UPRS Sodba IV U 124/2020-18

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Predlog stranke z interesom B. B. za povrnitev stroškov se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v obnovljenem postopku odpravila odločbo Vrhovnega državnega tožilstva RS (v nadaljevanju VDT) št. Tu-9-5/25/2017-AL z dne 23. 6. 2017 ter zavrnila zahtevo prosilca (tožnika v tej zadevi) za posredovanje kazenskih ovadb zoper B. B. (stranka z interesom v tej zadevi) iz spisov Specializiranega državnega tožilstva RS (v nadaljevanju tožena stranka) št. Kt/23360/2014, Kt/6619/2014, Kt/5125/2015 in Kt/16988/2016.¹ Tožena stranka je postopek dopolnila tako, da je tožnika seznanila z relevantnimi pogoji za vpogled v državnotožilski spis in mu omogočila, da je podal izjavo o njih. V obrazložitvi nadalje ocenjuje, da gre v zadevi za dostop do podatkov v državnotožilskem spisu v predkazenskem postopku. Pojasnjuje, da se v postopkih vpogleda v državnotožilski spis Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) ne uporablja, pač pa se uporablja specialni predpis, tj. Zakon o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1). Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020. Iz določbe 181. člena ZDT-1 je razvidno, da o vpogledu v spis odloči vodja državnega tožilstva. ZDT-1 pritožbe zoper odločitev vodje državnega tožilstva ne predvideva. Pravica stranke do pritožbe po ZUP je povezana s stopenjskim odločanjem. Ker po ZDT-1 ni drugostopenjskega organa v primeru zavrnitve vpogleda v državnotožilski spis, tudi pritožba ni mogoča, pač pa se lahko vloži upravni spor. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnik ni zahteval dostopa do vsebine podatkov, ki bi se nanašala nanj, ampak do kazenskih ovadb zoper stranko z interesom. Za dostop do zahtevanih podatkov mora zato izkazati pravni interes, ki ga po oceni tožene stranke tožnik z navedbami, da je novinar in da je pravica do dostopa do informacij javnega značaja bistvenega pomena za opravljanje njegovega poklica, ni izkazal. Tožnik svoje zahteve ne opira na osebno korist, ki bi temeljila na zakonu ali drugem predpisu, niti ne zatrjuje, da bi lahko odločitev v zadevi vplivala na njegov pravni položaj. Z vprašanji testa javnega interesa in dostopa do absolutno dostopnih javnih podatkov pa se tožena stranka, glede na to, da je pravna podlaga za odločanje 181. člen ZDT-1 in ne določbe ZDIJZ, ni ukvarjala. Ugotavlja še, da je dostop do informacij za medije urejen v 45. členu Zakona o medijih. Po drugi strani so mediji v enakem položaju kot ostali prosilci, če ne zahtevajo informacij za medije, temveč dostop do dokumentov zavezancev kot informacij javnega značaja. Poseben položaj jim ni priznan niti po določbah ZDT-1 o pridobivanju podatkov iz državnotožilskih spisov. Zakonodaja ne določa, da je novinarju zgolj zaradi njegovega statusa priznan pravni interes za posredovanje podatkov iz državnotožilskih spisov. Zato je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za posredovanje navedenih kazenskih ovadb. Ker je prejšnjo odločbo izdal nepristojni organ (VDT), po 181. členu ZDT-1 pa je le tožena stranka pristojna za odločanje, je hkrati še odpravila prejšnjo odločbo.

