VSK Sklep II Kp 53025/2020

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici o izločitvi dokazov opr. št. I K 53025/2020 z dne 8. 11. 2021 se razveljavi.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtožena A. A. in B. B. oprostilo obtožbe dveh kaznivih dejanj ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca C. d.d.in D. d.d. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov bremenijo proračun, stroški zagovornika, postavljenega v okviru brezplačne pravne pomoči pa bremenijo proračun brezplačne pravne pomoči.

2Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje okrožna državna tožilka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep o izločitvi dokazov razveljavi, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da obtoženca spozna za kriva in ju kaznuje skladno s predlogom tožilstva, podanega v končni besedi na glavni obravnavi dne 8. 11. 2021.

3Zagovornika obtoženih v odgovoru na pritožbo predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je po presoji pritožbenih navedb in dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi, ocenilo, da izpodbijana sodba ni tako prepričljiva, da ne bi vzbujala dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je oba obtoženca oprostilo obtožbe. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe namreč ni izvedlo celovite dokazne ocene, saj ni v zadostni meri kritično presojalo vseh dokazov skupaj, temveč je ocenjevalo zgolj posamezne dokaze, za katere je zaključilo, da ne zadoščajo za obsodilno sodbo. Ravnanja, ki so obtožencema z gotovostjo dokazana, je opredelilo zgolj kot pripravljalna ravnanja, s katerimi storilca nista izvrševala zakonskih znakov kaznivega dejanja in so zato nekazniva oziroma po oceni sodišča prve stopnje kvečjemu lahko predstavljajo nek indic, ne pa v obtožbi opisanih delovanj obeh obtožencev, ki ju krajevno in časovno ni moglo povezati z izvrševanjem obravnavanega kaznivega dejanja ropa. Glede na izpodbijano sodbo, še bistveno manj dokazov kot za kaznivo dejanje ropa, izvršenega na A., obtoženca povezuje z izvršitvijo ropa v B., posebej po izločitvi podatkov o gibanju vozila Jeep Renegade, pridobljenih iz GPS sledilne naprave, vgrajene v vozilo. Upoštevajoč pravkar navedeno je moralo pritožbeno sodišče najprej preveriti pritožbene očitke glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, in sicer kršitev 18. in 340. člena ZKP, s tem ko je sodišče prve stopnje kot nedovoljenega izločilo enega ključnih dokazov, to je podatkov o gibanju vozila Jeep Renegade iz vgrajene GPS sledilne naprave v tem vozilu in dokazov, pridobljenih na podlagi teh podatkov.

6Kakor izhaja iz spisovnih podatkov, je v obravnavani zadevi v predkazenskem postopku slovenska policija na podlagi Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Italijanske republike o čezmejnem policijskem sodelovanju, od Kvesture iz Trsta pridobila podatke GPS sledilne naprave za vozilo Jeep Renegade, last gospodarske družbe E. v Republiki Italiji, ki se ukvarja z dajanjem vozil v najem. Gre za vozilo, ki je bilo zaznano na posnetkih videonadzorne kamere na stanovanjskem objektu C. v Italiji, in sicer se je na dan ropa banke v B. okrog 13.00 premikalo v smeri proti Sloveniji ter vozilo neposredno pred predhodno ukradenim vozilom Fiat Uno, v katerem sta bila opažena storilca, ki sta vstopila v banko (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi sledilne naprave GPS, ki jo je imel najemodojalec nameščeno v vozilu Jeep Renegade, je italijanska policija od najemodajalca pridobila lokacijske podatke vozila, pri čemer je po posredovanju teh podatkov slovenski policiji, slednja vozilo izsledila, ga zaustavila in aretirala oba obtoženca, ki sta se v njem nahajala. Na predlog zagovornikov obtožencev je sodišče prve stopnje lokacijske podatke vozila in dokaze pridobljene na njihovi podlagi izločilo kot nedovoljene, ker je zaključilo, da je bilo zaradi sistematičnega in ciljnega zbiranja podatkov o lokaciji vozila, ki niso primarno povezani z legitimnimi nameni najemodajalca, nesorazmerno poseženo v pravico do zasebnosti posameznikov, zaradi česar bi policija za pridobitev navedenih podatkov potrebovala odredbo pristojnega organa v R Italiji oziroma bi moral slednji takšno pridobivanje podatkov skladno z zakonodajo R Italije naknadno odobriti. Ker odredba pristojnega organa ni bila izdana niti ni bilo naknadne odobritve pridobitve podatkov, so tako pridobljeni dokazi po oceni sodišča prve stopnje nedovoljeni.

