VSL Sklep I Cpg 699/2021

I. Pritožba se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se izpodbijana II. točka izreka prvostopenjske odločbe, ki predstavlja sklep o stroških, delno spremeni tako, da se po spremembi glasi:

Prva toženka je dolžna povrniti prvi tožnici stroške v znesku 1.197,13 EUR, drugemu tožencu pa stroške v znesku 224,02 EUR; drugi toženec je dolžan povrniti prvi tožnici pravdne stroške v znesku 3.385,65 EUR, drugemu tožniku pa stroške v znesku 233,68 EUR, vsakokrat v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Prva tožnica mora prvi toženki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 141,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Prvostopenjsko sodišče je s sodbo in sklepom odločilo, da se ugotovi, da je tožnica A. A., lastnica ½ nepremičnine, posamezni del št. 26 v stavbi št. 225, k. o. 0000 z ID znakom 0000-225-26, zato se pri solastninskem deležu prve toženke S. d. d., ki znaša ½, dovoli vknjižba lastninske pravice na tožnico A. A., v deležu do ½ (I. točka izreka). Prvi toženki je naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.222,48 EUR, od tega pooblaščenki prve tožnice 4.775,45 EUR, pooblaščencu drugega tožnika pa 448,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka). Hkrati je zavrglo predlog pooblaščenke prve tožnice za povrnitev stroška sodne takse (III. točka izreka).

2Zoper II. točko izreka odločbe, s katero je prvostopenjsko sodišče odločilo o stroških postopka (po vsebini sklep), se je pritožila prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da prvi tožnici in drugemu tožniku naloži v plačilo stroške postopka prve stopnje ter stroške pritožbenega postopka. Podrejeno je pritožbenemu sodišču predlagala, da zadevo v izpodbijanem delu vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3Prva tožnica je v pravočasnem odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, prvi toženki pa naloži plačilo stroške njenega odgovora na pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavanem sporu je prvotna tožnica (A. A.) s tožbo zahtevala ugotovitev, da je lastnica ½ nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanje na tožničinem naslovu. Tožbeni zahtevek na podlagi priposestvovanja je uveljavljala zoper prvo toženko kot zemljiškoknjižno lastnico sporne nepremičnine ter zoper drugega toženca kot pogodbenega lastnika ½ stanovanja. Zoper prvo toženko se je 9. 1. 2014 začel stečajni postopek, v katerem je tožnica prijavila izločitveno pravico na celotnem stanovanju. Stečajni upravitelj ji je izločitveno pravico na ½ stanovanja priznal, na ½ pa prerekal, ker iz pogodbe o prodaji izhaja, da je kupec druge polovice stanovanja drugi toženec. Tožnica je zatrjevala, da je drugi toženec pri nakupu stanovanja sodeloval le kot porok in da je bila prepričana, da je pogodbo na strani kupca sklenila le ona sama, saj je poravnala tudi kupnino in vse stroške za stanovanje. Tožnica A. A. je dne 2. 5. 2020 umrla, zato se je postopek na strani tožeče stranke nadaljeval z njenimi dediči, sedaj prvo tožnico in drugim tožnikom. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice prvotne tožnice na sporni nepremičnini v celoti ugodilo.

6O stroških postopka je odločilo v skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 154. člena ZPP (načelo uspeha) tako, da je tožeča stranka (sedaj prva tožnica in drugi tožnik) upravičena do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, ki jih je naložilo v plačilo prvi toženki. Pri tem je pojasnilo, da se prva toženka neutemeljeno sklicuje na pravilo iz četrtega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Ugotovilo je, da ne držijo njene trditve, da se tožeča stranka ni želela vpisati v zemljiško knjigo. Glede očitka prve toženke, da k prijavi terjatve v stečajnem postopku nad prvo toženko ni predložila dokumentacije za priznanje njene izločitvene pravice, pa je pojasnilo, da ni jasno, katero dokumentacijo, ki jo je predložila v tem pravdnem postopku, bi morala tožeča stranka za priznanje njene izločitvene pravice po mnenju prve toženke predložiti k svoji prijavi terjatve, zato je tudi ta očitek zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je prvi toženki naložilo tudi plačilo stroškov, ki so nastali s postavitvijo začasne zastopnice drugemu tožencu, ki je neznanega prebivališča (strošek začasne zastopnice in strošek objave oklica o začasnem zastopniku v uradnem listu), in ki sta jih predhodno krili prvotna tožnica in prva tožnica.

