UPRS Sodba I U 1765/2021-12

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Dosedanji potek postopka

1Organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo za dodelitev BPP tožniku, brez dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, trenutno v Zavodu za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ) A., Oddelek B., ki jo je prejel 15. 10. 2021. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji navedel, da prosi za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v kazenski zadevi, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, I K 42767/2021. Organ je v postopku ugotovil, da je tožnik državljan Islamske republike Pakistan in v Republiki Sloveniji nima dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje. Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pa v prvem odstavku 10. člena za tujce določa, da so upravičenci do BPP, če imajo dovoljenje za stalno ali za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji (2. točka) ali pod pogojem vzajemnosti oziroma pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo (v 3. točki). Ker je tožnik državljan Islamske republike Pakistan in v Republiki Sloveniji nima dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje, bi bil lahko ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev ZBPP upravičen do BPP zgolj v primeru, če med Republiko Slovenijo in Islamsko republiko Pakistan obstaja vzajemnost na področju BPP. Z namenom ugotavljanja, ali je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj vzajemnosti, je organ 22. 10. 2021 na Ministrstvo za pravosodje poslal dopis, v katerem je zaprosil za podatke, ali med Republiko Slovenijo in Islamsko republiko Pakistan obstaja vzajemnost iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP. Iz dopisa tega ministrstva z dne 27. 10. 2021 izhaja, da med državama ni sklenjene bilateralne ali mednarodne pogodbe, ki bi urejala vprašanje BPP med državama. Glede obstoja vzajemnosti pa je ministrstvo pojasnilo, da ne razpolagajo s podatki o pravu Islamske republike Pakistan na področju BPP. Ministrstvo je še pojasnilo, da je v drugi zadevi BPP (Bpp 306/2020) na podlagi zaprosila organa za BPP na pristojne organe Islamske republike Pakistan naslovilo obvestilo z vprašanjem, ali so slovenski državljani upravičeni do BPP oziroma ali med državama obstaja vzajemnost na področju BPP v kazenskih zadevah. Odgovora ministrstvo od pristojnih organov Islamske republike Pakistan, kljub več urgencam, še ni prejelo.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu (pisni del)

2Tožnik v tožbi navaja, da ugotavljanje in razpravljanje organa o pogoju vzajemnosti v konkretni zadevi ni relevantno, kajti v 2. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP je jasno določeno, da so upravičenci do BPP tudi tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji. Tožnik se v Sloveniji nahaja zaradi storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika. Tožnik je nastanjen v ZPKZ A., Oddelek B., kjer ima tudi prijavljeno začasno prebivališče. Iz 5. točke 2. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1) izhaja, da je začasno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik začasno prebiva zaradi dela, šolanja, prestajanja kazni ali drugih razlogov. Tožnik izpolnjuje tudi materialne pogoje za pridobitev BPP, saj nima nikakršnih prihodkov ali premičnega oziroma nepremičnega premoženja (13. člen ZBPP). Napačni so tako zaključki organa, da naj tožnik v Republiki Sloveniji ne bil imel dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje. Od vložitve prošnje za BPP z dne 13. 10. 2021 dalje je pooblaščenec tožnika zanj opravljal dejanja, ki so bila za kazenski postopek Okrožnega sodišča v Novem mestu nujna, neodložljiva in za katera se je smatralo, da bodo krita z BPP, saj so za odobritev le te izpolnjeni vsi pogoji. Strošek opravljenih dejanj bo tako v celoti padel na tožnika, ki pa nima sredstev za plačilo le-teh. Glede opravljenih dejanj tožnik predlaga sodišču vpogled v spis Okrožnega sodišča v Novem mestu I K 42767/2021, po potrebi pa lahko v spis vloži tudi stroškovnik za opravljene storitve. Tožnik sodišču predlaga, naj odloči, da se njegovi prošnji ugodi ter se mu dodeli redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku I K 42767/2021 od 14. 10. 2021 dalje ter za izvajanje BPP določi tožnikovega pooblaščenca, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Podrejeno sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu za BPP.

