181. člen ZDT-1

Za odločanje o dostopu do sklepa o zavrženju ovadbe (Sklep) in Poročila oz kazenske ovadbe, je po presoji sodišča specialna pravna podlaga v 181. členu ZDT-1, ki jo je prav z namenom ureditve dotedanje pravne praznine uredil zakonodajalec z novelo ZDT-B. Tako glede na navedeno tudi glede pristojnosti za odločanje ni mogoče uporabiti splošnejšega ZDIJZ. Po prvem odstavku 181. člen ZDT-1 odloča o vpogledu vodja pristojnega državnega tožilstva, zoper odločitev katerega ni pravnega sredstva po ZDT-1, možna pa je tožba v upravnem sporu, saj ta odločitev pomeni upravni akt (2. člen ZUS-1). O Zahtevi sta odločala toženka in VDT RS, ki o Zahtevi nista pristojna odločati, zato sta absolutno bistveno kršila pravila postopka.

Tudi zahtevo novinarja za dostop do podatkov, ki se nahajajo v državnotožilskem spisu, je treba presojati po določbah tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1. Ta pa pravico tretje osebe do vpogleda v vsebino državnotožilskega spisa (med drugim) veže na izkazan pravni interes. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba pojem "pravnega interesa" iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 glede medijev oziroma novinarjev razlagati ustavnoskladno, in sicer na način, ki upošteva pomen pravice do svobode izražanja, kot jo zagotavljata 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. V skladu s tem je pravni interes mogoče priznati tudi novinarju, kadar je dostop do zahtevanih informacij bistven za uresničevanje njegove nadzorne vloge v javnem interesu. Novinar namreč pri dostopu do informacij javnega značaja ne zasleduje svojega osebnega pravnega interesa, pač pa te informacije potrebuje zaradi javnega interesa do obveščenosti. Že ob jezikovni razlagi besedne zveze "ne škoduje interesom postopka" iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 ni mogoča drugačna razlaga, kot da mora za zavrnitev dostopa do podatkov iz tega razloga obstajati neposredna in konkretna nevarnost, d

V obravnavanem primeru je zahtevek v predlogu za izdajo začasne odredbe identičen tožbenemu zahtevku, saj je predmet spora vprašanje, ali ima tožnik skladno s prvim odstavkom 181. člena ZDT-1 pravni interes za vpogled v tožilski spis. Po presoji sodišča tozadevnega spornega razmerja ni mogoče (zgolj) začasno urediti, saj ob ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe v primeru neuspeha s tožbo vzpostavitev pravnega stanja, kakršno je (bilo) pred vpogledom v spis, že po naravi stvari ne bi bila več mogoča.

V obravnavanem sporu to pomeni, da se ZDIJZ lahko uporabi le glede dostopa do tistih podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ki se ne nahajajo v sodnih ali državnotožilskih spisih, na kar pravilno opozori drugotožnik. Za odločitev v zadevi bi tako moral biti uporabljen 181. člen ZDT-1 kot specialni predpis v povezavi s 127. členom ZKP, ki urejata pridobitev informacij v zvezi s kazenskimi postopki, kot to utemeljeno navajata tožnika.

Ker se v obravnavani zadevi policijsko poročilo o prometni nesreči, dostop do katerega zahteva tožnik, nesporno nahaja v tožilskem spisu, poročilo pa je bilo po 148. členu ZKP sestavljeno zaradi morebitnega kazenskega pregona storilca, bi o zahtevi za dostop po določbi 181. člena ZDT-1 moral kot pristojen odločiti vodja okrožnega državnega tožilstva in ne policija, ki je poročilo sestavila.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali mora novinar, ko zahteva dostop do podatkov iz tožilskega spisa, dodatno obrazložiti svoj pravni interes, ali pa njegov pravni interes izhaja že iz določb Zakona o medijih in iz pomena novinarske funkcije, kot je opredeljena v ustavnosodni praksi? 2. Ali je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 181. člena Zakona o državnem tožilstvu, ko je zavzelo stališče, da za zavrnitev zahteve za dostop do sklepa o zavrženju kazenske ovadbe iz razloga škodovanja interesom postopka, zadostuje že okoliščina, da kazenski pregon zoper osumljenca še ni zastaral?

V postopku za dostop do informacij javnega značaja iz tožilskega spisa vloga prosilca za pridobitev fotokopij pavšalno navedenih dokumentov ne izpolnjuje pogojev za seznanitev z dokumenti na podlagi prvega odstavka 181. člena ZDT-1. Toženka je pravilno izpostavila, da ne gre za podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona oziroma v zvezi z njim ter ker tudi ni mogoče preizkusiti ali se ta podatek sploh nahaja v tožilskem spisu, je bilo v tem delu potrebno vlogo prosilca zavrniti. Toženka pravilno poudarja, da sklep o zavrženju kazenske ovadbe še ne pomeni pravnomočnega končanja zadeve.

Tožnik zahteva predložitev sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, to pomeni, da gre za informacije, ki se nahajajo v tožilskem spisu v predkazenski zadevi, zato imajo, skladno s stališčem, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 4/2020, pri njihovem dostopu posebna določila področne (procesne) zakonodaje značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ. ZDT-1 ureja posebna pravila za dostop do navedenih informacij in dokumentov in vsebuje, v zvezi s tem, temu postopku in pravicam oseb, ki so v njem, posebej prilagojene omejitve. V 181. členu določa tako omejitve kot tudi način uresničevanja ustavne pravice do informacije javnega značaja, ob upoštevanju specifičnega področja kazenskega postopka.