7Upnik, ki v stečajnem postopku nad dolžnikom prijavi terjatev, mora postaviti določen zahtevek, navesti dejstva, ki ga utemeljujejo in k temu priložiti dokaze. Upnik mora prijavi terjatve priložiti morebitne listinske dokaze o zatrjevanih dejstvih (prvi in tretji odstavek 60. člena ZFPPIPP). V skladu z določilom četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP se v primeru, ko prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev in dokazov ali če ji niso priloženi listinski dokazi, ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatev, če je bila terjatev prerekana.

8Pritožnica tudi v pritožbi po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno navaja, da prvotna tožnica (A. A.) k svoji prijavi izločitvene pravice v stečajnem postopku ni predložila nobenih zakonsko zahtevanih dokazov, ki bi utemeljevali njeno priposestvovanje lastninske pravice in da naj bi to dejstvo izkazala šele tekom pravdnega postopka. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ne drži niti pritožbena navedba, da naj bi k prijavi izločitvene pravice predložila le pogodbo o prodaji in nakupu stanovanja, iz katere je izhajalo le, da je kot lastnik druge polovice stanovanja vpisan drugi toženec.

9Iz drugega dodatnega osnovnega seznama preizkušenih terjatev z dne 21. 7. 2015 (A3) izhaja, da je upravitelj terjatev prerekal zato, ker iz Pogodbe o prodaji in nakupu nepremičnine št. SPL-ml-52/81 z dne 27. 5. 1981 izhaja, da je upnica lastnica te nepremičnine le do ½, medtem ko svoje lastninske pravice na drugi polovici ni izkazala. Lastnik druge polovice je B. B., kar izhaja tako iz prej zapisane pogodbe kot tudi Dodatka št. 1 z dne 7. 1. 1982.

10Pritožbeno sodišče je z vpogledom v INS vpisnik pridobilo prijavo tožničine terjatve izločitvene pravice z dne 4. 3. 2015 v stečajnem postopku nad prvo toženko. Po presoji pritožbenega sodišča je prvotna tožnica v tej prijavi opisala dovolj pravno pomembnih dejstev, ki so utemeljevala njen tožbeni zahtevek, predložila pa je tudi dovolj listinskih dokazov, ki so njene navedbe potrjevali. Tako je v svoji prijavi navedla, da je na Pogodbi z dne 27. 5. 1981 kot solastnik naveden tudi drugi toženec, da pa je dejanska lastnica tožeča stranka, ki je v celoti poravnala kupnino za stanovanje, ves čas pa je v njem tudi sama bivala, ga vzdrževala in poravnavala stroške, ki so odpadli nanj. Za nakup predmetnega stanovanja je najela posojilo pri Banki C., ki ga je prav tako v celoti poplačala sama. Navedla je tudi, da drugi toženec vse od sklenitve pogodbe naprej nikoli ni bival v stanovanju niti na njem ni uveljavljal kakšne pravice. K prijavi terjatve je tožeča stranka predložila tudi listinske dokaze, in sicer Pogodbo z dne 27. 5. 1981, Dodatek št. 1 z dne 7. 1. 1982, Posojilno pogodbo št. 5571108-8383/90, Zahtevek za posojilo z dne 29. 4. 1982, Sklep o odobritvi posojila z dne 22. 6. 1982, z dne 25. 6. 1982 in z dne 28. 1. 1982 ter Pogodbo o varčevanju občana za stanovanjsko posojilo št. 821 z dne 5. 6. 1978. Po oceni pritožbenega sodišča je s tem tožeča stranka zadostila zakonski zahtevi iz prvega odstavka 60. člena ZFPPIPP tako, da je zadostno opisala dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, predložila pa je tudi dovolj listinskih dokazov, ki se nanašajo na zatrjevane okoliščine pravnega temelja za priposestvovanje sporne nepremičnine. Drugačne presoje prva toženka tudi ne more doseči s pritožbenimi navedbami, da bi tožeča stranka morala sklicevanje na priposestvovanje dokazovati že v postopku prijave izločitvene pravice tako, da bi predložila izjave prič. Dejstvo, da je tožeča stranka k prijavi izločitvene pravice priložila sklenjene posojilne pogodbe, s katerimi je dokazovala svoje trditve, da je sama financirala nakup spornega stanovanja, po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru zadostuje za popolnost prijave. Nenazadnje tudi v pravdnem postopku tožeča stranka brez posebnega poziva sodišča ni dolžna predložiti pisnih izjav prič (glej 236.a člen ZPP). Pri dokazovanju pogojev za zunajknjižno priposestvovanje nepremičnine (dobrovernost tožeče stranke in potek priposestvovalne dobe) je sicer v pravdnem postopku lahko ključna tudi dokazna ocena prič, vendar pa ni mogoče pričakovati, da bo stečajni upravitelj v takem primeru svojo odločitev o (ne)prerekanju terjatve oprl na svojo oceno verodostojnosti predloženih pisnih izjav prič. Pač pa je svojo presojo o tem, ali je tožnica izkazala lastninsko pravico na spornem stanovanju, lahko temeljil le na listinah, torej tistih listinskih dokazih, ki izkazujejo pravni temelj lastništva sporne nepremičnine in na njihovi podlagi zaključil, da je tožnica izkazala lastništvo polovice sporne nepremičnine. Glede na obrazloženo je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da pogoji iz četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP niso izpolnjeni.

