507. člen ZKP

Drži sicer pojasnilo zagovornika, da se je kasneje, v okviru preiskave, dne 23. 9. 2024 privilegirana priča B. B. pričanju zoper storilca odrekla (l. št. 85), vendar je pri tem njegovo pričakovanje, da je uveljavljanje pravne dobrote po 236. členu ZKP razlog za avtomatično izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19. 8. 2024, zmotno. Skozi pritožbeno izvajanje namreč ne upošteva, da podaja kazenske ovadbe ne sodi med formalna dokazna dejanja in da gre v danem primeru zgolj za predprocesno dejanje, ki ni enozvočno obvestilu osebe, ki se je v skladu z zakonom odrekla pričanju, pa tudi ne enakovredno zaslišanju priče v kasnejšem (pred)sodnem postopku. Posledično obnašanju storilca, tj. verbalnim vpadom, ki so onemogočala izvedbo naroka dne 15. 1. 2025, razvidnim iz zapisnika, je predsednik senata nekje na polovici izpovedi priče Č. Č., razumno prepoznal trenutno nemožnost aktivnega sodelovanja storilca na naroku in ga z videokonferenčnega spremljanja iz tehtnih razlogov (začasno) izklopil.

V določbi, ki ureja postopek za preklic pogojne obsodbe (506. člen ZKP), pravica do pritožbe zoper sklep ni izrecno izključena, zato je treba uporabiti določbo prvega odstavka 399. člena ZKP. Glede na to, da torej zakon v navedeni določbi daje pravico do pritožbe tudi osebi, katere pravice so prekršene, je treba pri odločanju o dovoljenosti oškodovančeve pritožbe zoper sklep presojati tudi, ali je bila njegova pravica, ko sicer ni stranka v postopku, z izdajo sklepa prekršena. V tem pogledu je soglašati s pritožbenimi navedbami pooblaščenke, da v primeru, ko obdolženec posebnega pogoja ni izpolnil, je lahko oškodovančeva pravica prekršena tudi s tem, ko ni zadoščeno njegovemu interesu po povračilu povzročene mu škode.

Predmet očitka je ogrozitveni delikt, kar pomeni, da je posledica povzročitev konkretne nevarnosti, tj. nevarnosti, ki neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodovanje zavarovane dobrine, torej v obravnavani zadevi ogrozila premoženje velike vrednosti.

Drugi odstavek 503. člena ZKP in drugi odstavek 75. člena Kazenskega zakonika dopuščata, da sme sodišče v upravičenih primerih dovoliti obročno plačilo pridobljene premoženjske koristi. Vendar pa sme obsojeni ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP predlog za obročno plačilo podati najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče.

Ker je torej potrjeno, da je obsojenec posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi, v celoti izpolnil, ni več razlogov za preklic pogojne obsodbe.

Rok za preklic pogojne obsodbe ima po drugem odstavku 62. člena Kazenskega zakonika po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije naravo procesnega roka.

Naveden dopis, zlasti glede na časovno oddaljenost ter nerelevantno okoliščino glede nezmožnosti opravljanja vojaške službe, ter zgolj obsojenčevo golo zatrjevanje o njegovih zdravstvenih težavah (brez kakršnekoli konkretne navedbe), pa samodejno nikakor ne dajejo zaključka, da je obsojenec bolan in nesposoben za delo, kot je to (preuranjeno) zaključilo sodišče prve stopnje. Pri tem je poudariti še, da je pri ugotavljanju razlogov za neizpolnitev posebnega pogoja potrebno upoštevati ne samo, da je obsojenec (ne)zaposlen, temveč v primeru nezaposlitve tudi njegovo prizadevanje za pridobitev osebnega dohodka in s tem posledično možnost poravnave naložene mu obveznosti.

Ob reševanju obsojenčeve pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prišlo v obravnavani zadevi do kršitve zakona v škodo obsojenca v smislu določbe 5. točke 372. člena ZKP. Kot je že navedeno je bila namreč pogojna obsodba obsojencu izrečena 8. 12. 2016 in istega dne je postala tudi pravnomočna. Navedeno pa pomeni, da je bilo pogojno obsodbo mogoče v skladu z drugim odstavkom 62. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) pravnomočno preklicati do najkasneje 8. 12. 2019. To je skrajni rok, ko je z upoštevanjem dveletne preizkusne dobe in dodatnega leta, po določilih zakona, pogojno obsodbo sploh še mogoče pravnomočno preklicati.

