VSM Sklep III Kp 6786/2021

I. Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in sklep sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji pod točko III. spremeni tako, da se čas pridržanja in čas, prestan v priporu od 9. 2. 2021 od 13.10 ure dalje, obdolženemu A. A. ne všteje v izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

II. Pritožba zagovornice obdolženega se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice se izplačajo iz proračunskih sredstev.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 6786/2021 z dne 8. 10. 2021 ugotovilo, da je obdolženec A. A. storil protipravna dejanja z zakonskimi znaki kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1 ) v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1 in z zakonskimi znaki lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1, mu po določbi prvega odstavka 70.a člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter odločilo, da se bo varnostni ukrep izvrševal v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo, UKC A. najdlje pet let, pri čemer bo sodišče vsakokrat po preteku šestih mesecev znova odločalo, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna (točka I. in II. izreka). Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izvrševanje varnostnega ukrepa vštelo čas pridržanja in čas, prestan v priporu od 9. 2. 2021 od 13.00 ure dalje (točka III. izreka). Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in skladno s prvim odstavkom 97. člena ZKP odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice in pooblaščenk mladoletnih oškodovancev, bremenijo proračun (točka IV. izreka). Z istim sklepom je še odločilo, da se obdolžencu za protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1, varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ne izreče.

2Zoper odločitev o izreku varnostnega ukrepa sta se pritožila:

- okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ga v točki III. razveljavi;

- zagovornica obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in obdolžencu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje in razsojanje.

3Po zahtevi zagovornice je sodišče druge stopnje o seji obvestilo stranki in zagovornico. Vsi obveščeni so se seje tudi udeležili.

4Preizkus pred sodiščem druge stopnje je pokazal, da je pritožba okrožnega državnega tožilca utemeljena, pritožba zagovornice pa neutemeljena.

5Pritrditi je okrožnemu državnemu tožilcu, da je sodišča prve stopnje kršilo kazenski zakon, ko je v čas trajanja oziroma izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu vštelo čas pridržanja in čas prestan v priporu od 9. 2. 2021 od 13.10 ure dalje (odločitev pod točko III. izreka izpodbijanega sklepa). Po določbi prvega odstavka 56. člena KZ-1 se v izrečeno kazen zapora, mladoletniškega zapora in denarno kazen všteje poleg pripora „kakršenkoli odvzem prostosti v zvezo s kaznivim dejanjem“. V obravnavanem primeru pogoj za vštevanje ni bi izpolnjen, saj ni šlo za odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bil storilec kaznovan s kaznijo. Kazni se lahko uporabljajo za polnoletne in kazensko odgovorne storilce kaznivih dejanj. Izrečen varnostni ukrep ni kazen, temveč je kazenska sankcija, ki se navezuje na ukrepanje zaradi preprečevanja bodočih kaznivih dejanj, njihova vsebina pa se kaže v odpravljanju storilčeve nevarnosti za družbo. Sodišče prve stopnje je določbo 56. člena KZ-1 napačno uporabilo, ko je čas, prestan v pridržanju in v priporu, obdolžencu vštelo v čas izvrševanja varnostnega ukrep. Ugotovljeno predstavlja kršitev 4. točke 372. člena ZKP, ki jo je sodišče druge stopnje odpravilo na način, kot izhaja iz točke I. izreka drugostopenjskega sklepa.

6Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se kaže v odsotnosti razlogov o tem, ali bi obdolženec glede na stopnjo duševne motenosti in težo kaznivega dejanja lahko na prostosti storil hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu. Iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke mag. B. B. z 27. 3. 2021 ter dopolnitev 3. 4. 2021 in 12. 8. 2021 izhaja, da bi pri obdolžencu zadoščal izrek ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Izvedenec je bil mnenja, da bi bila pri obdolžencu ob rednem jemanju zdravil (za kar bi moral poskrbeti obdolženčev skrbnik) bistveno zmanjšana ali popolnoma odpravljena nevarnost njegovih agresivnih vzgib, in da se lahko bolezen, ki je bila obdolžencu diagnosticirana, zdravi ambulantno, ob tem pa morajo biti izpolnjeni življenjski pogoji. Tudi lečeči zdravnik C. C. je povedal, da so pri obdolžencu v medikamentoznem smislu dosegli optimum, da je njegovo stanje stabilnejše, da v bolnišničnem okolju funkcionira povsem normalno in da niso zaznali, da bi bil heteroagresiven do katere koli osebe, bodisi zaposlenega, bodisi bolnikov. Tudi se ni mogel z vso gotovostjo in zanesljivostjo opredeliti do vprašanja, kako bi se obdolženec obnašal, če bi bil postavljen nazaj v družinsko okolje, in da dvomi, da bi obdolženec medikamentozno terapijo v domačem okolju v celoti opustil, saj mu le ta intrapsihično pomaga. Po pritožbi se iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne da ugotoviti, na podlagi česa sodišče zaključuje, da je pri obdolžencu podana nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj, v kolikor ne bo zdravljen, o navedenem pa se ni izjasnil niti izvedenec psihiatrične stroke, ki je na glavni obravnavi 7. 10. 2021 zgolj pojasnjeval zakaj je medikamentozna terapija, ki obsega minimalne, vzdrževalne odmerke, preblaga.