11Utemeljeno pa pritožnica izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, da je stroške pravdnega postopka dolžna tožeči stranki povrniti samo prva toženka. Ker ni obrazložilo, zakaj plačilo stroškov postopka ni naložilo v plačilo tudi drugemu tožencu, se izpodbijana odločitev v tem delu ne more preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 354. člena ZPP je višje sodišče ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka odpravilo samo.

12Stroški bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha). Temu položaju je podvržen tudi drugi toženec, ki je v tej pravdi propadel. Ni zakonske podlage, da bi pravdne stroške nosila zgolj prva toženka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in III. točko izpodbijane sodbe spremenilo tako, da sta pravdne stroške v ustreznem delu dolžni tožeči stranki povrniti tako prva toženka kot drugi toženec.

13Prav tako je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno oblikovalo izrek odločbe, ko je prvi toženki naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.222,48 EUR, v nadaljevanju pa navedlo, da od tega zneska gre pooblaščenki prve tožnice 4.775,45 EUR, pooblaščencu drugega tožnika pa 448,03 EUR. Pritožnica pravilno opozarja, da bi smelo prvostopenjsko sodišče v konkretnem primeru naložiti toženi stranki, da povrne ustrezen del stroškov prvi tožnici ter drugemu tožniku. Upravičenec za povrnitev pravdnih stroškov je namreč pravdna stranka (primerjaj prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker je prvostopenjsko sodišče najprej odločilo, da se stroški povrnejo tožeči stranki, nato pa v nadaljevanju iste točke izreka, da gredo stroški njunima pooblaščencema, je izrek odločbe v tem delu nerazumljiv. Prav tako je izrek v tem delu v nasprotju z obrazložitvijo, kjer je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je prva toženka dolžna tožeči stranki kriti stroške pravdnega postopka v znesku 5.222,48 EUR, od tega gre prej tožeči in sedaj prvi tožnici 4.775,45 EUR, drugi tožnici pa 448,03 EUR. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi to kršitev pa je lahko pritožbeno sodišče odpravilo samo tako, da je II. točko izreka odločbe spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

