925. člen OZ

Predlog se zavrne.

Tožnik zaradi zatrjevane napake volje v fazi sklenitve (zmota o predmetu zavarovanja) pogodbe ni izpodbijal (94. člen OZ). Pogodba, dokler je upravičena oseba ne izpodbije, obstaja z vsebino, kot je določena v pogodbi. Tožnik bi lahko pogodbo izpodbijal z vložitvijo ustrezne oblikovalne tožbe, s katero bi zahteval razveljavitev pogodbe (prvi odstavek 95. člena OZ), česar pa ni storil.

Zavarovalna pogodba se sklene na podlagi ponudbe. Ponudba mora biti sestavljena v skladu s pogoji, po katerih zavarovalnica sklepa zavarovanje. Podpis na ponudbi torej praviloma dokazuje, da je zavarovalec s temi pogoji seznanjen, kar je, kot rečeno, namen varstva potrošnikov. Pri sklenitvi na daljavo, ko naj bi štelo že plačilo prve premije za podpis na ponudbi, pa ni mogoč enak sklep. Tak način sklepanja pogodb potrošnikom ne zagotavlja pravic in jamstev, kakršne določa ZVPot. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je šlo zato za nepošteni pogoj v smislu 23. člena ZVPot.

Zapis ure poleg podpisa na zavarovalni polici ne pomeni sklenitve posebnega dogovora o začetku učinkovanja zavarovanja. Plačilo premije zavarovalnici je osrednja obveznost zavarovalca, prevzeta s sklenitvijo zavarovalne pogodbe. Zato odločilno vpliva na začetek zavarovalnega kritja. Če je dogovorjeno plačilo premije ob sklenitvi pogodbe, začne teči obveznost zavarovalnice za izplačilo v pogodbi določene zavarovalnine naslednji dan po plačilu premije.

Sodišče prve stopnje je na podlagi obračuna premije pravilno zaključilo, da tožničino izplačilo odškodnine temelji na sklenjeni zavarovalni pogodbi. Že iz vsebine obračuna namreč izhaja, da je tožnica zavarovancu (oškodovančevemu delodajalcu) premijo zaračunala na podlagi zavarovalne police. Ker pa je zavarovalna pogodba sklenjena, ko je podpisana zavarovalna polica (925. člen OZ2), tudi to sodišče ne dvomi v obstoj pogodbene pravne podlage. Poleg tega je zmotno pritožbeno stališče, da obračun premije kot listina obstoja zavarovalne pogodbe ne dokazuje. Naše civilno dokazno pravo temelji na načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Poleg tega je plačilo premije, ki se vrši v dogovorjenih rokih (936. člen OZ), bistveni element zavarovalne pogodbe (921. člen OZ); tudi obveznost zavarovalnice izplačati odškodnino je pogojena s plačilom zavarovalne premije (937. člen OZ). Da tožničin zavarovanec premije ni plačeval, toženec ni zatrjeval. V skladu z 271. členom OZ lahko obveznost izpolni tudi tretji (ne le dolžnik), ki ima kakšen pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje. V skladu s prvim odstavkom 963. člena OZ z izplač

Na podlagi ugotovljenih pravno relevantnih dejstev je sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da bi bila med pravdnima strankama sklenjena zavarovalna pogodba za nezgodno družinsko zavarovanje, ki naj bi predstavljala pravno podlago obveznostim toženca, ki jih v tej pravdi uveljavlja tožnica.

Splošni pogoji PG-NE/10-4 v 10. točki prvega odstavka 9. člena izključujejo obveznost zavarovalnice izplačati zavarovalnino zaradi delovanja alkohola na zavarovanca ob nezgodi.