2Tožnik v tožbi navaja, da je pravni pouk v izpodbijani odločbi, ki ga je napotil na upravni spor, napačen. Meni, da ni pravilno stališče o nedovoljenosti pritožbe², pač pa bi moral o njej na podlagi 27. člena ZDIJZ odločati informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP), zoper njegovo odločbo pa bi bil na voljo nato tudi upravni spor. Meni, da je napačno stališče tožene stranke, da je v tej zadevi uporaba ZDIJZ tudi glede pravice do pritožbe na IP izključena. Uveljavlja kršitev pravice do pritožbe iz 27. člena ZDIJZ in načela delitve oblasti iz 3. člena Ustave. Po navedenem členu ZDIJZ ima stranka zoper zavrnilno odločbo izrecno pravico do pritožbe, o kateri odloča IP. Da ima prosilka sicer za redno pravno sredstvo na voljo upravni spor, resda izhaja iz že citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS, takšno stališče pa ni neposredno uporabljivo. Meni, da ker ZDT-1 ne spreminja ali razveljavlja določbe 27. člena ZDIJZ, ki izrecno predpisuje pravico do pritožbe, je treba pravico do pritožbe po ZDIJZ dopustiti. Ne iz Ustave ne iz zakonodaje ne izhaja, da stranka v takšnih okoliščinah nima pravice do pritožbe, sodna praksa pa ni pravni vir, na podlagi katerega sodišča in organi lahko odločajo. Z interpretacijo tožene stranke se IP tudi odvzame pristojnost za odločanje o pritožbi, namesto tega pa ima stranka na voljo sodno pot. S tem sodna veja oblasti odloča o nečem, kar je zakonodajalec izrecno poveril organu izvršilne veje oblasti (prvi odstavek 2. člena Zakon o informacijskem pooblaščencu), posledično pride do kršitve načela delitve oblasti. Navaja še, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni izrekla o njegovih navedbah glede kršitve njegove pravice do izjave v postopku v zvezi s stransko udeležbo B. B. Tožniku je sicer tožena stranka dala možnost izjave, ki pa je ni potem upoštevala niti se do nje ni vsebinsko izrekla, tako da izpodbijana odločba o tem vprašanju nima nobenih razlogov, kar pa je absolutna bistvena kršitev pravil postopka in kršitev njegove pravice do enakega varstva pravic oz. poštenega postopka iz 22. člena Ustave RS. Tožena stranka bi morala počakati do odločitve naslovnega sodišča v zadevi IV U 206/2019³ ali pa bi morala zatrjevano kršitev odpraviti sama. Tudi IP je v odločbi št. 090-35/2020/2 z dne 25. 5. 2020 zapisal, da bi se moralo VDT v obnovljenem postopku opredeliti do navedb tožnika, s katerimi je nasprotoval stranski udeležbi B. B. Ker niti VDT niti tožena stranka v ponovnem postopku nista tako ravnala, odločba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Meni, da to zopet predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Navaja še, da je tožena stranka presegla obseg dovoljene obnove, saj je zdaj odločila po 181. členu ZDT-1 namesto po ZDIJZ. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 114/2011 z dne 5. 12. 2012 ter X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010. Meni, da se ob nespremenjenem dejanskem stanju ne more spreminjati interpretacije prava in s tem posegati v pravnomočno upravno odločbo, na katero se je tožnik zanesel. Poleg tega iz ZDIJZ ne izhaja, da podatki iz državnotožilskih spisov ne bi bili informacija javnega značaja. Meni, da področni zakon ali sodna praksa ne moreta izključiti uporabe ZDIJZ. Sklicuje se na namen zakonodajalca. Kot novinar je tožnik javni čuvaj, zato je nedoumljivo stališče izpodbijane odločbe, da bi moral tožnik kot novinar že v fazi raziskovanja razkrivati svoj interes po 181. členu ZDT-1 za dostop do informacij iz državnotožilskih spisov, saj je očitno, da ga ne more. Meni še, da je napačna tudi odločitev, da je tožena stranka odločbo odpravila. Lahko bi jo kvečjemu razveljavila. Stališče, da odločba, ki jo je izdal nepristojni organ, ne sme imeti nobenih posledic, je nelogično in formalistično prazno, upoštevaje, da je bila prvotna odločba že izvršena, prejete informacije pa javno objavljene. Posledice prvotne odločbe so torej že nastale in jih ni mogoče odpraviti. Ker se z odpravo vzpostavlja stanje, kot da odločba sploh ni bila izdana, je odprava možna samo v primeru, da odločba še ni bila izvršena. Za posledice, ki so iz nje že nastale, tožnik ne odgovarja, zato je pravilno, da se posledice kvečjemu onemogočijo le za naprej. Ugotavlja še, da je ob dolgotrajnem postopku, kar je v nasprotju z ZDIJZ, soočen z dilemo, ali naj v postopku z vlaganjem pravnih sredstev, ki ga finančno izčrpavajo, sploh še sodeluje, ali naj raje pristane na krnitev njegove svobode novinarskega poklica. Tudi zato meni, da je odločitev tožene stranke nezakonita. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se njegovi zahtevi za dostop do informacij javnega značaja ugodi oziroma podredno, da se jo odpravi in se zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Priglaša še stroške postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, naj sodišče tožbo kot prepozno zavrže, ker je tožnik prejel izpodbijano odločbo 18. 9. 2020, tožba pa je bila vložena šele 20. 10. 2020. Tožena stranka je 21. 8. 2020 izdala upravno odločbo na podlagi 181. člen ZDT-1 (in ne določb ZDIJZ). Zoper odločitev vodje tožilstva ni pravnega sredstva, možna pa je tožba v upravnem sporu. Pravila o teku postopka niso pravica stranke, zato meni, da so tudi neutemeljene tožnikove navedbe o uporabi določb ZDIJZ, saj v primeru procesnih vprašanj ne obstaja ustavna zahteva, da bi se postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel. V obravnavani zadevi je tožnik zahteval posredovanje kazenskih ovadb, o čemer je vodja tožilstva odločala v skladu s 181. členom ZDT-1. Zato ni pravilno stališče, da je zoper odločitev vodje tožilstva možna pritožba na instančni oz. nadzorstveni organ, tj. IP. ZDT-1 ne opredeljuje nadzornega organa druge stopnje zoper odločitve vodij tožilstev. Takšno stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. X lps 4/2020 z dne 27. 5. 