152. člen ZPP

Bistveno je, da konkretna sodna poravnava vsebuje jasno izraženo pogodbeno voljo obeh strank o kritju pravdnih stroškov. Slednje torej ne dopušča ugotavljanja njene vsebine s sklepanjem na obstoj drugih dejstev oz. presoje dejanskega stanja (po drugem odstavku 82. člena OZ), ampak zavezuje k neposredni uporabi njenih določil, torej k uporabi materialnega prava. Ker v sodni poravnavi ni izrecne določbe o tem, kako ovrednotiti uspeh posamezne stranke, njenega deleža uspeha prav tako ni mogoče določiti. Povedano drugače, ker uspeh strank s sodno poravnavo ni določljiv, tudi ni dopustno posplošeno zaključiti, da je enakovreden.

Določba četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 predstavlja lex specialis, t.j. izjemo od splošnega pravila iz 3. člena ZST-1, po katerem mora sodno takso plačati tisti, ki je predlagal uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, in 152. člena ZPP, po katerem vsaka stranka sama predhodno krije svoje stroške postopka. Namen zakonodajalca, ki je določil, da stroške postopka in stroške posebnega zastopnika krije družba, je v olajšanju položaja družbenikov, ki lahko z družbeniško tožbo brez stroškovnih obremenitev nadomestijo ali sanirajo opuščena ravnanja družbe same, ki bi primarno morala poskrbeti za to, da družbeniki in poslovodje pravilno ter vestno izpolnjujejo svoje obveznosti v razmerju do družbe.

Po določbi 152. člena ZPP vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Tožnica je na naroku 2. 2. 2023 predlagala izločitev sodnega senata, zato priča A. A., ki je bila vabljena na navedeni narok, ni mogla biti zaslišana. Glede na to, da je situacijo, da priča ni mogla biti zaslišana, povzročila tožnica, je podan pravni položaj, da tožnica v skladu s 152. členom ZPP sama krije stroške priče za pristop na narok, saj jih je povzročila s svojim ravnanjem. Za presojo o tem, da so stroški nastali zaradi ravnanja tožnice, je bistveno tudi, da je predsednica sodišča prve stopnje s sklepom št. Su 58/2023 - 3 z dne 20. 2. 2023 zavrgla tožničin predlog, tožnica pa v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 733/2021 z dne 5. 1. 2023 te odločitve ni izpodbijala. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno zavzema za to, naj sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da plačilo stroškov priče naloži v plačilo toženki, ki je zaslišanje priče A. A. predlagala.

Po določbi 152. člena ZPP vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Tožnica je na naroku 5. 1. 2023 predlagala izločitev sodnega senata, zato priča, ki je bila vabljena na navedeni narok, ni mogla biti zaslišana. Glede na to, da je situacijo, da priča ni mogla biti zaslišana, povzročila tožnica, je podan pravni položaj, da tožnica v skladu s 152. členom ZPP krije stroške priče za pristop na narok. Za presojo o tem, da so stroški nastali zaradi ravnanja tožnice, je bistveno tudi, da je predsednica sodišča prve stopnje s sklepom tožničin predlog zavrnila, tožnica pa v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje te odločitve ni izpodbijala. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno zavzema za to, da naj sodišče druge stopnje sklep spremeni in plačilo stroškov priče naloži v plačilo toženki, ki je zaslišanje priče predlagala.

Upravitelj je sicer upravičen zastopati stečajnega dolžnika v sodnih postopkih in postopkih pred drugimi državnimi organi kot njegov zakoniti zastopnik, vendar pa tega ni dolžan storiti.

Upnik je pridobil izvršilni naslov in je sodišče na njegovi podlagi dovolilo izvršbo za dosego nadomestnega dejanja, založen pa je bil tudi predujem v skladu z drugim odstavkom 225. člena ZIZ. Sedaj je nadaljevanje postopka stvar upnika, ki ga je sodišče pooblastilo, da na dolžnikove stroške izvedbo del zaupa nekomu drugemu. To, da navedena določba govori o dolžnikovih stroških, seveda še ne pomeni, da bi upnik izvedbo potrebnih del vnaprej plačeval iz založenega predujma, običajno je namreč, da v sodnih postopkih vnaprej stroške plača sama stranka (tako npr. prvi odstavek 38. člena ZIZ in 152. člen ZPP). Besedna zveza »na dolžnikove stroške« pomeni, da bo stroške teh del, ko se bo napravil končni obračun in ko bo sodišče preverilo upravičenost stroškov, ki (in ko) jih bo priglasil upnik, kril dolžnik. Namen predujma je zgolj ta, da si upnik s tem zagotovi, da bo stroške opravljenih del res pokril dolžnik in da mu ne bo treba na koncu še predlagati izvršbo za izterjavo tako nastalih stroškov. Dokončen sklep o višini stroškov po opravljenih dejanjih sodišče praviloma sprejme na podlagi računov za opravljena dejanja, po potrebi pa tudi na podlagi ocene sodnega izvedenca. Bistveno

