1. člen ZDIJZ

Da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja morajo biti kumulativno izpolnjeni trije osnovni pogoji, in sicer mora informacija izvirati iz delovnega področja organa, ki mora z njo razpolagati, informacija pa se mora nahajati v materializirani obliki. Tožnica je zavezana k posredovanju dokumentov le v delu, v katerem ti kažejo na njeno delovanje v okviru opravljanja javne službe. Kadar določen dokument vsebuje tako informacije, povezane z opravljanjem javne službe kot tudi informacije, ki s tem niso povezane, se posredujejo le tisti izseki dokumenta, ki predstavljajo informacije javnega značaja. Ostale dele dokumentov lahko tožnica prekrije, saj jih v okviru določb ZDIJZ ni zavezana posredovati prosilcu. S prekritjem dela dokumenta, ki ne predstavlja javne službe, se dokument kot tak ne spreminja in se ne "predrugači", saj se prosilcu posredujejo točno tiste informacije, ki jih dokument že vsebuje, vendar v obsegu, v katerem informacije kažejo na izvrševanje javnih nalog.

Zdi se, da je tožena stranka DUTB v konkretnem primeru štela za poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, vendar za to ni podala nobene utemeljitve v smislu, da DUTB ne izpolnjuje kriterijev, ki opredeljujejo pravno osebo javnega prava, ali da nima javnega pooblastila na podlagi zakona. Šele, ko Informacijski pooblaščenec, ki je specializiran in avtonomen organ za področje uresničevanja ustavne pravice do dostopa do informacije javnega značaja, ugotovi in utemelji, da ne gre za zavezanca po 1. členu ZDIJZ, pride v poštev, če so izpolnjeni zakonski pogoji, določilo 1.a člena ZDIJZ, ki kot zavezance opredeljuje tudi določene poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava. Opredelitvi informacije javnega značaja, če gre za zavezanca po 1. členu ZDIJZ ali pa če gre za zavezanca po 1.a. členu ZDIJZ se namreč razlikujeta, pomembno pa se razlikuje tudi ureditev izjem glede dostopa do informacije javnega značaja v odvisnosti od tega, za katero vrsto od omenjenih dveh vrst zavezanca gre. Izjeme oziroma pogoji za dostop do informacije javnega značaja, ko gre za porabo javnih sredstev iz prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ugodnejši za prosilc

Zakaj je tožena stranka v izpodbijanem aktu štela, da je SDH kot zavezanec "druga oseba javnega prava" iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ in ne "poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava", iz obrazložitve ni razvidno. To pa je bistveno za presojo o tem, ali ima tožnica pravico do dostopa do zahtevanih informacij, saj se pogoji za dostop do informacij, kadar gre za porabo javnih sredstev, pomembno razlikujejo, če je zavezanec organ oziroma druga oseba javnega prava iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, od situacije, ko gre za porabo sredstev poslovnih subjektov iz določila člena 1.a ZDIJZ.

Tožeča stranka RTV Slovenija je oseba javnega prava in s tem v svojem celotnem delovanju zavezanka po ZDIJZ. Zahtevana pogodba je informacija, ki izvira iz delovnega področja tožeče stranke, ki je pravna oseba javnega prava, torej je zahtevana pogodba že iz tega razloga informacija javnega značaja in ker med strankami ni sporno, da pri njej ni podana nobena izmed izjem iz 6. člena ZDIJZ, razen v delu, ki se nanaša na osebne podatke, je že iz tega razloga odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna. Predmet pogodbe je prav tisto, kar je javna služba glede na določila 3. in 4. člena ZRTVS-1. S sredstvi javnih financ so mišljena v primeru javnih zavodov vsa sredstva, ki jih ti zavodi pridobivajo na katerega od načinov, uzakonjenih v prvem odstavku 48. člena Zakona o zavodih, torej iz sredstev ustanovitelja, s plačili za storitve, s prodajo blaga in storitev na trgu in iz drugih virov na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in aktom o ustanovitvi.

