VSRS Sklep I Up 48/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožniki so dolžni prvi toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnikov, in sicer zoper prvo toženko na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zoper drugo toženko pa na podlagi 31. člena ZUS-1.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbo zoper prvo toženko zavrglo, ker sporna dejanja prve toženke (tj. deložacija tožnikov in njihovih stvari iz bivše Tovarne Rog ter njeno rušenje dne 19. 1. 2021) niso oblastna ravnanja, temveč ravnanja stranke kot vsakega drugega lastnika. Tožbo zoper drugo toženko pa je sodišče prve stopnje zavrglo, ker tožniki kljub pozivu in opozorilu na posledice neizpolnitve poziva zoper drugo toženko niso vložili samostojne tožbe niti niso za vsakega tožnika posebej opredelili, s katerimi dejanji naj bi druga toženka posegla v njihove pravice.

3Tožniki (v nadaljevanju pritožniki) zoper takšen sklep vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. V obrazložitvi pritožbe sodišču prve stopnje očitajo, da tožbe, potem ko jo je že predhodno preizkusilo in vročilo toženkama v odgovor, ne bi več smelo zavreči, temveč bi moralo o njej vsebinsko odločiti. Prav tako naj bi sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da sporna dejanja prve toženke niso oblastvene narave. Da so, po mnenju pritožnikov utemeljuje dejstvo, da je druga toženka dejansko asistirala prvi toženki kot organu lokalne javne oblasti pri izvedbi teh dejanj. Glede zavrženja tožbe zoper drugo toženko pritožniki trdijo, da jih sodišče prve stopnje ni pozvalo k odpravi kakršnekoli nepopolnosti ali nerazumljivosti vložene tožbe, temveč jih je le (neutemeljeno) pozvalo k razdružitvi postopka z dvema ločenima toženima strankama. Priglašajo tudi pritožbene stroške.

4Prva toženka v odgovoru obrazloženo odgovarja na pritožbene razloge, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Drugi toženki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

K I. točki izreka

6Pritožba ni utemeljena.

7Zmotno je stališče pritožnikov, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, potem ko jo je že enkrat predhodno preizkusilo in poslalo v odgovor toženkama. Drugi odstavek 36. člena ZUS-1 namreč izrecno določa, da mora sodišče na razloge za zavrženje tožbe iz prvega odstavka navedenega člena paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Za zavrženje tožbe, potem ko je bila ta enkrat že predhodno preizkušena in vročena toženi stranki v odgovor, torej ni nobene zakonske ovire. Ravno nasprotno; sodišče tožbo mora zavreči, čim ugotovi, da katera od procesnih predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni izpolnjena, ne glede na to, v kateri fazi je postopek in katera dejanja so predhodno že bila opravljena.

8V konkretnem primeru so pritožniki vložili tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek). Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek). Gre za t. i. kvaziupravni spor, za katerega enako kot za klasični upravni spor po 2. členu ZUS-1, velja, da mora iti za oblastveno dejanje oziroma izvrševanje javne oblasti, ki ga stori bodisi državni organ ali organ lokalnih skupnosti bodisi nosilec javnih pooblastil.

9Pritožniki so v tožbi navajali, da je prva toženka lastnica nepremičnin na območju bivše Tovarne Rog in da so te nepremičnine imeli v neposredni posesti na podlagi dogovora s prvo toženko. Kljub takšnemu dogovoru pa naj bi jih prva toženka dne 19. 1. 2021 iz teh prostorov (skupaj z njihovimi stvarmi) nezakonito deložirala in prostore porušila, s čimer naj bi posegla v njihove pravice iz 34., 22., 36., 42. in 59. člen Ustave Republike Slovenije.

10Sodišče prve stopnje je tožbo zoper prvo toženko zavrglo že iz razloga, ker očitana materialna dejanja prve toženke niso oblastvena dejanja. Ugotovilo je namreč, da je prva toženka sporna dejanja na nepremičninah bivše Tovarne Rog izvedla kot njihova lastnica, in sicer na podlagi določb Stvarnopravnega zakonika ter izvršljivih odločb pravdnih sodišč, izdanih v posestnih in lastninskih sporih.

11Pritožniki v pritožbi tem ugotovitvam obrazloženo ne nasprotujejo. Menijo pa, da imajo sporna dejanja oblastveno naravo, ker naj bi jih prva toženka izvedla kot organ lokalne javne oblasti. Takšno sklepanje pritožnikov je napačno. Prva toženka sicer je oseba javnega prava (prim. 7. člen Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju ZLS), ki je prek svojih organov pristojna opravljati nekatere oblastvene naloge (npr. iz dvajsete alineje drugega odstavka 21. člena ZLS). Vendar pa opravlja tudi naloge neoblastvene narave. Mednje npr. spada tudi razpolaganje z vsemi vrstami premoženja (20. člen ZLS). Prav táko je bilo delovanje prve toženke, kot ga zatrjujejo tožniki v konkretnem primeru, ko je iz prostorov, katerih lastnica je, izselila pritožnike skupaj z njihovimi stvarmi ter jih nato porušila. Njeno ravnanje je bilo torej ravnanje kot vsakega drugega lastnika. Ker ne gre za ravnanje organa oblasti, ta procesna predpostavka za tožbo po 4. členu ZUS-1 ni izpolnjena. Sodišče prve stopnje je zato tožbo zoper prvo toženko pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