S sklenjeno sodno poravnavo je bilo med drugim določeno, da vsaka stranka krije svoje stroške. To pomeni, da mora vsaka stranka kriti tiste stroške, ki so stranki že nastali ali ki gredo po materialnem pravu njej v breme.

Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP, ki omogoča odločanje o pravdnih stroških ločeno po temelju in višini. Plačana sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje predstavlja strošek postopka, ki ga je tožnik predhodno kril sam (151. in 152. člen ZPP), nato pa ga je zajel v svoj stroškovni zahtevek. Ker je v postopku uspel, je pravilna odločitev, da morata toženca tožniku povrniti tudi strošek iz naslova plačane sodne takse. Neutemeljena je pritožbena navedba, da takšne obveznosti nimata, ker sta bila v postopku oproščena plačila sodnih taks. Taksna oprostitev se je nanašala na takso, ki bi jo bila dolžna plačati toženca, če ne bi izpolnjevala pogojev za taksno oprostitev, ne pa takse, ki jo je bil v postopku dolžan plačati tožnik in je zato del njegovih pravdnih stroškov.

Terjatev za plačilo pravdnih stroškov, tako za tiste, ki nastanejo do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, kot tudi tiste, ki nastanejo po nadaljevanju prekinjenega pravdnega postopka, nastane šele z odločitvijo sodišča o pravdnih stroških. Upnik v trenutku, ko vloži predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka, terjatve za do tedaj nastale pravdne stroške še nima. Pred začetkom stečajnega postopka je lahko tožnica v pravdi uveljavljala (določno) le terjatev v okviru glavnega zahtevka. Zato o vseh pravdnih stroških (tistih, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka in tistih, ki nastanejo v nadaljnjem pravdnem postopku) odloči pravdno sodišče na koncu pravdnega postopka z dajatvenim sklepom in se terjatev za plačilo pravdnih stroškov poplača kot strošek stečajnega postopka in ne kot upniška terjatev.

Stroške začasnega zastopanja lahko tožnik uveljavlja ob zaključku pravde skupaj z ostalimi za pravdo potrebnimi stroški, če s tožbo uspe. V tem primeru mu jih bo morala tožena stranka povrniti. Če s tožbo ne uspe, jih mora tožeča stranka nositi sama. V skladu s četrtim odstavkom 161. člena ZPP za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji, niso odgovorni drugi sosporniki. Po presoji višjega sodišča se v obravnavanem primeru med takšne stroške uvrščajo tudi stroški začasne zastopnice drugega toženca. Nastanek stroškov s postavitvijo začasne zastopnice drugega toženca, katerega postavitev je bila potrebna zato, ker ni znan niti njegov naslov v tujini, je namreč mogoče pripisati le drugemu tožencu. Prva toženka v ničemer ni prispevala k nastanku teh stroškov, zato ji tudi ni mogoče naložiti njihovega povračila.

Stroški predsodnega upravnega postopka niso stroški sodnega postopka. V sodnem postopku jih ni mogoče uspešno uveljaviti. Po 113. členu ZUP gredo stroški, nastali med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je upravni postopek začel. To velja tudi za zastopanje v predsodnem upravnem postopku. Tudi sicer je potrebno povrnitev stroškov upravnega postopka zahtevati do izdaje upravne odločbe, saj se v nasprotnem primeru glede na 1. odstavek 116. člena ZUP izgubi pravica do povračila.