3Toženka na tožbo ni odgovorila, posredovala pa je sodišču upravni spis v zadevi.

Odločanje po sodnici posameznici

4Sodišče je 21. 12. 2021 izdalo sklep I U 1765/2021, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranki postopka sestavi sodišča nista ugovarjali niti pisno pred glavno obravnavo, niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 4. 1. 2022 temu ni ugovarjal tožnik, ki je bil na glavni obravnavi prisoten.

Glavna obravnava

5Sodišče je 4. 1. 2022 izvedlo glavno obravnavo. Na naroku za glavno obravnavo je tožnik vztrajal pri navedbah v tožbi. V zvezi z začasnim prebivališčem se je skliceval na že v tožbi izpostavljeno 5. točko 2. člena ZPPreb-1 ter navedel, da meni, da ni sporno, da se res nahaja v ZPKZ in da ima tam tudi prijavljeno začasno prebivališče; če bi sodišče menilo, da mora predložiti potrdilo o začasnem prebivališču, pa prosi za primeren rok za predložitev potrdila. Na posebno vprašanje sodnice, zakaj se tožnik v dokazne namene ne sklicuje na dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, pa pojasnjuje, da to dovoljenje ima in sodišču predlaga, naj o tem opravi sodne poizvedbe, če pa teh sodišče ne bi opravilo, prosi za primeren rok za predložitev. Čeprav ne enači terminov dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, meni, da ima vsled v Republiki Sloveniji prijavljenega začasnega prebivališča, saj je nastanjen v ZPKZ A., tudi dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Za primer, da tožniku ne bi bil dan rok za predložitev dovoljenja za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji, predlaga o tem svoje zaslišanje. Pojasnjuje, da dovoljenja do dne vložitve tožbe ni uspel pridobiti oziroma je tudi menil, da glede na to, da toženka na tožbo ni odgovorila, da ne gre za dejstvo, ki bi bilo sporno.

Dokazni sklep

6Sodišče je na glavni obravnavi dopustilo in izvedlo dokaze z vpogledom v listino tožnika A2 (izpodbijana odločba) ter v listine upravnega in sodnega spisa ter prilogo sodišča C1, izpis iz Centralnega registra prebivalstva (v nadaljevanju CRP). Zavrnilo pa je dokazne predloge tožnika: - za vpogled v stroškovnik opravljenih odvetniških opravil za zadevo I K 42767/2021 kot nerelevanten dokaz, - za vpogled v navedeni kazenski spis, ker obstoj kazenskega postopka ni sporen, kolikor pa gre za dokaz za dokazovanje potrebe po zastopanju tožnika po kvalificiranem pooblaščencu, gre za nerelevanten dokaz, - za vpogled v dovoljenje za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji, saj je tožnik glede tega dokaza prekludiran, kajti predložil ga ni s tožbo, ob tem pa tudi ni izkazal, da bi ukrenil karkoli, da bi ga do vložitve tožbe poskušal pridobiti; poleg tega pa toženka v izpodbijani odločbi izrecno navaja, da tožnik kot tujec nima dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in torej dejstvo obstoja tega dovoljenja med strankama ni nesporno, pri čemer okoliščine, da toženka na tožbo ni odgovorila, pravno ni pomembno, - za zaslišanje tožnika glede pridobljenega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, saj je tožnik glede tega dokaza prekludiran, ker ga ni podal že v tožbi, - za vpogled v CRP na dan vložitve tožnikove prošnje za BPP, ker niti eksplicitno ni bila zatrjevana kakšna sprememba. Pooblaščenka tožnika je zavrnitev dokaznih predlogov na glavni obravnavi neobrazloženo grajala.

