VSL Sodba PRp 529/2021

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo o prekršku PPP Novo mesto št. 5550089903800/2020 z dne 7. 9. 2020 spremeni na način:

- da se postopek zaradi prekrška po sedmem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških v zvezi z drugim odstavkom 2. člena istega zakona;

- da se ne določi globa za prekršek pod točko b), medtem ko se globa in kazenske točke za prekršek po desetem odstavku 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa ne določijo, temveč izrečejo;

- znižata se zneska sodne takse v sodbi in odločbi prekrškovnega organa tako, da mora za vsako od odločb pritožnik plačati sodno takso v znesku 90,00 EUR.

1Prekrškovni organ Postaja prometne policije (PPP) Novo mesto je storilcu izdal zaradi prekrška po desetem odstavku 45. člena in po sedmem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) odločbo št. 5550089903800/2020 7. 9. 2020, ter je storilcu za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP (prekršek pod točko a izreka) določil globo 300,00 EUR ter 3 kazenske točke in za prekršek po sedmem odstavku 110. člena ZPrCP (pod točko b izreka) globo 500,00 EUR, nato pa na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izrekel enotno globo 800,00 EUR in stransko sankcijo 3 kazenske točke v cestnem prometu ter storilcu naložil plačilo sodne takse v znesku 130,00 EUR; po vloženi zahtevi za sodno varstvo pa je prekrškovni organ predložil zadevo v obravnavo pristojnemu okrajnemu sodišču.

2Okrajno sodišče v Črnomlju je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da se zahteva za sodno varstvo vlagatelja zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba o prekršku prekrškovnega organa (točka I izreka) ter je storilcu naložilo plačilo sodne takse za delo sodišča v znesku 130,00 EUR (točka II izreka).

3Proti sodbi vlaga storilec pritožbo v delu sodbe, ki se nanaša na kršitev določb tretjega odstavka 110. člena ZPrCP iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter sodbo o prekršku razveljavi ali spremeni oziroma jo razveljavi po uradni dolžnosti in vrne v ponovno sojenje.

4Pojasnjuje, da je za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP priznal krivdo v svojem dokumentu z dne 28. 7. 2020 (izjavi), prav tako je na začetku pričanja sodnici pojasnil, da priznava prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP in izpodbija domnevo storjene kršitve določb tretjega odstavka 110. člena ZPrCP. Ko je navedel pričo A. A., tega ni storil, da bi potrdil že priznano kršitev po desetem odstavku 45. člena, temveč glede ključnih dognanj in dejstev za opustitev glede domnevne kršitve sedmega odstavka 110. člena ZPrCP, vendar je sodišče neutemeljeno opustilo predlagane dokaze. Meni tudi, da je sodba zavzela napačno stališče in tolmačenje glede na dane okoliščine, kaj pomeni termin „nemudoma“ obvestiti upravičenca do podatkov ali policijo iz 110/3 člena ZPrCP ter so tudi razlogi obrazložitve sodbe nejasni, nekonkretizirani, pomanjkljivi, neutemeljeni in nerazumljivi.

5Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti po določilih 159. člena v zvezi s šestim odstavkom 66. člena ZP-1, da se pritožba obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku, je višje sodišče ugotovilo, da sodba sicer ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo, pač pa je potrebno sodbo spremeniti z uporabo drugega odstavka 2. člena ZP-1 zaradi spremembe zakonodaje v korist storilca.

6Iz izreka odločbe prekrškovnega organa pod točko b (ki je predmet presoje višjega sodišča, ker se storilec le zoper to pritožuje) izhaja, da se mu očita „da je voznik B. B. kot neposredni udeleženec prometne nesreče po prometni nesreči zapustil mesto prometne nesreče in ni nemudoma obvestil upravičenca do podatkov ali policijo, da je bil udeležen v prometni nesreči, posredoval podatke o kraju in ostalih okoliščinah nesreče, svoje podatke, registrsko številko vozila in navedel kraj, kjer se nahaja ter omogočil naknadno ugotavljanje dejstev, saj je po prometni nesreči iz kraja prometne nesreče odpeljal naprej v smeri K. (po izjavi voznika je nadaljeval pot v službo) in se naknadno 3. 7. 2020 ob 15.00 zglasil na Postaji prometne policije Ljubljana (po izjavi voznika po zaključeni službi) ter prijavil, da je bil udeležen v prometni nesreči, v kateri je poškodoval jekleno varnostno ograjo in svoje vozilo (policist iz PPP Ljubljana zaradi domnevno pretečenih 9 ur od nastanka prometne nesreče ni ugotavljal psihofizičnega stanja voznika B. B. in mu tudi ni odredil preizkusa alkoholiziranosti)“, s čimer je voznik kršil določila tretjega odstavka 110. člena ZPrCP in je s tem odgovoren za prekršek po sedmem odstavku 110. člena ZPrCP.