14Pravilno je pritožbeno stališče, da imata v obravnavanem sporu prva toženka in drugi toženec položaj enotnega sospornika. Tožnica je zahtevala ugotovitev, da je lastnica ½ sporne nepremičnine. Če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, potem takšna odločitev zavezuje tako prvo toženko kot drugega toženca. Po naravi stvari je mogoče spor rešiti le na enak način za oba toženca. Zato sta prva toženka in drugi toženec dolžna plačati stroške postopka v enakem delu. V 161. členu ZPP je namreč določeno, da sosporniki stroške krijejo po enakih delih oziroma v primeru razlike glede njihovega deleža pri spornem predmetu, lahko tudi v drugačnem razmerju (prvi in drugi odstavek 161. člena ZPP). Pritožnica se neutemeljeno zavzema, da bi morala skupaj z drugim tožencem odgovarjati za plačilo stroškov postopka nerazdelno. Nerazdelna odgovornost za plačilo stroškov postopka je predpisana za primer nerazdelne odgovornosti za izpolnitev glavne stvari (primerjaj tretji odstavek 161. člena ZPP), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

15Tudi ne drži pritožbena navedba, da tožeča stranka tekom pravdnega postopka ni izkazala, da bi bila za varstvo njenih interesov potrebna sodna intervencija zoper drugega toženca. Stečajni upravitelj je tožničino izločitveno pravico prerekal ravno zato, ker je bil kot lastnik v Pogodbi z dne 27. 5. 1981 naveden drugi toženec. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v svojem sklepu I Cpg 87/2017 z dne 1. 2. 2017, je razjasnitev vloge drugega toženca in razmerja med njim in ostalima strankama pomembna za uspeh tožeče stranke in je zato postopek zoper drugega toženca „v funkciji“ postopka zoper prvo toženko.

16Utemeljeno pa je pritožbeno stališče, da prva toženka ni dolžna povrniti tožeči stranki stroške začasne zastopnice. Sicer ne drži, da bi morala stroške začasne zastopnice nositi tožeča stranka sama, pač pa jih je po presoji pritožbenega sodišča tožeči stranki dolžan povrniti drugi toženec. Po določilu petega odstavka 82. člena ZPP mora tožnik vnaprej založiti stroške za postavitev začasnega zastopnika. Te stroške mora predhodno tudi sam kriti. Ker sodišče postavi začasnega zastopnika tožencu na tožnikov predlog, je tudi jasno, da gre za stroške, ki so posledica tožnikovega procesnega dejanja (152. člen ZPP), čeprav je razlog za postavitev začasnega zastopnika (praviloma) na toženčevi strani. Stroški začasnega zastopanja so del pravdnih stroškov, saj gre za izdatek, ki nastane med postopkom (151. člen ZPP). Stroške začasnega zastopanja lahko tožnik uveljavlja ob zaključku pravde skupaj z ostalimi za pravdo potrebnimi stroški, če s tožbo uspe. V skladu s četrtim odstavkom 161. člena ZPP za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji, niso odgovorni drugi sosporniki. Po presoji višjega sodišča se v obravnavanem primeru med takšne stroške uvrščajo tudi stroški začasne zastopnice drugega toženca. Nastanek stroškov s postavitvijo začasne zastopnice drugega toženca, katerega postavitev je bila potrebna zato, ker ni znan niti njegov naslov v tujini, je namreč mogoče pripisati le drugemu tožencu. Prva toženka v ničemer ni prispevala k nastanku teh stroškov, zato ji tudi ni mogoče naložiti njihovega povračila.

17Sodišče prve stopnje je stroške začasne zastopnice v celoti priznalo prvi tožnici, čeprav jih je v določenem delu nosila zgolj prvotna tožnica. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je tekom prvostopenjskega postopka na strani tožeče stranke prišlo do procesnega nasledstva, po katerem sta v pravdni postopek vstopila prva tožnica in drugi tožnik, je potrebno to okoliščino upoštevati tudi pri odločitvi glede stroškov začasne zastopnice, ki jih glede na uspešno pritožbo ni dolžna več povrniti prva toženka pač pa drugi toženec. Tako sta do povrnitve stroškov za objavo oklica o začasnem zastopniku v uradnem listu v znesku 19,32 EUR, ki jih je predhodno krila prvotna tožnica, upravičena v enakem delu tako prva tožnica kot drugi tožnik. V preostanku, za znesek 2.178,86 EUR, v katerem jih je krila prva tožnica, pa gredo ti stroški njej.

18Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu delno ugodilo in stroškovno odločitev spremenilo tako, da mora stroške začasne zastopnice tožeči stranki povrniti samo drugi toženec, in sicer prvi tožnici v znesku 2.188,52 EUR, v preostanku za znesek 9,66 EUR pa mora drugi toženec te stroške povrniti drugemu tožniku.