Tretji odstavek 70.b člena KZ-1 določa, da sme obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti trajati najdalj dve leti. V skladu s citirano zakonsko določbo in ustaljeno sodno prakso, se začetek tega trajanja šteje od začetka dejanskega izvrševanja tega varnostnega ukrepa.

Zmožnost izpolnitve posebnega pogoja po pogojni obsodbi.

Dovoljenost pritožbe.

Obsojeni je na naroku v postopku za preklic pogojne obsodbe sicer imel možnost izjasniti se glede očitkov, da je kršil navodilo prepovedi približevanja žrtvi, vendar pa mu sodišče prve stopnje, kot utemeljeno zatrjujejo pritožniki, ni dalo možnosti, da bi se neposredno soočil z očitki oškodovanke, kateri se glede na navodilo določeno v izrečeni pogojni obsodbi ne sme približati na razdaljo manjšo od 100, saj oškodovanke ni zaslišalo, temveč je svoje zaključke o obsojenčevih kršitvah oprlo zgolj na obvestila policijske postaje. Prav tako obsojencu ni bila dana možnost, da bi se lahko izjasnil glede vsebine poročil CSD. S takšnim ravnanjem pa je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča kršilo načelo kontradiktornosti in neposrednosti izvajanja dokazov, na katerih temelji izpodbijana sodba.

Kadar obstaja sum na neprištevnost storilca se lahko izvede tako preiskava kot tudi zoper storilca odredi pripor. Ko državni tožilec po končani preiskavi na podlagi svoje ocene izvida in mnenja izvedenca psihiatra spozna, da gre za neprištevnega storilca in da so izpolnjeni pogoji za izrek varnostnega ukrepa, ne poda izjave o odstopu od pregona temveč vloži predlog za izrek varnostnega ukrepa.

Ko je sodišče prve stopnje ustavilo postopek za preklic pogojne obsodbe, je pravilno odločilo, da stroški tega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun. Za odločitev, da se iz proračuna izplačajo stroški in nagrada pooblaščenca oškodovanca, pa ni imelo podlage.

V 498.a členu ZKP je urejen postopek odvzema tako imenovanega "umazanega" denarja ali premoženja v primerih, ko se kazenski postopek zoper obdolženca ne konča z obsodilno sodbo, nanaša pa se na kazniva dejanja, ki so taksativno našteta v 1. odst. 498.a člena ZKP, med katera pa ne sodita očitani kaznivi dejanji poneverbe po 1. odst. 245. člena KZ in ponarejanja listin po 1. odst. 256. člena KZ. Glede na navedeno je tudi sklicevanje prvostopenjskega sodišča na 2. odst. 507. člena ZKP, ki določa, da se določbe členov 498.a do vključno 506.a ZKP, ki se nanašajo na odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora, podkupnin in druge premoženjske koristi, smiselno uporabljajo tudi za odvzem premoženja v vrednosti, ki ustreza premoženjski koristi (96. in 98. člen KZ), saj se tudi to določilo nanaša na primere, ko se kazenski postopek zoper obdolženca ne konča z obsodilno sodbo in ko pridobljena premoženjska korist izvira iz kaznivih dejanj, taksativno naštetih v omenjenem 1. odst. 498.a člena ZKP, med katera, kot je bilo to že poudarjeno, ne sodita očitani kaznivi dejanji.

Ne glede na to, da je državni tožilec predlog za izrek vzgojnega ukrepa spremenil tako, da je izpustil prvotno besedilo "ker bi glede na že potečen šest mesečni rok trajanja in v njem nastale kemične spremembe lahko nekontrolirano eksplodiralo", opis kaznivega dejanja nedovoljenega prometa razstrelilnih snovi v izreku sklepa obsega očitek dveh kvalifikatornih okoliščin: promet velike količine razstreliva ter nevarnost tega razstreliva, ki jo sama po sebi predstavlja že ugotovljena količina.