12Navedenega ne more spremeniti okoliščina, da je prva toženka drugo toženko (policijo) zaprosila za asistenco pri izvedbi spornih dejanj.¹ Prav tako je z vidika presoje oblastnosti ravnanja nebistvena okoliščina, da je druga toženka kasneje vseeno prišla na kraj dogodka.² Ravnanje druge toženke (tudi če bi bilo nepravilno) namreč ne opredeljuje pravne narave ravnanja prve toženke. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da navedeno ne pomeni, da pritožniki zoper očitana ravnanja prve toženke nimajo na voljo sodnega varstva. Pomeni samo, da tega varstva nimajo v upravnem sporu.

13Glede druge toženke je sodišče prve stopnje tožbo pritožnikov zavrglo na podlagi 31. člena ZUS-1. Na tej podlagi sodišče tožbo zavrže, če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati (drugi odstavek 31. člena ZUS-1). Takšna, pomanjkljiva in nesposobna obravnave bo npr. tožba, ki se vlaga zaradi nezakonitega posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine z dejanjem, ki ne vsebuje opredelitve dejanja po kraju in času ter organu ali osebi, ki ga je storila (tretji odstavek 30. člena ZUS-1). Še preden sodišče takšno tožbo zaradi nepopolnosti zavrže, pa mora predsednik senata od tožnika zahtevati, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opozoriti na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek 31. člena).

14Pritožniki v pritožbi ne nasprotujejo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v tožbi niso za vsakega pritožnika posebej navedli, s katerim dejanjem naj bi mu druga toženka posegla v katero človekovo pravico.³ Pač pa trdijo, da jih sodišče prve stopnje k odpravi pomanjkljivosti vložene tožbe ni pozvalo. Te trditve pa so protispisne, saj iz vsebine poziva z dne 22. 7. 2021 (l. št. 61 spisa), na katerega se sodišče prve stopnje v 31. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa izrecno tudi sklicuje (gl. opombo št. 20), jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pritožnikom naložilo, da za vsakega posebej specificirajo, s katerimi konkretnimi dejanji naj bi druga toženka posegla v posamezne, v tožbi navedene človekove pravice. Hkrati jih je tudi opozorilo, da bo sicer tožbo zoper drugo toženko zavrglo. Poziv se torej ni nanašal samo na vložitev nove tožbe zoper drugo toženko, ampak tudi, da mora tožba zoper drugo toženko vsebovati vse potrebne elemente.

15Ker ni sporno, da pritožniki tožbe zoper drugo toženko kljub navedenemu pozivu niso dopolnili, je odločitev sodišča prve stopnje tudi zoper drugo toženko pravilna in skladna z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1. Tožba zoper drugo toženko namreč takšna, kot je bila vložena, ni vsebovala obvezne sestavine tretjega odstavka 30. člena ZUS-1 in je bila kot taka nezmožna obravnave. Ali je ob tem sodišče prve stopnje pritožnike utemeljeno pozvalo k razdružitvi zadev z dvema ločenima toženima strankama, pa za odločitev v tej zadevi ni (več) bistveno, saj je že nepopolnost tožbe, ki tudi po pozivu ni bila odpravljena, samostojen razlog za njeno zavrženje. Oziroma povedano drugače: tudi če bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da iz razloga nerazdružitve zadev ni mogoče zavreči tožbe, si pritožniki svojega pravnega položaja v konkretnem primeru ne bi mogli izboljšati, saj ti tudi po pozivu niso odpravili nepopolnosti tožbe tako, da bi jo sodišče lahko obravnavalo.

16Pritožbene navedbe po navedenem niso utemeljene, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka

17Pritožniki s pritožbo niso uspeli, zato so dolžni v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 povrniti prvi toženki stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR (625 točk po 4. točki v zvezi z drugo alinejo 1. točke tarifne št. 30 Odvetniške tarife – v nadaljevanju OT in administrativne stroške v višini 2 % po tretjem odstavku 11. člena OT, oboje povečano za 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT). Zakonske zamudne obresti tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

¹ Takšne vrste asistenco je sicer druga toženka zaradi umanjkanja pravne podlage izrecno odklonila, kar jasno izhaja tudi iz dopisa druge toženke, na katerega se sklicujejo pritožniki v pritožbi.
² Slednja je prišla po pozivu na intervencijsko številko 113, da prepreči kršitev javnega reda in miru.
³ Kar je glede na tretji odstavek 30. člena v povezavi z 31. členom ZUS-1 razlog za nepopolnost tožbe in ne, kot je sodišče prve stopnje zmotno zapisalo, za neutemeljenost tožbe.