V razmerju do ZDIJZ je ZTFI specialnejši predpis, ki v konkretnem primeru onemogoča uporabo določb ZDIJZ pri dostopu do zahtevanih informacij iz spisov prekrškovnega postopka po določbah Zakona o prekrških.

Neposredne podlage za uveljavljanje tožbenih zahtevkov tožeče stranke ni mogoče opreti na določila ZTP. Ta namreč ne vsebuje določb, na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko uveljavljala varovanje svojega položaja, kadar se tajni podatek znajde v rokah nepoklicane tretje osebe. Predmet varovanja so tako pomembne ustavne vrednote (na primer varnost države), za varovanje katerih je v okviru kriterija za presojo sorazmernosti posega iz drugega odstavka 10. člena EKČP dopustna omejitev svobode izražanja. Vendar pravni instrumentarij, ki naj bi bil na voljo tožeči stranki v primeru zatrjevanega ogrožanja teh ustavnih vrednot ob izgubi oziroma nepooblaščenemu razkritju tajnega podatka, ni predmet urejanja po ZTP. Neureditev regulatornih pooblastil v matičnem zakonu (ZTP) še ne izključuje pravnega varstva tožeče stranke, če ji ga je mogoče zagotoviti v postopku, ki se prilega naravi spornega razmerja. S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da lahko le z uveljavljenima zahtevkoma zoper toženo stranko prepreči škodljive posledice glede varnosti, javnega interesa in nazadnje ugleda ter dobrega imena tožeče stranke, je torej zahtevala, naj sodišče s sodbo odloči o koliziji m

Po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Kot informacijo javnega značaja lahko organ posreduje zgolj dokument v materializirani obliki (fotokopijo dokumenta), kot se hrani pri organu.

Kriterij materializirane oblike ni izpolnjen. Sodišče soglaša s presojo tožene stranke, da je bilo s pojasnilom in priloženimi prilogami (posnetki zaslona) izkazano, da zahtevani dokumenti ne obstajajo in da na podlagi navedenega tožena stranka ni mogla posumiti, da organ z navedenimi informacijami razpolaga, vendar jih v celoti ne posreduje oziroma ne želi posredovati.

Zahteva tožnice, ki se smiselno nanaša na to, da se ji kot informacijo javnega značaja posreduje dokument, iz katerega naj se v zvezi z nezakonitostjo zahtevane odločbe ter ničnostjo zahtevanega sklepa o izvršbi odstranijo zaznamki o pravnomočnosti navedenih dokumentov, nima podlage v ZDIJZ. Organ lahko kot informacijo javnega značaja posreduje zgolj dokument v materializirani obliki (fotokopijo dokumenta), kot se hrani pri organu.

Namen ZDIJZ ni v nadzoru javnosti nad kakovostjo in rentabilnostjo poslovanja zavezanca na trgu oziroma nadzoru uspešnosti zavezančevega nastopanja na prostem trgu, ampak v nadzoru javnosti nad gospodarnostjo zavezančevega ravnanja pri poslovanju za interne potrebe. Zato so informacije javnega značaja le informacije iz pravnih poslov, ki so sklenjeni za namen internega obratovanja zavezanca, ne pa tudi informacije iz tistih pravnih poslov, ki so sklenjeni za opravljanje osnovne dejavnosti zavezanca. Drugačna razlaga ZDIJZ bi po presoji sodišča pomenila prekomeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Ker tudi med strankama v upravnem sporu ni sporno, da so bile obravnavane avtorske pogodbe sklenjene v okviru tožnikove tržne dejavnosti, zahtevane informacije v zvezi z navedenimi avtorskimi pogodbami, ki očitno niso bile sklenjene za lastno interno obratovanje in kot take ne sodijo v sfero podpornih dejavnosti tožnika, v obravnavani zadevi ob upoštevanju ustavnoskladne razlage ZDIJZ ne morejo predstavljati informacij javnega značaja.

