VSL Sklep I Cpg 343/2022

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor druge toženke zoper plačilni nalog XI Pg 832/2021 z dne 23. 3. 2022.

2Zoper navedeni sklep je druga toženka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala razveljavitev Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža v gospodarski družbi A d. o. o. (v nadaljevanju: Pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža) in ugotovitev, da poslovni delež v omenjeni družbi spada v skupno premoženje zakoncev B. (tožeče stranke in prve toženke). V tožbi je tožeča stranka kot vrednost spornega predmeta navedla znesek 25.000,00 EUR. Na podlagi navedenega zneska je sodišče prve stopnje odmerilo sodno takso za pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani XI Pg 832/2021 in izdalo plačilni nalog XI Pg 832/2021 z dne 23. 3. 2022, zoper katerega je bil dne 4. 4. 2022 vložen ugovor druge toženke in o katerem je sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom. Druga toženka je v ugovoru navedla, da je taksa napačno odmerjena, saj med tožečo stranko in toženkama obstaja spor, ki se nanaša na obstoj Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, in sicer v znesku 7.500,00 EUR. Sodišče naj bi zato v plačilnem nalogu napačno navedlo znesek 25.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor zavrnilo z obrazložitvijo, da je pri odmeri sodne takse upoštevalo vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi, pri čemer je tožeča stranka pojasnila, da je vrednost (odsvojenega) poslovnega deleža mnogo višja kot 7.500,00 EUR.

5Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje že tekom postopka s sklepom ugotoviti vrednost spora. V skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavni pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti le, če stranka v primeru nedenarnega zahtevka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti. Tudi, če je vrednost navedena očitno previsoko ali prenizko, a ne odpira vprašanja o stvarni pristojnosti, ni razlogov za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Ker gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor, v katerem je ne glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrožno sodišče (7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP), sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za postopanje po tretjem odstavku 44. člena ZPP.

6Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ni jasno na kakšen način je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vrednost poslovnega deleža drugačna, kot je določena s Pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža in da vrednosti ni posebej ugotavljalo, temveč je znesek sodne takse določilo na podlagi nepreverjenih in nedokazanih trditev. Zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Zakon o sodnih taksah (ZST-1) določa, da se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu (prvi odstavek 19. člena). Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se smiselno uporabljajo določbe ZPP, če ni v tem zakonu določeno drugače (drugi odstavek 19. člena). Če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri. Tudi na ugovor druge stranke, da je navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta nepravilna, sodišče na ta način določi pravo vrednost za plačilo takse (prvi odstavek 31. člena). V skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP se mora sodišče o vrednosti spornega predmeta prepričati na hiter in primeren način, pri tem pa mora izhajati iz tožbenih trditev. Rezultata takega postopka je sprejemljiva verjetna vrednost. V skrajnem primeru lahko sodišče uporabi tudi prosti preudarek (216. člen ZPP).¹

8Kot rečeno, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da je uporabilo vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi, pri čemer se je sklicevalo na strankino pojasnilo, da je vrednost odsvojenega poslovnega deleža mnogo višja od 7.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča ravnalo v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1), saj je pri določitvi vrednosti za odmero sodne takse izhajalo iz tožbenih trditev. Ker mora biti postopek ugotavljanja vrednosti spornega predmeta hiter, sodišče pa mora ugotoviti zgolj sprejemljivo verjetno vrednost, v ta namen ne rabi izvajati celotnega dokaznega postopka, saj bi bilo to v nasprotju s tretjim odstavkom 44. člena ZPP. Neutemeljeno zato pritožba očita, da je sodišče znesek sodne takse določilo na podlagi nepreverjenih in nedokazanih trditev.

9Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z oceno višine vrednosti spornega predmeta so res skopi, vendar omogočajo materialno pravni preizkus pravilnosti izpodbijanega sklepa. Pri ugotovitveni tožbi sporni predmet predstavlja pravica ali pravno razmerje, ki naj se ugotovi. Pri oceni vrednosti spornega predmeta gre tako za dejansko oceno interesa, ki ga ima tožeča stranka za takšno ugotovitev.² V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva razveljavitev Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža in ugotovitev, da odsvojen poslovni delež spada v skupno premoženje tožeče stranke in prve toženke. Ker bi poslovni delež v primeru razveljavitve pogodbe spadal v skupno premoženje tožeče stranke in prve toženke, je od dejanske vrednosti poslovnega deleža odvisna višina skupnega premoženja. Zato po mnenju pritožbenega sodišča ni ključna vrednost, navedena na Pogodbi o odsvojitvi poslovnega deleža, kot jo zatrjuje druga toženka, temveč tista, ki jo zatrjuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je zato navedbe tožeče stranke o višji vrednosti poslovnega deleža³ pravilno ocenilo kot sprejemljivo verjetne in zato sodno takso odmerilo od zneska, ki ga je navedla tožeča stranka v tožbi. Druga toženka se v zvezi z nepravilnostjo vrednosti sicer sklicuje na znesek naveden na Pogodbi, ne pojasni pa (niti v ugovoru, niti v pritožbi), ali in zakaj je vrednost 25.000,00 EUR, kot jo je tožeča stranka zatrjevala s konkretnimi argumenti, očitno previsoka. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Pritožba druge toženke tako ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

¹ Zobec, J. v: Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, str. 231, 232.
² Glej na primer VSL Sklep II Cp 2352/2019, VSL Sklep I Cpg 21/2021.
³ Tožeča stranka v tožbi navaja, da v premoženje druge toženke spadajo tudi nepremičnine, katerih vrednost po oceni GURS znaša 1.541.890,00 EUR, zato naj bi bila vrednost poslovnega deleža mnogo višja od 7.500,00 EUR.