7Skladno z drugim odstavkom 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Glede zakonitosti v tujini pridobljenih dokazov je Vrhovno sodišče RS že večkrat presodilo, da so posamezna procesna dejanja, ki jih opravi tuj organ po določilih tuje zakonodaje, veljavna tudi v našem kazenskem postopku, čeprav niso bila opravljena na način kot ga predvideva ZKP, pod pogojem, da dokazi niso pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic (tako v sodbi I Ips 9437/2009 z dne 27. 8. 2020).

8V izpodbijani sodbi je v zvezi s pridobivanjem podatkov o lokaciji vozila preko naprave GPS pravilno pojasnjeno, da podatki sledilne naprave, ki omogočajo lociranje vozila, intenzivno posegajo v ustavno varovano pravico posameznikov do zasebnosti. Ravno tako sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da ima najemodajalec skladno s splošimi pogoji poslovanja, s katerimi so najemniki seznanjeni ob najemu vozila, pravico preverjati lokacijo vozila. Pritožbenega sodišča pa nadalje ne prepričajo argumenti za zaključke v izpodbijani sodbi, da do teh podatkov ni bila brez odredbe pristojnega pravosodnega organa oziroma naknadne odobritve pridobitve teh podatkov upravičena dostopati tudi policija R Italije.

9Uvodoma velja pojasniti, da bi bila zgoraj opisana pridobitev lokacijskih podatkov vozila z GPS naprave brez odredbe sodišča s strani slovenske policije skladna z določbami ZKP in ne bi pomenila kršitve ustavnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj ima slovenska policija za pridobitev GPS podatkov brez odredbe sodišča pravno podlago v 220. členu ZKP (zaseg predmetov) oziroma, v kolikor gre za preiskavo elektronske naprave v 219.a členu, pod tam določenimi pogoji (s soglasjem ali vnaprejšnjo pisno privolitvijo imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov elektronske naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost).

10V obravnavanem primeru ni dvoma, da je moral biti z vidika varstva pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS, najemnik vozila kot stranka najemne pogodbe na ustrezen način seznanjen o GPS napravi oziroma signalu v avtomobilu ter možnosti sledenja, temu pogoju pa je bilo glede na spisovne podatke zadoščeno. Vozilo Jeep Renegade je bilo dne 29. 7. 2019 dano v dolgoročni najem drugemu podjetju v D. in ga je nato najel C. C. ter ga izročil svojemu nečaku, obtoženemu A. A. (l. št. 501-510 in 512-515, prevod na l. št. 1917-1930). V 33. točki najemne pogodbe dolgoročnega najema (prevod na l. št. 1927) za avtomobil Jeep Renegade je navedeno, da je stranka, ki je vozilo vzela v najem, podala soglasje za obdelavo osebnih podatkov, skladno z veljavno zakonodajo, za katero stranka potrjuje, da je bila o njej ustrezno seznanjena s prejemom pravnega obvestila iz 13. člena Splošne Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES. Iz pravnega obvestila in privolitve za obdelavo osebnih podatkov (prevod na l. št. 1919) izhaja, da se osebni podatki obdelujejo v okviru redne dejavnosti omenjene rent-a-car družbe in za namene, kakor jih našteva, med drugim tudi: ko je pogodbeno dogovorjeno in upoštevajoč smernice nadzornega organa za varstvo osebnih podatkov, z uporabo sistemov za beleženje lokacije (ki temeljijo na tehnologiji GPS/GSM ali radijskih frekvencah), zaradi zagotavljanja varnosti najetega vozila; nudenja cestne asistence; določanja poteka morebitnih nezgod ter ocenjevanja zavarovalnega tveganja z namenom zaščite lastnine in podjetja premoženja C. Določeno je še, da za tovrstno obdelavo ni potrebna privolitev posameznika, saj je temelj za zakonito obdelavo osebnih podatkov (pravna podlaga) zakoniti interes upravljalca. Vse pravkar povzeto pomeni, da je bil najemnik obveščen o GPS napravi v vozilu in obdelavi lokacijskih podatkov vozila v zvezi s tem. Najemniki, katerim je znano, da naprava GPS omogoča sledljivost avtomobila pa z uporabo najetega vozila ne morejo računati na absolutno varstvo zasebnosti in se z uporabo takšnega vozila svoji pravici do zasebnosti, kolikor se nanaša na gibanje z vozilom, za pogodbeno predvidene primere, odpovejo.