Tretji odstavek 925. člena OZ določa, da se, če zavarovalnica v 8 dneh ne odkloni ponudbe, ki se ne odmika od pogojev, po katerih sklepa predlagano zavarovanje, šteje, da je ponudbo sprejela in da je pogodba sklenjena. Navedena določba predstavlja izjemo od splošnega pravila iz 30. člena OZ, po katerem molk naslovnika (razen v dveh posebej določenih primerih) ne pomeni, da sprejema ponudbo. Ker pogodbeno določilo ni bilo sporno, bi ga sodišče moralo uporabiti tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena OZ), in sicer, da je zavarovalna pogodba sklenjena, če zavarovalnica (tožeča stranka) v 8 dnevnem roku od prispetja ponudbe k zavarovalnici, le te ne odkloni. Ker toženec ni izpolnil pogodbeno dogovorjene obveznosti, to je plačila zavarovalnih premij (921. člen OZ), jih je dolžan plačati z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka ni sama podpisala ponudbe za sklenitev zavarovalne pogodbe, je pa soglašala s sklenitvijo zavarovalne pogodbe in je bila stranka zavarovalne pogodbe.

S homologacijo je bila zgolj odobrena predelava vozila v smislu tehnične ustreznosti in varnosti, v zvezi z zavarovalno pogodbo pa gre še zmeraj za dodatno vgrajene aerodinamične in druge dodatke k serijsko izdelanemu vozilu, ki morajo biti v zavarovalni polici navedeni oziroma pisno dogovorjeni, premija zanje pa dodatno plačana.

Na podlagi sklenjene pogodbe za avtomobilsko zavarovanje, z dne 10. 3. 2017, z začetkom veljavnosti 10. 3. 2017 od 24.00 ure dalje, dne 10. 3. 2017 na L.Š. še niso prešle pravice in obveznosti iz te pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, kakor tudi ne na toženko zavarovalno jamstvo za vtoževano materialno škodo v škodnem dogodku dne 10. 3. 2017.

Metode razlage pravnih aktov se razlikujejo glede na to, ali gre za razlago avtonomnih pravnih aktov (ki jih torej sprejemajo pravni naslovniki sami – tipičen primer je pogodba) ali za razlago heteronomnih pravnih aktov (kjer gre praviloma za oblastne pravne akte - kot je npr. zakon). Ker je temeljna prvina prvih izjavnovoljno ravnanje udeležencev razmerja, je razlaga subjektivistična. Pri splošnih in abstraktnih pravnih aktih, ki so hkrati tudi heteronomni, je predmet razlage osamosvojeno izjavno dejanje (npr. besedilo zakona). Predmet razlage se tu osamosvoji od psihološke volje normodajalca. Zato je razlaga objektivistična. Ob golem besedilu splošnih pogojev je razlagalec zavezan predvsem jezikovni, logični in teleološki razlagi ter deloma tudi sistematični razlagi. Po presoji Vrhovnega sodišča ustni dogovori, ki jih zatrjuje tožnik, ne ustrezajo pojmu posebnih zavarovalnih pogojev, marveč zatrjevana ustna zagotovila ustrezajo soglasju volj strank glede tega, kaj je lex contractus in kaj ne. Ustni dogovori (zagotovila zavarovalnice) ob sklepanju zavarovalne pogodbe so lahko relevantni.

Sodišče je ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajalo zavarovalno razmerje, da sta sklenili polici dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki sta bili veljavno sklenjeni, kljub temu, da jih toženec ni podpisal. Ugotovilo je namreč konvalidacijo pogodb na podlagi realizacije.

Kasnejše prenehanje zavarovalne pogodbe zaradi poteka dobe, za katero je bilo sklenjeno zavarovanje, oziroma neplačila premije po petem odstavku 937. členu OZ (v roku enega leta po zapadlosti neplačane premije) na morebitno obveznost zavarovalnice v primeru do takrat nastalega škodnega dogodka ne vpliva. Ureditev po tretjem odstavku 937. člena OZ se ne nanaša le na primer, ko zavarovalec ni plačal celotnega zneska premije. Enako kot četrti odstavek 937. člena OZ velja določba tretjega odstavka tudi za primere, ko ni plačan kateri od zapadlih obrokov premij.

