VSL Sodba I Cp 1455/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da ji je toženec dolžan plačati 1.548,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2019 do plačila (I. točka izreka) ter stroške postopka v znesku 104,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2Zoper sodbo v celoti se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Navaja, da je ugotovitev sodišča, da v konkretnem primeru obstoji zavarovalna pogodba, zmotna in nepopolna. Sodišče je zaključek o obstoju zavarovalne pogodbe napravilo na podlagi nepodpisanega obračuna premije, čeprav mora biti za veljavno sklenitev zavarovalne pogodbe podpisana zavarovalna polica, ki pa je tožnica ni predložila. Ker je sodišče nepodpisan obračun premije smatralo za veljavno sklenjeno zavarovalno polico, na podlagi katere naj bi bila izplačana zavarovalnina, sta podani tudi bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je zmotna ugotovitev sodišča, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, saj jih tožnica ni dokazala. Protipravnost ni podana, ker se je dogodek odvil drugače, kot je ugotovilo sodišče, kar po njegovem mnenju potrjujejo neskladne izpovedbe zaslišanih prič in vsebina predloženih dokaznih listin. Ker ni protipravnosti, tudi ni podane vzročne zveze. Zaradi odsotnosti razlogov o krivdi se sodbe ne da preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni izkazano, da je oškodovancu nastala škoda, saj so poškodbe neobstoječe in tako neznatne, da njihova stopnja in trajanje ne opravičujeta odškodnine.

3Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica (zavarovalnica) od toženca zahteva plačilo 2.071,05 EUR (s pripadki), kar predstavlja oškodovancu izplačano odškodnino (zavarovalnino) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V postopku je zatrjevala, da je imel oškodovančev delodajalec (zavarovanec) pri njej sklenjeno zavarovanje odgovornosti, zavarovalni primer pa se je uresničil s tem, ko je toženec 8. 1. 2018 poškodoval oškodovanca, zaradi česar je tožnica slednjemu plačala odškodnino.

6Toženec (še) v pritožbi nasprotuje obstoju zavarovalnega razmerja in odgovornosti za škodo. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje (pravno relevantna dejstva) ugotovilo pravilno in celostno, pri čemer ni zagrešilo ne očitanih in ne uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.¹

Glede zavarovalnega razmerja

7Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da zavarovalna pogodba ni bila sklenjena in da bi morala tožnica - namesto obračuna premije - predložiti sklenjeno pogodbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi obračuna premije pravilno zaključilo, da tožničino izplačilo odškodnine temelji na sklenjeni zavarovalni pogodbi. Že iz vsebine obračuna namreč izhaja, da je tožnica zavarovancu (oškodovančevemu delodajalcu) premijo zaračunala na podlagi zavarovalne police. Ker pa je zavarovalna pogodba sklenjena, ko je podpisana zavarovalna polica (925. člen OZ²), tudi to sodišče ne dvomi v obstoj pogodbene pravne podlage. Poleg tega je zmotno pritožbeno stališče, da obračun premije kot listina obstoja zavarovalne pogodbe ne dokazuje. Naše civilno dokazno pravo temelji na načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Poleg tega je plačilo premije, ki se vrši v dogovorjenih rokih (936. člen OZ), bistveni element zavarovalne pogodbe (921. člen OZ); tudi obveznost zavarovalnice izplačati odškodnino je pogojena s plačilom zavarovalne premije (937. člen OZ). Da tožničin zavarovanec premije ni plačeval, toženec ni zatrjeval. Ker ustreznih trditev (argumentov), ki bi lahko vzbudile sum v sklenitev oziroma obstoj zavarovalne pogodbe, ni podal, predstavlja tudi po mnenju tega sodišča obračun premije zadosten dokaz, da je bila zavarovalna pogodba v konkretnem primeru sklenjena in da se je izvrševala (921. člen OZ).

8V skladu z 271. členom OZ lahko obveznost izpolni tudi tretji (ne le dolžnik), ki ima kakšen pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje (prvi in drugi odstavek omenjenega člena). Razlogi, s katerimi pritožba odpira vprašanje tožničinega pravnega interesa za izpolnitev obveznosti iz naslova zavarovalnega kritja, niso prepričljivi. Njen pravni interes, da oškodovancu izplača odškodnino, izhaja iz sklenjene zavarovalne pogodbe (in njene v pogodbi predvidene obveznosti). Kot je bilo predhodno poudarjeno, je tožnica izkazala obstoj zavarovalne pogodbe. Zato pritožbeno izpostavljanje, da le-te ni predložila, ne vzbudi dvoma v obstoj tožničinega pravnega interesa po izpolnitvi obveznosti iz naslova zavarovalnega kritja.

9Njen tožbeni zahtevek temelji na določbi 963. člena OZ. Že prvostopenjsko sodišče pa je v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da v skladu s prvim odstavkom prej omenjenega člena z izplačilom zavarovalnine iz zavarovanja pridejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. V regresni pravdi zavarovalnice zoper odgovorno osebo, ima ta vse ugovore, ki bi jih imela do zavarovanca in ki se nanašajo na odškodninsko obveznost (odgovornost), ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na pravno razmerje med zavarovalnico in zavarovancem oziroma oškodovancem.³

Glede odgovornosti za škodo

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnica ni dokazala (vseh) predpostavk toženčeve odškodninske obveznosti. Zakaj je bila v tem uspešna, izhaja iz prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, pravilen pa je tudi njegov zaključek (upoštevaje določilo prvega odstavka 131. člena OZ) o obstoju toženčeve (krivdne odškodninske) odgovornosti za škodo, ki jo je utrpel oškodovanec.