11Z vgrajeno GPS napravo v lastno vozilo najemodajalec torej ohranja določeno stopnjo nadzora nad svojimi vozili, ki imajo tudi določeno vrednost. Z možnostjo vpogleda v GPS lokacijo vozila pa je hkrati zavarovan pred morebitno protipravno odtujitvijo vozila oziroma si ob primeru tatvine vozila omogoči njegovo (hitrejšo) najdbo. Uporaba GPS naprave je v tem primeru sorazmerna cilju, ki ga lastnik vozila zasleduje, to je varovanju zasebne lastnine. Navedeno pa pomeni, da je imel najemodajalec po tem, ko je bil s strani italijanske policije seznanjen o obstoju suma, da naj bi bilo omenjeno vozilo vpleteno v že izvršeno kaznivo dejanje ropa, zaradi bojazni pred skrivanjem ali uničenjem vozila s strani uporabnikov, toliko večji interes, da prav zaradi varovanja lastnine - vozila, podatke o gibanju slednjega posreduje policiji. Le v primeru, da tega ne bi želel storiti prostovoljno, bi policija za pridobivanje tovrstnih podatkov brez njegovega soglasja potrebovala odredbo. V kolikor pa je lastnik vozila policiji prostovoljno izročil navedene podatke, s tako pridobljenimi podatki ni bilo nesorazmerno poseženo v pravico uporabnikov najetega avtomobila do zasebnosti, saj je pravica najemodajalca do varovanja zasebne lastnine prevladala nad pravico najemnikov vozila do zasebnosti. Drugačna razlaga bi bila nesprejemljiva, saj bi v nasprotnem primeru lastnik avtomobila ob prijavi tatvine svojega vozila policiji moral najprej počakati na odredbo sodišča in šele nato izročiti policiji podatke o lokaciji lastnega vozila, s katerimi bi že razpolagal, da bi se njihovo pridobivanje štelo za zakonito.

12Ne glede na zgoraj navedeno pa gre v obravnavanem primeru za podatke pridobljene v R Italiji, zaradi česar je potrebno nedvomno ugotoviti, ali je za pridobitev lokacijskih podatkov že nameščene naprave GPS v vozilu, v njihovi državi potrebna odredba sodišča oziroma tožilstva. V ta namen je sodišče prve stopnje izdalo evropski preiskovalni nalog (l. št. 1605-1611), s katerim je med drugim zaprosilo za pojasnilo o tem, "kakšen je po italijanski ureditvi postopek za pridobitev podatkov sledilne naprave (ki na podlagi GPS beleži gibanje vozila), nameščene v najetem vozilu (sledilna naprava last najemodajalca)". Državno tožilstvo pri rednem sodišču v E. je odgovorilo, da je „po trenutni italijanski pravni in sodni strukturi, ki ne predvideva posebnih določb v zvezi s tem, namestitev GPS naprave na avto (tudi če je v najemu) med opazovanjem, kontrolo ali zasledovanjem v t.i. elektronski obliki namesto neposrednega posredovanja osebja pravosodne policije dovoljena zgolj na podlagi pooblastila državnega tožilca, zadolženega za preiskavo“ (l. št. 1667, prevod na l. št. 1845). Na glavni obravnavi dne 21. 10. 2021 je okrožna državna tožilka izpostavila, da je zgoraj citirano mnenje državnega tožilca pomanjkljivo ter meni, da se nanaša le na namestitev GPS naprave s strani policije in posledično sledenje oz. neposredno pridobivanje podatkov iz te naprave (zapisnik o nadaljevanju glavne obravnave z dne 21. 10. 2021, l. št. 1969, 1970). Opozarjala pa je tudi na vsebino s strani tožilstva pridobljenega odgovora Kvesture v E. z dne 14. 10. 2021 (l. št. 1955, prevod na l. št. 1969), iz katerega izhaja, da italijanski procesni podpisi sodni policiji omogočajo, da ta zaprosi in od imetnika brez kateregakoli predhodnega naloga ali kasnejše potrditve sodnega organa pridobi podatke, ki jih beleži kakšna GPS naprava, vgrajena v vozilo, v zvezi s katerim obstaja interes za izvedbo poizvedb. Predlagala je še, da sodišče prve stopnje, v kolikor še vedno dvomi v zakonitost pridobljenih dokazov, pridobi podatke od namestnice republiškega tožilca pri sodišču v E., ki je vodila zadevni postopek, glede zakonitosti pridobivanja obravnavanih GPS podatkov (l. št. 1969).

