20. člen ZLS

Glede na odsotnost zakonskih določil, ki bi jasno urejala pristojnost članstva v skupščini javnega holdinga in izvrševanja ustanoviteljskih pravic, odločitev izpodbijanega sklepa in Odloka ne nasprotuje veljavni zakonodaji.

Občina kot pravna oseba javnega prava res ne more uporabljati niti ceste niti nelegalno zgrajene kanalizacije, vendar pa je tista, ki mora v skladu z 20. do 24. členom Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) urejati vse v zadevah splošnega pomena za zagotovitev potreb prebivalcev v občini. Sami dejanski uporabniki takšnih javnih infrastrukturnih objektov, kamor spadajo tudi javne ceste, slednjega niti ne morejo, niti ne smejo. Prav tako je bila prav tožena stranka (občina) tista, ki je navedeno nepremičnino že leta 1998 z odlokom kategorizirala kot javno pot na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Šentilj z dne 24. 11. 1998, zaradi česar je navedena nepremičnina postala tudi javno dobro. Ker je tožena stranka tedaj kategorizirala javno pot, ne da bi pred tem izvedla postopek za odkup zemljišč oziroma postopek za razlastitev, in ker je Ustavno sodišče RS že v številnih odločbah zavzelo stališče, da so v takih primerih občinski odloki o kategorizaciji javnih cest v neskladju z Ustavo RS, kar med drugim izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-289/12 z dne 24. 1. 2014, in ker predmetne nepremičnine ni pridobila niti do začetka del izgradnje

Drugi odstavek 36. člena ZUS-1 izrecno določa, da mora sodišče na razloge za zavrženje tožbe iz prvega odstavka navedenega člena paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Za zavrženje tožbe, potem ko je bila ta enkrat že predhodno preizkušena in vročena toženi stranki v odgovor, torej ni nobene zakonske ovire. Ravno nasprotno; sodišče tožbo mora zavreči, čim ugotovi, da katera od procesnih predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni izpolnjena, ne glede na to, v kateri fazi je postopek in katera dejanja so predhodno že bila opravljena. Prva toženka sicer je oseba javnega prava (prim. 7. člen Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju ZLS), ki je prek svojih organov pristojna opravljati nekatere oblastvene naloge (npr. iz dvajsete alineje drugega odstavka 21. člena ZLS). Vendar pa opravlja tudi naloge neoblastvene narave. Mednje npr. spada tudi razpolaganje z vsemi vrstami premoženja (20. člen ZLS). Prav táko je bilo delovanje prve toženke, kot ga zatrjujejo tožniki v konkretnem primeru, ko je iz prostorov, katerih lastnica je, izselila pritožnike skupaj z njihovimi stvarmi ter jih nato porušila. Njeno ravnanje je bilo torej ravnanje kot vsakega drugega lastnika.

Letni načrt ravnanja s stvarnim premoženjem občine predstavlja notranji, poslovni akt občine. (Ne)uvrstitev stvarnega premoženja v letni načrt pridobivanja stvarnega premoženja občine ni konstitutivni pogoj za (ne)veljavnost pozneje sklenjene pogodbe.

Tožena stranka je tista, ki ni vzdrževala in popravljala pločnika, kot je to njena zakonska dolžnost (primerjaj 20. člen Zakona o lokalni samoupravi ter 5., 13., 40. in 44. člen Zakona o javnih cestah). Če bi bil pločnik redno vzdrževan, do padca ne bi prišlo. Tožena stranka je torej odgovorna v smislu prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Res pa je treba odgovornost upoštevati tako pri presoji odgovornosti povzročitelja kakor tudi oškodovanca (192. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je prispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka ocenilo v višini 30 %. Pri tem je ugotovilo, da je bilo v času dogodka svetlo, da je bilo vreme lepo, ter da bi ob tako neravnem delu sicer načeloma urbane površine, kot je bil konkretni pločnik, povprečni pešec sicer moral izkazovati nekoliko večjo skrbnost pri hoji, predvsem ob dejstvu, da ne gre za njegovo vsakodnevno pot, ampak za pot, ki jo uporablja le sem in tja, hkrati pa je upoštevalo tudi dejstvo, da od povprečnega pešca, v situaciji, kot je predmeten, ni mogoče pričakovati, da bi popolno pozornost na nedeljskem sprehodu po urbanem naselju posvečal le tlom,<br

Občina se z ustanovitvijo javnega podjetja ne razbremeni odgovornosti za vzdrževanje pločnikov. Odgovornost obeh je solidarna.

Odločbo o določitvi najpotrebnejšega prostora, ne glede na to v kakšni obliki je izdan, ni upravni akt v smislu 3. člena ZUS.