2020, ki je pojasnila tudi pravna sredstva v zvezi s pridobivanjem navedenih informacij, ki so predvidena v navedenih specialnih ureditvah. Zato tudi pritožba zoper izpodbijani sklep ni mogoča, ampak je v primeru zavrnitve za vpogled v spis zagotovljeno sodno varstvo, kot potrjuje ustaljena sodna praksa (pravica do pravnega sredstva – 25. člen Ustave RS). ZDIJZ zavezuje vse države organa, tudi toženo stranko. Tako niti sodna praksa niti področni zakon določb ZDIJZ nista izključila. Čeprav je tožeča stranka zahtevala dostop do zgoraj navedenih kazenskih ovadb stranke z interesom iz spisov kot informacije javnega značaja na podlagi ZDIJZ, gre po vsebini za prošnjo za vpogled v državnotožilske spise. Navaja, da tega urejata ZDT-1 in Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot specialna predpisa v razmerju do ZDIJZ, ki vsebujeta materialne kot tudi procesne določbe, oboje pa imajo v razmerju do določb ZDIJZ naravo specialne ureditve. Zahteva tožnika po vsebini kot prošnje za vpogled v državnotožilske spise je zato izključila uporabo določb ZDIJZ. Navaja, da je sodba Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 zgolj pritrdila stališčem o specialnosti predpisov področne zakonodaje. Glede zatrjevane kršitve tožnika do udeležbe v postopku in do izjave glede pogojev za priznanje stranske udeležbe navaja, da sta neutemeljeni. Tožena stranka se je namreč pri odločanju seznanila z izjavami tožnika, ga celo pozvalo k izjavi ob navedbi (nove) pravne podlage, po kateri bo obravnavana njegova zahteva, in se do njih tudi opredelila, saj sicer ne bi mogla odločati po 181. členu ZDT-1 in presojati njegovega pravnega interesa. Tožena stranka meni, da je kljub okoliščini, da gre v konkretni zadevi za obnovo postopka, materialnopravna podlaga za odločitev v zadevi 181. člen ZDT-1 in ne ZDIJZ. Okoliščina, da je ta postopek obnovljen, je namreč ne odvezuje dolžnosti pravilne uporabe materialnega prava, ki je obstajala že v času izdaje prejšnje odločbe. Pravno stanje je enako, kot v času izdaje izpodbijane odločbe, gre le za vprašanje pravilne uporabe zakona. Tožena stranka je postopek dopolnila tako, da je tožnika seznanila z relevantnimi pogoji za vpogled v državnotožilski spis in mu omogočila, da je podal izjavo, zakaj jih izpolnjuje. Prav tako zavrača očitek prekoračitve obsega obnove postopka in kršitve pravice do sodnega varstva. Tožena stranka zatrjuje, da je bila obnova postopka dovoljena po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) le zaradi varovanja pravic in pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala in do katerega kazenskih ovadb je tožnik zahteval dostop. Do odprave prejšnje odločbe je tako prišlo iz procesnih razlogov. Poseg v ustavne pravice take osebe pa je utemeljen na pravnem interesu, ki ga zakon zahteva za tožnika in ki ga ta ni izkazal. Skliceval se je sicer na to, da je novinar. Glede na to je tožena stranka ugotovila, da tožnik svoje zahteve ne opira na kakšno osebno korist, ki bi temeljila na zakonu ali drugem predpisu, niti ne zatrjuje, da bi lahko odločitev v zadevi vplivala na njegov pravni položaj. Z vprašanji testa javnega interesa in dostopa do absolutno dostopnih javnih podatkov pa se organ v obnovljenem postopku, glede na to, da je pravna podlaga za odločanje 181. člen ZDT-1 in ne določbe ZDIJZ, ni ukvarjal. Je pa tožena stranka presojala tudi dostop po področni zakonodaji o medijih. Pojasnjuje še, da odločba, ki jo je izdal nepristojni organ, ne sme imeti nobenih pravnih posledic. Zato je tožena stranka prejšnjo odločbo odpravila, ker niso bile izpolnjene vse procesne predpostavke za njeno izdajo, in sicer pristojnost VDT za odločanje v upravni zadevi. Po stališču Vrhovnega sodišča v citirani sodbi tudi glede pristojnosti za odločanje v tej zadevi ni mogoče uporabiti ZDIJZ. Zato uradne osebe z VDT, čeprav jih je tožena stranka sicer pooblastila za posredovanje informacij javnega značaja, niso pristojne odločati o posredovanju podatkov iz državnotožilskih spisov, pač pa je za to po 181. členu ZDT-1 pristojna vodja pristojnega državnega tožilstva (konkretno vodja tožene stranke), zakon pa je ne pooblašča za prenos te pristojnosti na drug organ. Kot neutemeljene smatra tudi očitke tožnika, da je nepravilno uporabila materialno pravo. Navaja, da je povsem dopustno, da se pridobivanje informacij od državnega tožilstva lahko uredi v različnih pravnih podlagah in z različnimi nameni in cilji. Ureditev v ZKP in ZDT-1, ki omogoča dostop le v primeru izkazanega utemeljenega pravnega interesa prosilca oz. ki iz utemeljenih razlogov omogoča zavrnitev dostopa, je povsem v skladu z 39. členom Ustave RS, nenazadnje pa je to utemeljeno tudi v funkciji uresničevanja več različnih ustavnih pravic (22. člen, 39. člen Ustave RS, itd). Na področju (pred)kazenskega postopka gre za konflikt med pravico prosilca do informacije javnega značaja oz. pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) in pravicami v (pred)kazenskem postopku obravnavanega posameznika, ki izhajajo (v določenih fazah tudi) iz absolutnega učinkovanja domneve nedolžnosti ter spoštovanja zasebnosti in osebnostnih pravic, časti in dobrega imena. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Sodišče je v postopek pritegnilo tudi stranko z interesom B. B., ki v odgovoru na tožbo navaja, da z enostopenjskim odločanjem tožene stranke prosilcu ne morejo biti kršene nobene ustavne pravice. V takšnih primerih se pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave uresničuje v upravnem sporu, hkrati s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Še manj je mogoče slediti navedbam tožnika, da naj bi bilo z odvzemom pravice do pritožbe poseženo v načelo delitve oblasti iz 2. in 3. člena Ustave. Pridružuje se navedbam tožene stranke glede nedovoljenosti pritožbe zoper izpodbijano odločbo. Poudarja, da obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP deluje absolutno. Zaradi navedenega si tožnik svojega pravnega položaja z udeležbo v postopku z ničemer ne bi mogel izboljšati. Ker je bila obnova postopka že pravnomočno dovoljena zaradi posega v pravice in pravne koristi B. B., se s tem vprašanjem tožena stranka v izpodbijani odločbi ni mogla in smela ukvarjati. Opredeljuje se še do bistvenih okoliščin v zvezi z zahtevo tožnika za posredovanje informacij javnega značaja in se pridružuje stališču tožene stranke, da je treba zahtevo tožnika za posredovanje informacij javnega značaja zavrniti že na podlagi določbe 181. člena ZDT-1, sledeč stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 4/2020. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, podredno pa, naj jo zavrne, ter priglaša stroške postopka.