13Sodišče prve stopnje dodatnih pojasnil od italijanskih pristojnih organov ni pridobilo, temveč se je pri svoji odločitvi o nedovoljenih dokazih oprlo predvsem na odgovor Državnega tožilstva pri rednem sodišču v E., katerega je razumelo kot pojasnilo, da je za pridobitev lokacijskih podatkov vozila, ki jih beleži naprava GPS, nujno potrebna odredba ali naknadna odobritev državnega tožilstva ter jih policija ne more sama pridobiti. Ob tem se ni opredelilo do pomislekov okrožne državne tožilke o pomenu vsebine tega odgovora, da se nujnost odredbe ali naknadna odobritev nanašata zgolj na namestitev GPS naprave v vozilo s strani policije in nato pridobivanje podatkov s te naprave vozila. Ker je v odgovoru državnega tožilstva v E. izrecno navedena "namestitev GPS naprave", pritožbenega sodišča drugačna razlaga sodišča prve stopnje ne prepriča, posebej ker se slednje ni argumentirano opredelilo tudi do odgovora Kvesture v E., temveč zgolj zaključilo, da je vsebina le-tega ovržena z nasprotujočim odgovorom italijanskega tožilstva. Posledično ni bilo prepričljivo ugotovljeno, ali se odgovor italijanskega tožilstva, ki poudarja nujnost odredbe oziroma naknadne odobritve pridobljenih podatkov GPS naprave, nanaša zgolj na namestitev GPS naprav v vozilo s strani policije in pridobivanje lokacijskih podatkov na podlagi takšne namestitve ali pa tudi na primere, kot je obravnavani, in sicer ko je naprava GPS že nameščena s strani najemodajalca vozila in je najemnik o tem pogodbeno obveščen, najemodajalec pa po tem, ko izve, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje in naj bi bilo njegovo vozilo s tem kaznivim dejanjem povezano, posreduje GPS podatke policiji. Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi ne more sklicevati na odredbo za pridobivanje lokacijskih podatkov za drug avtomobil - Mercedes Benz, saj so policisti podatke GPS naprave za slednjega iskali pri telefonskih operaterjih (l. št. 1819-1821) in ne pri lastniku vozila, kot je bilo to v obravnavanem primeru in je imel skladno z najemno pogodbo pravico do vpogleda v lokacijo vozila.

14Upoštevajoč vse navedeno, se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri argumentirano opredelilo do navedb tožilstva glede predloga za izločitev dokazov, s čimer ni popolnoma rešilo vprašanja zakonitosti oziroma dovoljenosti dokazov ter s preuranjenim zaključkom, da je potrebno zgoraj navedene dokaze izločiti, nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 18. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

15Glede navedb v izpodbijani sodbi, da vlogi obtožencev v obtožbi nista definirani, se je strinjati se je z državno tožilko, da upoštevajoč v obtožbi očitano sostorilstvo pri dveh kaznivih dejanjih ropa ni odločilno, kdo izmed obtožencev je vstopil v banko in izvršil rop, kdo od njiju pa je čakal v avtomobilu in stražil. Vloga stražarja, kakor je opisana v obtožnici, predstavlja odločilni prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja, zato ni nujno, da bi se z gotovostjo ugotovilo, kateri od obtožencev je bil neposredni izvrševalec ropa z vstopom v banko in kateri je stražil v avtomobilu oziroma opazoval okolico. Dejstvo, da ni mogoče točno določiti njune vloge pa še ne pomeni, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da sta bila oba sostorilca obravnavanih kaznivih dejanj v vlogi enega ali drugega od roparjev, opisanih v obtožbi. Njuni vlogi sta zato v opisu kaznivega dejanja ustrezno konkretizirani.

