., enkrat kot zakoniti zastopnik (in manjšinski družbenik) tožnice posojilojemalke in drugič kot posojilodajalec. Pogodbo je v imenu družbe, katere zakoniti zastopnik je bil, sklenil toženec. Osebni (fizični) substrat pogodbene dolžnice je torej istoveten osebi pogodbene upnice. Povedano preprosto, kot se kaže navzven, pogodbo je sklenil sam s seboj in tako ni jasno, kam meri sodišče prve stopnje z očitkom, da ni tožena pravilna stranka.

13Prav ima tudi pritožba glede očitka, da sodišče prve stopnje konflikta interesov ni obrazložilo, pač pa je zgolj prepisalo določbe 38.a člena ZGD-1 in zaključilo, da v skladu s citirano določbo v tem primeru ne pride v poštev oziroma da je iz devetega odstavka 38. člena ZGD-1 razvidno, da je posledica ničnosti nekega pravnega posla vezana na abstraktni in dejanski stan iz četrtega odstavka tega člena in ne na generalno klavzulo dolžnosti izogibanja interesov iz prvega odstavka 38.a člena ZGD-1, kar je napačno materialno pravno stališče. Sodišče prve stopnje se sklicuje na stališče v zadevi VSM I Cpg 434/2017, ki je osamljeno in dejansko stanje zadeve drugačno (v tisti zadevi ne gre za istega podpisnika pogodbe na obeh straneh). Stališče večinske sodne prakse¹ je namreč takšno, kot ga je pri oblikovanju določbe 38.a člena ZGD-1 zasledoval zakonodajalec, da osebe, ki so kot korporacijski zastopniki ali kot prokuristi nosilci upravičenja za zastopanje gospodarske družbe, omeji pri sklepanju pravnih poslov z drugimi družbami, v katerih so te osebe same ali v povezavi prek ožje povezanih oseb kapitalsko udeležene s tem, da se veljavnost pravnih poslov, sklenjenih s takimi družbami, pogojuje s soglasjem nadzornega organa ali celo same skupščine, kar naj bi zagotovilo preglednost pri sklepanju pravnih poslov pri katerih obstaja tveganje sledenja lastnim ekonomskim koristim, ter da je, če tega soglasja ni, pravni posel ničen. Še toliko bolj velja, da je podana kolizija interesov, če gre za sklepanje poslov zakonitega zastopnika in manjšinskega družbenika dvo osebne družbe na eni strani in te iste fizične osebe kot pogodbenika posojilodajalca na drugi strani posojilne pogodbe, brez soglasja (ali celo obvestitve) večinskega družbenika.² Argument „tem bolj“ (a fortiori) velja, da je treba pridobiti soglasje skupščine ali nadzornega organa (v konkretnem primeru drugega družabnika) za primer, ko govorimo o fizični osebi, ki v tem svojstvu sklepa posel z družbo (in ta posel družbo v korist zakonitega zastopnika družbe lahko izjemno finančno obremeni), v kateri je ta ista oseba zakoniti zastopnik in manjšinski družbenik, saj je podano nasprotje interesov.

14Pritrditi je pritožbi tudi v delu, kjer sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do razlogov ničnosti, ki jih je tožnica uveljavljala na podlagi določb Obligacijskega zakonika. Pritožnica je namreč zatrjevala, da so pogodba in aneksi nični tudi po OZ, ker je bila nedopustna ozr. neobstoječa kavza ter nedopusten nagib toženca za sklenitev pogodbe.

15Prav tako ima prav pritožba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo podredne zahtevke ozr. se je glede drugega zahtevka le sklicevalo na razloge višjega sodišča ob izdaji sklepa v zvezi s predlagano začasno odredbo.

Zaključek

16Glede na vse navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP) pred drugim sodnikom tega sodišča.