5Sodišče najprej v zvezi s predlogom tožene stranke, naj se tožba kot prepozna zavrže, ugotavlja, da je tožba vložena pravočasno. Kot zatrjuje že tožena stranka sama in kot je razvidno iz upravnega spisa, je pooblaščenka tožnika prejela izpodbijano odločbo 18. 9. 2020. Kot je razvidno iz dohodnega žiga sodišča na prejeti tožbi (in k njej priloženi kuverti), je bila tožba vložena priporočeno 19. 10. 2020, s čimer je bila tožba skladno s 23. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter skladno s četrtim odstavkom 111. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 vložena pravilno v 30 dneh od prejema odločbe⁴. Zunanji oddelek v Celju je tožbo resda prejel kasneje, vendar ker je skladno z 9. in 11. členom ZUS-1 Upravno sodišče RS eno sodišče, ki pa sodi na sedežu v Ljubljani in zunanjih oddelkih, ni šteti, da bi bila tožba z vložitvijo na sedež v Ljubljani (namesto na zunanji oddelek v Celju) vložena na nepristojno sodišče. Sodišče je zato v nadaljevanju tožbo kot pravočasno obravnavalo.

K I. točki izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je bila prvotna odločba VDT z dne 23. 6. 2017 sicer že delno izvršena in vsi zahtevani dokumenti (s prikritjem varovanih osebnih podatkov) posredovani tožniku, ki je večino teh tudi že objavil, zaradi česar je za to izvedel B. B., na katerega se zahtevani dokumenti (kazenske ovadbe) nanašajo. Ta je zahteval obnovo prvotnega postopka. IP je z odločbo in sklepom št. 090-33/2018/3 z dne 9. 3. 2018 pritožbi stranke z interesom zoper zavrženje njegovega predloga za obnovo postopka s strani VDT ugodil ter postopek v zvezi z zahtevo tožnika obnovil v obsegu, da se postopka udeleži B. B. kot stranski udeleženec in da se v zvezi s tem ponovno izvedejo dokazi ter ugotovijo vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Zoper to odločitev je VDT sprožilo upravni spor, v katerem je Upravno sodišče RS s sodbo I U 669/2018 z dne 24. 7. 2019 tožbo zavrnilo. V obnovljenem postopku je VDT sicer že izdalo odločbo z dne 11. 12. 2019, s katero je odpravilo svojo prejšnjo odločbo z dne 23. 6. 2017 in prosilčevo zahtevo zavrnilo, vendar je IP z odločbo št. 090-35/2020/2 z dne 25. 5. 2020 ugodil pritožbi prosilca, odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. Izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala po tem, ko je tožnika pozvala, da naj izkaže utemeljen pravni interes za vpogled v državnotožilski spis po 181. členu ZDT-1. V času izdaje odločbe z dne 21. 8. 2020 so zoper stranko z interesom še vedno potekali (pred)kazenski postopki.⁵

8Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je 181. člen ZDT-1 lex specialis v odnosu do ZDIJZ ter da tožnik ni izkazal pravnega interesa za dostop do zahtevanih kazenskih ovadb B. B., ki se nahajajo v državnotožilskih spisih ter da tega dostopa tudi nima po Zakonu o medijih. Pravilno je tudi ugotovila, da zoper izpodbijano odločbo tožnik nima možnosti vložitve pritožbe, pač pa lahko sproži upravni spor. Sodišče glede razlogov za tako odločitev v celoti sledi utemeljitvi v obrazložitvi akta tožene stranke, zato v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega akta. Sodišče zgolj poudarja, da tako 181. člen ZDT-1 kot ZDIJZ sicer urejata vprašanje dostopa do istih informacij na podlagi individualne prošnje določene osebe. Po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ je resda vsakomur omogočen prost dostop in ponovna uporaba informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi. S tem se omogoča izvrševanje pravice do svobode izražanje. Določba 181. člena ZDT-1 pa dovoljuje dostop do določenih informacij, s katerimi razpolaga sodišče ali drug organ, le v primeru, ko oseba izkaže v zakonu utemeljen pravni interes oziroma, ki iz utemeljenih razlogov izključuje dostop do določenih informacij v primerih, ki jih določa zakon. Vendar pa je tak omejen dostop tudi v skladu z Ustavo (drugi odstavek 39. člena Ustave). S tem se namreč varujejo druge človekove pravice in svoboščine ter ustavno utemeljeni javni interesi, in sicer varstvo človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskih in vseh drugih pravnih postopkih (21. člen Ustave), pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave), pravica zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) ter varstvo osebnih podatkov (38. člen Ustave). Za njihovo varstvo pa ureditev izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ne zadošča, še posebej ne pri (pred)kazenskih postopkih, kot v konkretni zadevi, kjer je ravno zaradi domneve nedolžnosti poudarjeno varstvo naštetih drugih ustavnih pravic. Zato je ob koliziji pravic in pri tehtanju pravice do svobode izražanja in pravic iz 21., 34., 35. in 38. člena Ustave treba slednjim dati večje varstvo kot pravici tožnika do svobode izražanja. Sodišče tako ugotavlja, da je zaradi varstva vseh zgoraj navedenih ustavnih pravic ZDT-1 specialnejši predpis, ki onemogoča uporabo določb ZDIJZ pri dostopu do informacij iz državnotožilskih spisov, kjer so (pred)kazenski postopki še v teku.⁶