7Zagovornici ni mogoče pritrditi, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločilna dejstva v konkretnem primeru so tista, ki so povezana z odločanjem o tem, ali je pri obdolžencu podana nevarnost, da bi zaradi duševne bolezni na prostosti lahko izvršil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje (nevarnost storilca). Do tega vprašanja se je sodišče prve stopnje opredelilo in odločitev o nevarnosti obdolženca in potrebnosti njegovega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu oprlo na ugotovitve sodnega izvedenca psihiatrične stroke mag. B. B. ter obdolženčevega lečečega zdravnika C. C. (točke 81, 83, 84, 86, zlasti 89 in 90 obrazložitve izpodbijanega sklepa). V nasprotju s pritožbo, ki izpostavlja le določene izseke iz zaslišanj izvedenca, je sodišče prve stopnje pisno izvedensko mnenje in njegove dopolnitve na glavni obravnavi podrobno povzelo (točke 75 - 80) in materialno ovrednotilo. Četudi je izvedensko mnenje glede potrebnosti zdravljenja obdolženca v zavodu na prvi pogled nejasno, je potrebno imeti v vidu, da je izvedenec upošteval le medicinsko-psihiatrično doktrino, na glavni obravnavi 7. 10. 2021 pa ob doktrini (po pridobljeni medicinski dokumentaciji je bil mnenja, da je izvajana medikamentozna terapija premila za odvzem moči agresije in zadostuje za to, da obdolženec funkcionira v zaščitenem zavodskem okolju) upošteval še spoznanje, da niso zagotovljeni življenjski pogoji za bivanje obdolženca na prostosti (s tem je pogojeval ukrep po 70.b členu KZ-1), ter ukrep ambulantnega zdravljenja pri obdolžencu v konkretnem primeru ocenil za neprimeren (točka 83), kar pritožba v celoti prezre. Kot tudi prezre, da izvedenčeve končne ugotovitve glede potrebnosti obdolženčevega zdravljenja v zavodu ne odstopajo od ugotovitev lečečega zdravnika (točke 73).

8Sodišče prve stopnje je pri odločitvi, da obdolžencu izreče ukrep po 70.a členu KZ-1 izhajalo iz teže izvršenih protipravnih dejanj, ki imajo zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ter stopnje duševne motenosti obdolženca. Izvedenec psihiatrične stroke mag. B. B. je pojasnil, da je bila v letu 2018 pri obdolžencu diagnosticirana progresivna, dedna, degenerativna bolezen centralnega živčevja, ki se pri obdolžencu kaže v spremenjenih navadah in običajnem obnašanju. Zaradi okvare možganskega tkiva ima obdolženec pomembno zmanjšane sposobnosti kontrole nad svojimi agresivnimi vzgibi in to je predstavljal bolezensko pogojen razlog, da je obdolženec brezbrižno ogrožal telesno integriteto in zdravje svojih družinskih članov. Za bolezen ni mogoče pričakovati nobenega izboljšanja (glede na progresiven značaj se pričakuje, da bo v prihodnosti prišlo do poslabšanja), temveč se lahko z ustrezno medikamentozno terapijo le blažijo njeni patološki učinki s poudarkom na blaženju intenzitete agresije in vzpostavitvijo boljše kontrole nad čustvenimi vzgibi. Po oceni izvedenca obstoječa medikamentozna terapija zadostuje za to, da obdolženec funkcionira v zaščitenem zavodskem okolju, kjer ni provokacij, saj gre za nezahtevno, nekonfliktno urejeno okolje, kjer nihče od njega nič ne zahteva in nihče tudi nič noče. Vendar pa obdolženec s to terapijo ne more funkcionirati v zunanjem okolju, saj ne bi bilo mogoče preprečiti realno obstoječe nevarnosti ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj z elementi nasilja ter s tem ogrožanja sebe in drugih oseb oziroma bi se lahko povrnila podobna klinična slika kot v preteklosti, saj bi zelo težko reguliral svoje vedenje, še posebej, ker bo bolezen napredovala. Lečeči zdravnik C. C. je povedal, da je v reguliranem okolju možnost obdolženčeve agresije omejena, a je vseskozi več kot očitna njegova interpsihična napetost, saj se zelo težko zadržuje, kadar se je primoran držati nekih pravil ali načel, in teh impulzivnih prebojev ni mogoče povsem regulirati. Z zdravili je njegovo stanje sicer stabilnejše, česar v domačem okolju ni bilo, ker ni jemal zdravil. Vedenjsko je bila težava v heteroagresiji in frustraciji, ki se je potem zrcalila v agresiji. Dvomi, da bi se obdolženec na prostosti držal medikamentozne terapije v taki obliki, kot jo prejema v zavodu pod nadzorom zdravnikov. Obdolženec je na trenutke nepredvidljiv (značilnost duševnih bolnikov, da v določenih konfliktih situacijah reagirajo intenzivno in agresivno) in v kolikor bi prišel v domače okolje, obstaja višji potencial za heteroagresivno vedenje. V kolikor obdolženec ne bi ostal v zavodu, bi se lahko po mnenju izvedenca in lečečega zdravnika povrnila podobna klinična slika (kazniva dejanja z elementi nasilja) kot v preteklosti, saj bi obdolženec zelo težko reguliral svoje vedenje, zlasti zaradi tega, ker bo bolezen napredovala, obdolženec pa ni sposoben živeti popolnoma sam. Noben od družinskih članov ni pripravljen prevzeti skrbi za obdolženca, saj so se že vrsto let soočali s težavami, ki jih je imel, obdolženca pa niso mogli pripraviti do tega, da bi jemal zdravila, čeprav bi jih moral, in je obdolženec to sam tudi vedel. Obdolženec bi zato moral imeti skrbnika, ki bi v primeru zdravljenja na prostosti, moral poskrbeti za redno jemanje zdravil, kar je prvi pogoj za učinek medikamentozne terapije. Za začasno skrbnico je sicer postavljena obdolženčeva hči, ki pa je sama žrtev obdolženčevih nasilnih ravnanj. Tako življenjski pogoji obdolženca za življenje na prostosti niso ugodni, kar zagovornica s pritožbeno obrazložitvijo niti ne izpodbija.