7Ob preizkusu materialnih določil ZPrCP višje sodišče ugotavlja, da se je ZPrCP po očitani storitvi prekrška (3. 7. 2020) spremenil in sicer je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), objavljen v Ur. l. RS št. 123/21 dne 27. 7. 2021 in z začetkom veljavnosti 15. dan po objavi (11. 8. 2021) v 32. členu spremenil 110. člen ZPrCP tako, da je na novo uredil dolžnostna ravnanja ob prometni nesreči in med drugim črtal tretji odstavek 110. člena ZPrCP. Po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPrCP je tretji odstavek prejšnji četrti odstavek 110. člena ZPrCP „Neposredni udeleženci prometne nesreče od trenutka nesreče do zaključka ogleda ne smejo uživati alkoholnih pijač, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njihovo sposobnost za varno udeležbo v cestnem prometu.“

8Po tej ugotovitvi je višje sodišče ugotavljalo, ali so dolžnostna ravnanja, ki so bila prej navedena v tretjem odstavku 110. člena ZPrCP „Neposredni udeleženec prometne nesreče, ki je zapustil mesto prometne nesreče, mora nemudoma obvestiti upravičenca do podatkov iz prejšnjega odstavka ali policijo, da je bil udeležen v prometni nesreči, posredovati podatke o kraju in ostalih okoliščinah nesreče, svoje podatke, registrsko številko vozila in navesti kraj, kjer se nahaja, ter omogočiti naknadno ugotavljanje dejstev.“ navedeno v kateri od drugih točk.Ugotovilo je, da zakonodajalec v ZPrCP-F takih dolžnostnih ravnanj ni nikjer opisal. 4. točka drugega odstavka 110. člena ZPrCP določa, da mora po prometni nesreči udeleženec prometne nesreče „obvestiti policijo, center za obveščanje ali koga drugega, ki lahko obvesti policijo, razen pri prometni nesreči I. kategorije“, kar pomeni, da je obveznost obveščanja policije izključena pri prometni nesreči I. kategorije (za katero je šlo v primeru storilca, ker je bila na storilčevem vozilu in na avtocestni ograji povzročena le materialna škoda), poleg tega je zakonodajalec izpustil znak „nemudoma“. 6. točka drugega odstavka 110. člena ZPrCP pa tudi zahteva, da mora udeleženec prometne nesreče po prometni nesreči „ostati na kraju prometne nesreče I. kategorije toliko časa, kolikor je potrebno, da udeleženci v prometni nesreči dobijo podatke iz prejšnje točke in izpolniti Evropsko poročilo o prometni nesreči oziroma osebi, ki ji je povzročena škoda, pa je ni na kraju nesreče, posredovati svoje osebne podatke“, kar pa tudi pomeni, da gre za izmenjavo dokumentov med udeleženci prometne nesreče, če so prisotni na kraju prometne nesreče oziroma, če osebe, ki ji je povzročena škoda ni na kraju nesreče, ji mora posredovati osebne podatke, vendar ni zahtevano, da to stori nemudoma po prometni nesreči. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v izreku odločbe prekrškovnega organa, po uveljavitvi novele ZPrCP-F ni več prekršek, iz česar sledi zaključek, da je ZPrCP po spremembi za storilca milejši.

9Drugi odstavek 2. člena ZP-1 določa „Če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši.“ Glede na stališče pravnih teoretikov (dr. Katja Filipčič v ZP-1 s komentarjem mag. Petre Čas in drugih, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 38) in sodne prakse (npr. sodba IV Ips 56/2016 z dne 20. 12. 2016 Vrhovnega sodišča RS), pa morajo prekrškovni organi in sodišča upoštevati spremembe materialnopravnih predpisov do pravnomočnosti odločbe, torej tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi.

10Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, ki med drugim uveljavlja kršitev materialnega prava ter je sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo prekrškovnega organa spremenilo na način, kot je opisan v izreku te sodbe. Tako je na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo postopek o prekršku zaradi prekrška po sedmem odstavku 110. člena ZPrCP. Posledično je odločilo, da se storilcu ne določi globa za prekršek, kot je opisan v točki b izreka odločbe prekrškovnega organa ter mora tako plačati le globo in kazenske točke, ki so bile določene za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP. Da se bodo te sankcije lahko tudi izvršile, je višje sodišče odločilo, da se izrečejo. Glede na to, da prekrškovni organ in sodišče odmeri sodno takso za postopek ob upoštevanju tarifnega dela Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter se storilcu izreče po tar. št. 8111 ZST-1 taksa v višini 10 % izrečene globe oziroma najmanj 40,00 EUR, medtem ko se po tar. št. 8114 ZST-1 k temu doda še znesek 50,00 EUR zaradi izrečene stranske sankcije, je temu ustrezno višje sodišče znižalo sodno takso, ki je bila storilcu odmerjena v odločbi prekrškovnega organa in v sodbi sodišča prve stopnje.

11Ker je storilec s pritožbo uspel, mu višje sodišče na podlagi drugega odstavka 147. člena ZP-1 ni naložilo plačila sodne takse za pritožbeni postopek.