Pri ZDIJZ in ZKP oziroma ZDT-1 gre za različne pravne podlage, vendar pa navedeni predpisi urejajo isto vprašanje, torej ali je (vsaj deloma) iste informacije sodišče oziroma državno tožilstvo kot državni organ dolžno oziroma upravičeno posredovati določeni osebi, ki je zanje zaprosila, ali ne. Upravičenja in omejitve iz navedenih predpisov v zvezi s tem so sočasno veljavne, hkrati pa tudi medsebojno nasprotne in izključujoče, zato je treba za razrešitev navedenega konflikta norm na podlagi splošnih pravil uporabe prava ugotoviti, katero od njih je treba uporabiti v konkretnem primeru. Iz 181. člena ZDT-1 izhaja, da je ta zakon uredil pravico različnih oseb do seznanitve s podatki, s katerimi razpolaga državno tožilstvo v zvezi z njegovimi pristojnostmi. Pri dostopu do informacij imajo posebna določila področne (procesne) zakonodaje glede možnosti oseb za vpogled v spise sodišč in drugih pristojnih organov značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ. To se nanaša tudi na kazenski pregon in informacije, ki se nahajajo v tožilskih oziroma sodnih spisih v (pred)kazenskih zadevah. ZDIJZ se lahko kot splošnejši predpis uporablja le v tistih primerih i

181. člen ZDT-1 določa omejitve in način uresničevanja ustavne pravice do informacije javnega značaja ob upoštevanju specifičnega področja kazenskega postopka. ZDIJZ lahko uporabi le glede dostopa do tistih podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ki niso v državnotožilskih spisih. Zato je tožena stranka svojo odločitev oprla na zmotno razlago materialnega prava.

V izpodbijani odločbi je tožena stranka pravilno ugotovila, da je 181. člen ZDT-1 lex specialis v odnosu do ZDIJZ ter da tožnik ni izkazal pravnega interesa za dostop do zahtevanih kazenskih ovadb, ki se nahajajo v državnotožilskih spisih ter da tega dostopa tudi nima po Zakonu o medijih. Ob koliziji pravic in pri tehtanju pravice do svobode izražanja in pravic varstvo človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskih in vseh drugih pravnih postopkih (21. člen Ustave), pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave), pravica zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) ter varstvo osebnih podatkov (38. člen Ustave) je treba slednjim dati večje varstvo kot pravici tožnika do svobode izražanja in je ZDT-1 specialnejši predpis, ki onemogoča uporabo določb ZDIJZ pri dostopu do informacij iz državnotožilskih spisov, kjer so (pred)kazenski postopki še v teku.

Tožnik je vložil pritožbo zoper odločbo tožene stranke, s katerim je bila tožniku zavrnjena prošnja za dostop do kazenskih ovadb stranke z interesom, kljub pravnemu pouku, da je zoper to odločbo dovoljen upravni spor. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je 181. člen ZDT-1 lex specialis v odnosu do ZDIJZ. Oba predpisa sicer urejata vprašanje dostopa do istih informacij na podlagi individualne prošnje določene osebe. ZDT-1 je specialnejši predpis, ki onemogoča uporabo določb ZDIJZ pri dostopu do informacij iz državnotožilskih spisov, kjer so (pred)kazenski postopki še v teku. Zato pridejo v poštev tudi postopkovna pravila po ZDT-1 kot specialnejšega zakona. O vpogledu v državnotožilski spis odloča vodja pristojnega državnega tožilstva, zoper odločitev katerega ni pravnega sredstva po ZDT-1, možna pa je tožba v upravnem sporu.

Medijski pritisk po presoji sodišča ne predstavlja motnje v delovanju organa. Tudi če je poročanje medijev o delu posameznega tožilca negativno in pri njem povzroči razburjenje oz. razmišljanje o odzivu javnosti na takšno poročanje, gre pri tem še vedno zgolj za dogajanje v duševni (intimni) sferi posameznika, kar samo po sebi ne more predstavljati motnje v delovanju organizacije, v kateri je ta zaposlen. Stanje, v katerem je oseba, zoper katero se vodi postopek, seznanjena z identiteto državnega tožilca, ki je nosilec pregona zoper njo, prej ali slej nastopi skoraj v vsakem kazenskem postopku (če ni preiskovanje kaznivega dejanja ustavljeno v dovolj zgodnji fazi postopka). Takšno stanje torej samo po sebi ne more predstavljati motnje v delovanju tožnice. Tožba bi tako v tem delu lahko bila uspešna le v primeru, če bi tožnica dokazala, da ima faza predkazenskega postopka določene značilnosti, zaradi katerih ima razkritje identitete državnega tožilca v njej povsem drugačne posledice kot v kasnejših fazah postopka. Test javnega interesa lahko pripelje zgolj do razkritja neke informacije, ki bi bila sicer kot izjema izključena iz prostega dostopa, ne more pa povzročiti, da ne

Kadar gre za dokazni predlog z vpogledom v drug spis, mora stranka v prvi vrsti opredeliti listine, ki naj se jih vpogleda in določno navesti tudi, kaj se s tem dokazuje in kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Z drugimi besedami, navesti mora t.i. dokazni stavek. Če dokazni predlog (ali njegova dopolnitev) glede slednjega ni ustrezno substanciran, strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo pravdnega postopka.