Izkazano tožničino izrazito nezaupanje do sodnice, ki je izdala izpodbijano sodbo, bi lahko bilo ovira za nadaljnje sojenje. Zato je sodišče druge stopnje odredilo, naj novo glavno obravnavo opravi drug sodnik (356. člen ZPP).³ Pri tem je treba poudariti, da za navedeno nezaupanje sicer ni nobene objektivne podlage, vendar pa je treba zaradi ohranitve integritete sodnega postopka in njegovega nemotenega poteka zadevo dodeliti drugemu sodniku.

17V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upoštevaje relevantne trditve obeh strank najprej odloči ali obstaja pravni interes tožnice za tožbo in če obstaja, izvede dokazni postopek ter odloči na podlagi materialno pravnih izhodišč o koliziji interesov iz 38.a člena ZGD-1, tudi v povezavi določbami Obligacijskega zakonika o ničnosti (ali celo neobstoju) pravnih poslov ozr. po drugih pravnih podlagah, kot jih zatrjujeta pravni stranki. Če primarni zahtevek ni utemeljen, mora sodišče obrazloženo odločati o prvem podrejenem zahtevku, če tudi ta ni utemeljen, pa še o drugem.

18Glede na naravo stvari in okoliščine primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti. Opredeljevanje pritožbenega sodišča do nosilnih razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izpustilo (oziroma so odločilni razlogi nejasni), pa bi pomenilo, da bi bilo v nasprotnem primeru o kontradiktornem dejanskem stanju prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji, s čimer bi strankama onemogočili ustavno pravico do pritožbe. Razpravljanje o vseh (pravni interes, kolizija interesov, nedopustna ozr. neobstoječa kavza, nedopusten nagib itd.) odprtih dejanskih vprašanjih glede zatrjevanega ravnanja tožene stranke ob sklepanju pogodbe šele pred pritožbenim sodiščem bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in bi s tem rušilo načelo dvostopenjskega sojenja.

19Višje sodišče je opravilo tehtanje med pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS in presodilo, da v tem primeru pretehta slednja. Šele po razpravljanju o trditvah obeh strank in obrazloženi opredelitvi o predlaganih dokazih strank ter njihovi morebitni izvedbi bo lahko ugotovljeno dejansko stanje, ki bo potrdilo ali pa zavrglo očitke o sklenitvi sporne pogodbe in aneksov. S tem, ko bi celotno dejansko stanje prvič ugotovilo sodišče druge stopnje, bi strankama onemogočilo preverjanje pravilnosti le-tega pred instančnim sodiščem, saj pred Vrhovnim sodiščem to ni dopustno (drugi odstavek 370. člena ZPP), kar bi pomenilo, da strankama odreče ustavno pravico od pravnega sredstva.

20Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj, VSRS Sodba II Ips 85/2017, VSL sodba I Cpg 1332/2015, VSM I Cpg 75/2020, VSC Cpg 83/2020, VSL I Cpg 783/2019, VSL I Cpg 390/2021.
² Določba 38.a člena ZGD-1 je posebna določba. Gre za lex specialis, ki se uporablja za osebe in za primere, ki so v njej navedeni in je z njo zakonodajalec uredil vprašanja usode pogodbe, ki jo poslovodstvo, prokurist in izvršni direktor delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo sklene v koliziji interesov. Četrti odstavek citiranega člena določa, da lahko te osebe sklenejo pravni posel z drugo družbo, v kateri imajo sami ali njegovi družinski člani ali vsi skupaj delež, ki dosega najmanj desetino osnovnega kapitala, ali je sam ali njegov družinski član udeležen na dobičku druge družbe na katerikoli pravni podlagi, le s soglasjem nadzornega sveta ali upravnega odbora družbe, če družba nima nadzornega sveta ali upravnega odbora ali če je ta nesklepčen, ker član organa ne sme sodelovati pri odločanju, mora soglasje dati skupščina. Deveti odstavek istega člena pa nadalje določa, da če soglasje iz četrtega odstavka tega člena ni bilo dano se šteje, da je pravni posel ničen. Zahtevano soglasje je torej pogoj za veljavnost pravnega posla.
³ Glej tudi VSL II Cp 858/2016.