9Nevarnost storilca za okolico je v sodni praksi opredeljena kot verjetnost, da bo storilec zaradi duševne bolezni, duševne motnje ali duševne zaostalosti ponavljal huda kazniva dejanja zoper življenje in telo, zoper spolno nedotakljivost ter zoper premoženje. Kaj se šteje za hudo kaznivo dejanje KZ-1 ne določa, zato je potrebno upoštevati naravo kaznivega dejanja ter zanj predpisano kazen. Iz ugotovljenega in v pritožbi neizpodbijanega dejanskega stanja izhaja 16 nasilnih, trajajočih in ponavljajočih ravnanj obdolženca od začetka leta 2018 do 1.1. 2021, izvršenih nad družinskimi člani (partnerko in otroci, takrat starimi 11, 13 in 17 let) z uporabo fizične (udarci z roko v glavo, obraz, brce v telo, lasanje, davljenje, boksanje v dele telesa, metanje kamenja z namenom zadetja, zvijanje rok, naganjanje iz hiše pomanjkljivo oblečenih in bosih oškodovancev v zimskem času; dejanja pod točko 1 a,b, f, h, k, i, g, j, n, o, p - zadnje je imelo za posledico lahko telesno poškodbo - dejanje pod točko 2) ter psihične sile (jih žalil, preganjal iz skupnega prebivališča, večkrat izrekel grožnje, da bo družinske člane ubil; dejanja pod točko 1b in točko 1l, ko je grožnjo podkrepil z nožem v roki). Vsa izvršitvena ravnanja predstavljajo hud napad na življenje in telo zoper družinske člane, ki jim je povzročila bolečino, strah, ponižanje in ogroženost, v zadnjem primeru pa telesno poškodbo. Za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je predpisana kazen do pet let zapora, kar uvršča kaznivo dejanje med težka (huda) kazniva dejanja. V situaciji, ko kaznivo dejanje nasilja v družini ni umeščeno v poglavje kaznivih dejanja zoper življenje in telo, in ko izvedenec ponovitvene nevarnosti ni poimenoval z izrazi za kazniva dejanja, kot so opredeljena v 70.a členu KZ-1, čeprav je bila ponovitvena nevarnost ves čas osredotočena prav na kazniva dejanja, povezana z napadom na telesno integriteto družinskih članov, kar je razvidno iz povzetih razlogov prvostopenjske sodbe, po mnenju sodišča druge stopnje ne gre za neizpolnitev tretjega vsebinskega pogoja za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (nevarnost storilca za okolico), kakor bi bilo mogoče razumeti pritožbo. Opisi izvršitvenih protipravnih ravnanj¹ so dovolj jasni, da je mogoče na podlagi življenjskih izkušenj in pravil logike zaključiti, da gre za hudo kaznivo dejanje, katerega predmet varstva je človekovo življenje in telo, izvedenec pa je utemeljeno sklepal, da bi ga obdolženec lahko ponovil, če mu ne bi izreklo takšnega varnostnega ukrep. Dodatna razlaga po mnenju sodišča druge stopnje ni potrebna.