Če je pritožnik menil, da je bil zaveden, bi lahko ob izpolnitvi vseh drugih predpostavk zahteval razveljavitev (celotne) zavarovalne pogodbe, ne more pa s tovrstnimi navedbami doseči enostranske prilagoditve pogodbe svojim željam za nazaj in na tej podlagi utemeljevati izpolnitvenega zahtevka.

Za nastop zavarovalnega jamstva je odločilen materialni začetek zavarovalnega razmerja, ki je lahko v pogodbi v naprej dogovorjen z določenim koledarskim dnem ali pogojen s kakšnim dogodkom. V konkretnem primeru je bil ta dogovorjen od 31. 12. 2014 dalje oziroma upoštevajoč 27. člen Splošnih pogojev za premoženjsko zavarovanje PZ-13 od 24. ure dneva, ki je v zavarovalni polici označen kot začetek zavarovanja (31. 12 .2014), če je v 30-tih dneh od tega dne plačana zavarovalna premija, sicer pa po izteku 24 ur od dneva, ko je plačilo prejeto. Te določbe splošnih pogojev ni mogoče razlagati tako, da predčasno plačilo premije lahko vpliva na materialni začetek zavarovalnega razmerja oziroma na tek zavarovalnega jamstva, za kar se zavzema pritožba. Po določilu 946. člena OZ je namreč za učinkovanje zavarovalne pogodbe bistven trenutek, ki je v polici označen kot dan začetka zavarovanja, in pogodba učinkuje od 24 ure dneva, ki je kot tak dan označen v polici, vse do konca zadnjega dneva časa, za katerega je zavarovanje sklenjeno.

Obveznosti iz zavarovalne pogodbe je dolžna izpolniti neupravičena oseba, dokler jo tisti, v čigar imenu je bila sklenjena, naknadno ne odobri. Zavarovalna pogodba, ki jo v imenu drugega sklene oseba brez pooblastila, torej v vsakem primeru velja, vprašanje je le, kdo je zavarovalnici dolžan izpolniti obveznosti. Glede na navedeno trditve tožene stranke, da je tožeča stranka ravnala malomarno, ker ni preverila kdo je zakoniti zastopnik tožene stranke, niso utemeljene. Pred priznanjem se mora stranka skrbno prepričati kaj priznava. Nezadostna skrbnost pri priznanju gre v škodo stranke, ki je priznanje podala. Slednje pa upoštevaje načelo vestnosti in poštenja zadošča za neupoštevanje preklica oziroma omejitve priznanja.

Pri dolgoročnih zavarovanjih zavarovalno kritje teče ves čas trajanja pogodbe. Premija pa se obračuna letno (skadenca). Zato niso utemeljeni ugovori tožene stranke, da ni dolžna plačati zapadlih in obračunanih premij, ker na osnovni polici ne piše višina premije.

21. člen OZ vsebuje zgolj zakonsko domnevo, po kateri se za kraj sklenitve pogodbe šteje kraj sedeža ponudnika, ne glede na to, kje je prišlo do dejanskega podpisa pogodbe (oziroma v tem primeru zavarovalne police). Pravni pomen te zakonske domneve je predvsem v določitvi pristojnega prava v sporih z mednarodnim elementom, nima pa neposrednega vpliva na veljavnost sklenitve pogodbe.

Ker je na zavarovalni polici določen pričetek zavarovalnega kritja in plačilo po izdaji fakture, gre za primer iz drugega odstavka 937. člena OZ. Kljub temu, da je tožena stranka v pogojih zapisala, da se šteje, da je zavarovanje sklenjeno s plačilom premije ob sklenitvi in se tedaj rok po računu šteje za dan sklenitve, to v konkretnem primeru ne more veljati. Ko gre za razliko med polico in pogoji, velja to, kar je napisano na polici. Kasnejši postopek zavarovalnice pa je tudi z opominjevalnim postopkom omogočil tožeči stranki, da plača premijo.