9ZDIJZ določa v 27. členu, da ima zoper odločbo, s katero je organ odločil o zahtevi za dostop ali ponovno uporabo, ter zoper sklep, s katerim je organ zahtevo zavrgel, prosilec pravico do pritožbe. Ker pa je v konkretni zadevi treba kot lex specialis uporabiti 181. člen ZDT-1, pridejo v poštev tudi postopkovna pravila po ZDT-1 kot specialnejšega zakona. Navedeno materialnopravno stališče o lex specialis ZDT-1 glede na ZDIJZ namreč vpliva tudi na pristojnost za odločanje in pravna sredstva v zvezi s pridobivanjem navedenih informacij, ki so predvidena v navedeni specialni ureditvi.⁷

10Po prvem odstavku 181. člen ZDT-1 odloča o vpogledu v državnotožilski spis vodja pristojnega državnega tožilstva, v konkretni zadevi vodja specializiranega državnega tožilstva, zoper odločitev katerega ni pravnega sredstva po ZDT-1, možna pa je tožba v upravnem sporu, saj izpodbijana odločba predstavlja upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Tožnik pa je v konkretni zadevi menil, da je pravilneje, da namesto upravnega spora zoper tako odločbo vloži pritožbo (ker je takšno pravno sredstvo mogoče po 27. členu ZDIJZ), ki pa jo je tožena stranka z izpodbijanim sklepom pravilno zavrgla kot nedovoljeno. Ker pritožba zoper odločitev tožene stranke z dne 21. 8. 2020 ni bila dovoljena, z izpodbijano odločitvijo tudi ni prišlo do kršitve 27. člena ZDIJZ ter ne 3. člena Ustave, saj je v konkretni zadevi zoper odločitev vodje specializiranega državnega tožilstva možen le še upravni spor.