16Glede ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani sodbi okrožna državna tožilka v pritožbi utemeljeno opozarja na kopico obremenjujočih dokazov za oba obtoženca, ki jih sodišče ni dovolj medsebojno povezalo in kritično ocenilo. Čeprav je v zvezi s kaznivim dejanjem ropa banke v A. dne 31. 8. 2020 z gotovostjo ugotovilo vrsto obremenilnih dejstev za obtoženca, slednjih ni uspelo časovno in krajevno povezati z izvršitvijo ropa, kar pa pritožbenega sodišča ni prepričalo, temveč ravno tako kot pritožnica meni, da sodišče prve stopnje ugotovljenim dejstvom v izpodbijani sodbi ni pripisalo pravega pomena, saj je ocenilo, da so obtožencema dokazana zgolj nekazniva pripravljalna dejanja. Navedeno pa ne drži, saj je eno od vozil (Fiat Panda), ki sta se istočasno pripeljali na kraj storitve kaznivega dejanja na A. in se po izvršenem ropu skoraj hkrati odpeljali nazaj ter sta bili očitno med seboj povezani, dne 30. 8. 2020 ne le najel obtoženi B. B. na letališču v Benetkah, skupaj s katerim se je tedaj nahajal obtoženi A. A., temveč ga tudi vrnil dne 7. 9. 2020 na letališču v Catanii, kar pomeni da je z njim razpolagal ne samo pred, temveč tudi po izvršenem ropu. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da sta v banko na A. vstopila dva roparja, eden oblečen v rdečo pelerino, drugi pa v modra oblačila in da je bil v drugemu vozilu Fiat 500 na sovoznikovem sedežu viden ropar v rdeči pelerini, medtem ko je osebi ali osebam v avtomobilu Fiat Panda pripadla naloga opazovalca okolice. Z vozilom Fiat 500, ki je bilo pri vožnji v okolici oškodovane banke na A. zaznano že 28. 8. 2020, je bilo navedenega dne očitno povezano vozilo Citroen C1, ki ga je v F. dne 27. 8. 2020 ravno tako najel obtoženi B. B. in ga tudi vrnil dne 29. 8. 2020. V sklopu ogleda vozila Fiat 500, opravljenega dne 16. 9. 2020 pa je bila zavarovana mešana biološka sled na prestavni ročici, ki vsebuje večino alelov, kot jih ima obtoženi A. A. v svojem profilu STR, vendar zaradi nižje koncentracije izolirane DNK in njene degradiranosti, obtoženca kot donorja ene izmed komponent mešane biološke sledi ni bilo mogoče ne potrditi ne ovreči (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pravilno pa je opozarjanje okrožne državne tožilke, da je potrebno DNK analizo, ki sama po sebi sicer ne potrjuje, da je A. A. donor omenjene biološke sledi, presojati v povezavi z ostalimi dokazi, ki glede na zgoraj navedeno oba obtoženca neposredno povezujejo z voziloma, uporabljenima za storitev očitanega kaznivega dejanja.

