13. člen ZUS-1

Tožnica ima zoper odločbo o ugotovitvi kršitve 5. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-2) in 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) (61. člen ZPOmK-2), ki jo lahko v nadaljnjih fazah postopka izda toženka, zagotovljeno sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) (97. člen in prvi odstavek 98. člena ZPOmK-2). Odločitev toženke o ugotovitvi kršitve ZPOmK-2 oziroma PDEU je tako podvržena ustreznemu sodnemu preizkusu v okviru rednega upravnega spora, v katerem lahko tožnica uveljavlja tudi zatrjevane kršitve ustavnih pravic in svoboščin ter ugovore o morebitnih nezakonitostih in protiustavnostih izvedene preiskave. Gre torej za odloženo sodno varstvo do končne odločitve toženke. Ker je tožnici zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v rednem upravnem sporu, niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje upravnega spora po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

Sklep, s katerim senat odloči, da bo v zadevi sodil sodnik posameznik, ker gre za izjemo od senatnega sojenja po ZUS-1 (pred njegovo spremembo, ZUS-1C, Uradni list RS, št. 49/23), ki jo je treba razlagati restriktivno, v korist senatnega sojenja,mora biti ustrezno obrazložen, da so razvidni razlogi, ki so vodili senat pri odločitvi, da gre za enostavno dejansko in pravno stanje. na enostavno dejansko stanje lahko kaže npr. nespornost dejstev, na enostavno pravno stanje pa npr. stabilna in jasna sodna praksa glede uporabe relevantnih pravnih norm, ki ne zahteva dodatnih razlag pravnih pravil, mora pa to izhajati iz obrazložitve sklepa. Določba 286. b člena ZPP o prekluziji grajanja se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena) in med temi je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena, to je nepravilna sestava sodišča. Absolutna bistvena kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je podana le v primeru očitne kršitve pravil ZUS-1 o tem, k

Sklep o sprejemu obvezne razlage občinskega predpisa ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sklep občinskega sveta o obvezni razlagi Odloka ni upravni akt, ki bi bil sprejet v okviru izvrševanja upravne funkcije občinskega sveta. Za tak (upravni) akt bi sledeč določbi drugega odstavka 2. člena ZUS-1 šlo, če bi občinski svet v obravnavani zadevi s sklepom javnopravno, enostransko, oblastveno odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Nebistvene so pritožbene navedbe, da naj bi obvezna razlaga služila za podlago izdanemu gradbenemu dovoljenju. Vprašanje nezakonitosti ali neustavnosti predpisa, na katerem temelji izdana upravna odločba (gradbeno dovoljenje), je vprašanje, ki se rešuje v postopkih (upravnem in sodnem) za izdajo tega dovoljenja in ne v obravnavanem upravnem sporu.

Pristojnost sodnika posameznika je vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, četudi pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje. V takih zadevah je izključena možnost uporabe izjeme po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. V razmerju med prvo in tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 ne gre za alternativno določena pogoja za odločanje po sodniku posamezniku. Takšna razlaga obstoječe zakonske ureditve je skladna tudi z načelom zožujoče razlage izjem. Odločanje po sodniku posamezniku v upravnem sporu je bila po tedaj veljavni ureditvi namreč izjema od senatnega sojenja, ki jo je treba razlagati restriktivno v korist senatnega sojenja. Načelo zakonitosti in ustavna skladna razlaga preprečuje, da bi se določba 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 uporabljala kot nadomestna določba, ki bi služila kot podlaga za obdavčitev vsega, česar zakonodajalec ni opredelil kot obdavčljiv dohodek v okviru urejanja obdavčitve posameznih vrst dohodkov. Gre za določbo, ki obdavčuje svojo vrsto dohodkov, t.i. sui generis dohodke, ki jih po njihovih značilnost

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali obrazložitev izpodbijane sodbe ustreza kriterijem obrazložitve o enostavnem pravnem in dejanskem stanju, ki naj bi opravičevalo sojenje po sodniku posamezniku (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1), kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 81/2019 z dne 29. 5. 2019?

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali sme v zadevi, kjer presoja zakonitost upravnega akta, ki v izreku vsebuje materialnopravno odločitev o denarni obveznosti, katere višina presega 20.000,00 EUR, Upravno sodišče voditi naroke za glavno obravnavo in kasneje odločati po sodniku posamezniku? 2. Ali v okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja?

Pristojnost sodnika posameznika je vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, četudi pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je senat sprejel odločitev, da gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje ter da bo Upravno sodišče odločalo po sodniku posamezniku. Tako odločitev lahko Upravno sodišče sprejme tako v primeru meritornega kot v primeru procesnega odločanja. Tretji odstavek 36. člena ZUS-1 namreč ne zapoveduje obveznega senata, ampak samo vzpostavlja distinkcijo med zadevami, v katerih že v izhodišču odloča sodnik posameznik (in ni treba o tem prej odločiti s sklepom po tretjem odstavku 13. člena), in zadevami, kjer - enako kot v izhodišču po splošni ureditvi ZUS-1 odloča senat. In razlaga, da bi o zavrženju tožbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 lahko odločal le senat in ne bi smel za to pooblastiti sodnika posameznika, bi bila zato nesistemska. Ker je inšpektor s procesnim sklepom ustavil inšpekcijski postopek, ker je ocenil, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, s tem ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke (zavezanca) ali stranskega udeleženca. Zato tudi pritožnica kot pobudnica inšpekcijskega postopka oziroma morebitna stranska udeleženka z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne

Obstaja dlje časa trajajoča in ustaljena sodna praksa, iz katere izhaja pristojnost upravnega sodišča za sojenje v sporih o zakonitosti odločb FURS o odmeri prispevkov. Zato bi potrebovalo Vrhovno sodišče za odločitev v tem pristojnostnem sporu široko soglasje o tem, da je v to prakso treba poseči na podlagi drugačne razlage pristojnostnih določb ZUS-1 in ZDSS-1. V obravnavani zadevi soglasje med Upravnim oddelkom ter Delovnim in socialnim oddelkom Vrhovnega sodišča glede navedenega vprašanja pristojnosti ni bilo doseženo. Zato je bilo v odsotnosti le-tega za razrešitev navedenega vprašanja ter za zagotovitev enotnosti (bodoče) sodne prakse treba uporabiti pravno možnost, ki jo posebej za to predvideva sistemska ureditev Zakona o sodiščih, torej odločanje Občne seje Vrhovnega sodišča. Ustrezno vsebinsko utemeljeno odločitev Občne seje o tem, da se ustaljena sodna praksa glede pristojnosti upravnega sodišča za odločanje v navedenih sporih spremeni, je bilo ob dveh možnih pravnih razlagah upoštevnih določb ZDSS-1 v navedenih okoliščinah treba šteti za pogoj za poseganje v ustaljeno sodno prakso. Ob odsotnosti širšega soglasja med navedenima oddelkoma Vrhovnega sodišča

Sojenje po sodniku posamezniku v upravnem sporu je izjema od senatnega sojenja, ki jo je treba razlagati restriktivno, v korist senatnega sojenja. Kriterij "enostavnega dejanskega in pravnega stanja", ki ga ZUS-1 določa kot možen razlog za izjemo od senatnega sojenja predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti (ustrezno obrazložiti) glede na konkretni primer. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo svoje odločitve o sojenju po sodniku posamezniku, prav tako pa je glede obseg obrazložitev sodbe, v sodbo povzetega ugotovljenega dejanskega stanja in dokaznih predlogov evidentno, da v zadevi ne gre za enostavno dejansko in pravno stanje.

Zoper sklep, s katerim upravno sodišče odloči, da bo v posamezni zadevi odločalo po sodniku posamezniku, ni posebne pritožbe (tretji odstavek 13. člena ZUS-1).

Trditveno in dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Določba drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ki določa pogoje za odločanje upravnega sodišča po sodniku posamezniku, ne izključuje odločanja po sodniku posamezniku v denacionalizacijskih zadevah. V tem smislu gre za jasno določbo, ki ne sproža dilem in ne terja posebne interpretacije. Ker odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, ne bi doprinesla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava, vprašanje razlage citirane določbe ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve. Ker se pravno vprašanje procesnih in materialnih pravic tujca, ki ne zna slovenskega jezika, kot ga uveljavlja revident, nanaša na vsebino materialnega zahtevka, glede česar je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ustaljeno stališče, da je organ nanj vezan in zato ni dolžan preverjati, ali je stranka navedla vse podržavljeno premoženje oziroma do vračila katerega premoženja bi lahko bila upravičena, izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pa od tega stališča ne odstopa, ne gre za pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve. Ker gre pri den

Po določbi prve alineje drugega dostavka 13. člena ZUS-1 je pristojnost sodnika posameznika vedno izključena, če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov.

Izrečeni inšpekcijski ukrep pravilno temelji na določbi ZGO-1, ne pa na prej veljavnem ZUN oziroma ZGO. Objekt do uveljavitve ZGO-1 še ni imel v skladu z ZUN pridobljenega lokacijskega dovoljenja in ne v skladu z ZGO pridobljenega gradbenega dovoljenja oziroma enotnega dovoljenja za gradnjo. To pa pomeni, da gre za situacijo, ki jo ureja prvi odstavek 201. člena ZGO-1, po katerem se v primerih, kot je obravnavani, gradbeni inšpekcijski ukrepi, ki jih določa ZGO-1, začnejo uporabljati dve leti po dnevu uveljavitve ZGO-1, ob nadaljnjem pogoju, da njihovi lastniki pri pristojnem gradbenem organu ne vložijo predpisane zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja.

Revident je z lastniki plovil sklepal čarterske pogodbe ter plovila nato dajal naprej v podnajem ali zakup. Najemne pogodbe tako niso bile sklenjene z namenom opravljanja plovbne dejavnosti (kar je glavna značilnost pogodbe o pomorskem zakupu po Zakonu o pomorski in notranji plovbi – ZPNP, na katerega se revident tudi sklicuje), ampak zaradi oddaje v nadaljnji najem oziroma zakup, zaradi česar tudi po presoji Vrhovnega sodišča oprostitev plačila DDV ni možna. Stranke sicer lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep, vendar le v primeru, če je sodišče prve stopnje s tem sklepom ugotovilo ničnost izpodbijanega upravnega akta po 68. členu ZUS-1 (prvi odstavek 95 člena ZUS-1). Ker izpodbijani sklep z dne 18. 11. 2008 ni tak sklep, revizije zoper njega ni mogoče vložiti.

Ker pravica do vračila premoženja v naravi ni pravica, izražena v denarni vrednosti, v takem primeru ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, če revident ne opredeli pravnega vprašanja konkretno in natančno ter ne pojasni, zakaj naj bi bilo postavljeno vprašanje pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, niti v čem naj bi sodišče prve stopnje glede tega vprašanja ravnalo nezakonito. Prav tako ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje, če revident ne navede, glede katerega pravnega vprašanja in od katerih odločb Vrhovnega sodišča naj bi izpodbijana odločitev odstopala, niti, v čem naj bi bila neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje in katere odločbe naj bi to neenotnost izkazovale.

V primeru posrednega zastopanja je carinski dolžnik, poleg deklaranta, tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo, pri čemer sta oba solidarno zavezana k plačilu carinskega dolga.