Tožnik je vložil pritožbo zoper odločbo tožene stranke, s katerim je bila tožniku zavrnjena prošnja za dostop do kazenskih ovadb stranke z interesom, kljub pravnemu pouku, da je zoper to odločbo dovoljen upravni spor. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je 181. člen ZDT-1 lex specialis v odnosu do ZDIJZ. Oba predpisa sicer urejata vprašanje dostopa do istih informacij na podlagi individualne prošnje določene osebe. ZDT-1 je specialnejši predpis, ki onemogoča uporabo določb ZDIJZ pri dostopu do informacij iz državnotožilskih spisov, kjer so (pred)kazenski postopki še v teku. Zato pridejo v poštev tudi postopkovna pravila po ZDT-1 kot specialnejšega zakona. O vpogledu v državnotožilski spis odloča vodja pristojnega državnega tožilstva, zoper odločitev katerega ni pravnega sredstva po ZDT-1, možna pa je tožba v upravnem sporu.

V konkretnem primeru je kot bistveno okoliščino treba upoštevati dejstvo, da je za informacijo o legalizaciji tožnikove gradnje, ki je osebni podatek (tožnika je mogoče posredno identificirati na podlagi podatkov o lastništvu), kar pomeni, da je razkritje tega podatka dopustno le, kolikor je javni interes za njegovo razkritje močnejši od interesa za njegovo varovanje, zaprosil medij, ki ima dolžnost posredovati informacije v vseh zadevah, ki zadevajo javnost. Taka vloga medijev, ki izhaja iz ustavne pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS, pa ni neomejena, pač pa omejena s pravicami drugih, tudi s pravico do zasebnosti.

Osnovni namen ZDIJZ kot zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, je, da se izvaja načelo transparentnosti javnega sektorja in doseže čim večja obveščenost javnosti o delovanju institucij, ki jih ZDIJZ zavezuje. Institut delnega dostopa je zato v praksi treba uporabiti, kadar je to le mogoče, in prosilcem omogočiti kar največjo mero dostopa. Vprašanje upravičenosti uporabe instituta delnega dostopa se lahko postavi, če izločanje podatkov organu povzroči nesorazmeren napor in, kadar dokument vsebuje več ali pretežni del nejavnih podatkov. V konkretni zadevi je toženka tožnici naložila, da poleg soglasja za priključitev prosilki posreduje še osem dokumentov, pri čemer je za tožnico, kot že rečeno, sporno posredovanje predvsem treh dokumentov, pri čemer tožnica v tožbi niti ne zatrjuje, da bi ji institut delnega dostopa povzročil nesorazmeren napor.

Po določilu 128. člena ZUP sme pristojni organ v stvareh, v katerih je po zakonu ali naravi stvari za začetek upravnega postopka potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek le, če je taka zahteva podana (enako tudi 12. člen ZDIJZ). Pri tem je organ na strankino zahtevo vezan in ne sme odločati preko njene meje. Navedeno velja tudi za drugostopenjski organ. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je prosilka v dopolnitvi svoje zahteve zahtevala le vpogled v določene dele zapisnikov sej UO DUTB. Tožena stranka je v konkretnem primeru s tem, ko je tožnici naložila, da prosilki pošlje fotokopije v izreku naštetih dokumentov, odločala preko meje postavljene zahteve.