17Sodišče prve stopnje je z gotovostjo ugotovilo tudi, da je bil na bankomatu pred banko nalepljen list z napisom "v okvari", ki je bil 26. 8. 2020 odvzet s tekočih stopnic v nakupovalnem centru Qlandija v Novi Gorici ter da ga je odvzel prav obtoženi A. A., ki je v zvezi s tem listom navedenega dne komuniciral s prodajalko v trgovini Telemach, kjer je tudi kupil predplačniški paket (telefon in SIM kartico), ob njem pa sta se tedaj nahajala obtoženi B. B. in D. D., pri čemer naj bi prav slednji glede na očitke v obtožbi bil neposredni izvrševalec ropa banke, in sicer tisti ropar, ki je bil glede na videoposnetke nadzorne kamere oblečen v modra oblačila. Donor zavarovanih bioloških sledi na prej omenjenem listu papirja pa je z veliko verjetnostjo prav A. A., na njem so bili najdeni tudi njegovi prstni odtisi, medtem ko se je na lepilnem traku, s katerim je bil ta list prilepljen na bankomat, v mešanici bioloških sledi vsaj treh oseb, pojavila večina alelov, kot jih ima obtoženi B. B. v svojem profilu STR, vendar ga zaradi dokajšnje količinske izenačenosti komponent mešane DNK kot donorja ene izmed komponent ni bilo mogoče ne potrditi ne ovreči. Tudi glede te analize DNK je potrebno pritrditi okrožni državni tožilki, da jo je potrebno ocenjevati glede v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, poleg navedenega pa sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj bi bilo nenavadno, da na listu papirja ni bilo najti bioloških sledi obtoženega B. B., na lepilnem traku pa ne bioloških sledi obtoženega A. A., saj bi lahko obtoženi B. B. pustil sledi le na lepilnem traku, ne pa tudi na listu, obtoženi A. A. pa ravno obratno. Nič nenavadnega ni, če je eden od njiju vzel list, drugi pa ga zalepil in bi na tak način lahko prišlo do tako najdenih bioloških sledi.

18Glede zgoraj omenjenega kupljenega predplačniškega paketa je bilo ugotovljeno, da je bila preko pripadajoče številke komunikacija vzpostavljena le z eno številko, v obdobju od 28. 8. 2020 do 31. 8. 2020, in sicer tudi v času ropa banke na A., ko je zveza trajala 30 min in 52 sekund in preko baznih postaj, ki pokrivajo širše območje kraja storitve dejanja. Tudi ta druga številka, s katero je bila vzpostavljena komunikacija, pripada istemu operaterju, kupila pa sta ga dne 5. 8. 2020 moški in ženska, ki sta se v poslovalnico Telemach v trgovskem centru Qlandija pripeljala z osebnim avtomobilom, ki ga je istega dne najela žena obtoženega A. A., pri čemer je bil obtoženec tedaj z njo, oba pa sta prepoznana na videoposnetkih omenjenega trgovskega centra. Obtoženca je torej moč povezati ne le z avtomobili, uporabljenimi za izvršitev kaznivega dejanja, temveč tudi s telefoni, na podlagi katerih je tekla komunikacija v času izvršitve ropa.

19Pravilno okrožna državna tožilka opozarja tudi na podatke o baznih postajah za prvo omenjeno telefonsko številko, ki se je na dan ropa in tudi v dneh pred tem "premikala" iz G. do kraja H. (v bližini meje z Goriškimi Brdi), takoj po ropu pa se je "premaknila" v G., kjer sta obtožena najela apartma. Pomenljivo je dejstvo, da sta se obtoženca ob najemu apartmaja v G. dne 26. 8. 2020 nahajala skupaj (priča F. F. povedal da je 95% prepričan, da je bil A. A. zraven, ko se je s B. B. dogovarjal za najem), pri čemer je obtoženi B. B., ki se je najemodajalcu predstavljal z lažnim imenom, najem podaljšal do 2. 10. 2020, kar pomeni da čas trajanja najema sovpada s pripravljalnimi dejanji ter izvršenim ropom v Goriških Brdih, dan pred iztekom najema pa je bil izvršen še rop v B.. Utemeljeno državna tožilka opozarja, da sta bila glede na spisovne podatke obtoženca skupaj tako ob najemu vozila Fiat Panda na letališču v Benetkah, kot ob nakupu telefonskega paketa dne 26. 8. 2020 ter na dan aretacije.