11Tožnik se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča⁸, ki govorita o tem, da obnova postopka po ZUP ni dovoljena zaradi pomanjkljivo ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja ali pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, če pa gre za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, pa je dovoljena le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranka. Tožnik je navajal, da tožena stranka ni odgovorila na vprašanje, ali je prišlo do posega v koristi stranke z interesom. Odgovor na vprašanje, ali je v tem zaznati kršitev tožene stranke, je povezan z nadaljnjimi ugovori tožene stranke, da bi moral organ počakati do odločitve v zadevi IV U 206/2019 naslovnega sodišča oziroma o vprašanju pravice do izjave tožnika, zaradi katere je tožnik zahteval obnovo postopka obnove postopka na predlog B. B., odločiti sam, ter da tožena stranka ni odgovorila na njegove izjave glede udeležbe B. B. v postopku, v čemer naj bi bilo zaznati kršitev njegove pravice do enakega varstva pravic ter do njegove izjave v postopku. Sodišče pojasnjuje, da je odločitev organa o obnovi postopka na način, da v njem sodeluje B. B., pravnomočna, saj je po pritožbi B. B. zoper sklep VDT o zavrženju njegovega predloga za obnovo postopka IP z odločbo in sklepom št. 090-33/2018/3 z dne 9. 3. 2018 ugodil prošnji za obnovo B. B. po 9. točki 260. člena ZUP ter postopek v zvezi s prosilčevo zahtevo obnovil v obsegu, da se ga udeleži tudi B. B. in da se v zvezi s tem ponovno izvedejo dokazi ter ugotovijo vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Zoper to odločitev je VDT sprožilo upravni spor, v katerem je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. l U 669/2018-12 z dne 24. 7. 2019 tožbo VDT zavrnilo. Postopek je bil s tem pravnomočno obnovljen. Tožnik je zoper to resda vložil izredno pravno sredstvo, posledično pa je po njegovem zavrženju bil sprožen tudi upravni spor, ki se vodi pod opr. št. IV U 206/2019 naslovnega sodišča, vendar pa je tako upravni organ kot tudi sodišče vezano zgolj na pravnomočne odločitve. Zato v tem, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ukvarjala z vprašanjem, ali zahteva po dostopu do kazenskih ovadb B. B. vpliva na njegove pravice ali pravne koristi, ni kršitve, saj je bilo o tem vprašanju že pravnomočno odgovorjeno z dopustitvijo obnove postopka po predlogu B. B., kakor tudi iz istega razloga ni podana absolutna bistvena kršitev, ker tožena stranka v konkretni zadevi ni počakala na odločitev sodišča v zadevi IV U 206/2019 v zvezi s strani tožnika podanim izrednim pravnim sredstvom obnove postopka niti ker ni sama o tem odločila⁹ niti v tem, ker se ni izrekala v izpodbijani odločbi o nasprotovanju tožnika po udeležbi B. B. v postopku, saj je odločitev o tem že pravnomočna.

12Sodišče še ugotavlja, da tožnikov očitek dolgotrajnosti odločanja organa v obnovljenem postopku sam za sebe ne pomeni nezakonitosti odločitve.

13Ker je iz vseh zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, saj je ocenilo, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankami ni sporno. Med strankami je sporna le pravna presoja, ali je potrebno v konkretni zadevi razsoditi tudi na podlagi uporabe pravil ZDIJZ ali le na podlagi pravil ZDT-1 kot specialnega predpisa, ki izključi uporabo ZDIJZ, s tem pa je povezano tudi vprašanje uporabe procesnih pravil o pravnih sredstvih zoper odločitev organa. V takem primeru pa daje ZUS-1 v prvem odstavku 59. člena izrecno pooblastilo sodišču, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave. Stranka z interesom je sicer v konkretni zadevi predlagala še vpogled v spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št.X Kpr 15930/2017 in X Kpr 18120/2015, in sicer z namenom dokazovanja, da je v prvem postopku preiskovalna sodnica s sklepom z dne 19. 6. 2017 odločila, da se iz spisa izločijo določene listine, navedene na 11 strani odgovora na tožbo stranke z interesom, kakor tudi, da se izločeni izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov VIC-1 uničijo, hkrati pa je z vpogledom v oba spisa želela dokazati, da je (pred)kazenski postopek v obeh postopkih v času izdaje odločbe z dne 23. 6. 2017 še trajal, saj se v prvem postopku dokazi v preiskavi še niso izvajali, v drugem postopku pa sploh še ni bilo pravnomočno odločeno o zahtevi za preiskavo. Navedenih dejstev nobena od strank ni prerekala, zato v zvezi s tem dejansko stanje ni sporno in sodišče tem dejstvom sledi (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in zato sodišče teh dokazov ni izvedlo.