19Pritožba ima tudi prav, da sodišče prve stopnje ne bi smelo pri odmeri stroškov prvi tožnici priznati stroškov za pripravljalno vlogo z dne 13. 12. 2019 (r. št. 56). V njej je prva tožnica v večjem delu ponovila navedbe iz svoje pripravljalne vloge z dne 9. 12. 2019 (r. št. 53a), zato je glede vlogo z dne 9. 12. 2019, ki jo je prva tožnica sestavila samo 4 dni pred tem (vsaka od navedenih vlog vsebuje eno stran navedb), očitno nepotrebna in ni vsebinsko nič doprinesla k rešitvi glavne stvari. Posledično pa je napačna tudi odločitev o priznanih materialnih stroških in odmerjenem DDV. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi prve toženke tudi v tem delu ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava odločilo, da prvi tožnici ne gredo stroški v zvezi s pripravljalno vlogo z dne 13. 12. 2019, posledično pa je nižji tudi DDV, in sicer v skladu z določbo tretjega odstavka 11. člena OT znaša 431,75 EUR (22% od 1.962,51 EUR). Pravdni stroški prve tožnice brez stroškov začasne zastopnice znašajo skupaj 2.394,26 EUR.

20Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo, delno pa ji je ugodilo in prvostopenjsko odločbo v izpodbijani II. točki izreka delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP). Zaradi jasnosti je glede na tak uspeh s pritožbo v izrek tega sklepa povzelo odločitev o pravdnih stroških na novo. Pritožbeno sodišče je pri spremembi stroškovne odločitve upoštevalo, da sta prva toženka in drugi toženec, razen stroškov začasne zastopnice, ki jih je dolžan povrniti drugi toženec, dolžna te tožeči stranki povrniti po enakih delih. Prva toženka je tako dolžna povrniti prvi tožnici stroške v znesku 1.197,13 EUR (polovico od 2.394,26 EUR pravdnih stroškov prve tožnice, ki jih morata v enakem delu povrniti tako prva toženka kot drugi toženec), drugemu tožencu pa stroške v znesku 224,02 EUR (polovico od 448,03 EUR pravdnih stroškov, ki jih morata v enakem delu povrniti tako prva toženka kot drugi toženec). Drugi toženec je dolžan prvi tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 3.385,65 EUR (polovico od 2.394,26 EUR pravdnih stroškov prve tožnice, ki jih nosita tako prva toženka kot drugi toženec ter stroške začasne zastopnice v znesku 2.188,52 EUR), drugemu tožniku pa stroške v znesku 233,68 EUR (polovico od 448,03 EUR pravdnih stroškov, ki jih morata v enakem delu povrniti tako prva toženka kot drugi tožnik in 9,66 EUR stroškov začasne zastopnice, ki jih mora v celotnem delu povrniti drugi toženec).

21Prva toženka je s pritožbo delno uspela, zato je v tem delu upravičena do sorazmernega povračila svojih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Uspeh prve toženke v pritožbenem postopku tako znaša 72,79 % (namesto 5.223,48 EUR je dolžna tožeči stranki povrniti le 1.421,15 EUR pravdnih stroškov), prva tožnica pa je upravičena do povračila 27,21% pritožbenih stroškov.

22Pritožbeno sodišče je prvi toženki v skladu s predloženim stroškovnikom priznalo: 375 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT) in 7,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 255 točk. Glede na vrednost odvetniške točke to znese 229,50 EUR, skupaj z 22% DDV pa 279,99 EUR. Glede na njen uspeh je prva toženka upravičena do 203,81 EUR pritožbenih stroškov.

23Prvi tožnici pripada 375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) in 7,5 točk za materialne izdatke, kar znaša 229,50 EUR. Glede na njen uspeh v pritožbenem postopku je prva tožnica upravičena do 62,45 EUR pritožbenih stroškov.

24Po medsebojnem pobotu je prva tožnica dolžna prvi toženki plačati 141,36 EUR. Navedeni znesek je prva tožnica dolžna prvi toženki povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.