11Zaključke o poteku dogodka z dne 8. 1. 2018 in o mehanizmu nastanka oškodovančevih poškodb je lahko sodišče prve stopnje naredilo na podlagi izpovedb zaslišanih in v spis vloženih listin. Pritožbeni pomisleki o vzroku oškodovančevih poškodb zato ne prepričajo. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi skrbno analiziralo vse izvedene dokaze o dogajanju dne 8. 1. 2018, ko sta bila v okviru nadzora cestnega prometa s strani oškodovanca obravnavana toženec in njegov sin. Pravilno je zaključilo, da toženec ni sledil ukazom oškodovanca, temveč se je slednjemu agresivno fizično upiral in ga napadel. Zato glede protipravnosti njegova postopanja in nastale škode to sodišče nima pomislekov. Prav tako ni utemeljena pritožbena kritika dokazne ocene izpovedb prič. Toženec s trditvami, da se je dogodek odvil drugače, ker je bil oškodovanec tisti, ki ga je potegnil ven iz vozila,⁴ sam pa naj ne bi zagnal motorja vozila, ponuja niz okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju omajali ugotovljeno dejansko stanje. Vendar pa ne gre ne za pravno odločilna dejstva, niti za dejstva, ki bi (četudi ugotovljena)⁵ lahko porajala dvom v pravilnost dokazne ocene.

12Pritožbeni argument, da vzročna zveza ne more biti podana, če ni izkazane protipravnosti, ni prepričljiv. Čeprav sta vprašanji protipravnosti in vzročne zveze največkrat povezani, gre za dve samostojni predpostavki, ki se ugotavljata vsaka posebej. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje toženčevo ravnanje pravilno ovrednotilo kot protipravno, odgovor na (pravno obarvano) vprašanje, ali gre njegovemu ravnanju pripisati (nedopustno) škodno posledico, ki jo je utrpel oškodovanec, pa je prav tako pritrdilen: vzročna zveza med škodo in toženčevim ravnanjem je očitno podana. Izhaja iz samega tožničinega opisa tega ravnanja (ki je bil prepričljivo ugotovljen z listinami in zaslišanjem oškodovanca ter sodelavke) in obsega škode, ki je bil zanesljivo potrjen z izvedencem medicinske stroke.

13Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da izpodbijana sodba nima razlogov o krivdi. Sodišče prve stopnje je v točkah 7. - 9. obrazložitve pojasnilo, da je bil toženec tisti, ki je oškodovanca fizično napadel, se mu agresivno upiral in ga pri tem poškodoval. Vse navedeno najmanj posredno (implicitno) govori tudi o njegovi krivdi. Poleg tega je v 131. členu OZ uveljavljeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom in se navadna malomarnost domneva. Da pri povzročitvi poškodb oškodovancu ni bila podana niti navadna malomarnost, toženec ni ustrezno zatrjeval ni tega ni uspel dokazati (zatrjevane okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek o naključnem nastanku oškodovančevih poškodb, so ostale namreč na presplošni ravni).

14Izvedenčeve ugotovitve, da je oškodovanec utrpel več lahkih telesnih poškodb, ki so pri njem povzročile določeno stopnjo telesnih bolečin, so sodišču prve stopnje omogočile zaključiti, da nastala nepremoženjska škoda opravičuje denarno odškodnino. Po določbi 179. člena OZ prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo tedaj, če spozna, da okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo: v tem pogledu neznatna škoda (tj. škoda, ki ne povzroča določene stopnje bolečin) ni pravno priznana škoda. Pritožbeno stališče, da je v konkretnem primeru škoda neznatna, ni izkazano. Toženec izvedenčevim ugotovitev o vplivu poškodb na oškodovančevo počutje ne oporeka. Ker zaključka prvostopenjskega sodišča o bolečinah, ki jih je zaradi nastalih poškodb prestal toženec, ne izpodbije, trditve o nepreverljivosti in majhnosti poškodb pa so posplošene in nebistvene, je njegov očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen.

15Toženec v pritožbi višini prisojene odškodnine ne ugovarja. Ker pa sodbo izpodbija v celoti, je to sodišče ob pritožbenem odločanju preizkusilo tudi odločitev o višini prisojene odškodnine. Pri tem je lahko ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovitve izvedenca in izpovedbo oškodovanca prisodilo primeren znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo. Da gre za denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine (in nevšečnosti), je ustrezno pojasnjeno v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Odločitev je materialnopravno pravilna oziroma v skladu s 179. členom OZ.

16Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

17Toženec sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
³ VSK sklep I Cpg 454/2015 z dne 4. 2. 2016, VSL sodba I Cpg 1580/2015 z dne 31. 8. 2016, VSL sodba I Cp 1223/2017 z dne 4. 10. 2017, VSM sodba I Cp 589/2018 z dne 28. 8. 2018.
⁴ V nasprotju s pritožbenim prepričanjem je to dejstvo ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče.
⁵ Glej prejšnjo opombo.