20Vse navedene povezave sodišča prve stopnje niso prepričale o vpletenosti obtožencev v neposredno izvršitev ropa bodisi v vlogi roparja, ki je v rdeči pelerini vstopil v banko na A. bodisi v vlogi osebe, ki je stražila v vozilu Fiat Panda. Ob ugotavljanju, ali kateri od obtožencev ustreza telesni postavi in obraznim značilnostim roparja v rdeči pelerini, je namreč ugotovilo, da naj bi bil storilec v rdeči pelerini po oceni NFL-ja za kak cm višji od storilca v modrem, ki naj bi bil visok med 162 in 172 cm, pri čemer je navedlo, da zaradi različnih pozicij njune velikosti ni mogoče primerjati, kar pa bi glede na izpovedbo bančne uslužbenke I. I., da je bil ropar v rdeči pelerini malo višji od nje, ki meri 160 cm ter naj bi bil celo manjši kot tisti v modri obleki, po oceni sodišča prve stopnje lahko izključevalo obtoženega A. A., ki meri 180 cm, medtem ko obtoženi B. B. meri 170 cm. Dvom, da naj bi bil ropar v rdeči pelerini B. B. pa je sodišče prve stopnje oprlo na obrazne značilnosti tega roparja, v zvezi s čimer pa ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, ali je pod modro medicinsko masko nosil še tanko masko kožnate barve. Na tem mestu pritožnica utemeljeno graja zaključke sodišča prve stopnje ter opozarja, da je bančna uslužbenka, ki je storilca videla iz neposredne bližine, prepričljivo izpovedala, da je imel storilec še eno tanko masko spodaj, izpod katere je videla samo oči (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 13. 7. 2021 na l. št. 1640). Utemeljeno pa tudi poudarja, da je iz posnetkov mogoče razbrati visoko čelo, gube na vratu, debel nos in široke obrvi (slika št. 1 Uradnega zaznamka z dne 4. 9. 2020, l št. 210-212). Slednji po oceni pritožnice niso naravni in kažejo na nošenje maske, kakor je o tem izpovedala bančna uslužbenka I. I. in tudi pri pritožbenemu sodišču vzbujajo dvom, da gre za prave obrazne značilnosti roparja. V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do izpovedbe slednje ni v zadostni meri opredelilo, temveč zgolj zaključilo, da se s posnetkov nadzornih kamer ne vidi, da bi pod modro medicinsko masko ropar nosil še kakšno drugo masko. Vendar pa zgolj na podlagi laične ocene z vpogledom v posnetke ni mogoče ovreči verodostojnosti izpovedbe bančne uslužbenke, temveč bi se moralo sodišče do slednje podrobneje opredeliti, še posebej, ker je na podlagi obraznih značilnosti roparja, za katere okrožna državna tožilka poudarja, da niso naravne, zaključilo, da se ne ujemajo z nobenimi od obraznih značilnosti obtožencev. V prid pritožbenim navedbam pa govori tudi dejstvo, da je roparju v rdeči pelerini modra medicinska maska nekoliko visela z obraza oziroma prekrivala zgolj spodnji del (brado in usta), kar je precej nenavadno za nekoga, ki izvršuje kaznivo dejanje ob splošno znanem dejstvu, da je poslovalnica banke opremljena z varnostnimi kamerami, medtem ko je drugi ropar, za katerega nihče ni zaznal, da bi nosil kakšno masko kožne barve, obraz dosti skrbneje zakrival z medicinsko masko in sončnimi očali. Sodišče tega dejstva ni prepričljivo ugotovilo, torej ali je eden izmed roparjev nosil obrazno masko ali pa so na posnetkih razvidne njegove prave obrazne značilnosti in bi zato moralo, v kolikor se iz vpogleda v posnetke tega ne da razbrati, v dvomu postaviti izvedenca ustrezne stroke, ki bi pomagal razjasniti navedeno dilemo.

21Tudi glede ugotovljene slabovidnosti obtoženega A. A. se pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da spisovni podatki kažejo na obtoženčevo normalno funkcioniranje v vsakdanjem življenju, upoštevajoč da je večkrat prišel iz D. v Slovenijo, se vozil v avtomobilu, in sicer, kakor poudarja okrožna državna tožilka, najmanj v primeru najema vozila Fiat Panda, upoštevajoč, da je iz videoposnetkov razvidno, da sta bila oba obtožena opažena na letališču v Benetkah, pri čemer se je ena oseba, torej eden izmed njiju odpeljal z vozilom Mercedes Benz, drugi pa s prav tedaj najetim vozilom Fiat Panda. Ravno tako pritožnica pravilno opozarja, da je obtoženi A. A. hodil po nakupih in dne 26. 8. 2020 v nakupovalnem centru Qlandija v trgovini Telemach ni nosil očal, zaradi česar je vprašljivo, ali so njegove težave z očmi res takšne, da bi mu onemogočale izvršitev obravnavanega ropa bodisi kot storilcu v banki bodisi stražarju v vozilu Fiat Panda. Do vsega navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, temveč se je le krajše oprlo na zdravniški izvid, preložen s strani obrambe, vendar pa bi moralo ob ocenjevanju slednjega upoštevati tudi vse zgoraj navedeno, česar pa ni storilo, zaradi česar kljub predloženemu zdravniškemu izvidu ugotovljene težave glede slabega vida pri navedenem obtožencu niso v zadostni meri obrazložene ter prepričljivo ugotovljene.