Neutemeljena je zahteva upnika, da bi moralo sodišče, ki je odločilo o soglasju k plačilu stroškov prevoda listine, ki jo bo dolžnik kot dokaz predložil sodišču, ki sodi v gospodarskem sporu zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika, predhodno presojati dokazno vrednost te listine in se opredeliti do vprašanja, ali bo z njo stečajni dolžnik uspel ovreči trditve nasprotnih strank v postopku. Sodišče, ki vodi stečajni postopek, ne odloča o tem, ali naj upravitelj vloži izpodbojno tožbo ali ne. Toliko manj pa ima zato tudi pooblastila, da ono usmerja procesna dejanja upravitelja oziroma pooblaščenca v pravdi. Upnik ni navedel nobenih relevantnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, da je ta strošek dolžna nositi upraviteljica sama oziroma ga plačati tolmački iz sredstev prejete nagrade. Na podlagi njegovih trditev tudi ni mogoče sklepati, da je upraviteljica pri naročilu prevoda prejete listine v slovenski jezik ravnala v nasprotju s svojimi zakonskimi dolžnostmi in pooblastili. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do dokazne moči listine, glede katere je dalo soglasje, da se za njen prevod plačajo stroš

Toženka, ki je zaslišanje priče A.A. predlagala, upoštevaje 152. člen ZPP predhodno sama krije s tem povezane stroške.

Sodišče ob predpostavkah iz 82. člena ZPP začasnega zastopnika ne more postaviti po uradni dolžnosti, začasnega zastopnika postavi zgolj na predlog tožnika (oziroma predlagatelja v nepravdnem postopku), kar že samo po sebi pomeni, da v tem primeru ni moč uporabiti določbe petega odstavka 17. člena OT.

Pri presoji trenutka nastanka obveznosti dolžnika iz naslova pravdnih stroškov kot stranske terjatve ni pomembno, kdaj je bil pridobljen izvršilni naslov za poplačilo obveznosti, temveč kdaj je obveznost nastala (pred začetkom stečajnega postopka ali po njem). Pri tem je treba upoštevati določbo 151. člena ZPP, ki določa, kdaj pravdni stroški nastanejo, kot tudi določbo 152. člena ZPP, ki določa, da vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji.

Ker je dokaza z zaslišanjem prič v predmetni zadevi predlagala tožena stranka, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za vnaprejšnjo naložitev potnih stroškov prič v plačilo tožeči stranki. Kolikor pa je odločilo, da tožeča stranka v končni posledici krije stroške za prihod prič na narok, pa je taka odločitev glede na določbe 154., 156. in prvega odstavka 163. člena ZPP preuranjena.

Tožena stranka z zahtevo po tožniški varščini ne more uspeti, ker ZPP izrecno v 152. členu ZPP določa, da vsaka stranka predhodno krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Primer, ko je določitev tožniške varščine dopustna, pa ureja le ZMZPP v 90. členu, če so izpolnjene v njem opredeljene predpostavke, in sicer, da gre za tožnika, ki je tuj državljan ali osebe brez državljanstva in nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji ob dodatno določenih izjemah v prvem odstavku 91. člena. Gre torej za varstvo toženca, če bi se morebitna stroškovna odločba njemu v prid morala izvršiti v tujini, ker bi tak postopek terjal tako priznanje domače odločbe v tujini, kot tudi z izterjavo v tujini povezane dodatne stroške. Morebitna insolventnost tožnika v obravnavanem primeru torej ni primerljiva z okoliščinami iz ZMZPP (obe pravdni stranki sta v obravnavnem primeru domači pravni osebi, morebitna izterjava pravdnih stroškov se bo opravila pred domačim sodiščem). Zato pri predlagani določitvi tožniške varščine prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za smiselno uporabo določb ZMZPP.

Ker gre za dopolnitev izvedbe dokaza, ki ga je v zvezi z zaupanja mld. otrok v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine predlagala tožeča stranka, je stroške na podlagi določila prvega odstavka 153. člena ZPP dolžna založiti tožeča stranka, ne glede na to, katera stranka dopolnitev predlaga. Bistveno namreč je, da je dokaz z zaslišanjem izvedene priče izveden v zvezi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke, zato je prav, da tožeča stranka predhodno krije stroške, ki jih je povzročila z vložitvijo tožbe (152. člen ZPP), dokončno pa bo o dolžnosti plačila stroškov postopka odločeno po zaključku obravnave.

Ker drugi tožnik, ki ga je sodišče moralo zaslišati v dokaznem postopku, sicer razume slovenski jezik, a ga ne govori, je bilo tolmačenje vsekakor potrebno. Sodnik vodi glavno obravnavo, ni pa dolžan in niti ne sme sam prevajati, četudi morda obvlada tuj jezik, ki ga v postopku uporablja stranka ali drug udeleženec. Tožniki se ne morejo uspešno upirati odmeri izvedenine s sklicevanjem na izvedenčevo pristranskost, saj bi lahko zahtevali izločitev izvedenca.

Stroške prihoda priče na sodišče je dolžna plačati stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem priče.