K I. točki izreka

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožniku kot tujcu prošnje za BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v kazenski zadevi, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, I K 42767/2021. Organ je odločitev oprl na 2. točko prvega odstavka 10. člena ZBPP, ki za tujce določa, da so upravičenci do BPP, če imajo dovoljenje za stalno ali za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, in na ugotovitev, da je tožnik kot državljan Islamske republike Pakistan v Republiki Sloveniji tujec, in da v Republiki Sloveniji nima dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje. Ugotovil pa je tudi, da (tudi) ni izkazana vzajemnost med Republiko Slovenijo in Islamsko republiko Pakistan na področju BPP v kazenskih zadevah, glede na nadaljnji alternativno določen pogoj za upravičenost tujca do BPP, da obstaja vzajemnost (3. točka prvega odstavka 10. člena ZBPP).

9Tožnik odločitvi ugovarja z navedbami v tožbi ter na glavni obravnavi, da je v prošnji navedel, da je na prestajanju kazni zapora v ZPKZ A., Oddelek B., kjer ima tudi prijavljeno začasno prebivališče, v skladu s 5. točko 2. člena ZPPreb-1. Vsled prijavljenega začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji tožnik meni, da ima tudi dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, vendar listine o tem še ni uspel pridobiti, da bi jo predložil, poleg tega je menil, da gre za nesporno dejstvo. Če sodišče meni, da bi tožnik dovoljenje moral predložiti, predlaga sodišču, da opravi sodne poizvedbe o obstoju dovoljenja, če tega sodišče ne bo storilo, pa naj tožniku dopusti primeren rok za predložitev ali pa naj tožnika glede obstoja dovoljenja zasliši.

10Sodišče tožniku ni sledilo. Najprej - po presoji sodišča tožnik ni mogel šteti, da je nesporno, da dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji ima. Njegovo zatrjevanje na glavni obravnavi, da mu obstoja dovoljenja kot nespornega dejstva niti ni potrebno dokazovati, je bilo nelogično in neprepričljivo, kajti organ za BPP je namreč v izpodbijani odločbi izrecno zaključeval drugače, in sicer, da dovoljenja tožnik nima ter prav na ta zaključek vezal zavrnitev BPP. To pa pomeni, da bi obstoj dovoljenja moral tožnik v tožbi – ker je bil glede na skrajšani postopek šele v izpodbijani odločbi seznanjen s tem, da gre za pravno relevantno dejstvo – zatrjevati in predložiti zanj dokaze ali jih vsaj predlagati (52. člen ZUS-1)¹. Vendar tožnik tako ni ravnal ter je zato v tem prekludiran². Zaradi nastopa prekluzije je sodišče tako zavrnilo šele na glavni obravnavi podana dokazna predloga tožnika za vpogled v dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, po tem ko naj bi ga tožnik v dodatnem roku predložil oziroma za tožnikovo zaslišanje, s katerim bi obstoj dovoljenja dokazoval. Pri tem je sodišče štelo, da je tožnik imel razumno možnost, da bi v roku za vložitev tožbe, ki je 30 dni, in ki ga je tudi v celoti izkoristil³, izpolnil trditveno breme ter dovoljenje za začasno prebivanje predložil ali vsaj izkazal, da ga ne po svoji krivdi (še) ni mogel pridobiti.

11Brez podlage je tožnikovo zatrjevanje na glavni obravnavi, da vsled tega, da ima v Republiki Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče in da je nastanjen v ZPKZ A., da ima tudi dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tega svojega pravnega naziranja sicer tudi ni znal pojasniti. Sodišče zgolj pripominja, ne gradi pa na tem sodbe, da predpisi za tako razlogovanje, kot ga zagovarja tožnik, ne dajejo nobene podlage, tako ne ZPPreb-1⁴ kot tudi ne ZTuj-2⁵. Poleg tega pa je sodišče na glavni obravnavi izvedlo tudi dokaz z vpogledom v Centralni register prebivalstva (v nadaljevanju CRP) in ugotovilo, da iz njega za tožnika izhaja, da na ta dan „nima prebivališča v RS“. Vendar se sodišče, ker ni našlo zatrjevane pravne povezanosti med začasnim prebivališčem tujca in dovoljenjem tujca za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, z vprašanjem začasnega prebivališča tožnika ni dalje ukvarjalo. Tožnik pa je tudi predlagal zgolj še vpogled v CRP na dan vložitve prošnje za BPP, ta dokazni predlog pa je sodišče zavrnilo kot nerelevanten ob že povedanem ter glede na to, da v dejanskem bivanju tožnika ni bila eksplicitno zatrjevana nobena sprememba.