22Glede na navedeno je ugotoviti, da dokazna ocena glede prvo izvršenega ropa ni prepričljiva, kar zahteva ponovitev dokaznega postopka z izvedbo vseh razpoložljivih dokazov in njihovo ponovno ter kritičnejšo oceno. Ker sta obe kaznivi dejanji ropa glede na enak modus operandi ter upoštevaje čas in kraj storitve medsebojno povezani, ju ni mogoče ločeno obravnavati ter je dejansko stanje mogoče ugotoviti le s skupno oceno dokazov, ki se nanašajo na oba izvršena ropa. Tudi pri izvrševanju ropa banke v B. sta namreč na kraj prišli dve vozili, pri čemer je najmanj ena oseba stražila v vozilu Jeep Renegade, drugi dve, ki sta se pripeljali s predhodno ukradenim vozilom Fiat Uno pa sta vstopili v banko, kakor to opozarja državna tožilka v pritožbi.

23Izpodbijano sodbo je bilo torej glede kaznivega dejanja pod točko 1. obtožbe potrebno razveljaviti zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP), saj sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 355. člena ZKP, ker je pretehtalo le vsak dokaz posebej, ne pa tudi v zvezi z ostalimi dokazi, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Glede kaznivega dejanja pod točko 2. obtožbe pa je bila relativna bistvena kršitev storjena s tem, ko ni bila pravilno uporabljena določba drugega odstavka 18. člena ZKP, kar je ravno tako vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Posledično je bilo dejansko stanje glede obeh kaznivih dejanj ropa zmotno in nepopolno ugotovljeno.

24Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 392. člena ZKP). V ponovnem sojenju bo potrebno najprej brez dvoma ugotoviti, ali so bili podatki z GPS naprave vozila Jeep Renegade pridobljeni zakonito in brez kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri čemer bo moralo sodišče prve stopnje glede tega vprašanja pridobiti nedvoumen odgovor od italijanskih pristojnih organov. Zaradi razjasnitve samega postopka pridobivanja GPS podatkov in zakonitosti tako pridobljenih podatkov pa bi veljalo pridobiti podatke tudi od namestnice republiškega tožilca pri sodišču v E., ki je vodila zadevni postopek v R Italiji, kakor je to predlagala že okrožna državna tožilka. Šele nato bo potrebno pri dokazni oceni upoštevati vse izpostavljeno v izpodbijanem sklepu ter pritožbi, pri čemer bo sodišče prve stopnje moralo dokaze ocenjevati ne le vsakega zase, temveč tudi v njihovi medsebojni povezavi. V tej zvezi pa se bo glede kaznivega dejanja pod točko 2. obtožbe, moralo prepričljivo opredeliti tudi do obremenilnega dejstva, da je obtoženi A. A. v času zaslišanja na policiji, policistu prostovoljno izročil bankovec za 10,00 EUR, ki je bil odvzet ob ropu, čemur sodiče prve stopnje ni pripisalo posebnega pomena, temveč navedlo, da ob odsotnosti drugih dokazov, omenjeni bankovec obtoženca ne povezuje z izvršitvijo ropa. Hkrati pa ni ponudilo nobenega logičnega in življenjskega razloga, kako drugače, razen z izvršitvijo ropa bi obtoženi A. A. lahko razpolagal s tem bankovcem. Tudi oprostilna sodba mora namreč v sklopu dokazne ocene vsebovati logične, prepričljive in življenjske razloge o tem, zakaj kljub številnim obremenilnim dokazom slednji ne zadoščajo za obsodbo.

25Glede na sprejeto odločitev, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi sklep o izločitvi dokazov z dne 8. 11. 2021 (točka II. izreka sklepa), ki ga je bilo mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo in je bila pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o izločitvi dokazov, kakor že zgoraj pojasnjeno, uspešna.