10Zagovornica meni, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno v zvezi z nevarnostjo obdolženca za okolico. Kljub postavljeni diagnozi Huntigtonova bolezen, zaradi katere bi verjetnost za izvrševanje kaznivih dejanj lahko sicer bila povišana, je po pritožbi potrebno upoštevati ugotovitve lečečega zdravnika, da obdolženec jemanja zdravil v celoti ne bi opustil, ter dejstvo, da bi se partnerka z otroci iz skupnega doma izselila, v kolikor bo obdolženec izpuščen na prostost. Nevarnost na strani obdolženca zato ni izkazana oziroma podana, po pritožbi pa bi naj temu pritrjevalo dosedanje zdravljenje obdolženca ter medicinska dokumentacija. Prav tako bi naj ostalo prezrto načelo sorazmernosti.

11Sodišče druge stopnje s povzetimi pritožbenimi navedbami ne soglaša. Sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvam in zaključkom v izpodbijanem sklepu, da izrek zavodskega varnostnega ukrepa navkljub drugačnemu mnenju pritožbe vendarle temelji na celovito raziskanem duševnem stanju obdolženca. V pritožbi izpostavljena prič C. C., lečeči zdravnik, je povedal, da v nereguliranem okolju ne bi bilo mogoče zanesljivo skrbeti, da bi se obdolženec držal medikamentozne terapije v celoti oziroma v takšni obliki, kot jo prejema v zavodu pod nadzorom zdravnikov, ker je še dovolj pri močeh, da bi se lahko skrbniku (kot je bilo izpostavljeno obdolženec ni sposoben živeti sam, družina mu pomoč odklanja) uprl. Zato v nereguliranem okolju obstaja višji potencial za heteroagresino, torej nasilno vedenje. Da bi naj uspeh zdravljenja in medicinska dokumentacija potrjevali primernost in zadostnost ukrepa psihiatričnega zdravljenja na prostosti, kot je mogoče razumeti pritožbo, podatki spisa ne izkazujejo. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženec po odvzemu prostosti in namestitvi na oddelek za psihiatrijo po telefonu partnerki, ki mu je povedala, da se bo z otroci odselila iz skupnega prebivališča, zagrozil, da bo družinske člane ubil („vse zadavil, ko pride ven“), zato se ob teži storjenih kaznivih dejanj ne zastavlja vprašanje, ali ne bi za odvrnitev nevarnosti za okolico zadoščal za obdolženca manj invaziven ukrep (ambulantno zdravljenje). Zaključek sodišča prve stopnje, da obdolžencu za protipravno dejanje z zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe izreče kazensko sankcijo psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, je po mnenju sodišča druge stopnje neogiben in pravilen, pritožbeni očitek neupoštevanja načela sorazmernosti pa neutemeljen. Glede pritožbenega predloga zagovornice je potrebno povedati, da se bo zdravljenje in varstvo A. A. v zdravstvenem zavodu lahko spremenilo v milejši ukrep, če bo po šestih mesecih zdravljenja razviden uspeh v obsegu, ki bo omogočal zgolj ambulantno nadaljnjo obravnavo, za kar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi podatkov spisa, ni podlage.

12Ker sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega (meritornega sklepa) ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP in prvi odstavek 507. člena ZKP), je o pritožbah okrožnega državnega tožilca in obdolženčeve zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (391. člen ZKP v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP).

13Iz istega razloga kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi sodišče druge stopnje obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka in odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada obdolžencu postavljene zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev (četrti odstavek 95. člena ZKP, prvi odstavek 97. člena ZKP, prvi odstavek 98. člena ZKP in prvi odstavek 507. člena ZKP).

¹ Obdolženec je v zadnjem primeru po neuspešnem nagovarjanju partnerke k spolnim odnosom in zvijanju rok do bolečin, agresijo usmeril na sina, ga držeč za vrat privlekel v dnevno sobo, kjer ga je odrival in boksal v telo, nato skritega za kavč in sključenega z rokami udarjal po telesu, ko je sin zapustil sobo, odšel za njim, mu rekel, da ga bo vrgel skozi okno, vrgel na tla računalnika, sina potisnil skozi terasna vrata in zaprl ven, partnerki, ki je hotela pobegniti z vozilom, pa onemogočil, da bi se odpeljala, odlomil vzratno ogledalo, zaradi česar sta se partnerka in sin počutila prestrašeno in ogroženo, sin pa je ob tem utrpel lahko telesno poškodbo.