12Ob spornem vprašanju v tem upravnem sporu zgolj upravičenosti do BPP tožnika kot tujca (2. točka prvega odstavka 10. člena ZBPP) so nerelevantne tožbene navedbe, da tožnik izpolnjuje materialni pogoj za dodelitev BPP, ker nima nikakršnih prihodkov in premoženja ter nerelevantno zatrjevanje tožnika, da je njegov pooblaščenec od vložitve prošnje za BPP v kazenskem postopku, ki teče zoper tožnika, opravljal nujna, neodložljiva dejanja, za katera se je smatralo, da bodo krita iz BPP. Glede na to je sodišče dokazni predlog tožnika za vpogled v stroškovnik opravljenih odvetniških opravil za zadevo I K 42767/2021 kot nerelevanten zavrnilo in prav tako dokazni predlog tožnika za vpogled v kazenski spis v že omenjeni zadevi, če naj bi tožnik z njim dokazoval potrebo po tem, da je zastopan po kvalificiranem pooblaščencu. Kolikor pa je bil vpogled v navedeni kazenski spis predlagan zaradi dokazovanja zgolj teka kazenskega postopka zoper tožnika, gre za nepotreben dokaz, saj to dejstvo ni sporno.

13Sodišče zaključno dodaja, da uporaba prekluzije v obravnavani zadevi ne posega nedopustno v tožnikovo pravico do izjave. Tožniku je bil na voljo razumen rok 30 dni, da se skrbno pripravi na vložitev tožbe (z ustrezno trditveno podlago in vsaj predlaganjem dokazov) in še čas do naroka za glavno obravnavo. Vendar tega časa ni uporabil, da bi se aktivno in skrbno pripravil na vložitev tožbe in na glavno obravnavo, pri čemer krivdo nosi sam, saj zamude na glavni obravnavi tudi ni uspel konkretizirano pojasniti. Po drugi strani pa uporabo pooblastila za prekluzijo, ki je v tem primeru po presoji sodišča omejena na ustavno dopustno mero, upravičuje zahteva po zagotavljanju sodnega varstva v razumnem roku, saj gre za BPP zadevo, zadeve po ZBPP pa se po četrtem odstavku 34. člena tega zakona obravnavajo kot nujne.

14Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

15Stroškovni zahtevek tožnika pa je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Tako pa se je v tožbi o obstoju dovoljenja za začasno prebivanje izjavil zgolj posredno, s tem ko je podal navedbe v smislu, da je toženka nepravilno zaključevala, da ni upravičen do BPP, ker v Republiki Sloveniji nima dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje, ter da ZBPP jasno določa, da so upravičenci do BPP tudi tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.
² Rok za vložitev tožbe, določen v 28. členu ZUS-1, je prekluziven; po izteku tega roka vložitve tožbe ni več mogoče opraviti.
³ Saj je zoper dne 5. 11. 2021 vročeno odločbo (tožnikovemu pooblaščencu) tožbo vložil šele 4. 12. 2021.
⁴ Ki v 9. členu določa, da se prijavi začasno prebivališče tujca le v primeru, ko ima veljavno dovoljenje za začasno prebivanje
⁵ Ki določa namene, za katere se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, med njimi pa ni prestajanja kazni zapora (35. člen)