K II. točki izreka:

14Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

K III. točki izreka:

15Sodišče je zavrnilo zahtevo stranke z interesom za povrnitve stroškov postopka. Pri odmeri stroškov strankam z interesom v upravnem sporu se skladno s sodno prakso uporablja ZPP in ne četrti odstavek 25. člena ZUS-1.¹⁰ Prvi odstavek 155. člena ZPP določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Ti stroški so po mnenju sodišča potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča pa stranka z interesom v odgovoru na tožbo takih navedb ni podala, saj se je sodišče lahko odločilo že na podlagi upravnega spisa ter navedb tožeče in tožene stranke in torej stranka z interesom ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma vplivala na odločitev sodišča ter zato niso nastali potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

¹ VDT je z odločbo z dne 23. 6. 2017 delno ugodilo zahtevi prosilca za dostop do 4 kazenskih ovadb B. B.. V ta postopek pa slednjega ni vabilo. Zoper to odločitev se prosilec ni pritožil, zato je postala dokončna in pravnomočna. Nato je B. B. vložil predlog za obnovo postopka, ki mu je Informacijski pooblaščenec kot pritožbeni organ v postopku po ZDIJZ z odločbo in sklepom št. 090-33/2018/3 z dne 9. 3. 2018 ugodil ter postopek v zvezi s prosilčevo zahtevo obnovil v obsegu, da se postopka udeleži B. B. in da se v zvezi s tem ponovno izvedejo dokazi ter ugotovijo vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Zoper to odločitev je VDT sprožilo upravni spor, v katerem je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. l U 669/2018-12 z dne 24. 7. 2019 tožbo VDT RS zavrnilo. Postopek je bil s tem pravnomočno obnovljen. V obnovljenem postopku je VDT sicer že izdalo odločbo z dne 11. 12. 2019, s katero je odpravilo svojo prejšnjo odločbo z dne 23. 6. 2017 in prosilčevo zahtevo zavrnilo, vendar je Informacijski pooblaščenec z odločbo št. 090-35/2020/2 z dne 25. 5. 2020 ugodil pritožbi prosilca, odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek.
² Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil sicer tudi pritožbo, po njenem zavrženju pa sprožil še upravni spor, ki se pred naslovnim sodiščem vodi pod opr. št. IV U 142/2020.
³ Tožnik je vložil tudi upravni spor, ki se vodi pod opr. št. IV U 206/2019, in sicer zoper sklep, s katerim mu je bila zavržena zahteva za obnovo postopka, v katerem se je dovolila obnova postopka v zvezi s temeljnim postopkom za dostop do informacij javnega značaja po 9. točki 260. člena ZUP za stranko z interesom B. B., ki v prvotnem postopku kot stranka ni sodeloval. Tožnik namreč v navedenem postopku obnove ni sodeloval, čeprav je bil prosilec v temeljnem postopku.
⁴ Rok bi se dejansko sicer iztekel na dan 18. 10. 2020, vendar je bil navedeni dan nedelja, zato bi se rok iztekel naslednjega dne, tj. 19. 10. 2020, na ta dan pa je tožnik tožbo že (s priporočeno pošiljko) vložil.
⁵ Glej 13. točko obrazložitve te sodbe.
⁶ Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, 15., 16., 19., 23. točka obrazložitve.
⁷ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, 29. točka obrazložitve.
⁸ Tožnik se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 114/2011 z dne 5. 12. 2012 ter X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010.
⁹ Sodišče sicer še pripominja, da je Upravno sodišče tudi sicer s sodbo z dne 13. 9. 2021 zavrnilo tožnikovo tožbo v zadevi IV U 206/2019.
¹⁰ Tako sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.