Zahtevani podatki se nanašajo na fizično osebo, opredeljeno z imenom in priimkom, in so zato osebni podatki v smislu 1. točke prvega odstavka 6. člena ZVOP-1. So pa to podatki o porabi javnih sredstev in so na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, v vsakem primeru in brez omejitev dostopni javnosti. Dokumenta, ki se nanašata na službeno pot, sta dokumenta, ki sta povezana z opravljanjem dela predsednice uprave in hkrati z opravljanjem funkcij tožnice (upravljanje naložb). Sodelovanje predsednice uprave tožnice na dogodku z naslovom Invest in Slovenija, že v imenu kaže na samo naravo dogodka – pridobivanje naložb v Slovenijo. Zahtevana dokumenta se nanašata na sodelovanje predsednice uprave na dogodku, kjer so se pridobivale naložbe v Sloveniji, torej gre za dokumenta glede upravljanja naložb tožnice oziroma glede razpolaganja z javnimi sredstvi. Navedena naloga SDH je opredeljena z zakonom. Pri pridobivanju naložb pa gre za zasledovanje javnih ciljev in izvrševanje javne funkcije, saj je SDH vezan na določbe ZSDH-1 o obveznem upoštevanju ciljev, določenih v strategiji in drugih aktih upravljanja. Kot eden izmed namenov zakona pa je navedeno tudi uresničeva

Zahtevani standardi so avtorskopravno zaščiteni, čeprav se nanje sklicuje normativno besedilo. Zato je po presoji sodišča tožena stranka glede na določbe 25. člena ZDIJZ, pravilno zavrnila zahtevo tožeče stranke za posredovanje navedene dokumentacije v elektronski obliki oziroma v obliki fotokopij.

Ker se izrek denarne kazni vedno veže na (konkreten) osnoven postopek, s katerim je povezan v neločljivo celoto, je treba tudi vprašanje stvarne pristojnosti za odločanje o pritožbi zoper tak sklep o izreku denarne kazni zaradi razžalitve uradnih oseb in organa presojati glede na stvarno pristojnost organa za odločanje v (konkretni) osnovni zadevi. Ker izvira v konkretnem primeru izpodbijani sklep o izreku denarne kazni iz postopka odločanja o dostopu do informacij javnega značaja, je za odločanje o pritožbi zoper tak sklep pristojen Informacijski pooblaščenec RS.

Pravno formalno je sicer izvajalec gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije res družba D. d.o.o., dejansko pa zanj storitve opravlja organ, ki pri tem uporablja svojo infrastrukturo, s katero ne more prosto razpolagati, saj je primarno namenjena opravljanju gospodarske javen službe. Storitve tako dejansko opravlja „v imenu in za račun“ družbe D. d.o.o. Zgolj uveljavljanje kršitve človekovih pravic pa tožbe še ne konstituira kot tožbe iz 4. člena ZUS-1, temveč je treba v tožbi v skladu s tretjim odstavkom 30. člena ZUS-1 navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je dejanje storila, dokaze o tem ter zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove.

Če bi se test javnega interesa uporabljal široko v prid nerazkritju zahtevanih informacij (oziroma bolj pavšalno), bi to bilo v nasprotju z voljo zakonodajalca, ki jo podpira besedilo zakona ter splošna metoda razlage izjem v pravu. Tožena stranka očitno ni upoštevala te materialno-pravne interpretacije določila drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj je izjemo v korist varstva poslovnih skrivnosti razlagala široko oziroma preveč pavšalno. To je eden od ključnih elementov napačne metode izvedbe testa javnega interesa v izpodbijanem aktu. Zgolj pavšalno sklicevanje prizadetih strank in prvostopenjskega organa na poslovno skrivnost, ko gre za tehtanje javnega interesa z natančno in prepričljivo argumentirano zahtevo prosilke z vidika pravice do dostopa do informacije javnega značaja, še posebej če slednja lahko pomembno prispeva h kakovostnemu informiranju in javni razpravi o razmerju med tveganji in pozitivnimi učinki obveznih cepiv, kar je tudi v širšem javnem interesu, ima lahko za posledico, da se tehtanje lahko prevesi v prid ustavne pravice prosilke in javnemu interesu za razkritje zahtevanih dokumentov.

Po načinu ustanovitve, namenu delovanja in razmerju do ustanovitelja je torej SDH oseba javnega prava in zato tudi organ, ki je informacije javnega značaja zavezan posredovati po 1. členu ZDIJZ.